Martin Butina, Ubuntu gibanje

Dobrodošli v novem svetu! V svetu kjer denar ne obstaja in vsi živijo v utopični družbi.

Dobrodošli v Ubuntu svet.

Vendar počasi, nismo še čisto tam. Potrebno bo še nekaj časa in predvsem evolucije v zavest, da bi prišli do tja. Čeprav nismo prav daleč pa bo pot tja vseeno zahtevala bolj odprto glavo, predvsem pa nekaj dejstev glede najbolj goreče religije sveta – denarja.

---

Denar ne obstaja!

Dandanes v svetu reč, ki jo imenujemo denar ne obstaja. Zlato, srebro in baker so bili zamenjani najprej z papirjem, ki je predstavljal njihovo vrednost (in ga je bilo mogoče v bankah zamenjati v te plemenite kovine), kasneje pa zgolj s papirjem, ki je predstavljal bančno obljubo izplačila. Kakor čudno se že sliši – ta obljuba plačila se imenuje “denar”, saj te obljube služijo kot njegov UČINEK. Zato mu tudi pravijo FIAT denar (latinsko FIAT pomeni naj bo storjeno, arbitrarno), saj njegova vrednost temelji na veri vanjo. V preprostem prevodu – celoten denarni sistem temelji na t.i. IOU (»I Owe You«, angleško- ostanem dolžan), obveznicah in garancijah, ampak brez dejanskega denarja. Denarna elita nas poskuša prepričati, da je denar blaginja in ne zgolj dogovor, arbitrarni sporazum. Včasih so vladni predstavniki to zelo dobro vedeli, danes nič več.

---

»Denar« na vaših bančnih računih pravno ne pripada vam!

V pravnem smislu, »denar« na vaših bančnih računih pripada bankam in ne vam. Država v nekaterih primerih (preberite drobni tisk) zgolj garantira izplačilo (do 100.000 v Sloveniji) deponentov, vendar ne vsem in nikjer ni napisano na kakšen način in kdaj (država določi banko prevzemnico kot npr. v primeru Factor banke, vendar ne določa eksplicitno kako se sredstva vračajo). Ob tem ni odveč pomislek, kaj se zgodi, če v že tako sestradanem sistemu odpove recimo druga največja (ali celo največja) državna banka, kdo nam potem pravzaprav vrne te »obljube o izplačilu«. To je naravnost grozljivo, pa vendar je povsem legalno dejstvo v večini državah. Pravzaprav, če dobro premislite, uživamo nekakšno najemniško pogodbo, ki nam začasno dovoljuje trgovanje z bančnimi IOU-ji, za provizijo se razume. Poglejmo si analogen primer iz sveta telekomunikacije. Če bi npr. delali za Mobitel, ki bi mu nenadoma zmanjkalo denarja za vašo plačo, bi vam le-ta plačal z »mobilnimi pogovori«. Mobilni pogovori se tako smatrajo kot tržno blago, dobrina, ki se uporablja kot efekt denarja. Natančno tako delujejo tudi banke. »Zrak« se podaja iz rok v roke kot menjalno sredstvo za storitve in produkte. Še več, ker je kontrola tega »zraka« v zasebnih rokah, lahko tisti, ki jo ima v rokah dejansko kontrolirajo obnašanje uporabnikov, torej toka njihovih pogovorov, njihove pogovorne likvidnosti. Ne glede na to koliko bi uporabniki želeli govoriti, četudi bi imeli nekaj zelo pomembnega povedati, ni v njihovi moči da bi to sporočili, saj ne kontrolirajo pogovornega toka.

---

 

Bančno posojilo sploh ni posojilo, je ustvarjenje novega denarja!

Ko banka odobri posojilo je ustvarjen nov »denar«. Koncept se imenuje sistem delnih rezerv (ang. Fractional Reserve Banking), kar pa je čisto zavajanje. Sistem delnih rezerv implicira, da banke posojila krijejo z depoziti ali drugim denarjem, ki ga hranijo. Torej izkazuje tudi gibanje stanja na vašem in bančnem tekočem računu (banka prenese sredstva iz svojega na vaš račun). Kar pa je popolnoma netočno, pravzaprav je laž. CELOTNI znesek bančnega posojila je ustvarjen v točki odobritve posojila, iz zraka, iz ničesar. Nato banke posojilo obremenijo še z obrestmi, ki jih banke dojemajo za edini pravi denar, saj se glavnica s povračilom posojila uniči. Pravzaprav dandanes ni niti enega posojila v obtoku, za katerega bi banke lahko pokazale prenos sredstev iz bančnega na posojilojemalčev račun. Torej je tudi vsako posojilo pravno nično, saj banke ne posojajo svojega denarja. Pravzaprav banke kršijo cel kup zakonov, saj zaračunavajo obresti na neobstoječi »denar«, za katerega ne morejo dokazati izvora in si lastijo tudi bančne račune s katerih se posojilo plačuje.

---

 

Kapitalske rezerve

Če banke ne posojajo denarja deponentov, zakaj potem potrebujejo kapitalsko ustreznost o kateri tako veliko govorijo in je celo del (BASEL) priporočil? Gre pravzaprav zgolj za optično prevaro, iluzijo, uradno omejitev, da bi ljudje dobili občutek, da lahko banke (nekdo) kontrolira(jo). Ampak, hej, saj potrebujemo stabilne banke, kajne? Te rezerve nato uporabi Banka za Mednarodne Poravnave (BIS) v Baslu v Švici (ki je v resnici na vrhu kartelne finančne piramide), da z njim upravlja globalni pretok denarja. Če se BIS recimo odloči, da so zahtevane kapitalske rezerve namesto 3% sedaj 4%, to pomeni da banka namesto 33x več, lahko sedaj posoja zgolj 25x toliko kot navidezno ima. Ta ukrep recimo povzroči krčenje denarja, ki jo nato vsi občutimo kot depresijo. Sedaj se ponovi vprašanje iz začetka. Ampak saj ne potrebujemo kapitalskih rezerv! In upravljanje z volumnom denarja ne more biti odvisno od stabilnosti kreditne ustanove (banke)! To je popoln absurd! Volumen denarja v obtoku je potrebno regulirati zgolj v toliko, da se zagotovi stabilne cene, pri čemer se ohranja tudi stabilen dostop do kreditov. Torej glede na pravo ozadje ustvarjanja denarja, »reset«, start od začetka, pravzaprav sploh ne bo težaven saj ne potrebujemo prihrankov, da bi to naredili. Začnemo torej lahko kadarkoli si to zaželimo in si ustvarimo sistem, ki je za ljudi od ljudi, torej tak kot bi od nekdaj moral biti.

---

 

Porazdelitev kredita

V trenutnem sistemu banke posojajo toliko kot lahko in so zgolj omejene z obrestno mero. Nizka obrestna mera vzpodbuja potrebo in ustvarjajo ekspanzijo denarja, t.i. kreditni »Boom«. Višje obrestne mere dušijo potrebo in zmanjšujejo volumen denarja ter posledično rast, t.i. kreditni »Bust«, krčenje. Visoke obrestne mere pripeljejo do depresije. Ker v trenutnem sistemu količino denarja v obtoku upravlja zasebna institucija, na katero nihče pravzaprav nima vpliva, lahko z uporabo boom/bust cikla poljubno vpliva na blaginjo ljudi in poljubno ustvarja finančne krize v katerih pride do vse večje konsolidacije bogastva v rokah tistih, ki kontrolirajo tok denarja. Kreditni krč ni nekaj nepričakovanega, naravni fenomen ali kaj podobnega, zgolj preverjena taktika. Pomislite, da bi vzdrževali vse večji balon obresti, ki niso del procesa kreacije denarja, se mora denar za njih ustvarjati iz novih posojil, kar zahteva neskončno rast. Kar je še huje – vsako leto plačamo triljone obresti za čisti nič. Če nekdo slučajno misli, da so obresti za stanovanje nizke, ni nikoli računal obrestno obrestnega računa. V 20 letih se znesek podvoji, v 30 pa obresti znašajo 3/4 celotnega plačanega zneska. V ekonomskih knjigah se temu strokovno reče oderuštvo. Ste se kdaj vprašali kako bi se slišalo če bi vam to povedali takoj… če vzamete posojilo ga boste morali vrniti dvakrat toliko? Ste se kdaj vprašali zakaj se obresti ne obračunavajo zgolj na glavnico, zakaj to ni fiksen znesek kot npr. taksa? Po drugi strani so depoziti državljanov v bankah v resnici posojila banki. Zakaj torej niso obravnavani na enak način, s 1. junijem pa je ECB celo določila negativno -0,1% obrestno mero, kar ni nič drugega kot kraja? Zakaj bi torej sploh še imeli svoj denar na bankah? Očitno je finančni eliti zmanjkalo opcij reševanja s t.i. »bail out«, torej kolektivizacijo bančnih izgub, sedaj sledi t.i. faza »bail in«, zaseg in omejevanje depozitov uporabnikov za potrebe reševanja bančnih bilanc. Tako kot recimo na Cipru ali pa še malo hujše. Vsakdo bi moral biti upravičen do kredita brez obresti s katerim lahko razpolaga z namenom ustvarjanja nove vrednosti. Kontrola toka denarja pa nikoli in nikdar ne sme biti zaupana zasebni ali profitni instituciji.

