Naš šolski sistem pa tudi nadaljni način učenja naših otrok, je v veliki meri odgovoren za naše duševno in kognitivno pogojevanje, ki vnaprej omejuje naše delovanje skozi mnoga leta indoktrinacije. Raziskovalci so to poimenovali “leva možganska zapora”, in je bila vzpostavljena v nas v najpomembnejših in najbolj občutljivih letih našega življenja. Žalostno je, da se večina od nas nikoli ne uspe osvoboditi iz tega zapora do konca življenja in mnogi na koncu celo to ječo z vso strastjo zagovarjajo. Človeška psihologija se veliko lažje sprijazni z zlorabo, kot z nečem novim, iracionalni strah pred neznanim ohranja zlorabo in jo celo potencira. Šole ne uspejo opravljati poslanstva in državno vsiljeno izobraževanje prisili vsakogar v učenje enih in istih pogosto neuporabnih materialov, kljub edinstvenim interesom in talentom vsakega posameznika. Učni načrt je oblikovan z namenom homogenizacije in namenjen služenju namenom korporacij in vlade, predvsem pa se uklanjanju avtoriteti za vsako ceno. Prestrukturiranje našega izobraževalnega sistema je verjetno najbolj kritična stvar, če se želimo osvoboditi matrike zapora in nikoli končanega boja za preživetje. Skozi sedanji izobraževalni sistem smo postali pazniki lastnega zapora, ki so zavzeli naše nesmrtne duše in našo človeškost. Ko pogledamo okoli nas (kako stvari delujejo, kako se stvari da narediti in kako živimo iz dneva v dan), sveto verjamemo, da je to pravilo. Da je način kako se stvari počne in naredi napredek, da smo del tega vedno vrtečega kolesa napredka. Pa vendar življenje postane vsako leto težje, vsak mesec, vsak teden. In naivno upamo, če potrpimo še malo dlje, se bodo stvari popravile na bolje.
Institucionalizirano izobraževanje
Po več kot 120 letih vztrajanja v sedanjem izobraževalnem sistemu, smo vsi proizvodi tega sistema in vsi enako naravnani in posledično nastavljeni brez vprašanj prenašati njene posledice. Večina nas je sedaj prepričana, da je to normalno in potrebno, da je to najboljši način izobraževanja naših otrok, hkrati pa ne obstaja nikakršen boljši način – saj bi ga država sicer izvajala. Izobraževalni sistem vidimo kot priložnost za boljše življenje nas samih in naših otrok. Imamo percepcijo – bolj ko smo izobraženi, večja verjetnost za uspešno življenje, dobro službo in kariero, s katero bomo zaslužili veliko denarja. Nekako ironično je, da je kazalnik uspeha v družbi ni njihova sposobnost ljubiti druge, sočutje, ustvarjalni dosežki, prispevek družbi, temveč denar, kot univerzalnemu pokazatelju našega uspeha. Hitro smo pozabili, da smo vsi rojeni enaki in bi tudi vsi morali imeti čudovito življenje, ki ni odvisno od stopnje izobrazbe, ki si jo lahko privoščite. Tako je izobraževanja postalo pravo orodje ločitve in delitve od prvega dne šole naprej, ne da bi kdorkoli o tem sploh razmišljal. Zgodovino pišejo zmagovalci in naš izobraževalni je zmanipuliran s strani tistih, ki izvajajo nadzor nad našo družbo. Zmagovalci imajo vgrajen interes ostati na oblasti in zato učijo svoje »osvobojene« podanike vsega, kar je potrebno, da na oblasti tudi ostanejo. Tisti, ki te izjave še ne razumejo jo bodo začeli razumeti, ko se bodo iz naših življenj pričele luščiti plasti zavajanja. Prisiljeni smo prepustiti svoje otroke šolam v starosti, ko so najbolj izpostavljeni zunanjim sugestijam in vplivom, v roke tujcev, ki so dobili navodila in učne priročnike iz nekega nevidnega vladnega oddelka. Učitelji, od katerih jih ima večina častne namene, morajo slediti ukazom in učiti kar so jim naročili na način, ki jim je bil določen. Če ne