Da bi sistem učinkoval v skladu z doktrino holografske družbe in idejami gibanja že v zgodnjih fazah njegovega obstoja, je potrebno zagotoviti nekaj pogojev, prioritet in elementov cikla. Ideja holografske družbe je harmoničnost vseh različnih sestavnih delov, jedro vsega pa je spoštljiv odnos do vsega.
Predgovor
Kot že obrazloženo, je najpomebnejši del družbe odnos do narave in v tem kontekstu do pridelave hrane. Ekološka pridelava hrane kot center družbe je ključna za samooskrbo, samopodobo in zdravje ljudi v vsaki skupnosti. Kljub temu da je hrana kot taka ključna za preživetje, je zdrava hrana ključna za dušo in telo. To bo morda čez čas popolnoma nerazumljivo, a v začetku 21. stoletja so praktično vsi naravni viri onesnaženi do te mere, da so za človeka strupeni. Uporaba onesnaženih virov gradi onesnaženo hrano in onesnaženo telo in misli. Za pridelavo je ključna vložena energija in dokler človek ne bo znal direktno absorbirati kozmične energije jo bo potreboval za gojenje hrane pa tudi za druge potrebe. Kljub temu da človek brez energije (svetlobe, toplote) ne more živeti, pa v bivanjskem kontekstu pravzaprav govorimo o njenem dodajanju pri kultivaciji pridelave. Narava nam omogoča dovolj energije, da rastline rastejo same brez človeškega poseganja, vendar pa je za olajšano pridelavo, predvsem pa za višje donose potrebno naravi malenkost pomagati. Pri tem je potrebno ohranjati razmerje med količino vložene (dodatne) energije in drugih virov ali orodij, ter količini in kvaliteti pridelanega v nekem času. Na koncu je potrebno s pridelanim nekaj narediti – ustvariti z namenom. V tej točki pride v kontekst tudi ekonomski cikel. Zakaj in kakšnim namenom pridelamo ali ustvarjamo. Holografska družba predvideva, da vse kar ustvarjamo ustvarjamo zaradi notranje potrebe, strasti in koristi za vse. Kakršnokoli ustvarjanje je pravzarav posledica neke potrebe. Vedno se na eni strani ustvarja, ker se pojavi na drugi strani potreba. Če je namen ustvarjati zdravo hrano za telo in duha, zase in za ostale potem klasična ekonomska teorije odpove, saj v tem kontekstu ni vzdržna. Klasičen ekonomski model, temelječ na ustvarjanju pomanjkanja in maksimiziranju cene na račun stroškov, neizogibno vodi do popolne podrejenosti vsebine ceni na trgu in popolno odsotnost kakršnekoli strasti in ljubezni v procesu. To še posebej velja za hrano. Z umikom denarja iz tega cikla in se umakne tudi pritisk na kvaliteto, pravzaprav je ravno obratno, kvaliteta raste do meje, ki ga določa strast in vložena energija. Strast povzroča še nekaj drugega, namreč motivacijo nad rezultati. Strast omogoča, da počnemo nekaj kar želimo in manj pozornosti namenjamo času in energiji, ki smo ju vložili v to. Enako velja za katerokoli dejavnost. Masovna produkcija, serijska proizvodnja, monokulture itd. ki predstavljajo temelj današnje potrošniške kulture, so posledica ektremnega razumevanja koncepta stroškov. V ta namen zahtevajo optimizacijo proizvodnje in predvsem specializacijo orodij v procesih, kot tudi avtistično dojemanje sposobnosti ljudi, ki v teh procesih opravijo neko delo. Tak način proizvodnje načeloma na drugi strani nima znanih potrošnikov, temveč zgolj pričakovanja porabe, ki se pogosto stimulira z logiko hitre depreciacije vrednosti in/ali stimulacije v kontekstu trendov. Ustvarja tudi depresivne ljudi, saj znotraj takega načina proizvodnje ni nobene potrebe po kreativnosti Posledično cikel ustvarja ogromno odpadkov, v virih in ostankih. V kontekstu holografske družbe masovna produkcija sicer ni izključena, je pa precej drugačna po vsebini. Načelo holografske družbe je ustvarjanje obilja skozi lokalno in širšo skupnost. Samo po sebi to izključuje serijsko proizvodnjo. Pri tem se upošteva harmoničnost v celotnem ciklu proizvodnje skupaj z izhodišči in načeli. Pridelava žita bo zahtevala večje površine, vendar pridelava ne bo fokusirana v kvantiteto temveč kvaliteto in predvsem namen. Primarno je zagotavljanje potreb lokalne skupnosti, nato širše. Analogija bi bila morda v kvalitetnih vinih. Za njihovo pridelavo je potrebno poznati vse aspekte pridelave in kvaliteta vina je vedno obratnosorazmerna s količino pridelave. To omogoča tudi ljudem da rastejo, spoznavajo in se razvijajo znotraj izbrane domene. Bolj ko je področje sofisticirano, več časa je potrebnega za izdelavo in manjše so potrebe znotraj skupnosti, vendar v širšem področju še vedno potrebne. Po