---

 

Inflacija, deflacija in stagflacija

Ekonomisti nam govorijo, da je dotok denarja (inflacija) na trg dober znak in spodbuja gospodarstvo. Vendar gre tukaj za zavajanje, saj inflacija obenem močno posega v vrednost denarja in povzroča erozijo prihrankov. Poleg tega je strašno nepredvidljiva, temelji pa na fantaziji, ki ji pravimo neskončna rast. Po drugi strani naj bi deflacija, torej krčenje dotoka denarja povzročila večjo vrednost denarja (ker ga je manj v obtoku je vreden več – načelo ponudbe in povpraševanja), a glej ga zlomka, to pomeni tudi dražje odplačevanje dolga ob nižjih plačah. Že od začetka krize 2008 se sprašujemo kaj se pravzaprav dogaja, je inflacija ali deflacija. Ne boste verjeli, nahajamo se v svetu obojega. Stagflacija je »fenomen« dvigajočih se cen (kot v inflaciji), medtem ko se potreba v ekonomiji zmanjša in za sabo potegne tudi zmanjšanje produkcije (kot v deflaciji). Razlog za nastalo situacijo je v dejstvu, da obstajata dve ekonomiji. Prva je tista realna, ki nekaj proizvaja in potem je tukaj še tista druga – finančna. Finančna je nekaj tisočkrat večja in ker finančna ekonomija temelji na transakcijah, je efekt stagflacije pravzaprav zaživel z razvojem računalništva in predvsem globalne mreže. Prava in finančna ekonomija se do neke mere prepletata npr pri nepremičninah. Vendar pa je potrebno vedeti, da je finančna ekonomija več ali manj izolirana, veliko »vročega« denarja nikoli ne najde poti do prave ekonomije. Se enostavno prepočasi vrti. Kar je pravzaprav še sreča (ali pa tudi ne), saj bi se zadeve podrle že precej prej. Imamo torej deflacijo v pravi, realni ekonomiji in hiperinflacijo v finančni ekonomiji. Del tega presežka iz finančne ekonomija pljuska na nepremičninski trg in surovine, ki načenja celo rudarstvo in poljedelstvo. Višje cene se morajo nato preliti na proizvajalce in na koncu na terciarni sektor, industrijo in storitve. Delno so za deflacijo realne ekonomije krive tudi obvezne kapitalske rezerve, ki v svojem jedru dušijo dostop do kreditov, ustvarjajo kreditni krč. No sedaj veste kje ste.

---

 

Vrednost denarja

Hecno je, da denar, ki naj bi predstavljal mersko enoto vrednosti opravljenega dela, izgublja na vrednosti. Ekonomisti bi dejali, da ima denar značilnosti stvarnih sistemov; tako kot v naravi s časom propada cesta, propada tudi denar, najraje počasi in vztrajno (eee, ali se merska enota tudi s časom zmanjša?). Izguba vrednosti denarja se kaže v kupni moči valute. Prvo leto lahko za 1€ kupimo kilogram jabolk, drugo leto pa zgolj še ¾. Kaj se pravzaprav dogaja? Ko ekonomija raste mora več in več denarja priti na denarni trg, v izmenjavo. To je seveda nekaj povsem normalnega in potrebnega. Povečanemu (prevelikemu) dotoku denarja na denarni trg v klasičnih ekonomskih teorijah pravimo tudi inflacija. Moderna definicija inflacije pa je – višanje cene izdelkov in storitev. Ampak, inflacija lahko ali pa tudi ne dviga cen in kot bomo videli spodaj, ni kriva za dvigovanje cen v novejšem času, kot tudi to, da inflacija pomeni različne stvari v različnih sistemih. V nedolžniškem sistemu inflacija pomeni dejansko preveliko povečanje denarja v obtoku in s tem zviševanje cen. Volumen denarja izgublja na vrednosti, kar pomeni da je inflacija v takem primeru tudi razlog za višje cene. Usklajevanje volumna denarja glede na ekonomsko aktivnost je torej v takem sistemu ključna komponenta. V trenutnem sistemu pa je vsak dotok kapitala na trg obremenjen z obrestmi (se še spomnite kako nastaja denar?), ki ustvarja osnovni problem odplačila dolga in še obresti. Logika narekuje, da je potreba po denarju vedno večja kot ga je v cirkulaciji, saj je potrebno vanj šteti tudi obresti, ki pa niso del procesa ustvarjanja denarja. Torej imajo obresti celo deflacijski učinek. Pa vendar v klasični teoriji cene zaradi inflacije ne rastejo, saj količina denarja v obtoku ostane enaka; ves višek ki nastaja z inflacijo se porabi za odplačilo obresti. Ker pa je trenuten denar tipa IOU, torej FIAT, lahko bankirji enostavno izdajo nov kredit (ustvarijo denar iz zraka), da z njim financirajo odplačilo obresti, vendar bo to pomenilo tudi odplačevanje ustvarjanje dolga. Če bi denar temeljil na zlatu, bi bila situacija katastrofalna, saj kredita ne bi mogli izdati, če ni dovolj zlata za kritje. Ker je dotok denarja na trg obremenjen z obrestmi in ker dotok denarja raste, mora tudi cena denarja rasti. Cena denarja pa je pravi razlog za višje cene in trenutno predstavlja skoraj polovico cene, ki jo plačamo. To tudi pojasnjuje zakaj mora ekonomija rasti vsako leto – da odplača vse večji balon obresti. Če ne, čutimo upad v realni ekonomiji – depresijo. In točno to se tudi dogaja zadnja 4 desetletja, ekonomija namreč raste počasneje kot kapitalski stroški, ki se nato prevalijo na končnega potrošnika, ki poleg tega občuti še posledice finančne ekonomije. Če še enkrat uporabimo analogijo pogovorov iz začetka, se vrednost dolžine pogovora nenehno zvišuje, zato bodo uporabniki prisiljeni v krajšem času povedati enako.

---

 

Naše ekonomske knjige so napačne!

V šolah in univerzah učijo mitološke zgodbe o stvareh, ki jih banke počnejo. Tako pravijo najvišji bančni strokovnjaki, ki jim priteguje tudi Angleška Banka. Vladni predstavniki, bančni direktorji, pravniki in več ali manj vsi ki študirajo tradicionalno ekonomijo, so bili učeni napačnih dejstev glede bančništva in kako denarni sistem zares deluje. Eden najbolj znanih ekonomistov John Kenneth Galbraith se ni šalil ko je dejal, da je med vsemi področji ekonomije študij denarja tisto, pri katerem kompleksnost služi prikrivanju in izmikanju resnice, ne pa njenemu razkritju; proces v katerem banke ustvarjajo denar je tako preprost, da se um temu upira, zakaj za nekaj tako pomembnega se zdi edina primerna reč – globoka skrivnost. Ampak žal v tem ni kakršne globoke skrivnosti. To je to.

---

 

Davek je skoraj popolnoma nepotreben!

V večini držav (tudi v Sloveniji) je čisto vsak cent pridobljen iz davka na dohodek, porabljen za plačilo zgolj obresti nacionalnega dolga. In tako kot dolg posameznika, je tudi nacionalni dolg ustvarjen iz »zraka«, ko vlada izda zakladne obveznice. Obveznice so  preprosto zgolj pisna obljuba  (IOU)  bankam v zameno za njihov »denar«, za zrak torej, ki ga moramo potem državljani odplačati skupaj z obrestmi. Naj se sliši še tako bizarno, vendar je dejstvo, da je ves denar v lasti vlade ali posameznika nič več kot pravna fikcija. Preprosto ne obstaja. Pravzaprav beseda kredit izhaja iz besede »credere«, ki v latinščini pomeni – verjeti. Dolg, obresti, IOU obljube in denar so vsi dobesedni in pravni fantastični koncepti domišljije. Brez vere (oz. zaupanja) bo tak sistem – umrl.  Morda je čas da nehamo vanj verjeti.

---

 

Uničevanje skupnosti po načelu konkurence

Odvisnost od denarja pomeni, da ne potrebujemo več svojih sosedov. Vse kar potrebujemo dobimo od anonimnega tujca v zameno za denar. Nikakršnih obveznosti nimamo ko so računi plačani. Vsak posel je celovit in zaprt ukrep; ti mi daš nekaj in jaz ti dam denar. Konec zgodbe. Nihče nam ne naredi nobene usluge in tudi mi ne delamo uslug drugim. Navkljub navidezni izbiri je odtujenost popolna. Pomanjkanje denarja pomeni, da se moramo boriti za svoj delež zneska, ki je premajhen za vse. Potreba po odplačevanju obresti zahteva žretje  svoje konkurence , da bi preprečili lasten propad.  Uspeva  tisti, ki je najbolj sebičen in zvit ter je pripravljen za ta namen povoziti vse etične in moralne norme.  Vsi ostali životarijo. Ste se kdaj vprašali zakaj je Darwin oblikoval svojo idejo o razvoju vrst na podlagi konkurence, preživetju najmočnejše vrste? Se vam ne zdi to hudo podobno trenutni  ekonomski paradigmi ? Danes znanstveniki in raziskovalci ugotavljajo, da je razvoj vrst kot tudi civilizacija rojena na temeljih – sodelovanja. Sodelovanje temelji na ljubezni, konkurenca na strahu. Pomislite, ste bili rojeni iz strahu ali ljubezni?