sledijo navodilom, jih izključijo iz njihovega pedagoškega dela, izgubijo svoje dostojanstvo in dohodke, postanejo nezaželeni kot učitelji v kateri koli drugi uradni izobraževalni instituciji. Dvanajst (trinjast) let našega življenja smo prisiljeni sedeti v učilnici, ločeni od matere narave, prisiljeni trpati informacije v naše glave, da jih bomo lahko izpraznili med kotrolno nalogo. Da bomo lahko dobili odlično pripoočilo, da se bodo lahko naši starši hvalili pred svojimi prijatelji in bomo na koncu naredili vtis na svoje prihodnje delodajalce. Tako bomo lahko dobili dobro službo in zaslužil veliko denarja, ker smo imeli v šoli dobre ocene v predmetih, ki jih nikoli ne bomo uporabljali v vsakdanjem življenju in verjetno nikoli izven njega. Če znamo te informacije izprazniti res dobro, nam je dovoljenoobiskati univerzo, kjer indoktrinacija in pranje možganov doseže povsem novo raven. Tisti, ki so dovolj privilegirani za dosego te ravni privzamejo določeno stopnjo ponosa in arogance, saj se vidijo kot nekaj posebnega. Trdo so delali in res fenomenalno praznili glavo ter se s tem povzignili in ločili od neukih množic. In tako ne da bi se tega zavedali, postanejo diplomanti tihi promotorji in zagovorniki sistema, ki ustvarja hierarhijo in ločitev med ljudmi. Od prvega dne naprej smo izpostavljeni akademski konkurenci in inteligenčni hierarhiji, naučeni in konformistično sprejeti. Ko ne razumemo predmetov ali slabo opravimo izpite, smo zasmehovani, prisiljeni v še trše delo. Govorijo nam, da bomo v nasprotnem primeru izgubljeni končali na ulici, da nas nihče ne bo vzel v službo, da bo naše življenje katastrofa. Vse le zato, da bi se v šoli odlikovali v temah, ki so v resnici za v življenju le pogojno uporabne.
Stres
Od prvega dne v šoli smo izpostavljeni stresu v mnogih oblikah. Stres in pritisk za uspeh, biti najboljši, priti na vrh. Verjamemo, da je to normalno, da je del življenja samega, da je konkurenca zdrava in da tako stvari pač potekajo v življenju. Stres uspešnega opravljanja izpita je ena izmed najbolj krutih oblik subtilnega nadzora uma, ki si jih lahko zamislimo. Prostovoljno izpostavljamo svoje otroke takemu krutem sistemu večino njihovega mladega življenja. Takega stresa je na koncu preveč in postane vzrok za nesocialno vedenje, ki ga doživljajo mnogi najstniki. Naše otroke pošiljamo k psihiatrom, jih drogiramo in jih kaznujemo za neprimerno obnašanje, nezavedajoč se, da je sistem tisti, ki je ušel iz kontrole in ne naši otroci. Nikoli ne razmišljamo o tej indoktrinaciji ker verjamemo, da je to življenjsko pravilo, saj prihaja iz višje ravni hierarhije in avtoritete. O tem ne dvomimo in vse enostavno sprejmemo, ob tem pa načrtujemo uspešno življenje. Ta podzavestne brazgotine pa ostanejo v nas do konca naših življenj. Do zdaj bi morali že vsi jasno videti, da sedanji izobraževalni sistem ne deluje več. Prav nič nima opraviti z učenjem veščin za življenje in navdihovanju otrok pri zasledovanju svojih sanj in k uporabi njihovih talentov za pravi pomen svojega življenja. Namesto tega naš izobraževalni sistem nadaljuje z indoktrinacijo in subtilnim nadzorom duha mladih umov sledijo navodilom, uboganjem avtoritete in strahom pred uradnimi organi. Verjeti morajo v hierarhično piramido, ki nadzoruje vse vidike življenja in ubogati ukaze, ki jih posredujejo avoritete z višjih nivojev te piramide. Vse to je narejeno pod pretvezo svobode in osebne izbire, ki dejansko ne obstaja, saj če se ne podredimo uradnim ustanovam, bomo videti kot nasprotniki sistema. V nekaterih državah je postalo