Zdrobljeni um

V zgodnjem 20. stoletju so poskušali ugotoviti naravo ljudi in predvsem to kako sprejemamo svojo realnost v razmerju do ostalih pripadnikov vrste. Že Gustave LeBon je ugotovil, da imajo ljudje v skupinah nenavadno lastnost, da se poistovetijo z skupino in ne individuumi v njej. Težko pojasnjena lastnost je še najbolj podobna hipnotičnemu transu, ki je zelo nalezljiv. Še toliko bolj pa je izrazita, če imajo sodelujoči otroško duševnost.


Po prvi svetovni vojni se je Britansko Psihološko Društvo (“The British Psychological Society”) ukvarjalo z učinkom bombnega šoka na vojake, traumatizirane od vojnih grozot. Niti ne zato ker bi jim lahko z boljšim razumevanjem pomagali pri okrevanju, temveč kako ta učinek aplicirati na čim večjo maso ljudi. Psihološka trauma povzroči zakrnjenje človeka v njegove najosnovnejše bistvo, zato se je takratni eliti porodila super ideja o masovnem pranju možganov. Vojne so namreč drage in naporne. Med drugo svetovno vojno in tudi že pred njo je žezlo raziskovanja nadaljeval Tavistock inštitut z Kurtom Lewinom na čelu, ki je bil pravzaprav tisti, ki je predlagal “preproga” bombardiranje civilistov, ki sta ga nato izpeljala Roosvelt in Churchill kot klinični eksperiment masovnega terorja. Red iz kaosa, bi lahko rekli. Glejga zlomka, takoj po vojni je Tavistock postal podjetje, v katerega so veliko vlagali Rothschieldi. Iz njegaProject_MKULTRA se je po vojni razvil OSS, ki je bil predhodnik zloglasne CIE, poleg še drugih “inštitutov” psihološkega vojskovanja. Mimogrede, študent v tem inštitutu je bil tudi nihče drug kot Henry Kissinger. Znanost kako zlomiti posameznika in ga narediti nemočnega, je že od pamtiveka zanimala elito. Behavioristične znanosti, NLP, uporaba mamil in propagandne metode so bile predmet nadaljnega raziskovanja, predvsem pa je bil cilj ugotoviti najenostavnejši oz najučinkovitejši način za masovno kontrolo; kakršnokoli tehniko, ki bi pomagala razgraditi družino in družinsko inducirane principe religije, ponosa, patriotizma in seksualnosti kot orožje za obvladovanje množic. V celo zadevo so bile vpletene tudi farmacevtske firme kot npr. Sandoz, ki so skozi povezane inštitute (kot npr. Inštitut za študijo politik) in distribucijo LSD-ja inducirale tako popularno “flower power” gibanje v 60’, kot “proti kulturo”. Kasneje se je raziskovanje zasukalo v še bolj bizarne poskuse, projekt Monarh (poimenovan po metulju, saj se žrtve v stanju psihotičnega šoka počutijo lahkotne) in MK Ultra, ki bi jima zavidal celo Mengele. Ugotovili so, da lahko z uporabo elektrošokov poljubno particionirajo človeško psiho, osebnost razbijejo v množico različnih osebnosti (strukturna disociacija) in popolnoma prilagodijo svojim potrebam. Pogosto pa so v kotel pranja možganov vmešali še okultni (pravzaprav satanistični) misticizem. Ugotovili so tudi to, da so učinki precej boljši, če se zadeva aplicira že v rani mladosti, saj se s tem močno poveča fluidnost (zmanjšanje psiholoških motenjn kot posledica pranja možganov). In ja, Mandžurijski kandidat ni zgolj film, groteskno satanistično simbologijo pa lahko vsak dan opazujete na umopralnem stroju MTV (mimogrede – prebere se “empty v”). Človeški um se da prav lepo “shekat”, pravzaprav je popularni NLP zgolj derivat, skupek “dobrih praks”, ki imajo izjemno veliko učinkovitost z navidez preprostimi vzvodi.


Človeška psiha ima potrebo po formiranju plemen, skupin, družin, kjer se počutimo varni in ljubljeni. Kar nas dela posebne je, da ustvarjamo svoj notranji svet, predvsem z sposobnostjo ustvarjanja podob – slik naše navidezne realnosti. Te slike so ključ; notranja predstava realnosti, ki pogosta nima nič skupnega z resničnostjo. S področjem vizualnega dojemanja se je ukvarjal Walter Lippmann med obema vojnama, ki je znan prav s področja javnega mnenja. Javnost je tretiral kot zmedeno čredo, ki se ni sposobna odločati, zato ji je potrebno pri tem pomagati. NjeMonarchgova politika “ustvarjanja privolitve” je nadaljevanje Bernaysovega “inženiringa privolitve” oz propagande, ki sta ključna elementa vladanja v t.i. demokratičnih ureditvah. Dogma demokracije, lastna podoba in informacije, ki jih ne moremo preveriti so vse del taktike. Uporaba prirejenih anketnih rezultatov, ki insinuirajo dejstva pa tipičen prijem. Uporaba laži med dvema resnicama, plasiranje na videz absurdnih informacij, ki ustvarjajo v umu konfliktno stanje, tudi. Prav tako “bori se ali se spelji” in “z nami ali proti nam” ter uporaba zadrege, ki inducira sram, so vse zelo subtilne in izjemno učinkovite tehnike. Večja kot je skupina težje se posameznik upre, saj se ustvarja skupinska psihoza, miselni okvir. V smislu indukcije je ključno ponavljanje, zato vsaka propaganda temelji na naskončem ponavljanju, ki je še bolj učinkovita če je ne spremljamo zavestno. Podobe, ki jih spremljamo na TV-ju so zrežirane na način, ki so zelo podobne tistim, ki jih ustvarjamo v sebi, zato za mnoge TV postane edina realnost. Ni naključno, da je pravica do gledanja TV programa posebej zaščitena. Z oglaševanjem se ustvarja splošno mnenje, pa vendar tukaj govorimo o pranju možganov, ne o praških. Strah je seveda primaren vzvod in kot so ekspermenti pokazali, mora biti stalen, kroničen, ki ustvarja ravno dovolj stresa, da so vsi pod kontrolo. Pod dovolj stresa se geometrija osebnosti podre (stimulacija amigdale) in sublimira v primitivno nadzorljivo osebnost (retrakcija v t.i. plazilske možgane), ki ji je pomembno predvsem varnost, hrana in seks, oblika otroškega uma. Če malo pomislite, kateri TV programi so najbolj gledani? Drugo ime za tak način manipulacije psihe je tudi “Predvidljivo programiranje”, nekaj v stilu Pavlovih eksperimentov, zvončkljanja in slinjenja. Idealno orodje za posredovanje sporočil so mediji, še posebej televizija, orkestrirana iz neke centralne lokacije. Upepeli empatijo in ukrade nekaj, kar mnogi sploh ne vedo, da se da ukrasti. Samozavest, osebnostna rast, skrb za skupnost zamenja enakomerna doza traume… AIDS, SARS, ptičja gripa, ubijalske čebele, Zika virus, Al kaida, ISIS, Rusi, migranti. Mehanizem katoliške krivde in grešnika še dodatno krepi navidezne rešetke družbe, saj grešniki zaslužijo trpljenje – pri čemer sodeluje tako znanost, izobraževanje, medicina. Dogme, o katerih se ne spodobi spraševati. Iz tega ni lahko pobegniti, ne da bi zlomili naše človeške vezi in razmerja do tistih, ki jih imamo najraje.

