Ubuntu team building vikend

Bil je popolnoma navaden dan, nič posebnega bi lahko rekli. A kljub temu drugačen, nekaj je brenčalo v zraku, nekaj v meni se je prebujalo, drugače vibriralo, nekaj me je klicalo. Ob vprašanju kaj, je iz globine srca privrel smeh, ki je nosil sporočilo: »prepusti se klicu divjine«. No prav in sem se. To sporočilo je namenjeno vsem nam iskalcem resnice in iskalcem pomena obstoja bivanja v tej realnosti.

Vse pogosto se dogaja, da iščemo resnico v stvareh, ki nam sicer na začetku nudijo le kratkotrajno zadovoljstvo, gre za stvari, ki so bolj materialne narave: kupiš si avto, novo obleko, privoščiš potovanje, masažo, greš na dolgo pričakovano delavnico, predavanje… karkoli s čimer misliš, da si boš lahko povrnil notranje ravnovesje, po katerem toliko hrepeniš. Ker se ne poglobimo v sebe, v naš brezmejni vrelec modrosti in ljubezni, iščemo resnico v stvareh, ki nam v sami Biti še dodatno povečajo občutek odtujenosti, ki v nas hrani neravnovesje. V sebi vemo, da to sicer ni prava pot, toda ker imamo nekaj, čemur pravimo svobodna volja, se nam zdi, da je vse prekrasno. Da imamo samo mi kontrolo in nadzor nad življenjem ter da se lahko samemu sebi posvetimo kadarkoli si to želimo. No ja, recimo. Če še ne veste, so to glasovi ega, ki nas želi prepričati, da imamo dovolj časa za vse, da nečesa morda niti ne rabimo, zakaj bi se sploh spreminjali, da imamo danes morda slab dan in se nam enostavno ne ljubi brati knjigo ali iti ven v naravo ali ne vidimo smisla v tem, da bi meditirali, … ego vedno najde milijon izgovorov.

Vsi si želimo biti ljubljeni in srečni. Različni modreci, učitelji.. imenujte jih lahko kakorkoli želite, nas učijo, da se moramo prepustiti toku življenja in zaupati vesolju, da nas bo peljalo skozi tista naključja v življenjem, ki so del naše poti, katera je skladna z našim namenom obstoja v tej realnosti. Zaradi svobodne volje imamo čudovito možnost izbire ali bomo v tej življenjski izkušnji poslušali ego in razum ali se bomo tudi učili kako poslušati našo Bit, srce, dušo, telo. Tudi naš višji jaz nam želi pomagati ter nam biti na voljo z vso ljubeznijo in modrostjo. Večina ljudi pa zaradi ega, nikoli ne pride do točke, da bi si postavili ključno vprašanje: «Zakaj naša bit ali duša, če jo želite tako imenovati, ni prav nič zadovoljna z materialnimi stvarmi?«. Še več, na različne načine vam to tudi pokaže, na primer navkljub nakupu športnega avtomobila, nikoli ne boste doživeli nirvane.

Odgovor tiči v izbiri. Pot duše in srca je pot osebne rasti, če želite ji lahko rečete tudi duhovna. Odvisno od vas, tukaj ni napačnih poimenovanj. Osebna rast, ki od vas zahteva, da se spoprimete z vašimi vzorci, prepričanji, vedenji in seveda z emocijami. Ja, te so še posebej zabavne. Naše bivanje je v svojem bistvu le odtis izkušnje, katero smo si izbrali in jo želimo doživeti v tej realnosti, se pravi tu, na planetu zemlja. In pri tej izkušnji vam tiste mala zadovoljstva, ki bazirajo na materialnih stvareh ne bodo kaj veliko pomagale. Pomagal vam bo le klic duše, klic divjine, ki vas vabi, da odprete vašo Pandorino skrinjico in se podate na potovanje. Če sem iskrena, to potovanje ne bo vedno prijetno, saj boste videli in prepoznali prepričanja, vzorce, ki bodo bolela, v vas prebujala občutja razdvojenosti, trpljenja, osamljenosti, zaradi katerih se sprašujemo:« Kaj za vraga smo naredili narobe, da se nam dogajajo take in take stvari?«, »Zakaj sem mi ponavljajo eni in isti dogodki, zakaj v življenje privlačim specifične  osebe?«. Zakaj se postavljamo v vlogo žrtve, zakaj mislimo, da nismo vredni ljubezni,… Sem že omenila, da boste pri tem trpeli in da bo bolelo… in nihče vam ne more te bolečine odvzeti, ublažiti. Nihče, ne prijatelji, amuleti, vedeževalci, predavanja,.. vam ne morejo pomagati, v globočino divjine se morate podati sami.