obvezno pošiljanje otroke v šolo, da se jih pokori temu nečloveškemu ravnanju. Starši, ki se temu uprejo bo sistem preganjal in na koncu kaznoval. Namesto da bi nas učili o izvoru človeškega bitja, duhovnosti in naše nesmrtne duše, ki prihaja iz istega božanskega vira, nas pitajo z vsakovrstnimi religijami, ki nas vse bolj ločujejo. Verske, politične in socialne delitve so vzrok večini konfliktov in trpljenja na našem planetu. In trpljenje se nadaljuje, globoko zakopano pod številnimi plastmi prevar, lastne nevednosti in zunanjega nadzora uma. Večina stvari, ki se jih učimo v šoli je teoretičnih podatkov, z zelo malo, če sploh kaj praktičnega znanje o tem, kako stvari narediti, ustvariti, zgraditi, popraviti in kako razmišljati izven ustaljenih tirnic. Predvsem slednje bi bilo videli kot nesocialno in v nasprotju z normo družbe, z drugimi besedami, sprejemanje nečesa kot normalnega s strani izobraževalnega sistema indoktriniranega vedenja, da ostanejo znotraj meja matrike. Te meje sprejetih norm vključujejo vsa področja naše družbe, še posebej komercialne, finančne in politične sektorje, ki so nekako prevzeli nadzor nad našim planetom.
Denar poganja ustroj
Vprašajte se: kaj natanko nam naš izobraževalni sistem posreduje ko zapustimo šolo, razen kosa papirja, ki nas domnevno naredi nekaj posebnega, na podlagi katerega verjamemo, da bomo nekoč našli dobro službo. Naš izobraževalni nima nič opraviti z učenjem, vse pa ima opraviti z pripravo na delovno mesto in uspešno kariero. In kaj delovna mesta počnejo? Omogočajo služenje denarja. Na koncu se vse vrti okoli denarja. In zato bodo tisti ga nadzorujejo še naprej nadzorovali izobraževalni sistem. Dobro dokumentirano dejstvo je, da vlade manipulirajo in kontrolirajo vsebino učbenikov za ločeno korist tistih na oblasti, z namenom ohranjanja nadzora nad ljudmi. Večina raziskav na področju medicine, katerih izsledki so nato vključeni v medicinske učbenike, financirajo farmacevtske družbe, pravzaprav financirajo tudi dejavnosti tiskanja le teh. Natanko vedo, kaj storiti, da bodo učenci prevare lahko naprej prenašali na ostale. Mladi umi, ki prihajajo iz zdravstvenih šol vedo zelo malo o diagnosticiranju in zdravljenju, npr o resonanci in zakonov narave in kako vse je bolezni mogoče pozdraviti in so tudi bile zdravljene v preteklosti, v časih ko je bilo to zgolj razumevanje povezanosti in skladnosti z naravo in zemljo kot organizmom. Šole so postale zapori za mlade ume, ki želijo brez omejitev ustvarjati in raziskovati. Na nas je, da to spremenimo.
Nov način učenja za nov svet
Naš pristop k izobraževanju se bo v novi družbeni strukturi popolnoma spremenil, poudarek je na zagotavljanju obilja za naše skupnosti in izražanju svojih ustvarjalnost in talentov. Tipični šolski zapori, ki smo jih postali navajeni, bodo izginili, skupaj z njmi pa tudi učilnice, ki se bodo preselile v ustreznejše prostore za poučevanje in učenje. Teoretični pouk se bo zmanjšal na minimum, saj bo večina učenja poteka v realnem okolju ob specifični temi. Ti učni centri se bodo nenehno prilagajali vsakdanjim potrebam tistih, ki bodo imenovani za učitelje. Nor običaj pakiranja informacij v tako imenovano “šolsko uro”, prav tako spadajo na smetišče zgodovine. Učenje se odvija v pravem izkustvenem načinu in omogoča učiteljem in učencem, da resnično raziskujejo vsako zadevo v globino in širino, primerno situaciji in sposobnosti. Vse poučevanje in učenje bodo poleg vseh članov skupnosti opravljali mojstri učitelji, pooblaščeni s strani skupnost, kot spoštovane posameznike v skupnosti in