brain_compartmentZlo hodi vsem na očem, pa ga nihče niti ne vidi. Na neviden, skorajda magičen način se celotna populacije drži na otroškega nivoju, uspavana z TV-jem in vklenjena v objem FIAT denarja, zastrupljena z farmacijo in indoktrinirana z izobraževalnim sistemom kot podaljškom religije in instituta države. Če so odrasli otroci in otroci… no… otroci, kdo je sploh zrel v tej družbi? Celotna družbena razmerja temeljijo na laganju in izmišljotinah, da se doseže stanje ugodja pa čeprav samo za 10 sekund. Laže se vse povprek, začne se v rani mladosti in laž se sprejema celo za družbeno koristno. A laži bolijo in spravljajo ljudi v kognitivno disonanco, cepijo osebnost. Saj se spomnite, da štorklja prinaša otroke, dedek mraz pa darila; permisivna vzgoja, cepiva in politika pa so koristne reči za družbo. Državni aparat nujno potrebujemo, da obstajamo kot narod, demokracija je edina oblika ureditve, vladavina prava edina moralna narativa. In FB je odlično orodje za dekoracijo neavtentičnega življenja. Vse je sprevrženo, vse obrnjeno na glavo. Pravzaprav… je bilo tako že vsaj od antičnih časov, saj so že stari grki tako za plebejce kot sužnje zaukazali obvezen obisk teatra – kot takraten način sugestivnega posredovanja. Opica počne kar opica vidi kajne? S pojavom masovnih medijev in orkestracije radia, televizije in interneta v tehnološko platformo, ki omogoča kontinuirano trajno okolje subliminacije in učinkovito razcepljanje uma in duha celotne populacije. Elite svojih namenov niti ne skrivajo več – enotna svetovna vladavina, Novi Svetovni Red. Prepričani so, da so že zmagali. Imate lahko katerokoli barvo, da je le črna ;).


Pa so res? Elita ve, da zbujen človek vidi skozi iluzijo in nanj strah nima vpliva. Strah kot vse druge iluzije so zgolj stanje duha. Ko ga enkrat presežemo vse postane kristalno jasno. Ko enkrat nismo več v krču, ko nismo obremenjeni se samodejno v nas stekati reka informacij, občutij in znanja iz vseh multiverzov. Niti ni več važno ali nam lažejo, saj edino pravo resnico najdemo zgolj v sebi. Krošnjarji pač prodajajo svojo robo, problem nastane šele, ko jo kupimo. Smo kot antene, privabljamo tisto kar oddajamo in najmočnejši signal je prav pri izvoru. Karkoli emaniramo, to smo, vsa realnost, vse kar se nam dogaja je samo naša refleksija. Torej moraš sebe poslušati najbolj. Ne zvezde na TVju, barbike v reviji, tvojega politika, tvojega guruja. Sebe. A pot do sebe je najtežja, pa vendar pri tem nihče ni sam. Torej ugasnite TV, začnite z raztapljanjem vaših prepričanj, tako ali tako niso vaša. To ni enostavno. Ni naključje, ko pravijo, da na Zemljo pridejo le najbolj izkušene duše. A bodite pogumni, ne izbirajte odločitev, ki so posledica strahu. Poiščite pomoč pri tistih, ki so že stopili na to pot, poiščite jo pri tistih, ki v zameno ne zahtevajo ničesar razen spoštovanja danega in pri tem poslušajte svoje srce. Jih je več kot si mislite in kljub temu, da se zdi, da nevidna roka še bolj stiska svojo pest, nikoli ni bilo več aktivistov, več razkritij, več resnice in več pozitivne energije kot kadarkoli v preteklosti znane zgodovine. Kljub temu, da je znanje skrito, izkrivljeno in zasmehovano, ni bilo pozabljeno, z malo truda ga boste našli. Razumevanje je še vedno ključno za napredek zato se potrudite, da boste razumeli vsaj osnove in namen. Kultivirajte ego, saj ravno ego naredi največ škode skozi čustveno obarvanje našega razmišljanja. Predvsem pa imejte odprt um; tisto kar prihaja vas ne bo zgolj sezulo temveč čisto odpihnilo. In to v dobrem smislu.

Ubuntu dogodki v februarju 2017

Februarska doživetja v gibanju ubuntu bodo še posebej pestra. Obeta se nam tudi srečanje z člani drugih skupnosti, deljenje izkušenj in oblikovanje skupnega načrta. Kot vedno vsak četrtek v Zavodu pod Strehco.


2.2.2017 – Sestanek ubuntu gibanja

9.2.2017 – Ciklus dialogov z Martinom Butina – Pot sebstva 1. del: “Obstajaš”; za vse ki iščejo sebe, smisel in namen

16.2.2017 – Predstavitev indijske Tantre 2. del: predavanja Davida Hrovata (Kriya Tantra)

23.2.2017 – Či gong z Matejo Prosen


Dogodki Ubuntu so brezplačni!


Vabljeni!

UTD

UTD

Država je pravkar sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko. Pravzaprav je to zaveza v zaupanje v evropsko statistiko, zaupanje v informacije – ker so pridobljene na strokoven način na podlagi statističnega Kodeksa. Da bo statistika zares strokovna in verodostojna. Le zakaj nekaj takega sploh pride v dnevno proceduro državnih uradnikov, bi se mogoče vprašal nič hudega sluteč državljan. Ali ni statistika nekaj takega kot matematika, la kako težko je nekaj prešteti? No, statistika se ne ukvarja z interpretacijo vsebine, ki jo šteje, prav gotovo pa se rezultati lahko močno razlikujejo glede na metodo obdelave ali vhodnih podatkov. Z malo statistične čarovnije lahko katerekoli podatke prikažemo na dober ali slab način, zato je statistika pogosto glavno orodje politike. Ni čudno da je direktor SURS-a neposredno odgovoren (podrejen) vladi in njenemu predsedniku.


Najprej nekaj konkretne statistike. Slovenija premore 1.960.000 prebivalcev, statistično gledano je skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije upokojenec, 19% vseh pa je starejših od 65 let (skupaj 537.000). 38,5 mrd BDP, kolikor se jih nakaplja v proračun, generira 830.000 zaposlenih (s plačno mediano 1380€ bruto) od skupno 942.000 aktivnih prebivalcev. Od leta 2006, ko se je začela upokojevati »baby boom« generacija, se je izdatek za starost povečal za debele 1,1 miljarde, pri čemer se je od leta 2009 statistično pod pragom revščine znašlo 30% več ljudi, torej v 7 letih kar 64.000 ljudi, predvsem iz novo upokojenih državljanov (skupaj 287.000, pri čemer je tistih, ki so posredno izpostavljeni tveganju revščine še 100.000 več). Ob tem je vredno omeniti, da se je statistično zmanjšalo število šolajočih za več kot 7300. Mimogrede, z takim številom bi napolnili 9 večjih osnovnih šol. Socialni izdatki, kamor npr. pokojnine, zdravstvo in drugi socialni transferji sodijo, nasploh predstavljajo ogromen delež izdatkov, skupno skoraj 9 mrd. Izračun socialnih prejemkov posameznika pa cela znanost.