---

Denarni koncept vzajemnega kredita kot rešitev

Danes nam naš vsakdan krojijo zasebne finančne institucije, ki upravljajo s tokom denarja, nam zaračunavajo obresti  na neobstoječ denar  in nenehno siromašijo težko prigarana sredstva z davki, taksami, stroški in  stagflacijo . Tako zelo smo indoktrinirani v ta svet denarja – v to največjo in najbolj gorečo religijo, da smo pozabili, da  naj bi  denar predstavlja l  zgolj mersko enoto za opravljeno delo, za našo vloženo energijo in naj bi nam omogočal lažjo trgovsko izmenjavo.  Ko smo spali so nam nadeli suženjske verige in nas pri tem prepričevali, da je to za naše lastno dobro. Heglova dialektika je vsepovsod in danes je ni na svetu stvari, ki ni globoko okvarjena, saj temelji na isti denarni doktrini – služenju sebi. Danes je večina prepričana, da bodo brez denarja umrli. Da brez njega ne morejo obstajati. Tudi Goebbels je  bil prepričan,  da svet brez nacional socializma ne more obstajati  in je pokončal tako sebe kot svojo družino pred en bi  to  storil  »kon ec  sveta«. Pa  vendar kot vidimo danes  –  se je motil.  Vse je zgolj iluzija,  sistem  prepričanj.  V sega je v izobilju in ne potrebujemo denarja, da bi uspevali. Pa vendar je za večino tako spoznanje morda predaleč in potrebujejo vmesne rešitve  saj je  zakoreninjena prepričanja  težko  spremeniti. VZAJEMNI KREDIT je način kako se po vsem svetu v menjavi ustvarja denar. Menjalci ne barantajo. Ne uporabljajo nacionalnih valut za financiranje njihovega trgovanja in zato jih tudi tako imenujemo. Ampak uporabljajo pa svoj način menjave, da plačajo drug drugemu, zato je »menjava« pravzaprav napačno ime. Je izjemno preprost in poceni način ustvarjanja denarja. Vsak udeleženec dobi trgovalni račun in  možnost  kredit a  ( sprejeta/ zaupana nihanja v trgovalne m u računu) ,  z mersko enoto  recimo 1 Enota = 1 € za lažji začetek. Tako deluje večina sistemov vzajemnega kredita; ustvarjajo transparentno ceno z uporabo nacionalne valute kot sredstva merjenja, vendar ne kot sredstva menjave. Recimo, da vsak udeleženec dobi  možnost  100 0 Enot kredita,  stanje na računu  na začetku  je 0 . Na začetku  torej  denar sploh ne obstaja. Obstaja v trenutku ko nekdo uporabi svoj kredit kot plačilo za opravljeno storitev ali produkt. Če porabi  za  1000 Enot je njegovo stanje na računu -1000 E. Seveda je zato dobavitelj bogatejši za 1000 E. To pomeni, da je celotni znesek v obtoku 1000 E, kar pomeni tudi, da je v obtoku natančno toliko denarja kot znaša kredita, torej  je vse skupaj  igra ničtega seštevka  (-1000 + 1000 = 0) .  Sistem vzajemnega kredita nadgrajuje problem direktne izmenjave storitev ali produktov med dvema  ali več  menjalc i , saj se denar od prodaje, tako kot v zdajšnjem ekonomskem sistemu, porabi kjerkoli v sistemu,  pa vendar za menjavo ni potrebnega fizičnega zlata, srebra, bakra in ne papirja, IOU ali obveznic. Denar ima tako spet tisto pravo vlogo merske enote za vloženo energijo, ustvarja se sproti po potrebi in vsak udeleženec izda svojega.  Potrebujemo zgolj preglednico in beleženje transakcij, kar pa je v času pametnih telefonov in ogromne računalniške moči precej olajšano.  Zato se vzajemnemu kreditu pogosto reče tudi osebni denar. Tudi LETS (Lokalni sistem menjalnega trgovanja) je oblika vzajemnega kredita, le da namesto na vloženi energiji  lahko  temelji na vloženem času, saj je v njegovem konceptu prisotna enakost  vrednosti  vloženega časa.  Tudi  Č asovna banka je oblika LETS sistema. V vzajemnem kreditu ni davkov in ni obresti, kopičenje vrednosti je precej oteženo, zato je za tak sistem značilna visoka likvidnost (pretok denarja), denarja je namreč v izobilju.  Rešuje torej problem pomanjkanja denarja v obtoku, ciklov širjenja in krčenja ekonomije, oderuštva in decentralizira  razporeditev  kredita kot je le človeško možno. Ravno njegova preprostost je tista kar ga naredi na prvi pogled (ne)prepričljivega.

---

Ni potrebe po denarnih rezervah

Ravno zaradi upravljanje tveganj in širjenja / krčenja  (boom/bust)  kreditne aktivnosti so danes banke  (virtualno)  podvržene regulativi in Basel II/III priporočilom o zmanjševanju tveganja in povečevanju kapitalske ustreznosti. V nasprotju z današnjimi bankami,  U stanova  za Vodenje V zajemnega  K redita (U V VK), ki beleži transakcije, ne potrebuje varčevalcev. Ne utrpi kapitalskih stroškov pri ustvarjanju kredita. Zato lahko deluje brez obresti.

---

Financiranje obratovanja z mesečnim zneskom

Ti so lahko zelo nizki, morda 10 E  mesečno ob zadostnem številu udeležencev, ki zagotavljajo dovolj veliko bazo za delovanje. Vendar z zgolj 96 sodelujočimi se že lahko vzpostavi delujoč sistem, ki bo podpiral  sam  sebe.

---

Nacionalne valute

Lokalne skupnosti, občine, regije in vlade lahko uporabijo vzajemni kredit kot  ( nacionalno )  valuto. Ni omejitve glede velikosti, res pa je da ima večji sistem več poslovne aktivnosti in s tem likvidnosti in nižje stroške.  Zgovoren je p rimer Woergl okraja (kraj med Innsbruckom in Salzburgom v neposredni bližini nemške meje), ki je med letoma 1932 in 1934, v času najhujše gospodarske depresije, poizkusno uporabilo sistem vzajemn ega  kredit a , so poimenovali tudi čudež Woergla. V tem kratkem času si je okraj z  takrat  cca 4200 prebivalci (z preko 2000 brezposelnimi in še 500 na meji) iz revščine opomogel do obilja  in skoraj 100% zaposlenosti. Zaradi izjemne likvidnosti so krajani obnovili ceste, hiše, šolo, vodovod, most in celo – skakalnico . Poizkus je prekinila avstrijska centralna banka, saj so sistem želeli uporabiti tudi v 200 drugih krajev, poleg tega so avstrijski nacisti potrebovali brezposelnost zaradi “anšlusa”.  Potrebno je razumeti, da zaposlenost in obilje ni prišlo zaradi javnih del (kot npr. v času Nemčije pod Hitlerjem ali Roosveltovimi programi) temveč zaradi izjemne likvidnosti t.i.  žigosanega  šilinga, ožigosanega potrdila, ki je prišel v obtok po tistem, ko jih je župan izdal za prva (javna) dela. Ker ni bil obremenjen z obrestmi ali davkom (bil pa je obrem e njen z t.i. Demuražno takso, ki je preprečevala kopičenje, zato je bilo treba vsako potrdilo potrditi z žigom vsak mesec, kar je povzročilo hitro kroženje – ljudje niso želeli izgubljati vrednosti) je  žigosani  šiling ustvaril 12-14 krat večjo cirkulacijo (likvidnost) kot takratni uradni šiling . Ker je bilo denarja v izobilju je bila tudi potreba po storitvah velika, iz česar sledi, da so vsi ki so bili pripravljeni nekaj početi, to lahko brez težav tudi opravljali – za pošteno plačilo.  Demuražna taksa se je zbirala v poseben okrajni fond namenjen investicijam javnega značaja.

---

Dolg

Ves dolg, ki ne bi bil poplačan vodi v neravnotežje in kreditne enote v obtoku ostanejo brez kritja. Strošek uravnoteženja sistema z poplačilom (likvidacijo) bi bil lahko krit z majhnim zneskom, ko bi bil kredit dodeljen, skupna vrednost bi bila  recimo  2% skupne  vrednosti  kredita.

---

Večji zneski

Zneski kredita, ki bi precej presegali dodeljene –  t.i.  posojila (nakup hiše ali avtomobila ipd.), bi morali biti kriti z zavarovanjem,  garancijami,  nepremičninami ali drugimi otipljivimi vrednostmi (hm temu bi lahko rekli tudi CDO ;). Tukaj se lahko vplete tudi lokalna politika koristi skupnosti (npr. nataliteta, kmetijske površine, vodni viri, naravni rezervati…), ki bi omogočala zavarovanja ali zmanjševanje zavarovanja ali celo odpis dolga (pravzaprav bi šlo za prerazporeditev skupnih sredstev).

---

Kreditna sposobnost

Kreditna sposobnost je precej večja (celo več kot 2x večja) kot v trenutnem bančnem vrednotenju, saj prejemnik ni obremenjen z obrestmi. To pomeni tudi da je zaupanje precej večje ter tudi precej večja predvidljivost in s tem percepcija varnosti.

---

Težave

V primeru težav z odplačilom dolga U V VK ne bo delovala v barbarski maniri današnjih bank. Dolg namreč ne narašča, saj ni obresti. Če dolžnik bankrotira bo nekrit dolg likvidiran (poplačan) z zavarovanjem, vendar na način, ki je najmanj boleč za dolžnika.

---

Stabilnost

U V VK je sama po sebi stabilna; ne more dodeliti več kredita kot ima sredstev, ki jih pa nič nima. Četudi bi U V VK propadla, ker morda ne bi mogla financirati svojega delovanja, bi bil ves skupen dolg poplačan in zaprt v drugih valutah. Ljudje, ki imajo višek kredit nih enot  lahko pričakujejo poplačilo v celoti, četudi bi trajalo nekaj časa.

---

Neprofitnost

UV V K naj bi bila sama po sebi neprofitno naravnana družba, neprofitni zavod. Vendar so možne tudi komercialn a posredništva , še posebej pri izdaji izrednega kredita (podobno je danes z leasingom).

---

Trgovanje

Ni zakonov, ki bi preprečevali trgovanje z vzajemnim kreditom. So pa seveda regulatorne ustanove sovražne do njega.

---

Merjenje

Vzajemni kredit ima lahko sv o jo enoto merjenja (kot npr. LETS sistem), lahko pa uporabijo tudi nacionalno kot tako  (1E = 1€). Slednje ima lahko prednosti na začetku oz v tranziciji, saj ni razlike v percepciji  in olajša preračunavanje. Morda je potrebno omeniti, da v sistemu vzajemnega kredita ni večjega gibanja cen, ker ni inflacije  ali deflacije . Načeloma storitve in produkti vseskozi ohranjajo enako (povprečno) ceno. Če je merska enota vezana na uradno valuto, potem se bo količinska vrednost usklajevala z cenami v uradni valuti. Torej bo v prvem letu cena jabolk 1E (1€) v naslednjem pa recimo 1,05E (1,05€), saj je merska enota vezana na ceno jabolk v uradni  valuti.