Tu si lahko pomagate le vi sami in prvi korak na tej poti je: poslušanje odgovorov vaše duše, srca, intuicije. Hecno je, da te odgovore velikokrat preslišimo, češ saj ne more biti tako enostavno, učili so nas drugače, to velja za mojega prijatelja, zame pa ne,… in potem se zadovoljimo z dejstvom, da zaradi ega, v naš prostor spuščamo le tiste stvari, ki nam nudijo le trenutno zadovoljstvo. In spet je tu začaran krog. Toda šele, ko ego umirimo in začnemo prepoznavati vzorce in prepričanja, ki vas determinirajo, hkrati pričenjate prepoznavati vaš čustveni odziv na določeno situacijo in iz kje izvira. V trenutku, ko osvetlite in spoznate izvor, vzorci, ki so vezani nanj, izgubijo svojo moč. Vi pa jih sedaj lahko nadomestite z novimi, s takimi, ki bodo poosebljali vrednote vaše duše, vašega srca. Predvsem pa, ki vas bodo v prvi vrsti naučili ljubiti samega sebe, se sprejeti takega kot ste, z vsemi šibkimi in močnimi točkami in predvsem, da se boste zavedali kakšno čudovito, ustvarjalno, božansko bitje ste. Saj veste kako gre…ljubezen ne pozna meja, ne pozna pogojev in sebičnosti, toda največkrat pozabimo na ljubezen do samega sebe. In ravno iskanje te brezpogojne ljubezni je boleče, saj tu ego nima kaj iskati. Pogumno morate slediti klicu divjine vaše lastne duše in z vso strastjo pričeti z  raziskovanjem svoje Pandorine skrinjice.

No vsi jo imamo, ne glede na to ali si to priznate ali ne. In ko ustvarjaš najboljšo verzijo samega sebe hkrati ustvarjaš novo realnost, resnico tukaj in zdaj. Ravno ta divjina nam na koncu poti pokaže kako ljubeča, ustvarjalna in božanska bitja smo. Vsi mi. In verjemite mi, pot je vredna vsake solze.

V začetku je obstajal samo stvarnik. Vse okoli njega je bila tema, čisti nič. Ni mogel izkušati ničesar razen sebe, karkoli je lahko naredil je bilo čisto in samo zase. Spoznal je, da je služenje sebi edina izkušnja, omejena in končna. Spustil se je v globino svoje duše in odločil, da se bo v enem izdihu razblinil na neskončno koščkov, ki bodo imeli možnost bolje izkušati drug drugega, potem pa z naslenjim vdihom prispeti nazaj v eno, se združiti nazaj. In vsak izdih-vdih bo vesolje, začetek nečesa novega, vedno, povsod in nenehno. Umiril se je, se zazrl vase ter izdihnil. In bila je svetloba.