Če še malo poenostavimo statistiko lahko ugotovimo, da 42% prebivalcev živi celotno državo (od tega), pri čemer trije zaposleni živijo dva upokojenca ter še enega socialno ogroženega. Zaradi splošnega stanja se ljudje pozno odločajo za družine, imajo manj otrok, pozno vstopajo na delovni trg in niti približno ne dosegajo statističnega plačnega povprečja. Kolektivno tonemo v dekadenco in revščino, poleg tega pa vse bolj zapiramo odnose in se delimo na tiste, ki (še) imamo in na tiste, ki nimajo.


Masovno upokojevanje, drastično znižanje prihodkov in splošne zaposlenosti ter padec natalitete ima za posledico pomanjkanje denarja za vse potrebne reči. Da bi država zagotavljala kontinuiteto in socialni mir se kljub višjim davkom vse bolj in vse hitreje zadolžuje, efektivno s tem zadolžuje naše otroke in otroke njihovih otrok. Zato, da je ta generacija »zadovoljna« in da mir. Verjetno le redkokdo razume posledice socialnega miru – statistika je tako abstraktna veda, pa še slabe novice pogosto nosi. Ampak hej, imamo 2,2% rast. Karkoli že to pomeni. V tem kontekstu je statistika irelevantna, saj nam gre statistično odlično! Premaknite se naprej ljudje, ni kaj videt tukaj.

Če vam ta grozljivka ne seže do srca, ste ga verjetno izgubili kje v statističnemu uradu. Ni popolnoma jasno kako to, da država (pa ne zgolj Slovenija) že/še ni kolapsirala pod težo teh statistik. Papir resda prenese vse, ampak saj bi morali učinke tega kar nam statistika meri pravzaprav najprej občutiti na svoji koži. Pa saj večina jo, ampak saj veste, to je podobno počasnemu kuhanju žabe; preden se zavemo smo skuhani do konca. In potem postane to vsakdanjost v kateri je marsikdo obupan, brezvoljen ter brez upanja na boljši jutri.

Vse evropske države imajo podoben problem, vendar bistveno večjega majhne in tiste, ki ne morejo ostalih izkoriščati z bančno, trgovinsko ali industrijsko dominacijo. Vsaj v Evropi pa imajo čisto vse države enak strah – kako daleč lahko neenakost, revščina in represija še gresta, da preveč ne skalita socialnega miru. Konec koncev je država in njen aparat samo podaljšek elit in ravno te se strašansko bojijo nezadovoljnih državljanov. Zato se tudi zadolžujejo čez vse mere in s tem še malo podaljšujejo agonijo. Ali pa tudi na perverzen način uvozijo miljon imigrantov kot socialno blazino ostarelemu prebivalstvu. Socialni transferji pa so način kako se socialna mir vzdržuje, vendar je v svojem bistvu okvarjen in zaradi kompleksnih izračunov ne upošteva objektivnih okoliščin. Zaradi vse večje neenakosti možnosti, avtomatizacije industrije in celotnih panog, pojava umetne inteligence (ki napada delo belih ovratnikov oz. administracije), ter preselitev enostavnih delovnih mest (kar jih še je) v tretje države sveta, tudi splošna zaposlitev (ki so jo predvsem prakticirale komunistične države) kot distrakcija, ni več mogoča. Kot praktično edini vzvod, ki še preostane je oblika socialnega dohodka, ki pa bi bil v nasprotju z ustaljeno percepcijo (ki predvideva prejemke socialno ogroženim) univerzalen, za vse državljane. Univerzalni temeljni dohodek – UTD, kot tudi takemu socialnemu transferju tudi pravijo, pa ima dva obraza.

UTD se je v samih začetkih pojavil kot upor proti ustaljenim kapitalističnim načelom (pravzaprav ideji, da je potrebno za svoj obstoj nekomu plačati) in bi bil podlaga za boljšo družbo, temelječo na individualnem osebnem razvoju in eliminaciji strahu pred eksistenčnimi težavami, predvsem pa odpravi nenehnega strahu, ki hromi vse pore delovanja človeka in družbe. Snovalci so prav dobro razumeli, kaj so vzroki družbenih in individualnih patologij, predvsem pa kaj neposredna prihodnost prinaša. Konec koncev gre za nalezljivo enostavno rešitev problema, ki ni tako lahko rešljiv. Pomislite kaj bi čisto zares počeli, če vam ne bi bilo potrebno skrbeti za golo preživetje. Univerzalni prejemek, nobenega preverjanja upravičenosti, nobenega strahu v službah in za službo, predvsem pa nič več prisile. Pa še vsa birokracija je odpravljena z enim zamahom. Takrat so te ideje naletele na grozovit odpor tako politike, kot industrije. Jasno, če nekdo ni ogrožen, ga v nekaj težko pregovoriš, poleg tega je takrat po zaslugi poceni virov večina (zahodne in srednje) Evrope živela zelo dobro. Hja, še največ upravičenih kritik bi lahko letelo na implementacijo takega koncepta, pa je v resnici večino napadov doživel drugje. Zanimivo v teh debatah je bilo, da tudi ljudje niso razumeli bistva, predvsem pa je bil koncept, da nekaj dobiš zastonj, tuj, ne toliko v kontekstu, da sami ne bi imeli nič od tega, temveč bolj da bi na tak način dobro živele tudi vse marginalne skupine (npr. romi, v smislu hranjenja lenih). Človeški napuh, nizka inteligenca in zavest je voda na mlin tistim, ki upravljajo svet.

Mine nekaj deset let in ekonomska pa tudi splošna situacija se močno spremenita. Viri postajajo dragi, tretji svet se je harmoniziral in se ga ne da več tako izkoriščati kot včasih, tehnologija je naredila velik korak naprej. Predvsem pa je dokončno izbruhnil problem monetarnega sistema delnih rezerv. Balon obresti je postal prevelik, nihče pa se mu noče odpovedati, zato pa so obrestne mere celo negativne, da se še lahko vzdržuje status quo. Zato se vse države močno zadolžujejo, vse pa imajo enak problem z postaranim prebivalstvom, nezainteresirano mladino in izjemnimi socialnimi razlikami. Problem mikro ekonomije je pereč, saj si večja podjetja poskušajo zagotoviti pričakovane donose z vplivanjem na zakonodajo, s tem pa vse bolj izrinjajo mala podjetja, ki v takih razmerah enostavno ne morejo več delovati. Mala podjetja pa predstavljajo hrbtenico socialne in ekonomske varnosti. Zato se vse bolj razrašča državni aparat, saj predstavlja edinega zaposlovalca za podrt izobraževalni sistem, ki producira predvsem družboslovne kadre. Konec koncev sploh ni važno kaj človek zna, važno je da ima diplomo in to je tudi edino merilo. Ključno je da imajo ljudje službe, kor rečeno je strah elit prevelik. Patologija takega razmišljanja je seveda v delovanju ljudi v takem sistemu. Ne gre več za to da bi si prizadevali za napredek in skupno blaginjo, gre za zadovoljevanje individualne varnosti in individualnih socialnih povezav na račun kolektivnega dolga. Problem je, da je ljudi preveč glede na malho, ne glede na to da se država zadolžuje, kot rečeno, večino teh sredstev gre na račun pokojnin. Ker ni bilo politične volje, tudi ni bilo reform na področju trga dela in sociale. Pač imamo sedaj sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bilo mladih kot listja in trave, starih pa samo za prgišče. In kljub alarmantnim opozorilom še vedno nihče noče posegati v to. Seveda, bi vi dopustili, da vam odvzamejo nekaj za kar ste delali celo življenje in vam pripada po zakonu? Vprašanje je samo kdo od naših potomcev bo to plačal. Status quo do konca!