drugi strani so tudi manj esencialni za življenje skupnosti, lahko pa na daljši rok pomebno vplivajo na njeno življenje in delovanje. Pojav električnih žag dramatično vpliva na količino časa in napora potrebnega za razrez hlodovine, po drugi strani bi najverjetneje potrebovali zgolj enega ali dva izdelovalca žag v celotni deželi. Vpeljuje pa tudi potrebo po še enemu viru energije – elektriki, ki jo je prav tako potrebno pridelati ter še kopici drugih področij. Tehnologija pomebno vpliva na razvoj družbe, vendar moramo biti sposobni poskrbeti za delovanje skupnosti tudi na najbolj osnovnem nivoju. Takrat ko tehnologija odpove ali je iz različnih razlogov nedostopna. Eden največjih fokusov, še posebej v prehodnem obdobju je iskanje alternativnih materjalov, ki bi bili narejeni iz obnovljivih virov. Tudi to je del tehnologije. Neobremenjena in nepogojena družba, ki zna delovati harmonično in združeno, je inovativna in zelo hitro napreduje tudi v omejenih pogojih. Zagotavljanje energije kot tudi zmanjševanje potreb po njej je drugi pomebni fokus holografske družbe. Kot že rečeno je tukaj govora predvsem o tisti dodatno potrebni energiji, ki jo potrebujemo danes za pogon strojev in drugih električnih naprav. Zagotavljanje obilja je v marsičem povezano z poceni energijo. Vendar pa ta energija ne sme nastati na račun ljudi ali narave. Način delovanja današnje družbe je izjemno potraten, čeprav se zaradi vse dražjih energentov spreminja tudi odnos do tega. Tradicionalno dojemanje »zelene« energije je močno okvarjeno, saj se »zelena« tehnologija ne ocenjuje v njenem celotnem ciklu. Sončne celice v vsej svoji dobi ne prinesejo tolike energije, ki je bila potrebna za njihov nastanek, prav tako pa se ne upošteva odpadka, ki nastane v procesu izdelave in ob koncu življenkse dobe. Podobno je z vetrnicami, ki jih pesti izjemno visoka obraba in vzdrževanje. Verjetno najbolj učinkoviti in primerni trajnostni viri so termo sistemi. Taki na kombinacijo sonca in biomase, ki so hkrati tudi preprosti za izdelavo in vzdrževanje, ter se med seboj dopolnjujejo. Biomasa je trajni in obnovljivi vir in je v naših razmerah v resnici edini splošno dosegljiv vir. Sonce lahko zagotavlja v prehodnem obdobju tretjino potrebne energije. Dokler ne bodo dosegljive naprave, ki izkoriščajo prosto energijo, bo potrebno uporabljati neko kombinacijo obstoječih trajnostnih tehnologij.
Denar, njegovo ustvarjanje in alternativna ter brezdenarna ekonomija
Za razumevanje iz kje prihaja ideja ekonomije temelječa na človeškem prispevku, je potrebno najprej razumeti kako denar nastaja v trenutnem ekonomskem ustroju in kaj nanj vpliva. Trenutni ekonomski sistem temelji na t.i. »FIAT« denarju, ki se mu arbitrarno določi vrednost ter se ga ustvarja v trenutku, ko nekdo v banki najame posojilo. Banke tako same ustvarjajo denar iz niča, v istem trenutku pa ga še obremeni z obrestmi. Ker ustvarjanje denarja temelji na dolgu (pravzaprav eksponentnem dolgu), je zadolževanje nujni sestavni element ekonomije, kot tudi izrazita (asimetrična) polarnost ekonomskega razslojevanja. V nasprotju s to realnostjo, je na fakultetah in v javnosti prisotno prepričanje neoklasicistične šole, ki površinsko uči, da je gospodarstvo vedno v ravnovesju s ponudbo in povpraševanjem ter da je človek racionalno bitje. Ravno slednje je tudi daleč največji faktor pri trenutni ekonomski situaciji, človek je v delovanju racionalen samo pod določenimi pogoji, denar pa ima za marsikoga preveč čustveno komponento in povprečen človek ga razume kot verovanje, ki se ga da enostavno manipulirati. Ravno zaradi enostavne manipulacije denarja in tudi ljudi, je kakršen koli sistem temelječ na denarju obsojen na težave. Da bi lahko imeli monetarni sistem temelječ na denarju s pravično in pošteno distribucijo v prvi vrsti zahteva izjemno integrirane in etične ljudi. Za tiste željne kontrole, predstavlja denar preveliko skušnjavo in slej kot prej bodo poskušali ustvariti razmere, kjer bodo imeli priložnost prevlade in kontrole. Po drugi strani, kakršenkoli denar predstavlja tudi omejitev. Denar in predvsem potreba po tržnem razmišljanju denar enači z energijo, kar pa niti slučajno ni res. Ekonomija uči, da vse kar počnemo mora prinašati profit in popolnoma zanemari druge aspekte. Če lahko zagotovimo zase obilje, zakaj bi morali vse kar počnemo biti omejeno z denarjem? Denar ustvarja mentalno bariero, večina je popolnoma