---

Namen

Enote vzajemnega kredita so sredstvo izmenjave in se ne smejo kopičiti. Lahko pa se pretvarjajo  (konvertibilnost)  v druge valute, drage kovine, trajne dobrine, kot investicijo pri izrednih kreditih  (posojilih) , če bi ljudje že radi kopičili vrednost.  Demuražni znesek je način kako se preprečuje kopičenje kredit nih enot , k ar  hkrati povečuje likvidnost.

---

Vzajemnost

Vzajemni kredit je model vsak z vsakim, zato mu pravimo tudi osebni denar. Vsak ga izdaja in vsak prejema. U V VK je tukaj zgolj za administracijo transakcij in potencialno kot ustanova izrednega kredita in konvertibilnosti. Je torej  v osnovi  demokratičen sistem.

---

Pravičnost

Denar naj bi predstavljal količino vložene človeške energije in omogoča univerzalno pretvorbo in izmenjavo – predstavlja torej zgolj mersko enoto. Merske enote so po definiciji neotipljive  in univerzalno izmenljive . V preteklosti je denar nosil tudi vrednost, saj količine vložene energije – opravljenega dela – ni bilo možno učinkovito beležiti. Uporaba zlatih ali srebrnih kovancev je elegantna rešitev s stališča univerzalne izmenjave, problem pa nastane ker je kovanec – denar – sedaj veliko več kot zgolj merska enota. Predstavlja otipljivo vrednost, ki se jo obravnava kot stvarno naložbo, izgublja  pa prvotni namen merjenja. Dokler je denar predstavljal otipljivo vrednost ga je bilo težko manipulirati, čeprav so bili v zgodovini tudi taki poskusi.  S pojavom FIAT denarja pa se je osnovni namen  vrednosti popolnoma izgubil. Sedaj imate v rokah kos papirja, ki nima ne otipljive vrednosti in ne kritja,  ne predstavlja niti univerzalnega merjenja,  predstavlja zgolj obljubo, pa vendar je odnos do njega tak kot bi bil še vedno zlat kovanec,  otipljiva naložba.  Elektronska revolucija je eliminirala potrebo po otipljivem mediju izmenjave, ki naj bi tako ali tako predstavljal zgolj mersko enoto.  V preteklosti ni bilo možno spremljati kdo posreduje vrednost komu. Sedaj, ko je to izvedljivo, odpade potreba po otipljivem denarju, tako lahko denar končno postane posrednik vrednosti med ljudmi. Denar je informacija, enota merjenja in ne stvar,  zato ga kot takega tudi obravnavajmo. Hranjenje vrednosti je v tem kontekstu vlaganje v zaupanje in koherentnost, predvsem pa solidarnost ter empatijo skupnosti.

---

Količina

Ne glede na to ali je denar v obtoku obremenjen z davkom ali ne, z ali brez obresti, krit z zlatom ali drugimi zavarovanji ali pa z ničemer, lahko postane žrtev inflacijske spirale. Zgodovina je polna takih in drugačnih primerov. Kar je pomembno je količina denarja v obtoku in s tem se strinjajo tudi ekonomisti, ki sicer ne morejo pojasniti kako obresti vplivajo na cene, zelo dobro pa razumejo volumen. Volumen mora rasti vzporedno z vrednostjo transakcij v sistemu. Po drugi strani mora biti dotok denarja tako velik kot je lahko ne da bi dvigoval ceno  denarja  (to je hkrati kritična lastnost, da ne prihaja do pomanjkanja denarja in s tem do deflacijskih pritiskov). To tudi pomeni, da je v sistemu večja potreba po kreditu kot po denarju, zato je potrebno zagotoviti več kredita kot ga lahko zagotovimo skozi normalen proces ustvarjanja denarja v  sistemu  vzajemn ega  kr e dit a .  To je sicer možno rešiti na več načinov, primarno z kreditnim posredništvom (depozite svojih deponentov uporablja za brezobrestna posojila, vendar zaračunava  nizek  fiksen znesek za stroške posredništva), ki vzajemno prevzame tudi delež tveganja. Posojila so krita z zavarovanji ali garancijami.  Posojilodajalcem, torej tistim, ki dajejo sredstva,  institucija  omogoča, da pod istimi pogoji dostopajo do pos o j i l, torej mora vsak, ki prosi za posojilo, biti tudi član posred niške institucije  (imeti pri njej depozite in prejemati plačo) .  V osnovi posredniška institucija torej deluje tako, kot bi današnje banke v resnici morale delovati.  Na nek način se ljudje pravzaprav sami organizirajo z namenom, da sebi zagotovijo posojila temelječa na svojih prihodnjih prihrankih in prejemkih. Natanko tako kot bi to moralo biti.  Vendar mora količino denarja v obtoku nekdo vseeno spremljati,  vendar to ne sme biti zasebna institucija, temveč neprofitna,  D enarna  A vtoriteta (DA),  ki neodvisno spremlja stanje in sporoča priporočila UVVK, ki ukrepa na trgu.

---

Konvertibilnost

Zaradi razlike med uradno valuto, temelječo na dolgu in obrestih in neobremenjenim vzajemnim kreditom, je ravno konvertibilnost med obema povzročala preglavice. Pravzaprav sta bili na voljo zgolj opciji brezobrestnega denarja brez konvertibilnosti ali pa konvertibilnost v druge (uradne) valute z obrestmi. To tudi delno razlaga zakaj ni več kot toliko sistemov vzajemnega kredita v uporabi. Konvertibilnost valute je enako pomembna kot njegova brezobrestnost. K sreči so tudi tehnologije za konvertibilnost postale uresničljive.  Najprej se je potrebno vprašati ali je konvertibilnost v resnici tako velik problem. Mnenja so deljena, nekateri celo pravijo da je prednost, saj spodbuja kroženje posla in s tem denarja znotraj omrežja vzajemnega kredita. Po drugi strani pa podjetjem in posameznikom postavlja omejitve, saj v  okolju  dveh (ali več) valut zahteva beleženje in spremljanje količine sprejetih kredit nih enot , saj jih morajo nato porabiti znotraj omrežja, ki pa nima nujno vseh potrebnih reči ali storitev. To seveda velja zgolj takrat, ko je omrežje relativno skromno, kar je lepo pokazal tudi sistem Bitcoin. To tudi pomeni, da bodo bolj sposobni igralci v mreži prisiljeni omejevati svoje storitve dokler se ne znebijo svojih rezerv (ne morejo sprejeti več kot lahko porabijo). To ustvarja ozka grla (npr. je zgolj en specialist za neko zadevo), vendar ne nujno kritična, saj teorija gibljivosti delavnega trga govori, da se prazno polje takoj nadomesti z alternativami ali posnemovalci oz konkurenco. Konvertibilnost bi torej močno povečala likvidnost in odpravlja ta ozka grla, saj se višek lahko deponira tudi v druge valute. Z pojavom interneta se tudi reševanje konvertibilnosti močno olajša. Pravzaprav je rešitev že nekaj časa na trgu in se ji reče FOREX (FOReign Exchange – ang. Mednarodna menjava ). Ker pa je  za vzajemni kredit značilno, da je v obtoku ravno toliko denarja kolikor je dolga  (razlike, seštevek mora biti 0) , tudi pomeni, da ni mogoče izmenjave same prepustiti špekulacijam; volumen kredit nih enot  v obtoku mora biti vedno v ravnotežju. Zato lahko konverzijo  izvaja zgolj pooblaščena merska ustanova – UVVK. UVVK ponuja spletno trgovsko infrastrukturo in ponuja kreditne enote po enotni ceni ciljne valute z vsebovano demuražno takso (npr. 1E = 0,95€ pri nakupu in 1€=0,95E pri prodaji). Na ta način iskalci ne morejo zahtevati več kot toliko in iniciativa za nakup je vzdrževana. Na ta način se tudi efektivno zapre prosti trg in prepreči špekulacije in  druge  destabilizacijske aktivnosti, ki bi škodovale sistemu. Konvertibilnost obstaja zgolj zaradi enega razloga: razširjanju vsebine,  ponudbe  in moči  sistema  vzajemnega kredita z namenom služenju skupnosti in prostemu trgu in ne norim kapitalističnim igricam. Demuražna taksa (ležarina) iz tega naslova se uporabi kot stabilizacijski fond; kreditne enote, ki pridejo v cirkulacijo z konvertiranjem namreč niso kriti z kreditom, temveč z valuto iz katere so bili konvertirani. Torej na nek način postanejo kreditne enote v obtoku hibridne, večina je kritih z kreditom, manjšina z konvertibilno valuto. Dohodek od prodaje (stabilizacijski fond) kreditnih enot je namenjen za kritje in balansiranje konvertiranih kreditnih enot pa tudi za njihov povratni nakup (še posebej takrat, ko je povečana ponudba v trgovalnemu sistemu, ki pritiska na nižanje cene).  Uporabniki z deficitom v sistemu morajo svoj manjko nadoknaditi ali z delom ali prodajo izdelkov ali pa z nakupom kreditnih enot s konvertibilno pretvorbo uradne valute v trgovalnemu sistemu .  UVVK lahko vskoči kadar prihaja do šokov z prilagajanjem demuražne takse ,  ki stabilizira povpraševanje. V kolikor je preveč kreditnih enot v prodaji pomeni, da jih je preveč v obtoku in je potrebno njihovo konvertibilnost zvečati oz odkupiti s trga  ter obratno. Trg kreditnih enot tudi povzroča transparentnost, saj lahko vsakdo preveri kakšno je stanje volumna v obtoku.