In tako se UTD znova pojavi v medijih. A sedaj nihče ne govori o boljši družbi. Govorimo o socialni enakosti in varnosti. Nihče ne rešuje in tudi noče reševati ključnih problemov, saj imamo sedaj UTD. Roko na srce, zaradi vse višjega vstopnega praga na trg dela, ob izobraževanju, ki izobrazi mladino zgolj v ubogljive delavce in potrošnike, je UTD še kar v redu koncept. Poskusno so ga uvedli na Finskem. Zakaj ravno na Finskem, bi se kdo mogoče vprašal? Ker si v resnici lahko tak sistem privoščijo zgolj homogene bogate države, ki so poleg tega tudi visoko tehnološko razvite. Če pustimo to ob strani, bi UTD pravzaprav reševal težavo zgolj najšibkejšim, pa še to samo začasno. Ne rešuje namreč osnovnega problema, ki ga imajo ljudje pri opravljanju dela – občutek smisla življenja oz. namena in tudi delovnih mest ne ustvarja. UTD naj bi bil pravzaprav nekakšna infuzija, ki preprečuje da bi pacient prehitro umrl. UTD se tukaj oddalji od osnovne ideje (osnovni dohodek) in se osredotoča na prerasporeditev obstoječega budgeta socialnih transferjev. Tukaj ostaja še močan pomislek ali lahko politična elita definira koncept poštenosti v kontekstu prejemnikov UTD (yeah, right). Ni še sicer jasno kaj vse bi bilo zajeto, ampak Finska je recimo opredelila 560€ (za naključno izbrane nezaposlene v pilotni fazi), glede na njihovo minimalno plačo cca. 900€. Finska je nekako primerljiva tudi s Slovenijo. Tako po prebivalcih kot razvitosti infrastrukture, do starajoče populacije in problema natalitete, kot tudi to, da ni čisto jasno kje bo našla denar za ta projekt. Verjetno statistično :P… Zato njihovo računico lahko pogojno privzamemo, v našem primeru bi to pomenilo 14 milijard letnih izdatkov oz skoraj dve petini BDP. Ali lahko kdo preživi z 375€, kot bi sicer znašal UTD v kolikor bi budget zajemal trenutni socialni BDP? Pomislite, ni nikakršnih drugih socialnih transferjev… Kaj bi potem z UTD sploh rešili natančno? Še vedno bodo ljudje revni, samo še več jih bo, sicer pa je težko napovedati kako bi se trg dela gibal, vsekakor pa ne v smer višjih plač, saj službe že sedaj postajajo privilegij. Bolj verjetno je, da bi uvedba UTD pomenila NIŽANJE plač. Uvedba UTD bi najverjetneje ukinila institut minimalne plače in s tem še večje bogatenje lastnikom kapitala, kar je najverjetneje računica v ozadju ideje UTD kot se sedaj promovira.

Še en trend je bilo v preteklosti zaslediti… namreč trgovci so pri državnih subvencijah (kar UTD v bistvu je), za nekatere rešitve, enostavno za višino subvencij dvignili ceno. To se je zgodilo tako z toplotnimi črpalkami kot tudi z električnimi avtomobili. Ker v sam sistem nismo vnesli nikakršnih sprememb, lahko pričakujemo, da se bo popolnoma enako obnašal; predvsem bančni sektor in trgovci, ne nazadnje tudi država. UTD predstavlja nekaj kar nekomu gotovo lahko vzameš, gre pa tudi v drugo smer – postaviš pogoje kako sploh nekdo lahko pride do njega. Obstaja tudi kitajski pregovor, ki pravi: “če hočeš človeku pomagati, ga moraš naučit loviti ribe”. Ne pomaga če ga nenehno »futraš«, se navadi in ne lovi sam ter pride vedno nazaj. Prav to pa je želja elit in še zadnji poskus ohranitve statusa quo.

UTD ni srebrna krogla za reševanje problemov, zgolj poskus nadaljevanja poti ne-sprememb. Polomljenega sistema ne moremo reševati z večjim kladivom, včasih pomaga zgolj, da ga razstavimo in ponovno sestavimo. Prav gotovo je sedaj pravi čas za to, ne smemo pa pričakovati, da je to neboleč prehod, saj tudi rojstvo novega življenja ni. Vsak sistem, ki ima v svojem bistvu merjenje vrednosti na koncu pristane pri tem, da se vse poskuša zreducirati na nivo številk in predvsem denarja. Ultimativna separacija človeka od ostalih ljudi oz kolektive skozi denar, pa pomeni odtujitev od samega sebe in izgube smisla življenja. Namesto da bi se pogovarjali kako stvari spremeniti, da bi vsak lahko udejanil svoje potenciale brez strahu za svoj obstoj, se ukvarjamo s tem kako agonijo podaljšati s tem, da ne bi spremenili nič. Iskanje enostavnih in trajnostnih rešitev, predvsem pa razširitev zavesti, da je v nas moč da lahko v trenutku spremenimo vse, če le želimo. Ključno je le da ne čakamo nekoga, princa na belem konju, države ali sosedov, da bodo namesto nas spremenili svet. Rešitev problema je zelo enostavna, samo videti je ne želimo. Če umaknemo stvar, ki nas razdružuje (denar), se bomo namesto statistiki posvečali trajnostnim rešitvam in skrbi za skupnost v kateri živimo. Edina valuta ki kaj šteje so naši odnosi in trud, ki ga posvetimo drugim članom skupnosti. Dajanje in skrb za druge, pri čemer ničesar ne pričakujemo v zameno, je izjemno izpolnjujoča izkušnja. Katerakoli skupnost, ki živi po teh načelih, živi v obilju. V Ubuntu ponujamo koncept rešitve, ki vključuje vse ljudi, kjer ni potrebe po denarju, pa vendar ima koncept zdrave ekonomske in produkcijske temelje. Trajnostni način življenja je precej lažji kot si kdo predstavlja, ključno pa je da si med seboj pomagamo. Le težko zapustimo tisto kar poznamo, pa čeprav je škodljivo za nas.