ohromljena pri razmišljanju o njem, še posebej takrat ko ga primanjkuje in ko ga je preveč. V preteklosti so poskušali kar nekaj modelov »poštenega« denarja, ki je bil javen ali brez obresti ali celo lokalen. Pa vendar ti modeli niso prav dolgo zdržali. Skušnjava kontrole je prevelika. Vprašajmo se – ali ne bi bilo lažje živeti brez denarja? Brez omejitev te narave? Brez nečesa, kar se tako hitro zlorabi? Ali ne bi bilo bolje živeti na pravični izmenjavi energije, brez posrednikov? Kjer ekonomija ni usmerjena v osebno kopičenje stvari, temveč v zadovoljevanje potreb skupnosti in skupnega napredka. Da se posvečamo ne zgolj iskanju temveč povečevanju edinema pravega smisla življenja – sreče. Če uporabimo za sredstvo ekonomije človeški prispevek, njegovo vloženo energijo, onemogočimo posrednike, ki so v današnjem svetu več ali manj razlog za vso bedo in represijo, depresijo in recesijo. Spodbudimo sodelovanje, saj sistem ne omogoča kopičenje »denarja« in špekulacije z njim. Popolnoma poenostavimo pravni sistem, ki je v večini primerov neznosno kompleksen, saj poskuša urejati ravno medsebojna ekonomska razmerja in pravice. Obenem onemogočimo 95% kriminala, ki temelji na – denarju. Razgradimo tudi piramidni družbeni sistem in s tem odstranimo tudi našo največjo omejitev do obilja in sreče.
Ključni detajl – obravnava ekonomije v celotnem ciklu
Današnja ekonomija ima dva zelo pomembna detajla, ki se ju pogosto izpušča iz konteksta »proste« trgovine. Prva je subvencija in subvencionirana cena, pa tudi njihova prikrita oblika – socialni transferji. Druga so pravno finančni ukrepi. Subvencije močno posežejo v koncept proste trgovine ker ustvarjajo izrazito neskladje na trgu. Vse subvencije v kakršnikoli obliki so primarno in zgolj oblika politične prisile ali ustvarjanja nekonkurečne prednosti, ki se napaja iz davkoplačevalskega denarja (in je pogosto sposojen na račun davkoplačevalcev). Z subvencijami lahko država ukrivlja sicer drugače samoregulativni trg v korist posameznikov v vladi ali za njo ali celo svetovnih korporacij in ljudi za njimi. Kljub temu, da se subvencije pogosto predstavljajo kot »vzpodbujanje« razvoja ali ogroženih področij, pa se sam mehanizem močno zlorablja in spreminja izhodiščni altruistični namen. Z subvencijami se ustvarja prednost določenim skupinam, političnim agendam in v končni fazi omogočajo bogatenje posameznikom in močno korupcijo. Onemogoča ekonomski princip preživetja najboljšim v korist politično ustreznim pod pretvezo izboljšave konkurenčnosti. Žal je v modernem svetu pogosto prejemnik subvencij ravno tisti, ki jih ne rabi za razvoj temveč za bogatenje. Le poglejte si katero področje prejme največ subvencij – kmetijstvo in energetika – ob bok katerima lahko dodamo še neprostovoljno reševanje bank. Finančno pravni ukrepi pridejo na vrsto, ko se subvencije ne obnesejo. Pogosto gre za kaznovanje zaradi napačne politične pripadnosti prodajalca ali kupca, kot tudi onemogočanje konkurence. To so precej močnejši ukrepi, ki zahtevajo razlago državljanom, vendar so ti razlogi pogosto trhli in uradne osebe se pogosto skrivaje za predpisanimi zakoni in jih ne želijo tolmačiti. Ti ukrepi dejansko onemogočijo trgovanje ali ga močno sankcionirajo ne glede potrebo trga ali pa onemogočijo nek ključen del procesa. Največkrat ti ukrepi nimajo racionalnih ozadij in so dejansko namenjeni onemogočanju konkurence in bogatenju korporacij ali posameznikov, tudi kontroli množic. V zadnjem času je primer takega sankcioniranja onemogočanje zeliščarjev, z prepovedjo mešanja zeliščih mešanic pod pretvezo ogrožanja zdravja, kot tudi obvezno soglasje elektro podjetja pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, četudi elektrike ne potrebujemo (oz. jo pridobivamo sami). Takih in podobnih ukrepov je še malo morje. Marsikdo ne ve da so najbolj subvencionirane stvari hkrati tudi daleč najbolj škodljive. Ali veste, da je subvencioniran premog v elektrarnah, pridelava nič-a (prazne njive), tovorni promet po avtocestah? Da je konoplja in še množica drugih rastlin prepovedana zaradi njenih izjemnih učinkovin? Da je v nekaterih državah obvezna uporaba fluorida v zobnih pastah in kot sredstvo za čiščenje vode, ki je eden najbolj znanaih toksinov in povzorča med drugim poapnenje epifize? Da je zakonsko dovoljena uporaba umetnih sladil, ki so več 1000x slajša in povzorčajo diabetes in močne okvare trebušne slinavke? Zbudite se!