poznane po svojih spretnostih, talentih, sposobnostih in rokodelstvu. Vsaka skupnost bo imela mojstre z neskončno različnimi znanji in spretnostmi, vsak član skupnosti bo mojster najmanj ene. V vsaki skupnosti bo zaradi načina življenja veliko stvari, ki jih lahko vsak član skupnosti postori, kar je v tem trenutko za nas skoraj nepredstavljivo, saj smo navajeni specializacije. Ljudje bodo ustvarjali in sodelovali pri številnih dejavnostih, ki so bile prej omejene ali nemogoče zaradi pomanjkanja denarja ali niso bile finančno izvedljive. Danes je na milijonom otrok in odraslim za zmeraj odvzeta možnost učenja novih znanj in sodelovanje v hobijih ali športih, saj si ga ne morejo privoščiti ali pa ni na voljo v njihovem kraju. V naši skupnosti bodo takšne omejitve anahronizem, denar namreč ni igra nobene vloge. V današnji družbi so usposobljeni umetniki / rokodelci, tisti ki bi morali biti učitelji naših otrok, prezrti in odrinjeni na rob. Ustvarjalno izražanje in umetnost je ogrožena v korist znanstvenega in finančnega uspeha, mrtvi umetniki pa so slavljeni s strani bogatih in slavnih, njihova dela pa so predmet zasebnih pogledov in dokazovanja statusa. Milijone nadarjenih umetnikov in obrtnikov preprosto diskreditirajo v času njihovega življenja do trenutka, ko postanejo finančno koristni. Pa vendar je večino tega kar počnemo v življenju dejansko manifestacija znanja in obrti, za katere je potreben čas, predanost in pozornost, da bi postali mojstri. Nekatere spretnosti potrebujejo več let, druge le nekaj minut. Čevljarstvo, arhitektura, raketna znanost, čebelarstvo, pečenje, šivanje, inženiring, košnja, kmetijstvo, slikarstvo, kiparstvo, vožnja, jadranje, letenje, vodovarstvo … seznam je neskončen. Tudi pomivanje posode, čiščenje kanalizacije in pometanje so veščine, ki jih je treba osvojiti. Lepota pristopa je, da obstaja toliko znanj in strasti kot je ljudi. V našem sistemu bodo vse učitelje imenovale lastne skupnosti preko sveta starešin. Imenovani bodo le tisti, ki nosijo spoštovanje ljudi in so mojstri svojih sposobnosti. Vsako področje in veščine, ki jih poučujejo mojstri učitelji bodo zelo specifični in jih je zato potrebno poučevati v okolju v katerem se običajno opravljajo. V razredu je težko učiti izdelavo sira, vzgojo semena ali kako oblikovati stroj za pridobivanje proste energije. Preprosto dejstvo je, da se zelo malo lahko naučimo v učilnicah, kot jih poznamo danes. Ljudje se učimo skozi izkušnjo in občutenje.
Nastanek našega izobraževanja – mlajši otroci
Otroci odraščajoči v naši skupnosti bodo dejansko pripadali celotni skupnost, ki ima zelo posebno skrb do svojih otrok. Ni brezdomnih, lačnih ali neizobraženih otrok. Otroci so v družbi ljubljeni, negovani in zaščiteni pred morebitno škodo. Vse od zgodnjega otroštva imajo vsi otroci enake priložnost in, vrtci in jasli privzamejo drugačen občutek in funkcijo. Centri za dnevno in nočno nego bodo temelj za učenje mlajših otrok. V teh centrih bodo v svojih najranljivejših letih prejeli tudi neomejeno zdravstveno varstvo in najboljšo možno prehrano. Centre bodo upravljali na svojih področjih visoko specializirani in predani ljudje(negovalci), ki jih je imenovala skupnost. Med temi usposobljenimi ljudmi bodo razvijalci izobraževalnega gradiva, ki bodo razvijali materiale brez kakršnihkoli omejitev. Ne pozabimo da denar ni več ovira za napredek ali uspeh kakršnekoli vrste, zato ti razvijalci ne bodo imel nobenih omejitev. Zgodnje učenje bo potekalo v obliki interaktivnih iger in drugih inovativnih tehnologij ki se bodo še odkrile. Medtem