Koledar dogodkov v Januarju

Srečno, ljubeče in sočutno leto 2017. Leto 2017 je tudi leto povezovanja, zato tudi v Ubuntu gibanju v tem letu pričakujemo velike premike. V januarju vas toplo vabimo na naslednje dogodke:


12.1.2017 – Sestanek ubuntu gibanja (registracija skupnosti, nadaljevanje planiranja)

19.1.2017 – Predstavitev indijske Tantre: predavanja Davida Hrovata (Kriya Tantra)

26.1.2017 – Valerij Uvarov: Energija piramid in njen vpliv na zavest – posnetek predavanja iz CD 2015


Dogodki Ubuntu so brezplačni!


Vabljeni!

Ubuntu skupnost – ustvarjeno gradivo

Za ustvarjanje Ubuntu skupnosti je potrebno ogromno znanja, potrpežljivosti in truda. Člani gibanja marljivo pripravljamo potrebno gradivo za začetek ustvarjanja skupnosti. Gradivo je na voljo samo ČLANOM, ki pa imajo poleg pravic tudi dolžnosti.

Osnovanje skupnosti ima najprej trdne ekonomske temelje, ki sicer niso nujno taki kot jih poznate v današnjem svetu. Za boljše razumevanje koncepta si preberite informacije v poti obilja oz se pozanimajte v živo na sestanku Ubuntu, ki so praviloma vsak četrtek ob 17 uri v Zavodu pod Strehco.

V pripravi je tudi članski del, ki bo služil tudi kot platforma za povezovanje, informiranje in integracijo tako ljudi kot znanja.


Vabljeni!


 

Koledar dogodkov v decembru 2016

Pregled dogajanja v Ubutnu gibanju v devembru, nam prinaša nekaj zelo pomembnih dogodkov.


V novembru je se je na globalnem nivoju gibanja začel proces Ubuntu vasi, priprava na začetek vzpostavljanja prvih Ubuntu skupnosti po različnih državah sveta. Tudi v Sloveniji smo bili zelo pridni na tem področju in smo pripravili kar nekaj praktičnih orodij in predlogov. V 2017 bomo namreč zagnali prvo skupnost, na sestanku 1.12.2016 in 8.12.2016 pa si bomo pogledali trenutno stanje, soustvarjali predloge in sestavljali nabor nalog. Predstavljene bodo tudi rešitve, ki jih bomo lahko uporabili pri snovanju.

Indijska konoplja že dolgo buri domišljijo, šeposebej pa je izpostavljena v zadnjem času zaradi vse večje penetracije v prostor. Kljub temu, da je po krivici obsojana, je lahko resnično nevarna ob zlorabah ali pa napačni rabi. Tako kot večina zelišč. Zato bomo 15.12.2016 organizirali predavanje/dialog Nevarnosti samozdravljenja s konopljo, kjer bo Gregor predstavil nekaj zanimivih in poučnih informacij s tega področja.

Za konec leta bomo praznovali ob ogledu posnetka lanskoletnega predavanja Michella Tellingerja v Cankarjevem domu, z komentarjem, ter se pogostili z dobrotami.


1.12 in 8.12 – Ubutnu skupnost

15.12. – Nevarnosti samozdravljenja z indijsko konopljo

22.12. – Posnetek predavanja Tellingerja 2015 z komentarjem


Vabljeni!

Babilonska denarna magija

Babilonska denarna magija


Dialog o izvoru denarja, njegovemu pomenu, učinku, posledicah in alternativah.

Ste se kdaj vprašali kako denar deluje, od kje prihaja, kaj denar sploh je, zakaj ga je vedno premalo in ali sploh obstajajo kakšne alternative? Ali je denar povezan z okultnim? Ali je odnos do njega tisti, ki je odločilen? Kako so stvari povezane med seboj? Imamo sploh kakšne alternative?

Po odgovore pridite v Zavod po Strehco, četrtek 10.11.2016 ob 17.00.

Vabljeni!

Pot sebstva

Imamo hud problem. Res, res, čisto zaresno težavo biti neodvisni, biti individuum. To je za večino kar težko, zahteva napor. Zahteva delo, predanost, razmišljanje in moralno delovanje. Heh, to je vse skupaj preveč napora. Ali res ne obstaja nekaj lažjega, neka vmesna lažja varianta? In se oglasijo mediji: „Ah prav gotovo! Prodali ti bomo MODO neodvisnosti! Tako si lahko instantno kdorkoli si želiš; panker, metalc, mačo ali pa tisti, saj veš, gay. Prodamo ti vse sorte podob, da si okrasiš svoje neavtentično življenje.“


In prav gotovo te bo to pomirilo, saj nedvomno v tebi kriči znan glas, ki te spominja na to, da čisto zares živiš neavtentično življenje. In vem, da je težko živeti s tako odločitvijo in težko karkoli narediš, da bi bilo drugače, ker si len in slaboten. Predvsem pa ti je jasno kaj bi moral žrtvovati za to, da bi živel pravo moralno življenje. Življenje na poti sebstva, kjer bi spoznal kdo in kaj si. Ja, vem vse o tem. Vem kako težko je to. In prav zato so ustvarili en kup simulakrov – iluzij, celotno industrijo ustvarjanja lažnih podob v kar mimogrede zelo enostavno zapadeš. Konec koncev je to čisto enostavno; greš do frizerja in se pobarvaš na Pink, si daš par odbitih uhanov, dva tatuja pismenk za katera ne veš pomena (ampak izgledata kul), ter si nase navlečeš majico z fluroscentnim napisom „anarchy“… pa si verjetno zadnja oseba, ki bi razumela kaj svoboda in anarhija sploh je. Ampak brez skrbi, svet je poln ljudi kot si ti… pa vendar, ali se ti zdi svet za to kaj bolj svoboden? Če bi to zares rešilo svetovne probleme, kaj hudiča se je zgodilo v 60‘, ko so bili vsi „free“? Kje je ljubezen sedaj? Ali je ustavila vojne, hudobne ljudi, ki želijo zavladati svetu, genocide take in drugačne. Povej mi, ali je katerokoli t.i. „free“ gibanje 60‘, 70‘ in 80‘ karkoli doseglo? Razen seveda dejstva, da so vodje teh gibanj že takrat živeli v gradovih. Dobesedno. Si se kdaj vprašal kako so vsa ta gibanja nastala, kdo jih je sprožil, kaj so vsi ti simboli… peace, CND, nam znana srp in kladivo… vse to sranje.

Skrajni nesmisel.

Morda človek znotraj, ki deluje popolnoma incognito znotraj sistema, ki nosi obleko in kravato… morda bo tak človek naredil več škode zlobnemu status-quo, kot vsi tisti kričoči po reformah. Ker to ni zgolj horda ljudi, ki znajo prebrati samo naslove, pri utapljanju v teh neavtentičnih modelih. Je peščica učenih ljudi, predanih, strastnih z absolutno nično toleranco do laži. Ki prihajajo z vseh vetrov življenja, ki so duhovno izkušeni in razumejo kaj znanje sploh je. O znanju imajo perspektivo, ne poskušajo ga zgolj pridobiti, to lahko vsak. Božji in posvetni templji so ga polni. Ne, ne, ljubiti znanje je ime igre tukaj; to je velika razlika. Ljubiti znanje, razumeti znanje je čisto druga reč, kot pridobivanje znanja. Takrat postane znanje vedenje, tako kot dihanje. In med njimi je zelo tanka črta. Znanje mora najprej opolnomočiti in spremeniti tebe! Le kako lahko ti sploh spremeniš svet? Morda sploh nimaš pravice do tega, morda si na čisto napačni temi že v startu. Kako ima kdorkoli sploh pravico sebe vplesti v življenje ali življenjski slog nekoga drugega? Če malo bolje pomisliš, je to precej nezaslišano. Vendar pa imaš vso pravico „popraviti“ svoje življenje. Imaš absolutno pravico delati na sebi, na svojem življenju, imaš vso pravico izbirati odločitve, ki jih hočeš. Tako kot tudi vsi ostali zase, vključno z vsemi napol drogiranimi opicami, Janšo, Kučanom, elitami ali sosedovo Micko. Pa čeprav so lahko nekatere odločitve teh posameznikov precej zlobne. In nihče jim nima pravice oporekati, jim govoriti kaj naj naredijo.