Novi ekonomski cikel
Nova ekonomija temelji na človeku in njegovih pravih potrebah, onemogoča bogatenje posameznikov, ob enem pa vpliva na vse nivoje družbe. Izhaja iz človeka in negira sedanji ekonomski princip minimalnih stroškov in maksimalne cene na račun kvalitete. Prav tako negira ustvarjanje monetarne politike, še posebej pa ustvarjanje dolga. Prinaša ekonomski sistem temelječ na človeškem prispevku, na pravični izmenjavi energije, osredotočen okrog naravnih in človeku potrebnih virov z ustvarjanjem kvalitetnih produktov kot posledica zadovoljevanja notranje potrebe in strasti. Slovenija pridela zgolj nekje 35% potrebne hrane. Ker je vprašanje prehrane najpomebnejša točka holografkse družbe se bo temu delu posvečala posebna skrb, pa vendar… ste vedeli da je veliko govora o lokalni samooskrbi, ki je zapisana v strateških usmeritvah (do 2020), pa vendar ni zapisana v nobenem zakonu ali dtugemu aktu, ki bi nalagal komurkoli ukrepanje? Da se je samooskrba celo zmanjšala, čeprav je bila za obdobje me 2005 do 2010 sprejeta resolucija nacionalne prehranske politike? Da Evropa spodbuja samooskrbo na Evropskem nivoju, ne pa tudi na nivoju posamezne države, saj namensko stimulira neavtohotne organizme, ohranjanja praznih površin s subvencijami in drugimi ukrepi, ukinja nekatere pomebne predelovalne zmogljivosti, s katerimi ohranja države odvisne od drugih? Da je potrebno gensko spremenjene organizme posebej označiti, vednar to velja zgolj za prehrano ljudi, ne pa tudi živali? Prehrana predstavlja približno 25-30% celotne ekonomije (pridelava 2,7%), zato je jasno, da kakršnikoli ukrepi na področju samooskrbe pomenijo slabo novico za (mednarodne) korporacije, politiko in posameznike, vendar dobro za ljudi. Zdrava hrana ne bi smela biti nikoli in nikdar predmet špekulacij, kot je to danes. Do prehrane je potrebno popolnoma spremeniti odnos, posledično je ekonomski cikel direktno povezan z vsebino. Vsebina pa izhaja iz razumevanja človeka, njegovih pravih potreb in zavesti. Nešteto raziskav je bilo narejeno, ki vedno znova potrjujejo škodljive posledice bele moke, sladkorja in soli. Pa tudi uživanje živil, ki vsebujejo gluten in škrob… sami veste katera živila so to in koliko jih uživate. Hrana, ki jo uživamo, je direktno povezana z našo kvaliteto bivanja, našim zdravjem in počutjem. Da bi lahko kar najbolje izkoristili naravne danosti in minimalizirali vire in trud, je fokus pridelave usmerjen v gojenje rastlin, alg in gliv. Smer pridelave bo šla v dveh smereh, prva je lokalna mikro pridelava zelenjave, alg, gliv in sadja, ki jo lahko izvajajo vse od nivoja posameznika do skupnosti, druga je pridelava poljščin, ki zahtevajo večje površine in lahko izkoriščajo obstoječe stroje. Fokus truda v tem delu je pridelava industrijskih rastlin in žit, ki so avtohtone na področjih gojenja in ne vsebujejo glutena. V naših koncih so med žiti rž, pira, ječmen, oves, tudi ajda, ter konoplja. Predvsem slednja je verjetno daleč najpomebnejša poljščina, saj je podlaga za naslednji cikel – predelavo v široko paleto neprehranskih izdelkov. Pogoji niso povsod enaki, zato bodo nekatera področja lahko izrazitejše pridelovala nekatere rastline, druga področja pa se bodo usmerila na kakšno drugo. Pomembno je, da začnemo na širšem območju vzpostavljati odnos do narave. Smer lahko v večji meri pokrije potrebe lokalne skupnosti tudi brez uporabe pridelave žit.