---

Demuražna taksa (ležarina) in obresti

Nekako smo se navadili, da banke zaračunavajo za posojanje neobstoječega denarja obresti, strošek kapitala kot ji pravijo sami.  Za dolgoročne kredite je ta strošek lahko kar 7 5 % vsega poplačila. Če pustimo ob strani oderuški koncept, je največja težava obresti,  poleg astronomske količine,  njihova nepredvidljivost ter seveda namen. Obresti so namenjene zaslužku zasebnih ustanov kot posredništvo, ki se spaja z drugimi stroški (npr zavarovanja) in inflacijskimi pritiski.  Namen demuražne takse je  primarno  preprečevanje kopičenja  kreditnih enot  ter izravnavi razlik, v manjšem delu je namenjena financiranju poslovanja  ustanove za beleženje transakcij . Poleg tega je demuražna taksa predvidljiva in se ne sešteva po obrestnoobrestnem računu, saj je fiksna. Ni obremenjena z zavarovanji in ne inflacijo. In kot taka predstavlja zelo majhen delež vsega poplačila,  med 1 in  10%.  Podobno kot inflacija, na dolgi rok počasi znižuje vrednost denarja, vendar na predvidljiv način  in enako za vse uporabnike . Z višino demuražne takse se kontrolira hitrost kroženja denarja in posledično ekonomsko aktivnost.  S časom bo višina demuražne takse v sistemu drsela proti 0, saj bo slej kot prej prišlo do zasičenja stvari v katere skupnost sploh lahko investira, s tem se seveda upočasnjuje tudi ekonomska aktivnost (v svetu obilja ni potrebe po nenehni rasti) in se zvišuje vrednost denarja na dolgi rok. Ker je vzajemni kredit že tako zelo likvidna oblika denarja, bo demuražna taksa že v startu nizka  okrog 1% .  Seveda se demuražna taksa v primeru vzajemnega kredita lahko obračunava zgolj v primeru, da je vzajemni kredit v digitalni  obliki (kot se predlaga tukaj), saj  sicer  z vsako transakcijo med uporabniki vzajemnega kredita prihaja do izravnave.  Digitalno spremljanje transakcij je lahko velik problem s stališča nadzora, vendar je tukaj nuj no potrebno vzeti v obzir  kontekst v katerem rešitev deluje.  V ozadju ni parcialnih interesov, ni davčno državnega aparata, ni kapitalskih interesov, predvsem pa ni norih kapitalističnih igric. Vsi morajo razumeti kako sistem deluje in zakaj je narejen tako kot je. Lastnik sistema je skupnost in ker je vsem v interesu, da sistem deluje v korist vseh, je tudi v skupnem interesu da deluje transparentno, varno in nepretrgoma. Varovalke so vsekakor potrebne, vendar se moramo vprašati koliko in ali obstaja dejanska nevarnost kriminala v okolju kjer vlada obilje in neomejene možnosti za vse.

---

Davki in prispevki

Namen davkov, podobno kot  ves  denarni sistem, je danes močno okvarjen.  Učili so nas, da iz davkov financira mo  javne ustanove,  javne storitve, javno  infrastrukturo , invalide , upokojence  ter  vsa  ostala družbeno koristna dela.  Same koristne reči.  Zakaj se torej tako močno zadolžujemo,  pri čemer nič ne namenjamo naši splošni infrastrukturi, čedalje manj izobraževanju,  zdravstvu, inovacijam,  kulturi in splošnim rečem ki so namenjeni dobrobiti državljanom ?  Zakaj nas  država , ki naj bi bila tukaj za to da služi državljanom, že pri rojstvu nadene davčno ovratnico, suženjsko verigo. Zato, ker je ves pobran davek namenjen poplačilu obresti posojil, tako nič ne ostane za državljane, zato se  država  zadolžuje naprej, da zagotavlja sredstva za vsaj delno realizacijo,  predvsem pa da ohranja socialni mir.  Davki so v resnici protiustavni,  saj v smislu osebne svobode predstavljajo prisilo avtoritete. Tudi zato jih slovenska ustava  (in tudi vse ostale)  nima zapisanih .  Prisila se omehča z indoktrinacijo, ki vodi v opravičevanje dejanj avtoritete pod pretvezo altruističnih dejanj, dobrih za vse. Žal je to v zdajšnjem denarnem konceptu, ki temelji na profitni logiki, praktično nemogoče. Kako pa v sistemu vzajemnega kredita uveljaviti nekaj, kar naj bi bilo dobro za skupnost  ne  da sistem to uveljavlja s prisilo?  Ubuntu koncept in holografska družba predvidevata tri urno tedensko participacijo, kot koncept energije človeka, ki nadomešča tisto kar danes pravimo davek, ki je koncept denarja.  Koncept služenju drugim zamenjuje sedanji služenju sebi.  Tudi vzajemni kredit je oblika denarja, potrebujemo pa tudi javne službe in druge socialne dobrine.  V se javne funkcije in javni projekti  so  v resnici javna dela, ki naj bi se opravljala v korist vse skupnosti.  Javna  infrastruktura  pa ima še eno presenetljivo lastnost. Denar porabljen zanje se pokrije (likvidira) z ustvarjeno vrednostjo in kot take investicije ni potrebno vračati  saj se v sistemu pojavi kot zavarovanje .  Tudi zato je v preteklosti zagon gospodarstva temeljil na javnih delih na infrastrukturnih projektih. Vendar pa  mora  javna dela nekdo opraviti in to predstavlja participacijo posameznika pri »davku« oz odstopi določen del kreditnih enot za tiste, ki to opravljajo,  če sami nimajo v tem interesa . Ker  transakcije  niso obremenjene  z davkom so že v osnovi bruto, torej polna, knjigovodstvo je močno poenostavljeno, predvsem pa ni potrebe po poročilih za davčno upravo,  saj  je  ne potrebujemo . Zaradi visoke likvidnosti sistema vzajemnega kredita bo denarja v obilju in marsikdo bo svojo participacijo plačeval vnaprej (kot se je to pokazalo v Woergl poizkusu). Po drugi strani triurna tedenska participacija pomeni nepredstavljiv vir  sredstev  za lokalno ali širšo skupnost,  za posameznika pa zgolj delček  (pri 3 urnem dnevnem delavniku bi to pomenilo 1/ 5  oz 2 0 %, pri 8 urnem pa zgolj 1/1 4  oz  7 %, kar je veliko manj v primerjavi z današnjimi 60%,  pri čemer nihče nič nima od države ) . Si predstavljate, da ima občina s 1000 prebivalci vsak teden na voljo 3000 ur  (12000 mesečno)  oz ekvivalent v kreditnih enotah  (npr 1 ura = 10E, torej 120.000E/mesec,  neverjetnih 1,5 mioE/ leto ) ?  Če štejemo zraven še opcijski demuražni fond pa je sredstev zares veliko.  Precej verjetneje ne bo problem v denarju temveč za kaj vse sploh porabiti ta sredstva (tudi to je eden izmed zaključkov Woergl poizkusa)  in ali sploh obstaja dovolj izvajalcev  ter ne nazadnje kako sploh vse to organizirati in planirati.  Iz tega vira se lahko financirajo tudi vsa ostala družben o  koristna dela kot tudi socialno varnost.  Kot lahko vidite iz teh preprostih izračunov, je to pravi razlog uspeha Woergl skupnosti  in razlog za 100% zaposlenost .

---

Prebujanje

Kar nekaj inteligentnih ljudi uporablja obstoječe finance, vendar tiho v ozadju gradijo vzporedne, umaknjene pred uradnimi lakomnimi pogledi. Revolucija se je že začela. Ne plačujejo taks, davkov in nimajo uradniške papirologije, da bi lahko trgovali, predvsem pa vanj ni vpleten uradni bančni sistem. Če se vam zdi zadeva radikalna, si še enkrat preberite začetne vrstice in za trenutek pomislite kako so do sedaj finančni, pravni in državni aparati radikalno izkoriščali ljudi. Pojav interneta je združil nekdaj otoke prebujenja in omogočil nesluten pretok informacij in z njimi zavedanja o svetu v katerem živimo. Vendar pa denar ne naredi ničesar, ljudje naredijo vse. Zato je sam odnos do drugih ljudi in vsega kar je, posledica koncepta bivanja, ki ga v veliki meri določa denarni sistem (ki določa obnašanje družbe in posameznika). Redkost oz pomanjkanje denarja ustvarja strah, ki se manifestira v osebnem kopičenju dobrin, ki na koncu preide v kompenzacijo osebnega nezadovoljstva in v splošni potrošniški družbi, popolnoma razčlovečeni in odtujeni od vsega. Tisti, ki so na vrhu piramide moči zelo dobro razumejo način delovanja tega subtilnega suženjskega sistema, vendar se še kako zavedajo moči ljudi. Zato je tudi zaznati tako močan premik v smer popolnega nadzora nad ljudmi in čedalje večje omejevanje svobode in pravic. Po drugi strani vsaka akcija zahteva reakcijo. Tudi v Sloveniji imamo v zadnjem času poznano reklo: »Dost mamo!«. Vzajemni kredit ni edina oblika alternativnega denarja, obstaja še kar nekaj drugih. Vsi imajo skupno to, da temeljijo na zaupanju, v tem se ne razlikujejo od trenutnega denarja. Vendar pa je najpomembnejša razlika ravno v dejstvu, da ga v sistemu vzajemnega kredita vsak izda sam, ni posrednikov, ni davkov in ni obresti. Razlika do elektronsko ustvarjenih kriptovalut, kot npr Bitcoin, je tudi to, da se ga ustvarja sproti po potrebi, nihče pri tem nima prednosti in bistveno lažje ga je shranjevati, saj se število transakcij ne beleži v njegovi zgodovinski verigi, pa tudi izgubiti se ga ne da, ker je zgolj merska enota. Ideja vzajemnega kredita kot lokalne valute je tudi vračanje ustvarjenega nazaj v prostor kjer se uporablja, glejte na to kot mogočno fontano, kjer se voda po čudovitem izbruhu vedno vrača nazaj na isto mesto. Ideja implementacije se nahaja v našem projektu Uhub. Vračanje tudi zagotavlja, da se bo kakršnakoli taksa vedno porabila za tiste, ki jo plačujejo, za njihov skupni interes. Zapomnite si, denar ne naredi nič, ljudje naredijo vse. In dojeti moramo samo en sam zelo preprost koncept: imamo vse kar potrebujemo da bi uspevali tukaj in zdaj. Ne pustite se zapeljati kompliciranemu nesmislu ekonomske logike, indikatorjev, trendov, BDP-ju, proračunom. Če jih nihče ne razume, potem je z njimi nekaj narobe, kajne? Tudi vzajemni kredit je zgolj prehodno orodje do točke ko bomo zares razumeli idejo Ubuntu, dobro za vse. Združeni uspevamo, ločeni propademo.