ko so Platon in mnogi drugi veliki učitelji iz preteklosti kazali na pomembnost igre in zabave v zgodnji fazi razvoja, smo ta načela skoraj popolnoma izničili v sodobnem času. Zabava in igre so bile odstranjene iz naših šol iz očitnih razlogov. Sedanjim režimom se zdi, da morajo biti otroci pozorni in obvezani poslušati avtoriteto. Torej ne igraj se in se ne zabavaj. Vsakdo, ki je kdaj učil majhne otroke bo vedel koliko informacij lahko obdržijo in koliko se učijo z igranjem preprostih iger ali sodelujejo v interaktivnih zabavnih dejavnostih. To zgodnje učenje vključuje široko paleto igrač, orodij, knjig, instrumentov in tudi tehnologije, kot so interaktivni videi in didaktični programi, prikazani v nadzorovanem okolju saj so otroci še vedno premajhna za pretirano premikanje. Uporaba teh orodij je pri majhnih otrocih izjemno učinkovita pri zagotavljanju pomembnega in osnovnega znanja o najrazličnejših temah, preden se podajo v svet in se o njih učijo na praktični ravni. Posebna pozornost je namenjena umetniškim veščinam, kot so risanje, slikanje in spoznavanje glasbil. Eksperimentiranje z različnimi instrumenti, ki aktivirajo ustvarjalne talente, je ključnega pomena. V teh prvih rosnih letih se bodo otroci naučili vseh osnovnih veščin, kot so branje in pisanje, vendar so najpomembnejše stvari naučiti se ljubiti in spoštovati naš planet, vsega kar je. Spoznavanje zemlje, vode, zraka in sončne svetlobe, spoznati kako stvari rastejo in zakaj rastejo, spoznavanje živali, rastlin in žuželk. Izvedeti kako posaditi semena, od kod prihaja hrana in kako je zrasla. Spoznati kompost in deževnike, cikle narave in vesolja, vname radovednost na toliko načinov kot je le mogoče. Pri starosti približno šest let , ki je nekje primerna za ta osnovna znanja, bodo začeli sodelovati v kratkih delavnicah praktičnih aktivnosti, da se še podrobneje naučijo spretnosti. Tem praktičnim izkušnjam morajo biti čim večkrat izpostavljeni v čim več različnih aktivnostih in spretnostik kot je mogoče, saj ohranja prožen um in željo izvedeti več. Obiskali bodo toliko mojstrov kot je le mogoče, da spodbudijo svojo domišljijo in jim odpre um ter spoznanje mogočega. V tej zgodnji starosti otroci radi gledajo druge ljudi početi različne dejavnosti, saj je za njih to nekaj novega in vznemirljivega. Pogosto bi radi tudi sodelovali in posnemali, majhne otroke je zelo enostavno navdušiti. Opremljeni morajo biti z vsemi temi možnostmi in negovati naravno ustvarjalni izbruh talentov. Izpostavljenost raznolikosti opravil in možnosti mora biti čim širša. Kmetijstvo, pekarstvo, lesarstvo, gradbeništvo, inženiring, glasba, umetnost, kako kokoši nesejo jajca in krave ustvarjajo mleko, kako je narejen sir ali maslo, kako se konoplja vrti na vretenu in tke preproga ter še vse drugo. To bo tudi pomagalo otrokom aktiviranje in priznanje svojih naravnih talentov v zgodnji mladosti. Sajenje in gojenje semen in hrane ter skrb za mlade rastline in drevesa morajo biti stalno del zgodnjega učenja prvih nekaj let. Le skozi odnos do žive narave se lahko naučimo spoštovanja in prave povezanosti z naravo, vesoljem in en z drugim. Otroci so lahko vir vseh sadik in mladih dreves, ki jih skupnost uporablja. Še posebej to velja za zelišča in zdravilne rastline, ki so dandanes marginalizirane v farmacevtski industriji. Uporabjali jih bodo tradicionalniin alternativni zdravilci, ki so pravi mojstri zdravljenja. Dejavnosti morajo vsebovati zelenjavo, sadje in raznovrstne oreščke za zagotovljanje obilja hrane in zdravja v prihodnjih letih. Na ta način otroci