Definicija trga
Trg se v prehodnom obdobju deli na »notranji«, ki je del skupnosti in v skupnost vključenih posameznikov in »zunanji«, ki predstavlja razmerje med skupnostjo in prostim (kapitalskim) trgom. Notranji trg ima precej drugačne zakonitosti, predvsem ni stroškovno gnan, temveč energijsko. Zunanji trg je v nasprotju gnan stroškovno in ne energijsko. Pravzaprav je edini strošek internega trga energija, ki jo je potrebno vložiti za neko delo ali sredstva. Strošek kot gonilo se upošteva zgolj v prehodnem obdobju, ko za nekatere reči še ne bo substituta. Interni trg ne pozna denarja, ter ni zlorabe ali ogroženosti na ta račun. Zunanji trg je nujen, brez njega tudi notranji trg ne deluje v polnem obsegu. Zanj velja predvsem politika cene. 1. faza – zagotavljanje površin znanja in tehnologije za pridelavo Slovenija ima ogromno površin, ki se s staranjem prebivalstva ne uporabljajo več, ali so se skozi leta kako drugače opustila. Predstavljajo ogromen potencijal za vse tiste, ki bi radi začeli izvajati idejo lokalne samooskrbe. Pričakovati je, da bo zaradi specifičnih razmer, zelo velika pripravljenost trenutnih lastnikov zemljišč za njihovo ponovno izkoriščanje. V kontekstu holografske družbe je ideja, da se v novem ekonomskem ciklu izloča denar kot posrednika, vendar ohranja pravično izmenjavo energije. Lastništvo zemljišča se sicer ne smatra kot vir energije, vendar se v prehodnem obdobju smatra kot »dobrina«. Ključno je torej, da se kakršnakoli najemna pogodba med lastnikom zemljišča in najemnikom sklene kot izmenjava dobrin. Lastnik je deležen maksimalno 15% pridelanega. V primeru normalnih donosov je lastnik upravičen npr. pri enem hektarju pire do cca 750 kg, pri (majhni) njivi v velikosti 1000m2 pa cca 150 kg, kar je dovolj za 4-6 člansko družino za celo leto. Na isti njivi je lahko deležen skoraj 400kg krompirja. To verjetno ne bo v vseh primerih sprejemljivo, saj si lastnik npr. s 150kg konoplje prav veliko ne more pomagati. Vendar pa vedno obstaja pot, če je volja. Enako velja tudi za njive in vrtove, ter sadovnjake. Pomebno je, da v takem razmerju lastnik nosi tudi delež tveganja v primeru izpada. Drug pomebnem del pogodbe je tudi dejstvo, da kmetijstvo v kontekstu holografske družbe zahteva ekološko pridelavo in torej izboljšuje tla in biološko sestavo. To dodatno spodbuja lastnike in zmanjšuje tveganje. Pomebno je, da se v nov krog vključi kar največje število ljudi, ne zgolj tistih z ruralnih okolij. Da bi lahko cikel pridelave približali mestnim in obmestnim območjem, je predvidena uporaba bio/akvaponičnih sistemov, ki na relativno omejenem prostoru omogoča intenzivno ekološko mikro pridelavo. Tisti, ki imajo nekaj prostora, si lahko omislijo tudi vzgojo živali, čeprav so nekatere živali precej potratne in neučinkovite, vendar včasih potrebne zaradi določenih virov, ki jih zagotavljajo. Perutnina in zajci so najbolj učinkoviti in najmanj problematični, ter potrebuejejo najmanj prostora in hrane, pa še ta se lahko lokalno pridela. Vendar pa je premik proti idejam holografkse družbe hkrati tudi premik v bolj zdrav način življenja, ki vsebuje (precej) manj rdečega mesa, namesto tega več rib in stročnic. Vsakdo lahko začne pridelovati hrano, pri tem pa ne potrebuje dragih naprav, veliko prostora ali sofisticiranih tehnik. Vse kar potrebuje je VOLJA in nekaj znanja. Ravno to zadnje je najbolj ključnega pomena, prosti dostop do znanja, tehnik, dobre prakse, receptov, načrtov. Da bi bilo vse skupaj še bolj dostopno, bo pod enakimi pogoji kot najem zemljišča organizirana tudi pomoč pri dostopu do orodij in drugih potrebnih elementov, ki so potrebni za začetek tudi tistim, ki si težko zagotovijo tudi ta najosnovnejša sredstva. Gibanje bo imelo za ta namen postavljeno infrastrukturo, ki bo znanje in sredstva akumuliralo in jih distribuiralo. Vse znanje, tehnike in načrti bodo označeni kot del kreativne skupnosti (cc) in odprtokodni. Vzpodbujalo se bo da bodo ljudje, ki se bodo lotili pridelave, tudi aktivno pisali svoje izkušnje, ustvarjali kreativne rešitve. 