Uhub – The choice

---

 

Martin Butina, Ubuntu movement

---

 

These days when we’re so much accustomed to big grocery stores and their seemingly endless options and choices that we forget what we are really there for. We are mesmerized the moment we step in the lair and we forget who we are. We see what these stores want us to see and hide the dirty details. When people are presented with lots of choices they don’t strive so much for their power – the strive for something they truly desire. Power and choice are interchangeable. As long as there are lots of options we tend to forget about the origins, economics, ethics behind a product and above all, the abundance of choices makes us forget what we came for.

Have you ever wondered how price is divided from producer to consumer? Typically producers earn only ¼ to 1/3 of the price you pay in the store from which they have to deduct expenses. So where does all the money go than? Well you must have figured by now who is paying all the stores marble, ridiculously high manager wages, all the transport, cooling, storage and all the advertising space. Its you dummy ;)! Have you ever wandered how much of your money actually goes to the growth of the tomato you just bought? Only 1/7 th of the share. All the rest is for petrol based logistics, herbicides, pesticides, fertilizes and cooling. And this 1/7th is than shared for wages.

Imagine your local community as a pool with a fountain in the middle. Water represents economic (monetary) liquidity. If water is bursting beyond the borders of the fountain it is lost forever and must be replaced to keep the fountain running. And new water can sometimes be very expensive. This is exactly what is happening with our modern society. Products and services are being brought in local communities from outside and money is flowing out. The water we are producing is sold cheaply to somebody else while we import a poor substitute through a broker and pay premium price.

Local farmers can’t compete with big agriculture companies even though their products are of much better quality. Since most of the economics is driven through big grocery stores they are much more inclined doing business with someone that can provide enough quantity as cheap as possible. They also tend to consolidate their suppliers, so less suppliers means less problems. Due to the prolonged economic depression people try to conserve money by buying cheaper products, food is especially the target and retailers knows that. In the end shelfs are filled with affordable low quality stuff of dubious origin from only a bunch of suppliers. Not exactly the choice you as a customer had in mind.

If you’re a small producer you’re hard pressed with the economics and most likely sell your produces under price and just barely cover the expenses. And it makes you mad seeing your products in grocery stores 3 times the price you sold to them. Maybe you’re able to sell some of your produces locally for much more but this is just a fraction, you have so much more to sell.

If you’re a customer you know you don’t have much option if you’d like to conserve your time. You know that you’re able to find some local producers where you could buy better quality products with known origin and a good price, however they are so far apart and you have so much needs. Commodity mode applies here, it’s so easy to go to the store where everything is provided at the arms reach. But it’s expensive for what they offer and most of the time no one is listening what you want, what products you’d like to see on the shelf.

But now there is an option to solve all these problems in one stroke. Uhub is a concept that ties consumers and producers in a much more sustainable way, lowering needs for logistics, warehousing, cooling, marketing, while eliminating brokerage, providing infrastructure for communication of needs and grow healthy community.

Image: The schematic picture of the Uhub system

Note from above image that relationship between provider and consumer is by default passive, managed mainly through the online tools and connected through a delivery point. CSA substantially enforces the direct contact and cocreation.

---

Liquidity – The circulation of money

Various studies have shown (very) interesting results based on the type of the community the study was conducted. With very closed systems 75% of influx money pours away in about 48 hours. Mostly for payments of services outside these communities or buying stuff in a supermarkets. Very little money is retained inside the community mostly for wages. The money left in the supermarkets usually leave the country the same day for payments of suppliers, bureaucracy, taxes and profit for owners of the capital. Most supermarkets are build with loans and the future expected high return on the investment. This is also the reason why products are overpriced and of low quality. The idea of price vs performance is stretched to the limits.

So in many areas, the issue is not that too little money comes in but that most of the money that does enter the local economy flows right out again in the form of spending on and contracts to non-local businesses and labor. The local economy looks a lot like a leaky bucket. Money enters the way we pour water into a bucket. But a lot of that water leaks out of the bucket, just as we spend money on external services. Leaking is not innately bad because economies are connected, and this exchange of money promotes innovation and cultural exchange.

In communities facing economic disadvantage, however, there are two ways to increase the circulation of money: pour more water into the bucket or find ways to ‘plug the leaks’. Plugging the leaks by creating economic linkages in poorer communities between local businesses, labor, and public bodies can build a healthy local economy that can stand on its own long after regeneration funding dries up.

The circulation of money in a given system is called liquidity, the more it rotates, the more liquid it gets. Sometimes the velocity by which money circulates in a system is called local multiplication. When money stays in the same vicinity by spending it where it’s created, the same amount of money enables earnings to more people. Because everyone is spending money in the local environment the money is forced to circulate faster making more “turns”, exchanging more hands. Even though there is a limited amount of money, its liquidity is the main economic driver. Of course the volume of money in circulation is important, raising economic activity is not only a matter of money circulation although it’s the most important one. When economics is growing, more and more money needs to come into exchange. We can either increase the speed of money circulation or raise the volume of money in circulation. Traditionally (and unfortunately) only the later is applied, however by spending money where it is created the flow of money is automatically increased. With current economic system this is about the best we can do with all the money scarcity. If we are unable to increase the money supply we can at least increase the velocity by buying local services and products. However there are also other tools at our disposal, though not necessarily easy to implement.

This shift to local economy (called The Localization) is necessary tied to higher consciousness and awareness of how money is created, distributed and spent. People are accustomed to large supermarkets with seemingly abundant choice, polished marble and all the glitter. This is a sublime indoctrination and it’s hard to resist.

Ever wandered what the word ECONOMY really means? The word has a Greek origins (don’t they all 😉 and is coined from OIKOS (meaning home, family in environment in general) and NOMOS (meaning law, governance, managing and leadership). The idea of economy for the Greeks was governing of local environment in best interests of its members. This also implies fairness, cooperation, equality and creativity which are all necessary to sustain wealth and abundance.

There are certain limitations of current economic system, mainly coming of controlling the money flow by the financial institutions – the volume of money in circulation. We can for sure influence the speed of money circulation ourselves while the volume can only be increased with the export of goods and services out of local communities. This brings up a very interesting question of the community borders. Where do they begin and where and, not only the literal also the psychological ones. We are all connected but it’s very important to understand that corporations are not people. They operate with profit in mind not for the benefit of the people although most of them will present them as such. By moving away from the superstores and corporations we’ll stop the money drain and secure our abundance.

If we really want to make our local economy blooming we can create our own local money, tax and interest free. There is no laws against it, we issue it ourselves and there is no money scarcity. After all money should be only a measure of value.

---

Uhub at a glance

Uhub is a system of software, services, procedures and exchange sites (called hubs) where products and services exchange owners. It is focused in local producers and local consumers, enabling local money circulation. Uhub is only a middle man that ties people through an information system and delivery points in a coherent social group. It also serves as a policy maker, inspection and a transparent billboard of local needs. The main leverage is the empathic behavior and trust – studies show that people that know each other are much less likely to commit fraud. More likely Uhub will be tied to municipalities that somewhat represent local environment, however this is only a guideline.

Uhub does not necessary have a static representation, due to its design it can be a mobile service. This is necessary in areas that service is still being established or have difficult environment and opposition. However the most impact can have with a static location so people can have a point they gravitate to. This helps also other businesses and expand options.

Uhub can be seen as a peer-to-peer service it’s more alike a torrent site with list of offers and demands. It’s not a free service (unless defined as such) but remarkably lowers the costs of distribution by severely limiting the distribution chain and therefor the prices of goods. It’s also a bidirectional experience. Consumers have opinions, desires, demands, and producers are pressed with environment and social impact. However Uhub is bringing the idea CSA (community supported agriculture) to the table as a practical manifestation. CSA ties consumers and producers in a bond, dispersing risk, lowering price, participation and joint decision making.

---

The logistics

Uhub acts as a mediator and is a kind of a hybrid between Internet store and a semi delivery service. All consumers purchase goods online and pick them up at a hub. The calls for purchase are opened according to the predefined schedule, depending on the volume of goods and services offered, consumer frequency and other attributes. All producers market their goods online and deliver it to the hub after the calls have been placed. Using calls for purchase eliminates the need for warehouse infrastructure, the system behaves more like a just in time delivery. Everything is prepackaged by producer or optionally by Uhub as a service. By using calls delivery must be made only several times and not continually and all parties make just one half of the trip. Uhub also does not have to be static. For those consumers that would like their purchase to be delivered to door a local delivery service can be hired or created. Uhub also acts as a customer care service and demand management office. Uhub gathers customer experience, their demands and fulfillment of CSA contracts and other obligations, regulates sustainable policies acts, prevents fraud as much as possible.

Placing Uhub service as close as possible to the consumers has also very important psychological meaning. Being close to consumers leverages the lack of apparent choice from the supermarkets, using Uhub is just of matter of stop by. Remote access is one of the typical failure of “going local” initiatives. It’s all about convenience.

When service matures it is tied with local open markets. This can be once a week or even more frequent, it all depends on the behavior of the local community. It is expected that more and more business will be attached to the hub and also celebration events. Community can decide what events to attach.