razvijajo vezi s tem kar raste pa tudi spoštovanje do vsega kar gojijo in obdelujejo ostali. To vključuje tdui tudi spoštovanje in ljubezen do vse narave. Velik poudarek bo tudi na sodelovanje v različnih športnih, kulturnih in rekreacijskih dejavnostih. Spoznavanje glasbe in igranje inštrumentov, slikarstvo, risanje in kiparstvo in vseh oblik umetnosti bo v izobilju. Konec koncev so ljudje ustvarjalna bitja saj so izraz velikega stvarstva, zato je želja po ustvarjanju nenasitna in neskončna. Zgolj omejitve, postavljene nad naše družbeno življenje in gospodarstvo ter poskus stalnega nadzora, nam nenehno ustvarjanje, razvoj, gradnjo, izdelavo in izumljanje preprečujejo. Glasbene šole in glasbeni nastopi otrok bodo verjetno velik del naše kulturne dejavnosti. Enako velja za vse oblike umetnosti in umetniškega izražanja. V naši družbi se bodo vseskozi pojavljale in razvijale nove oblike, saj ne bo nobenih omejitev zaradi pomanjkanja denarja. Šport in rekreacija so bosta podobno razvijala – nekateri športi v katerih sodelujemo danes bodo izginila, razvijali se bodo tisti ki so del skupnosti in njihovega kolektivnega izražanja. Otroke se bo spodbujalo v ustvarjalne rešitve za izzive skupnosti. Njihove zamisli bodo ocenili sveti starešin in izvajali kjer predstavljajo koristi za skupnost. Mladi neobremenjeni umi pogosto pridejo do najbriljantnejših idej, žal pa jih današnja družba ne priznava ali uporablja.
Starejši otroci
Ko otroci postajajo starejši, postaja daljše tudi učna pozornost pa tudi praktične delavnice. Nič neobičajnega ne bo poldnevna, celodnevna ali celo tedenska seansa, nato dva tedna, mesec in tako naprej. Ustvarja se odprto učno okolje, kjer otroci začnejo že zelo zgodaj v življenju prepoznavati svoje naravne talente in sposobnosti. Ti talenti in sposobnosti bodo usmerjali otroke k njihovim prednostnim, sposobnostim in talentom in kar jih zares zanima. Otroci stari 12 let bodo imeli že zelo dobro idejo, v čem se zares odlikujejo, kaj jih vodi in vznemirja in kaj želijo početi v življenju, da prispevajo k obilju njihove skupnosti, hkrati pa izpolnjuje svoje osebno poslanstvo, svojo življensko temo, samouresničitev. V starosti med 12-14 bo praktičnega učenja in delavnic postajalo daljše, od tedna do celega mesec ali celo več. Število spretnosti se bo zmanjšalo in postalo bolj usklajeno s sposobnostmi, znanjem in željami vsakega otroka. Noben otrok ne bo nikoli prisiljen storiti ničesar kar ne želijo v učnem prostoru. Vsakdo bo imel popolno svobodo do opravljanja tistega, kar jih privlači. V starosti 14-16 bodo otroci imeli le nekaj izbranih spretnosti, ki jih razvijajo še naprej. To je mogoče videti kot mini pripravništvo z mojstri učitelji in v tem času se resnično izpopolnjuje znanje in spretnost otrok. To je lahko karkoli za kar se otrok odloči, od kmetijstva do matematike ali šivanja in igranja na violino. V svojem 16. letu bo vsak otrok naredil svojo zaključno t.i. prakso iz svojega prednostnega predmeta z glavnim mojstrom učiteljem. Do takrat so šli skozi tisoče praktičnih učnih izkušenj, delavnic in pripravništva na mnogih ravneh, vedeli bodo več o življenju in skrivnostih narave in vesolja, kot vsi današnji akademiki na svetu. Vendar pa je pomembno razumeti, da lahko prakso opravljamo v kateremkoli letu, saj se zanimanja spreminjajo in dopolnjujejo skozi vse življenje, pri nekaterih več pri drugih manj. In tako bo vsak otrok in vsak član skupnosti imel znanje in praktične izkušnje, o katerih lahko danes le sanjamo. Zmogli bodo zgraditi raketo, pridelati mleko maslo in