2. faza – zagotavljanje osnovnih potreb in predelava Vsa pridelava bo najprej usmerjena v zagotavljanje lastnih potreb. Ljudje morajo najprej zagotoviti lastno srečo in potrebe. Zdravo telo je kjučnega pomena za kakršnokoli udejstvovanje. Večji problem pridelave je skladiščenje pridelanega. V osnovnem stanju zelo malo živil preživi več kot nekaj dni ali tednov. S predelavo se ustvarja tudi dodana vrednost, saj se znanje skupaj z pridelanim pretvarja v nov produkt. Predelava je zanimiva tudi kot izmenjava energije. Predelovalci niso nujno v ruralnih predelih, kar zagotavlja obstoj tudi tistim, ki za pridelavo ali gojenje nimajo možnosti ali želje. Pravzaprav se večina izdelkov v današnjem svetu uporablja na nek način predelanih. Prav gotovo je veliko bolj zdravo uživanje presne hrane, kar je tudi razlog zakaj se samooskrba najprej vrši za lastne potrebe. Tam namreč predelava ni nujno potrebna. Da bi živilom ohranili trajnost pa jih je potrebno predalati, primarno na način, ki ne zahteva veliko energije, predvsem pa ne umetnih konzervansov. Sušenje, kisanje in soljenje so starodavni načini, ki bodo vedno uporabni ni zanimivi za vsa okolja. V vsakem letnem času se najde najučinkovitejši način, ki zahteva najmanj dodatno vložene energije. Segment predelave je precej širok in se ne nanaša zgolj na predelavo živil. Predelava je po obsegu vsaj dvakrat bolj storitveno in energetsko intenzivnejša. Predelava lesa je v kontekstu samooskrbe ključnega pomena. Les je tako univerzalen naravni vir, da pri pomembnosti zaseda drugo mesto. Les je lahko gradbeni ali strukturni materjal, lahko se ga uporablja za energijo ali pa za izboljšavo tal. Ima izjemne lastnosti, ter ob pravilni negi izjemno trajnost. V Sloveniji se ga redkeje goji (pogozduje), večkrat se ga pridobiva z obveznim redčenjem gozda, zaraščanje površin je v Sloveniji velik problem. Pri(e)delava lesa se razlikuje v tehnološkem smislu, saj za razliko od pridelave rastlin zahteva večstopenjski proces, ki je tudi industrijsko vendar ne tudi tehnološko zahtevnejši. Uporaba žag, mehanizacije in obdelovalnih strojev je v tem kontekstu nujna. V tem procesu je rezultat polizdelek, ki ga je v nadaljevanju možno precej lažje preoblikovati. Predelava lesa pa je s stališča samooskrbe težji del, saj je vso mehanizacijo težko upravičiti zgolj za lastne potrebe. V kolikor je postavljena, pa lahko zagotavlja ogromno dodano vrednost za precejšnje število skupnosti. Ker je postavitev in vzdrževanje predelovalne industrije za posameznika prezahteven, za skupnosti pa prepomembne element, so lesno predelovalni obrati idealni kot skupinski projekt – projekt skupnosti. Ogromno žag je bilo opuščenih, nekaj ukinjenih, vedno pa mora obstajati na eni strani vir (gozd) na drugi potrošnik. Vendar je skupnost hkrati tudi največji dobavitelj in potrošnik. Ogromno gozdov je potrebno vzdrževati z redčenjem, marsikdo tega ne zmore sam. V prehodnih fazah je možno, podobno kot pri kmetijskem sektorju, zagotoviti pravično razmerje med lastnikom in predelovalcem, pri čemer je pomebno, da se predelano primarno uporablja za potrebe skupnosti, sekundarno za prodajo. Sem spada vse od izdelave marmelade, peke kruha do izdelave pohištva in tkanja blaga. Pogosto so preprostejši in tehnološko manj zahtevni procesi predelave lahko že kar del pridelave, npr. kuhanje marmelade iz obranih marelic v sadovnjaku, predvsem tam kjer je trajnost pridelanega ogrožena oz. nastajajo znatni sezonski presežki. Seveda se je pri tem potrebno tudi oprimerno organizirati in celoten proces voditi. Biti vodja in sprejemati odgovorne odločitve niti slučajno ni enostavna naloga. Predelava, izdelava pa tudi vodenje le tega spada v »telesno« sfero delovanja holografske družbe in večina ljudi se je na tak ali drugačen način uči in spoznava. Razumevanje procesa – da tisti, ki ima v zameno za majhno kompenzacijo prispeva nekaj za skupno dobro – je osvobajujoč občutek in korak stran od instantne, plitke gratifkacije. Omogoča pripravo terena za čas razumevanja povezanosti vseh nas, vključenosti, narave, vesolja. 