---

The organization units

Uhub consists of two parts – a Uhub service and a Uhub delivery point. While the first part is mainly electronic service it also covers all the bureaucracy, customer care, billing and support. It is a continuous operation and has to operate all the time. The delivery part is mostly a part time operation, it can be either mobile or static, but it’s a human intensive work and it’s customer facing activity. Both parts are very connected however it’s not necessary they are the same company. Uhub service can cover several or even all delivery points. Uhub delivery points might be created by interested parties either producers, consumers or even municipalities. It can be run by volunteers or professional staff. The idea is to run lean. Advised organizational structure is some kind of cooperative where interested parties are having joint interest for promoting and developing the service. Non profit structure guarantees that all profit is diverted to development and continual service improvement. Due to its low energy footprint, promotion of local development and true sustainability, local government and municipalities can be used to jump start the service. Public squares, municipality owned buildings, fire stations and other public places might serve as a very good approach when starting the initiative. However the best results are for sure permanent placements (several in a town), where also other activities might be built around it. Eager supporters with reasonable proximity to established commuter routes are also a good option.

Each hub implements various levels of services. Partially due to the volume of the goods sold, partially service maturity in the specific area. It’s anticipated each Uhub delivery point will develop its own kind of approach due to the culture they operate in.

---

The benefits

Uhub offers producers to sell their produces locally for a higher price they would normally to supermarkets. Eliminates marketing barriers and competition of the bigger players and enables quality products to reach their targets. It is projected, based on the already established local trading, purchase prices to rise between 60% and 120%. Producers entering CSA program can build trust, guarantee their customer base and dissipate risks. Transparency is the key however CSA is not mandatory. There is no distinguishing among producers, all have the same amount of advertising space, all have the same obligations, the same conditions.

Consumers can buy quality organic produces for a (much) lower price in a local environment. It enables people to engage as producers themselves or to establish a bond through CSA. The idea is that the offer is driven by real peoples demands. Another very important aspect is consumer engagement in the process of feedback information that drives the local economy and separates weed from seeds. This is the most powerful tool community has at its disposal.

---

The process

The transition to sustainability is a hard one. The most anticipated driver of the change will be increased awareness, product price, product origin and convenience. If the Uhub service would operate in a familiar manner than most people will accept it, however the drive of the change will be carried by early birds, people with higher consciousness and probably all those that would like to save money here and there without sacrificing quality. It is anticipated that lower prices will carry on the majority of the shift once the service is established and enough products and services are provided.

Anyone can start a Uhub service, however support is provided only if it meets certain criteria. It has to be a community enterprise, implement “free world charter” principle, must work in cooperation with adjacent Uhub service and must provide feedback to the central development and knowledge base.

In its core the knowledge of the hub management is open sourced however the brand and operation is not. The problem lies in the business model it employs. People perceive brand as a form of trust, so having good experience in each Uhub requires following certain rules and ethic which is impossible if the hub is not is some way or form a part of coherent infrastructure with common processes and policies. Also it doesn’t make sense not to use common infrastructure among many similar hubs, lowering costs of operation and leverage knowledge base. Trust among different Uhubs matters a lot. Each Uhub also has to earn money or other forms of benefits for its service unless it’s created by local producers or municipalities and its operation payed by them. So it’s important that practices are shared among all participants.

Each willing party can establish the hub, but using Uhub will require a franchise. This is necessary to guarantee common processes and policies. To be able to operate location is also essential. Although this is left to each establishing party two hubs must not be too close to each other. This requires somewhat analysis and planing which is another argument for joint (franchise) operation. When hub joins the Uhub operation a set of binding contracts is established that ensures it is operated on the certain ethics, policies and especially is active as a member. This ensures it is not established for private or corporate interests. Operation is regularly checked by the members and random consumers through the “mystery buyer” program. Also service requires extensive use of online tools to track, manage and flag the delivery and customer care process.

The Uhub delivery point has separated billing process so the burden of handling the payments is taken care of. Everything is done as a prepaid service. However there is an option of postpaid services if the hub is able to process payments (infrastructure will be also provided through online tools). This usually ties with permanent placement of hub and developing a traditional store with dedicated staff.

Each Uhub must have a working Internet connection and barcode scanner (through a smart phone or stationary) along with a thin client for interaction for those customers without the connection to the Internet.

---

Buying & selling

Customers buy products and services from the online Uhub service by browsing the ware each hub has at its disposal. All producers supplying the hub are presented as a unified store, customers are browsing through all the products of a hub or just one specific provider shop or group. There are multiple filters to narrow down the choice, but the purchase is conducted through one unified customer bill which is tied to one hub. Supplier can supply multiple hubs however definition of “local” applies here. The producers are not limited to legal companies only, they can be also private entities however there has to be some consideration regarding engagement and tax issues.

After the purchase call is closed, packaging and delivery is provided to the hub. There all products bought by the customers are packaged in a unified customer baskets waiting for the customers to pick them up. Optionally Uhub can provide (automated) locker system or even cooling facility. There is even a possibility of providing a subscription service for the lockers enabling customers to continuously use the service however hub must be adapted for continuous operation.

Informational infrastructure is heavily empowered to make the experience coherent and unified. The access to the Uhub services is via the Internet and smart phones. Uhub online service takes care of all the messaging, billing and delivery along with customer feedback and group management.

Each purchase has a unique code provided so identification of the buyer is possible. In later stages smart cards will be provided for frequent buyers and especially those having permanent lockers. Using codes, barcodes and smart cards is necessary for security reasons as well to speed up the process and eliminate manual work as much as possible. Since all ordering is done through the online tools each Uhub will have a thin client for customers without the Internet ability. If customer has a smart card this can be used also to authenticate on the online services. Using smart cards or NFC enabled phones later is also a convenient way of payment.

---

Uhub economics

Uhub’s income is charged per item sold through the system. Each item has an internal tax attached that varies according to the infrastructure usage and other factors. Target tax is typically 10%, meaning for each product sold through the system 10% of its price is collected by the Uhub. The price context is transparently provided for all online buyers so all involved parties can see the price distribution. It is expected that in the beginning tax will be greater until critical volume is reached. After all Uhub operation has a minimum critical point even though it’s highly optimized for lean running. This is a per hub attribute and can be changed at any time. Uhub can operate as a volunteer operation but it’s not the best practice. Uhub performs an added value and charges fair price for that service which is by all standards low. It has multifaceted role and as such strives to be a permanent solution employing passionate people. In some cases Uhub can be established by the local producers and they are paying for the operation however the Uhub contract obliges the business entity to be non for profit and open for new members.

Items sold should be produced locally. It is expected that bigger resellers will enter the sales cycles but will be uncompetitive due to the inability to match the price of the local supplier for items produced locally. It is also expected that market will regulate itself by emerging producers that will substitute resellers by offering better quality products and lower prices. Due to the self regulated and highly aware market it is expected that producers enter wider distribution chain supplying more than just local hubs. Some calculations show it is viable, in terms of logistics, supplying up to 130 km range, when there are clustered delivery points. Uhub can also enter into hub2hub exchange, taking care of logistics of local producers expanding it to other hubs. This is also a paid service but it enables producers covering more ground while focusing on their products instead on logistics.

Uhub focuses extensively on the social network and the feedback it gathers. Opinions matter a lot, so does the rating of the provider. Even though there are online tools available for consumers to rate producers, demand and overall satisfaction, there is no more effective feedback gathering as personal interaction. The demand management is also an important part of Uhub function. The power of managing demand can create and direct economic activity. It is essential that this is transparent for all participants.

---

Policies

Due to the idea of ubuntu ideology, “good for everyone” and “service to others” policies are essential for the operations of Uhub. Ethics (and the free world charter) is the primary guideline as well as is mutual trust. Due to the increasing number of various cocktail of harmful additives in form of pesticides, herbicides, artificial flavors, artificial fertilizers the idea of each Uhub is to promote permaculture and organic produces and sustainable services.

The key function is establishing TRUST. Each hub establishes trust in their local area (community) by facilitating the sale, transparency, distribution and customer care. Each provider gathers rating points indicating level of trust. Provider is only banned from trade if serious breach of trust is detected. Each hub’s obligation is to research the claims and offer resolution. Every resolution is public. This is necessary to retain integrity and promote sincere and fair exchange. It is expected that no local producer or provider will dare to break the trust bond first due to the fear of losing the customers, later because it would be deemed unethical. That is also why personal interaction is important. Studies show that people are less inclined to fraud if more personal interaction occurs. One thing fear providers more than anything else – and that is bad publicity. However speculators and other opportunistic individuals have a way of finding interest, especially in a bigger system. That is where customer with their ratings and social circles come in. The idea is to build a self balancing system, where no one tries to take advantage of people, delivers whet he/she says and is honest in their intentions. If some undesired event happens anyway, the provider (or customer) is banned from using the system. Undesired events is everything someone claimed and didn’t fulfill expectations or contracts.

Uhub’s infrastructure also enables CSA members to track their activities and use Uhub as a delivery point for their members. Uhub is an automatic member of each CSA created there. It acts as a guardian of history and a delivery point. The basis of the CSA is a CSA membership contract. There are no safeguards against contract obligation except TRUST. So contracts are only written expectations people are somewhat bound to fulfill. The Uhub acts as an arbiter and helps facilitate disputes. Obligations should be fulfilled however there are no sanctions posed except the participant rating and resolution. Rating is public, so future engagement is difficult for those with poor levels. It is all about perception, people fear bad image the most so no other sanctions are necessary.

There are also other policies and processes each hub must take care for in a unified way. Each product entering and leaving hub must be identified. If products are prepackaged they have to have a declaration of origin, seller, buyer, price, weight and date. There is a unique identification tag to for ease of handling so it can be found in the system. Each seller can use the tools to generate this information and print the label along with the tag. If hub takes care of the packaging seller addresses delivered goods to the hub along with delivery notification details so hub can package the goods. This can be even more efficient since produces can be packaged in a combined boxes resembling veggie box. Nothing is definitive, it’s largely based on the demand and offer as well as with the operational level of each hub. Each step of the processing of goods is taken care of with online tools and is labeled with a time stamp and status.