Hm. Kaj bi se zgodilo, če je to dejansko eden izmed zakonov duhovnosti, da je edina reč do katere imate pravico – spremeniti svoje življenje ne glede na to kaj vsi ostali počnejo? No, potem imamo problem, saj se zdi da cel svet počne točno nasprotno. Vsi norijo okrog in „popravljajo“ druge ljudi. Non stop neke reforme, spremeniti to in ono, pogoj tukaj pogoj tam, ker… drugače te lahko celo zaprejo. In tako gre celotna družba skozi cikle v katerih je nekaj časa dobro, nekaj časa slabo, obdobja teme in svetlobe. Neskončen cikel ponavljanja, karme, samsara. Pa vendar se pravo delo vrti okrog tebe, skrbeti za lastno hišo, lasten vrt. In če bi to počeli vsi, bi na pomoč prišle nevidne sile. Kot je pred časom rekel Vernon Linwood Howard: „Lahko sprejmemo, da Bog postane človek, da reši človeka, ne moremo pa sprejeti, da človek postane Bog in reši sebe“. Kaj je v vseh nas, da to tako lahkotno ovržemo? Kaj je motivacija v tebi, da ne sprejmeš tega, da si ti svoj lastni Rešitelj? Ti. Ne kult, ne klan, ne sekta, ne institucija, ne politika, ne tvoj guru. Ti.

Če ne znaš odgovoriti potem je s tabo nekaj narobe. Si toksičen. Nezmožen opravljati dobra dela, saj je to protislovje. Morda zgolj iluzijo dobrih del, darovanje 5€ za pomoč otrokom v Afriki, nakazovanje dohodnine prvi levi dobrodelni organizaciji, ki prileti izza vogala. Ali pa biti del koncerta, da otroci sveta pojutrišnjem ne bodo lačni. Krasno. Bil si tam. In ali so zato otroci v Siriji kaj manj lačni?

Prodajalci iluzij so tam z razlogom. Pomagajo te odpeljati stran od Bistva in na koncu zahtevajo, da jih častiš kot bogove. Kot vsi politiki, znanstveniki, duhovniki in novodobni guruji. Vsi govorijo da imaš lahko vse jutri, pojutrišnjem, samo danes ne. Ker ne živimo zdaj, živimo za jutri. Za jutrišnji svet. A je prav? Četudi ti bo celo znanost povedala, da jutri ne obstaja, ti bodo tile kljukci tvezili, da bo vse obstajalo do jutri, samo malo še počakaj.

Četudi se ti utrne Ultimativno spoznanje, da obstaja skrita roka, ki spretno manipulira z umom ljudi, da jih omejuje na vsakem koraku, si sostorilec, saj dovoliš in sprejmeš njene kavlje v svoje bistvo. Spoznati moraš razliko med „Ali mi je bila prodana laž?“ in „Ali sem laž kupil?“, kajti v njej se zrcali vsa razlika perspektive. Seveda so ti prodali laž ampak saj to je vsa pravica prodajalca. Univerzumu je gladko vseeno. Ne operira na tem nivoju človeške perspektive. Konec koncev je popolnoma ista reč kot shopping v Supernovi, pač nekdo ima raje gucci, levis ali pa poceni robo iz C&A, spet nekdo drug prisega na versace. Nekdo je bolj za kapuccino, drugi za machiatto. Nekdo je raje zgoraj, drugi spodaj. Zadeva postane zanimiva šele takrat, ko robo kupiš. Takrat to postane moralna komponenta. Univerzum in z njim vsa realnost je samo zrcalo tebe, si pozabil? Ko daš nekaj v zameno za tisto kar si kupil. V enakovredno izmenjavo, pač po starodavnemu duhovnemu zakonu. Look it up! In če človek ni v sozvočju s samim sabo, v harmoniji, bo okrog sebe (in v sebi) ustvarjal kaotičen trušč. Kot razglašena kitara.

Vprašanje je – kako si ti uglašen? Kako si ti uglasil svoj notranji instrument, svojo zavest? Ker alternativa je, da se uglasiš na celotno simfonijo podobno neuglašenih ljudi. In si potem blazno kul, saj je percepcija, da je ta kaos neka nova avantgardna zadeva, res hip in kul, neka nova instrumentalna zvrst. Sam sebe zmanipuliraš v prepričanje, da je kaos neke sorte reda. In žal je kar nekaj toksičnih ljudi, ki ne marajo reda, želijo si kaos, saj se v njem prav dobro počutijo. In vidiš, pri tem jim pomagaš. Pomni, nobeno človeško bitje, ki je kritičnega razmišljanja, osrediščeno ter ostre intuicije in presoje ni možno manipulirati, hipnotizirati ali kako drugače pretentati. Vsaj ne za prav dolgo, je enostavno preveč truda. Nima smisla. In vse prepreke, tragedije in težave sveta so kot brus meča, kot utež za mišico. To je brus zavesti. Potrebujemo to drobilnik sveta, ta brus, da lahko napredujemo v zavesti, da spoznamo pomen vsega tega. Ultimativno te pripelje do odkritja tvojega lastnega sebe, pripelje do odkritja kdo in kaj si, ter kakšen je tvoj namen in pomen v tem svetu.

*Sklop predavanj Pot sebstva

Visoko vredna pot (do trga)

Pred kakšnim stoletjem in še malo, je širitev Amerike na zahod poganjala zlata mrzlica. Amerika je postala sinonim za možnost in priložnost, v kateri se z malo sreče izpolnijo sanje. Staro in mlado je drvelo v Ameriko izpirat rečne usedline za prgišče svetlečih koščkov, ki bi jim lahko izpolnili njihova najgloblja hrepenenja, se dvigniti nad bedo in garanje, biti Nekdo, uživati v obilju. Vsakdo z malo poguma se je lahko podal na to pot, pa vendar so le redki zares obogateli. O ostalih se ne govori, njihove zgodbe so si enake; verjeli so, da za devetimi gorami zares obstajajo neslutena bogastva do katerih ima vsak dostop. Pot čez Sierro Nevado je tlakovana z upanjem vseh tistih, ki so na njenem koncu razblinili to iluzijo.


Svet se je od takrat nekajkrat zavrtel in vmes so nas učili, da je kapitalizem pot prostega trga, skoraj najboljša stvar za človeštvo, kjer najboljši uspejo, kjer se ekonomija vrti na podlagi skupnih interesov in imajo vsi možnost uspeti.