3. faza – trženje presežka Ena lastnost je vseprisotna v holografksi družbi – strast ustvarja dramatične presežke. Strast se pojavi takrat, ko neko dejavnost počnemo zelo radi. Strast je harmonični resonator, omogoča da do dejavnosti čutimo privlačnost in pri uporavljanju ne čutimo časa. Pri strasti je težko določiti zmerno mejo. Pri pridelovalnih in predelovalnih dejavnostih to pomeni, da bo dejavnost ustvarjala presežke, ne da bi se v resnici trudili. Pravzaprav bo dejavnost lahko ustvarjala kar trikratno potrebno količino. Torej ustvarja dvakratni presežek. V prehodnem času se tretjino porabi za notranje »trgovanje«, kompenzacijo storitev ali produktov v izmenjavi, začetni »kapital« pri širjenju potreb. Ključno je, da se pri izmenjavi ne baranta. Barantanje je namenjno podcenjevanju dela in je v osnovi žalitev. Gre za pravično izmenjavo energije. Postavljena izmenjevalna shema je poštena za vse strani. Tretjina se nameni klasičnim komercialnim tokovom, saj v prehodnem času nekatere dobrine ne bodo dosegljive na »notranjem« trgu. Da bi bila prodaja na prostem »zunanjem« trgu karseda učinkovita in konkurenčna, je potrebno v najkrajšem času zagotoviti kar se da kratko verigo posrednikov. V najkrajšem možnem času je potrebno zagotoviti lastne trgovine, v katerih se prodajajo zgolj izdelki skupnosti, kjer ni vmesnega posrednika razen seveda trgovine same, kjer se ti izdelki kopičijo. Pomebno je, da trgovine niso organizirane kot pridobitne organizacije, temveč neprofitne, ves presežek se namenja nazaj skupnosti oz. ljudem. Na nek način je ustroj podoben zadrugam, vendar so dobavitelji tudi fizične osebe, člani skupnosti. Neprofitne organizacije imajo možnost delovanja s prostovoljnim prispevkom, kar je za skupnost idealno. Ideja je, da se kar najmanjši delež poslovanja namenja davku države v kateri trgovina posluje. Trgovine zagotavljajo vire za reči, ki znotraj skupnosti (še) niso dosegljive. Kot take predtavljajo zelo pomemben element cikla, saj ustvarjajo trg. Na eni strani ustvarja trg za pridelovalce in skupnost na konkurenčnem prostem trgu, omogoča prostemu trgu dostop do kvalitetnih izdelkov po konkurenčni ceni in na koncu omogoča skupnostim, da pridejo do virov s katerim financirajo svoj razvoj. V končni fazi, ko se bodo pridelava, predelava in storitve razrastle, bo trgovina ponujala širok spekter izdelkov, ki se bodo ponujali na notranjem in zunanjem trgu. Opcija je vpeljava notranje valute, ki ga bodo nadzorovale skupnosti in bo temeljil na virih skupnosti. To je izvedljivo v trenutku, ko bo skupnost proizvajala široko paleto reči. Drug pomeben element trgovin je zbiranje naročil, saj ponudba ni gnana s hiperprodukcijo. Z naročilom izdelka ali storitve se bo vedno usklajevala ponudba in povpraševanje pri najmanjših izgubah. Elektronski in komunikacijski sistemi bodo lahko močno pripomogli k temu. 4. faza – vlaganje v razvoj, širitev in izboljšave. Ker je ustroj organizacije neprofiten, se presežek vedno usmerja nazaj v organizacijo, ki ga porablja za rast in razvoj. Vedno se bo tehtalo ali je bolj pomebna rast ali razvoj, vsaka rast je tudi razvoj. Vendar pa je tukaj govora o sistemskem razvoju, vpeljavi novih postopkov, orodij ali tehnik, ki so povezane z viri, ki niso nujno dosegljive znotraj skupnosti. Rast je tako dvojna, kot posledica organskega presežka s povečevanjem in širjenjem skupnosti in storitev ter skozi boljše tehnike. V principu se razvoj in rast sinhronizirata, saj razvoj omogoča, da se človeški viri razbremenijo za povečano proizvodnjo. To seveda velja predvsem v prehodnem obdobju. Ker je pomemben del holografske družbe samooskrba, bo v začetku veliko investicij v povečanju