sir, reševati matematične enačbe, tkati preproge, graditi mostove, ustvarjati stroje, ki črpajo prosto energijo, igrali različne instrumente, se odlikovali v športu in še veliko več. Ob koncu tega izobraževalnega staža se bodo otroci udejanili na njihovem izbranem interesnem področju in postali dragocen prispevek celotne skupnosti. Nekateri ljudje bi lahko to dojeli kot nekakšno brezizhodno vseživljenjsko zavezo. Žal to ne drži, tako razmišljanje je zgolj ostanek v naših zastrupljenih glavah tistih, ki se še vedno trudijo ohraniti ovire na poti k osebni svobodi. Sistem predvideva, da vsakdo prispeva le tri ure na dan s svojim izbranim področjem, preostali čas se udejstvuje na vseh ostalih področjih, ki so v fokusi in stasti. Človek ni zgolj enostransko, enotirno bitje. Glavni razlog za to je zelo preprost. Če bomo preživeli več kot tri ure na dan v ustvarjanju in proizvajanju obilja, bo enostavno preveč stvari. Preveč hrane, preveč elektrike, preveč goriva, preveč majic, miz, hiš, nogometnih žog, strojev, preprog, piščancev, mleka, kruha, itd. To bi bil korak nazaj v hiperprodukcijo, ki nas je tudi pripeljal v sedanje stanje potrošništva in razpada. V našem bodočem svetu ne bo masovne produkcije, vsaj ne v tem smislu kot ga poznamo danes s hiperprodukcijo stvari, narejenih za smetišče. Induvidiulen izraz bo ključno gonilo. Ker se ne bomo več pehali za denarjem in porabili 80 % našega življenja v njegovem zasledovanju v takšni ali drugačni obliki bodo vsa naša prizadevanja, energija in stvari, ki jih počnemo v naši skupnosti usmerjena nazaj v ustvarjanje obilja za skupnost in samega sebe. V sedanjem okvarjenem kapitalističnemu svetu, nam je tako obilje skoraj nepredstavljivo. Ne pozabite, da vsi v skupnost prispevajo tri ure na teden za enega od številnih skupnih projektov ali dejavnosti v skupnosti. Naj bo to košnja trave, čiščenje kanalizacije, ustvarjanje brezplačne energije, prevoza materiala, popravila in postavitve ulične svetilke, sajenje sadik, itd. Tri ure na teden porabijo za športno udejstvovanje; človeško telo je bilo narejeno za gibanje in bibanje je ključnega pomena za zdravo telo in psiho. Ko bomo porabili tri ure na dan za stvari, ki jih radi počnemo v korist skupnosti, nam preostane še 21 ur, 20 ur pravzaprav, če odštejemo še prispevek v javnih delih in športu. Ker ni nobenega stresa ali skrbi za preživetje in vsakodnevnih skrbi, bomo opravljali druge dejavnosti, v katerih čutimo strast in v katerih smo zaradi našega treninga postali res dobri. Ljudje imajo najrazličnejše hobije in strasti, v katerih se bodo lahko udejstvovali brez omejitev. Ne glede na to kaj počnejo ali zgolj sodelujejo v njih, bo na koncu imelo neke vrste individualno koristi in posledično za celotno skupnost. Vsakdo bo lahko opravijo kakršno koli dodatno usposabljanje ali učenje na kateri koli stopnji. Konec koncev bodo vsi člani skupnosti v nečem mojstri. Vendar pa bodo napredno usposabljanje izvajali le usposobljeni mentorji – mojstri učitelji, imenovani s strani skupnosti. Ko otroci v starosti 16 let zapustijo svoje pripravništvo, bodo predstavili sebe, svoj način in svoje znanje mojstru, ki že deluje na tem specifičnem področju. Ko mojster ugotovi, da ga ne more več ničesar naučiti oz. je dosegel raven znanja, ki ga lahko mojster še nauči, bo učenca imenoval za mojstra. To je način prenosa spoštovanja skupnosti na nove ljudi, ki so osvojili znanje in hkrati ustvarja učitelje, ki lahko prevzamejo vlogo poučevanja otrok, da le-ti postanejo visoko usposobljeni, nepogojeni in jasno razmišljajoči posamezniki.