Demand is a very important process due to establishing new economic activity. Each request is put in the online directory where it waits for at least 10 confirmations in a two weeks timeframe (adjustable). After enough confirmations are reached the request goes into fulfillment – a CSA contract or directly to the marketplace. Not all requests require contracts and projects, some can be simple, demand is only there to determine the scale. However more complex resources require more risk and it makes sense to enter the market through a CSA.

---

The move to an alternative monetary system

Establishing Uhub model brings in the local circulation of resources, however even if the system propels the liquidity of money it can’t generate it. This also means that if money becomes even more scarce the effect will also be felt in the Uhub system – people would not be able to buy products and services although they are cheaper. To leverage this problem a shift towards alternative currencies is needed. A currency that is not governed by private institution and can be created by anyone. Mutual credit seems like a the most conscious way to go however to be able to implement it enough trust in the community has to be reached to make the switch. Or some other definitive event like economic collapse even though this will not be a momentary event. The ability to present each product in alternative currency will be available from the start.

The transactional infrastructure of alternative currency is not part of the Uhub system but it is a part of the same movement towards sustainability. All transactions made through the system are transparent and private. Since it operate outside admirality law it cannot be subverted under government control. This is an important issue. As soon as the community moves away from the official currency it also moves away from official laws governing trade. This is why trust and ethics is so important. There is no court it can help facilitate the disputes or government taxing your sales. Admirality law by which economics is bound also governs courthouses, banks and administration. It can only be applied to companies – legal entities which are in essence a trade entities. So implementing alternative currencies brings other very important issues along with it, different but not necessary bad ones.

---

The staircase approach

The Rome was not built in a day is the saying. This also is true for a Uhub system – it will not work in all its glory the first day. It will take some time to gain traction but obvious economic, ecological and social aspects will propel it very fast. There are no real alternatives although somewhere there are already initiatives for local markets though not all of them are of “open” type. The shift has already begun.

Priorities:

1. Establish awareness of the product cycle, monetary cycle and options

2. Establish MVP of the basic IT infrastructure, the marketplace and transaction system

3. Establish first distribution point with local support and optional mobile unit

4. Bind local customers to it with events and offers

5. Bind local producers and invite all customers to participate as a producer

6. Create draft of Uhub rules and policies as a binding contract based on trust and free world charter

7. Establish second distribution point

8. Upgrade the IT infrastructure for billing, resource management, warehouse management and CSA

9. Establish the first permanent distribution point with continuous operation

The core of the solution is to get the system going through a Minimum Viable Prototype and create best practices along the way. There is not much time left. We must act now.

---

Issues

There is one important issue also with the implementation of each phase – the critical mass. There are both suppliers and consumers needed. Sometimes this is referred as the chicken and the egg problem. To start the hub anywhere at least 13 different suppliers have to be connected. In essence this should not be too difficult, however there is a psychological effect present. Bigger suppliers want volume immediately, some others won’t bother for just a couple of pieces. Than customers have to start buying. Here the concept of “local” will be tested, due to producers apathy or consumers or even both. The local supporters will probably have to kick start the project.

People are usually weary of new things that impact their local environment (too much). So service will have to be cautious and adapt as much as possible the approach appropriate for the local environment.

It is a possibility that service might get attacked from other vendors in the second phase. No bigger retailer feels that such service might make an impact. But on the long run they can’t match the price, but can offer wider assortment of goods, which is their only strength until Uhub becomes bigger. Retailers might choose the arguments of power with municipalities Uhub is operating in or even higher power. The Uhub service has an exponential potential, once it reaches more people the producers will be drawn to it like a moth to the light. The transparency is the only defense

There is also one other issue with psychology – the envy. People are very vocal when protecting “the way of life” even if that is not in their best interest. Sometimes influenced by “hidden powers”, people envy the success of entrepreneur when it’s working in their midst. This is usually culture related. There is no real counter action except transparency and education. This is why price distribution is public.

---

The endword

After working several years in change management, as a healer and business consultant, and as a true Ubuntu movement evangelist promoting free and money-less society I see no other options when it comes to changing our society to a better place. We can’t alienate ourselves in some remote island (or village) and pretend that outer world doesn’t exist. We are all connected and have the same problem. People of the world unite in love and light!

Kmetijstvo podrto s strani skupnosti (v angleščini community supported agriculture, tudi CSA) je alternativni ekonomski model, temelječ na lokalno podprtem kmetijstvu in distribuciji lokalnih pridelkov. Del tega je tudi mreža ljudi, ki sodelujejo v tem procesu, pri tem pa si pridelovalci in potrošniki delijo tveganje in koristi pridelave hrane. Zato se pogosto lahko CSA bere tudi ASC, skupnost podprta z kmetijstvom. Pogosto se vzgajanje in predvsem pobiranje pridelka v skupnosti plačuje v deležu pobranega, pogosto tudi v obliki zelenjavnih košaric. CSA ne vključuje zgolj hrane, temveč tud zelišča, cvetje, med, jajca, mlečne izdelke in ponekod tudi meso. CSA lahko zagotovi katerikoli produkt svojim članom, večinoma pa zagotavlja zelenjavne pridelke. Kot tak CSA predstavlja dobro iztočnico za družbo temelječo na samooskrbi in trajnostnemu delovanju. Vzpostavitev CSA v Sloveniji je prioritetna naloga! Pridružite se projektu!

---

 

Pomembna je skupnost

CSA po svetu pogosto ustanavljajo pridelovalci, kar nekaj od njih pa ustvarijo porabniki. CSA ponuja možnost srečevati nove ljudi na drugačen način in pomaga reševati pomembna vprašanja lokalne skupnosti. Skrb za brezdomce, rezervna skladišča hrane itd., je samo primer CSA udejstvovanja. Mnogi tudi pomagajo izobraževati glede zdrave prehrane in splošno o pridelavi, predelavi in pravilni hrambi pridelanega. Nekateri tudi skrbijo za reciklažo odpadkov članov.

---

 

Skrb za zdravje in okolje

Zdrava prst pomeni zdravo hrano. Če se ne uporablja nenaravnih herbicidov, pesticidov in umetnih gnojil potem se lahko znebimo tudi kontaminacije podtalnice in toksičnih ostankov v pridelani hrani. CSA omogoča porabnikom zavedanje o tem kako je njihova hrana pridelana. Konzumiranje lokalno pridelane, sveže nabrane in zdrave hrane je osnova zdravega načina življenja. Omogoča tudi ponovno vzpostavitev z ritmi Narave in sezonsko prehrano. Marsikdo ponovno najde duhovno povezanost, ki so jo v tem norem svetu izgubili. Zemlja je živo bitje in delovanje vsakega posameznika se odraža na celoti. Prst je ključna za človeško življenje in njegovo kvaliteto. Čeprav je manj kot 1% populacije vključeno v pridelavo hrane, je skrb za okolje naloga vsakega posameznika. Vsakemu potrošniku bi moralo biti v interesu, da so pridelovalci podprti in omogočeni na vseh nivojih, saj le tako lahko pridelajo hrano najvišje kakovosti pri tem pa ohranjajo in bogatijo prst.

---

 

Zabava in učenje za celo družino

Člane CSA zaima več kot zgolj zelenjava. Zanima jih druženje z enakimi, ki jim ni vseeno za druge ljudi. Tako lahko gradijo svojo socialno mrežo, še posebej pa so dobrodošle družine z otroki, ki si tako lahko že v mladih letih ustvarjajo odnos do narave in hrane. CSA omogoča utrjevanje občutka za skupnost. Veliko skupnosti ima za obveščanje različne kanale, od letakov do spletnih portalov. CSA služi tudi kot pripravništvo za mlade, ki jih zanima pridelava hrane ali upravljannja z viri. Člani pogosto tudi prostovoljno pomagajo pri opravilih. Sezonska praznovanja so del naravnih ciklov, poleg družabnih dogodkov omogočajo tudi opravljanje kakšnega skupnega dela. Pogosto so tudi prava paša za turiste, zato ponekod te dogodke izkoristijo tudi kot turistično atrakcijo in prodajni semenj.

---

 

Organizacija in zgodovina

CSA se je razvila sredi 80′ v Švici, Kanadi in ponekod na severu ZDA. Povdarek je bil na biodinamični pridelavi zelenjave, druženju in upor proti potrošništvu in močno predelane nizko kvalitetne hrane, ki je v tistem času preplavila industrijski svet. Ideja CSA ni v poceni hrani, ki ni ne hranljiva, ne pridelana z mislijo na ohranjanju okolja. Promovira zavedanje, da je vsak izmed nas odgovoren. Pridelovalci in potrošniki delujejo skupaj v skladu z Zemljo in eden z drugim. Ko pridelovalec neguje Zemljo na račun sebe in drugih, potrošnik deli stroške podpore in tudi tveganja spremenljivih donosov (kot tudi obilje zdravih pridelkov). Članstvo temlji na deljenju pridelka. Člani so deležniki in zakupijo delež sezonskega pridelka vnaprej. Vsaka CSA skupnost upravlja z deležem na svoj način oz. kot se člani dogovorijo. Vsaka kmetija oz. pridelovalna skupnost je drugačna, ima drugačne pridelke, pogoje in nivo socialnega udejstvovanja. Tipično so v CSA vključene tri skupine: pridelovalci, jedro skupine in potrošniki. Pridelovalci pridelujejo po svojih najboljših močeh, ostali se ne vmešavajo v način same pridelave. Odgovornost pridelovalcev je priprava setvenega/pridelovalnega načrta, nega in žetje. Jedro sestavljajo tako pridelovalci kot potrošniki, tipično do 5-13 ljudi, ki skrbi da je pridelek distribuiran, skrbi za festivale, plačila, pravna vprašanja in iskanje potrošnikov. Potrošniki so vsi ostali (tudi pridelovalci sami), katerih odgovornost je finančna podpora pridelave in skrb da se vsa hrana tudi konzumira, da je kar najmanj ostanka.