prehranske samooskrbe (rast) in predvsem zagotavljanju lastne oskrbe z energijo (razvoj). Na nek način se bo organizacija obnašal kot pionirji osvajanja amerike, fokus bo na zagotovitvi baze iz katere se lahko napaja širša skupnost. Kot neprofitna organizacija lahko trži tudi druge storitve, ki so zanimive, npr. izobraževanje, turizem, ter druge celovite storitve. To lahko osmišlja tudi druge člane skupnosti, ki nimajo pogojev ali želje pri pridelavi/predelavi, pa vendar uživajo v konceptu zadovoljevanja potreb drugih. Vzporedno bo organizacija vzpostavljala in vlagala tudi v zdravstveno oskrbo, temelječo na holistični medicini, zdravilcih, gibanju, hrani in zeliščih. Primarno za lastne potrebe, vendar so te storitve zelo zanimive tudi za zunanjo ekonomijo. Prehrana, energija, prebivališča, izobraževanje in zdravje so ključna področja za vzpostavitev baze na kateri lahko vsaka skupnost zacveti. V ta področja se bo usmerjal presežek ustvarjen v skupnosti. Predvidoma bo ta »baseline« obdobje relativno kratko, saj je znotraj koncepta predvidena eksponenta rast, ki zelo hitro napolni potrebne kapacitete.
Sfere udejstvovanja
Kljub temu, da v holografski družbi ni pomebnih in nepomebnih dejavnosti, človek naravo, vesolje in sebe spoznava skozi interakcijo, zato je najpomebnejši odnos potrebno graditi skozi odnos in spoštovanje do vsega. Zato je v centru družbe negovanje narave, rastlin in živali skozi negovanje, pridelavo in gojenje. Prav tako je del tega cikla zdravilstvo in nega ljudi. Ta spekter dejavnosti spada v »srčno«, osrednjo sfero delovanja holografske družbe in večina ljudi se je na tak ali drugačen način uči in spoznava. Predelava pridelanega v uporabno in koristno obliko je naslednja stopnja, ki hkrati tudi omogoča boljšo ali lažjo pridelavo ter s tem nadaljevanje spirale izboljšave procesa. Inovatorstvo, raziskovanje, kreativnost in odkrivanje novega ali drugačnega je gonilna sila napredka holografske družbe. Primarno prihaja iz obvladovanja nega področja in interdisciplinarnega znanja, kjer se znanje iz enega področja povezuje z drugim. Bolj ko je družba odprta, bolj je tudi kreativna. Ponavadi je posledica iskanja nečesa novega kot navdiha, pa tudi kot reševanje problemov iz posameznega področja. Kot tako znotraj holografske družbe ni opredeljena kot področje temveč kot rezultat procesa in stanja družbe. Prihaja iz vseh delov družbe na miljon načinov. Omogoča vsem segmentom družbe boljše delovanje, predvsem pa samorealizacijo posameznikov znotraj nje. Morda poseben poudarek pri inovacijah je iskanje alternativ klasičnim proizvodnim in predelovalnim postopkom, ki tradicionalno močno onesnažujejo okolje ali pa temljijo na redkih ali nedostopnih virih. Posebna sfera pri tem je namensko raziskovanje, kjer se nekateri elementi sistematično raziskujejo z namenom določanja parametrov, ki so potrebni v nekem kontekstu. Inovacije in raziskovanje tudi pomagajo posameznikom dosegati mojstrstvo, sfero »duše«, poglobljeno razumevanje povezanosti. Storitve od ljudmi do ljudi so v današnjem svetu prevladujoče. Zdravniki, učitelji, frizerji, uradniki, policisti in gasilci, tehnologi, računalničarji, tajnice in računovodje, so verjetno danes prevladujoča skupina poklicev. V konceptu holografske družbe pa je večina le-teh anahronizem oz. bo njihov pomen precej drugačen. Konec koncev poklicev kot takih niti ne bo, predvsem gre tukaj za iniciacijo v posamezni sferi. Pa vendar bodo storitve, ki se danes opravljajo pod temi poklici obstajali v taki ali drugačni obliki. Nekdo bo moral voditi zapisnike o dogajanju in voditi statistiko, nekomu bo všeč poučevanje, tretjemu varovanje. Vendar to ne bodo več poklici temelječi na teoriji, temveč bodo del prakse delovanja skupnosti. Nujno je ljudi povezati nazaj z naravo v taki ali drugačni obliki. Le skozi odnos z njo bodo lahko ponovno polno zaživeli in začeli na vse skupaj gledati drugače, povezano in v sožitju.