Še ne tako daleč nazaj je delavec v kovinsko predelovalni industriji, kjer so izdelovali nizko tehnološko izdelke, recimo jim pomivalni korita, zaslužil dovolj, saj je za njegove izdelke obstajal trg, ki je prenesel stroške njegovega dela vkomponirane v končni ceno, pa tudi požrešnost lastnikov kapitala je bila manjša. Izdelovati korita ni bila ravno Indija Koromandija, pa vendar je to delo lahko opravil skoraj vsak, brez nekih intelektualnih ali siceršnjih presežkov. Še nekaj je bilo drugačno – po 2. svetovni vojni smo povsod imeli populacijsko rast. V duhu pravovernega kapitalizma, so lastniki kapitala modro ugotovili, da je strošek dela pri tako enostavnem izdelku vendarle previsok, da obstaja tudi Vietnam, kjer je ta strošek precej nižji. Na razliko v ceni tako vpliva zgolj logistika, ki pa je pravzaprav odvisna od cene nafte, ki jo poganja. Ah ja, ko že omenjamo populacijo… z njeno rastjo se po eni strani povečuje konkurenca na delavnem trgu, po drugem cene dobrin rastejo, saj so v kontekstu končnih resursov, le-te vedno redkejše. Delavcu ne preostane drugega, kot da zamenja področje dela ali pa se zadovolji z vse nižjim plačilom, se žrtvuje na oltarju konkurenčnosti. Da, globalizacija je za kapital odlična zadeva. Zanimivo, da korito zaradi tega ni nič bistveno cenejše, razlika v ceni, dokler ta zaradi težnje po harmonizacijo sploh obstaja,  je namenjena izključno lastnikom kapitala. Ko tudi to ne zaleže več, začnejo proizvajalci skopariti na kvaliteti ali pa za isti denar ponudijo navidezno enako pri čemer se trudijo, da ohranjajo na trgu najmanj enako potrošnjo. Kot recimo čistila z Mercator blagovno znamko (manj učinkovine, dodana sol za zgoščanje da je na videz enak), wc papir (isto število lističev ob ožji roli), bela tehnika (vgrajena tehnologija, ki preračunano odpove po izteku garancije). Ali pa recimo razpolovijo vrednost, ne da bi vam za to povedali vnaprej, kot npr. pri avtomobilu, kjer je nakup avtomobila zgolj polovica investicije; drugo polovice pustite pri (pooblaščenem) serviserju. In podobno kot pri koritu, se vsi trudijo maksimizirati svoj profit, pri čemer jih torej omejuje zgolj cena logistike.

Če se je slučajno kdo vprašal kam ta mini ekonomska Uvertura vodi, ga lahko potolažim, da je nujno potrebna za nadaljevanje zgodbe ;-). V tej točki se zgodba razdeli na pot lastnika kapitala in povprečnega delavca.

shift_strankLastnik kapitala bi rad čim hitreje oplajal sredstva. Jasno! Do nedavnega je bila največja donosnost v finančni industriji, a glej zlomka: ZIRP preprečuje enostavne zaslužke in sili v tvegane odisejade v obliki derivativov ali pa investicije v nekaj konkretnega, kar ima vseeno boljša izhodišča kar se donosov in tveganja tiče. Ampak to zahteva znanje in predvsem – mujo. Z malim m. Če so bili še ne tako dolgo nazaj pričakovani donosi v industriji vsaj dvoštevilčni je dandanes že lep uspeh če se realno približa 7%. Zbližanje konkurenčnosti, harmonizacija trgov, ima za posledico zelo podobne cene in stagnacijo trga. Znotraj branže nihče nima več prednosti. Malo se da še “oprati” skozi davčne oaze, predvsem pa se prednost na trgu lahko zagotovi zgolj skozi volumen prodanega in morda celo monopolne cene. Zato je vedno v interesu kapitala združevanje kapitala (in s tem podjetij) in s tem povečevanje moči in zniževanje stroškov skozi volumen in politiko. Požrešnost ne pozna meja. Zato ni bilo nikoli v interesu kapitala izgradnja lokalnega ekonomskega življenja, konkurenčnosti ali decentralizacije moči. Ste pomislili zakaj se toliko vsi po vrsti ukvarjajo z Uberjem? Pa še nekaj se dogaja – prikrita socializacija trga; vse več in več podjetij tiho prehaja v državne roke, pri čemer se hkrati vzpostavlja tudi monopolni trg in segregacija ter omejevanje konkurence. Na nek način se predvsem v razvitem svetu trg spreminja v plansko gospodarstvo. Tako je pač lažje zagotavljati socialni mir in škripajočo ekonomijo, ob istih “lastnikih”.

Vendar pa se je v rokah lastnikov kapitala znašlo še eno orožje – tehnologija. Pravzaprav gre tukaj predvsem za pocenitev le-te, ter obenem za kvantni transhumanismskok v zmogljivostih. Če se je nekdaj tehnologija vedno presojala glede na ceno, ki jo nosi produkt, ki jo uporablja, je bila njena neuporaba pravzaprav stimulitana s strani države, saj izrinja manj kvalificirane delavce iz zaposlitvenega cikla, s tem pa kali socialni mir. Žal je tako, da mediano delavne sile – kjerkoli že – sestavljajo relativno nekvalificirani delavci, ki so v to sistematično indoktrinirani skozi izobraževalni proces. A tehnologija je enostavno postala prepoceni, da bi jo lahko ignorirali, poleg tega pa je postala tudi precej bolj fleksibilna; zajeda se celo v področje belih ovratnikov in postaja vse pametnejša. Države enostavno ne morejo več toliko stimulirati lastnikov kapitala, da ne bi ti videli v tehnologiji še boljši vzvod, v končni fazi pa bi pravzaprav popolnoma eliminirali najdražji element cene – človeka. In to se sedaj tudi dogaja. Poskus ultimativne odtujitve skozi idejo transhumanizma, ki se že vsaj 10 let pojavlja skoraj v vsakem drugem hollywoodskem filmu. Saj nas morajo na to nekako pripraviti, kajne?

Erozija vrednosti v posameznem segmentu trga žene ljudi, da poskušajo najti priložnost v drugem segmentu. Ideja tukaj je seveda v zaslužku za danih 8 ur dela, torej izbrati delo kjer je nivo zaslužka zagotovljen. Žal brez velikega vložka v znanju, ni mogoče pobegniti na višji nivo, zgolj kolobariti med vertikalami istega nivoja. Kot omenjeno 80% trga sestavljajo nezahtevna ali manj zahtevna dela. A trg vrednosti dela bo vedno gravitiral proti minimalni plači, ker je povdarek na zaslužku lastnikov kapitala. Ljudje, ki so delali v gradbeni industriji se morajo zadovoljiti z minimalnimi dohodki, ker je celotna industrija kolapsirala in so volumni drastično padli. Tisti, ki se ne, gredo morda lahko v avtomobilsko industrijo. A tudi tam ni dosti bolje, saj je ravno ta industrija najbolj na prepihu tehnologije. Kam po tem? Farmacija, IT, kjer je vrednost dela še vedno dovolj visoka (še celo segmenti javne Uprave), so enostavno previsoka jaboka. Tehnologija posega tudi v segmente, ki so do nedavnega veljali kot izrazito človeški, npr. računodstvo in finance, javna Uprava ter – hitra prehrana. Kombinacija lagodnega življenja, nizke inteligence, neprilagodljivosti in komoditete terja visok davek. In takih je kar 64% vse populacije. Saj ni čudno, da se v tej situaciji tudi mladi prilagajajo, družba se močno amerikanizira in to zelo hitro. Predvsem mlade punce so ugotovile, da je “sponzorstvo” najhitrejša pot da lagodnega življenja, pa še nič ne boli, vsaj ne na začetku. Morda nazaj na polja? Tistim, ki jim to ni izpod časti – pa saj jih ni več; zaradi politike EU in subvencij povsod raste le trava in koruza, razen govedine in piščancev vse uvozimo. Zato mnogi, kot pred 100 leti pionirji Amerike, iščejo svojo srečo v loteriji ali preprodaji magičnega izdelka za hujšanje in čudežne povrnitve videza izpred dvajsetih let. Ali celo v instant duhovnosti, palčkih, angelih, tarotu ali vilah. Predvsem pa nihče ne vidi, da je z sistemom karkoli narobe, pravzaprav večina celo hvali njegove prednosti a si hkrati želijo nazaj socialističnih časov, ko se ni bilo potrebno preveč truditi in so bili vsi v svoji povprečnosti izenačeni – a so vsaj vsi imeli službo. In to je za večino ultimativni argument – ljudje se z svojim delom poistovetijo. Za tiste bolj podjetne posameznike pa obstaja še ena pot- pot lastnikov kapitala. A hitro tudi oni ugotovijo enako dilemo, namreč smiselnost in profitabilnost podjema se pogosto meri – z volumnom. Zato gre etika hitro rakom žvižgat in si tisti najbolj agresivni oz. “Pokvarjeni” na političen način zagotovijo na trgu tako ali drugačno prednost. In tako pridemo hitro do kartelov, monopolov in kar je še teh enorogov. Požrešnost ne pozna meja. Kot tudi ne človeška neumnost.

Visoko vredne poti na trg pa žal ni več.

Na koncu je to igra kjer izgubijo vsi. Lastniki kapitala slej ko prej z svojim početjem harmonizirajo trg – trgi se izenačijo, kar pomeni tudi, da si s tem početjem dejansko zmanjšajo kupno moč. Na koncu izdelkov nimajo komu prodati, saj si jih kljub morda popolnoma avtomatski – in s tem učinkoviti proizvodnji – kljub nizki ceni nihče ne more privoščiti. Izpad kupne moči pa kompenzirajo – z višjo ceno. Preverite sami. To se že danes dogaja v avtomobilski industriji pa verjetno še kje. Prava rast trga prihaja zgolj iz rasti populacije, v kapitalističnemu konceptu pa več ljudi pomeni večjo redkost dobrin in s tem njihovo višjo ceno. Poleg tega korporacijska logika deluje kot pučanje krvi, saj se porabljen denar ne vrača tja kjer je ustvarjen. Torej z vsakim nakupom v velecentrih, supermarketih in drugih trgovinah siromašite lokalno skupnost, saj se dobički zlivajo v tuje roke, niti država nima nič od tega (dobički se izkazujejo v davčnih oazah – recimo Ameriki), še najmanj pa vaš sosed, ki vam z nasmehom v megamarketu ob minimalni plači ponudi izdelek narejen v Vietnamu. Denar zanj pa morate zaslužiti tukaj, v tem okolju, kjer nimate davnih olajšav, poceni storitev, položnic ali hrane. Zaradi harmonizacije trga vaša hčerka ali sin ne moreta vstopiti na trg dela, saj že izkušeni delavci za svoje delo prejmejo minimalno plačo. Zaradi davčnega bremena se podaljšuje upokojitvena starost, s tem pa se še nadalje onemogoča vstop nove delavne sile na trg dela. Ker pa je “penzija” vezana na izpolnjevanje strogih upokojitvenih pogojev, generacija ki ne more takoj na trg ne bo nikoli v celoti izpolnila potrebnih pogojev, torej bo obsojena na večno životarjenje. Nihče ne zna ali noče presekati tega vozlja, zato se vse države močno zadolžujejo, da še zagotavljajo socialni mir. Pravzaprav ravno z regulacijo trga in subvencijami ubijajo prosti trg, ki je sedaj zgolj iluzija, privid pravljic šolskih učbenikov. Živimo v Disneylandu, vse kar nam govorijo je pravljica. Žal jim večina verjame.

Na koncu kot posledica delovanja globalizacije, eu pravil in regulacije, vse več podjetij, predvsem tistih večjih, pristane pod lastništvom države. Niti ni važno ali ustvarjajo dobiček, tiste praviloma pokupijo tuje korporacije. Gre za socialni mir, da imajo ljudje službe. Torej je socializem, ki si ga mnogi tako želijo, že tukaj, konec koncev si lahko pogledate odstotek lastništva države pri večjih podjetjih. Žal socializem ni rešitev saj se “reševanje” dogaja s sposojeno valuto, ki je ustvarjena z dolgom. Na koncu za poplačilo dolgov podarijo upnikom vodne vire ter drugo državno srebrnino, kar naredi državo še bolj revno predvsem pa podložno. Socializem in kar je drugih -izmov vodi v miselno in kulturno enoumje, v katerem indivuum izgubi svoj pomen. Ali si res želite tega?

money-and-happiness

Pa vendar ni potrebno, da je tako. Zaman čakate na princa na belem konju, velikega rešitelja sveta. Najprej se rešite risank: ugasnite tv in na internetu nastavite “bullshit” filtre. Tako vas ne bo nihče strašil, poleg tega vam bo ostalo veliko časa saj vam sedaj ne bo treba več vedeti kakšen lepotni poseg je izvedla Kim ali katera krava na Kmetiji je trenutno “in”. Ta čas posvetite vedenju. Ponavljam, vedenju, ker do raznovrstnega znanja ni prav težko priti. Delati na sebi, poslušati, spoznavati, razumeti, razmišljati, čakati in postiti. To je težka pot vendar neskončno zadovoljujoča. Takrat postanete Siddharta – arijec v iskanju srednje poti. Takrat se vam bo tudi razodelo pravo znanje, vedenje kaj je vaša strast in kako jo udejaniti, tudi v poslovnem smislu. Še nekaj – ne poskušajte se sami postavljati po robu Sistemu, ker ga ne morete spremeniti. Lahko pa spremenite sebe; takrat se bo spremenilo tudi vaše okolje in Sistem. Povežite se z somišljeniki, iščite rešitve, ekonomske, socialne, kulturne, ter bodite izvirni in inovativni. Rešitve implmentirajte v tej skupnosti in ostali bodo sledili, ne ukvarjajte se z ostalimi. Sistem nima rad skupnosti, saj se proti njim težko bori, posameznike pa ni težko streti. In ne pozabite, da nekatere rešitve že obstajajo in potrebujejo le vas, da jih uporabite. Preverite jih tudi pri nas, ker jih iskreno želimo deliti z vami.

Predvsem pa imejte nično toleranco do laži!