Ljudje od pamtiveka bijemo bitko med dobrim in zlom. Pravzaprav ne samo ljudje, ampak to je že druga zgodba. Pa vendarle, pot nazaj k stvarniku zahteva, da se odločimo za eno ali drugo smer, stopicljanje na mestu, ki ne pelje ne levo ali desno pa pomeni, da tudi nismo nič bližje. Marsikdo bo na tem mestu pomežiknil… Kako? Pot zla pelje k stvarniku? No da seveda, v univerzumu stvari nimajo pomena, le tistega, ki mu ga damo sami. Ja, pogosto so filozofski koncepti pretrd oreh za človeka navajenega enostavnih, oprijemljivih stvari, zato se pač zateka k prispodobam. Tema ni nasprotje svetlobe, je zgolj njeno pomanjkanje. A le z namagnetenjem našega bivanja v eno ali drugo smer se bomo lahko dvignili, pritegnili na naslednji nivo – bližje stvarniku. Na tem mestu, je potrebno pojasniti, da zlo v biblični / hollywoodski obliki ne obstaja, obstaja pa namen, ki skozi neetična, nemoralna ali sebična dejanja služi zgolj protagonistu. Družbo, ki je gnana skozi osebno korist posameznikov v splošnem označujemo kot družbo služenja sebi (ang. “service to self”). To je seveda pomensko čisto nekaj drugega od npr meditacije, kjer je delovanje v korist posameznika, pa z čisto drugačnim namenom v ozadju. Po drugi strani skupnosti, ki prakticirajo etičnost, srčnost, skrb za druge, sočutje, nesebičnost predstavljajo drugi pol stvarnika, služenje skupnosti (ang. “service to others”). Naša dejanja, razmišljanja, čustvovanja in prepričanja so del tega ustroja in v vesolju vedno delujemo v eno ali drugo smer. Namen je torej ključ, ki polarizira naša dejanja.
Kot delček stvarnika smo kot otroci, ki poskušamo najprej z plazenjem, nato pa z hojo in tekom vse hitreje nazaj v objem staršev. A svobodna volja dana nekaterim v tem stvarstvu, ima tudi pravila, podobno kot imajo pravila vsi peskovniki kamor se gredo otroci igrat. Zato moramo kakšno (karmično) lekcijo ponoviti, hoja je lahko za nekoga, ki je vse življenje plazil, kar zahtevna reč. Poti skozi služenje sebi ali skupnosti sta zelo različni, čeprav se dejansko nekje na sredini združita. Služenje sebi je pravzaprav precej težja pot, saj ima kot negativno polarizirana smer v sebi vgrajen samouničevalni mehanizem. Prav zato je univerzum tudi rahlo pozitivno orientiran. Vendar pa je zadovoljstvo protagonistov toliko večje v nižjih sferah bivanja, predvsem pa se zdi na začetku lažja smer. Ker je ta pot zaznamovana skozi izkoriščanje drugih, je ključno da protagonisti take smeri poskušajo izkoriščane držati v nenehnem otroškem stanju, nepolarizirane, neuke in prestrašene. Le tako lahko prakticirajo svojo Pot, z mehanizmi vere, dogem, denarja in umiranja. Pot deluje zgolj, ko je protagonistov zelo malo in izkoriščanih zelo veliko, saj je v nasprotnem primeru polarizacija zelo šibka. Če ste se slučajno zbudili na napačni strani… Smola.
Eno največjih težav stvarstva ne predstavljajo negativno polarizirane družbe temveč nepolarizirane. To nastopi takrat, ko se posameznik znotraj nekega sistema bivanja ne premakne na v eno ne v drugo smer. Saj veste, to je takrat ko smo nekaj časa angelčki, malo hudički in nekaj časa … Ehm… nekaj vmes. Ko recimo delamo cele dneve za majhnem denar, smo škodoželjni do tistih, ki imajo več, ne pomagamo tistim ki so pomoči potrebni (ker so najverjetneje lenobe), ljubimo svoje otroke in smo goreči verniki ob nedeljah. Ko z otroško naivnostjo igramo Loto, se praznih denarnic naslajamo ob oknih trgovin, raje slabo hrano kupujemo v trgovinah, da ne bi slučajno sosed na nas zaslužil, mediji pa so postali edina resnica, čeprav marsičemu sploh ne verjamemo – važno da pripadamo. Vendar darujemo vsak mesec zadnjih pet evrov za otroke v Afriki, četudi niti ni važno ali ta denar zares pride do njih. Ja, stvarnik ima čisto zaresen problem.
Stvarniku je vseeno ali ste nekoga ubili, ni pa vseeno kakšen je bil namen v ozadju. Ko se spopadeta dva vojščaka je to stvar pozitivne polarizacije (etika v kontekstu dvoboja), medtem ko je pot nekoga, ki prodaja duhovne nasvete prav gotovo negativno polarizirana, čeprav morda zase misli da dela dobro. Kot rečeno, pot služenja sebi se zdi na začetku lažja.
V zadnjih 75.000 letih ni bilo na Zemlji duš, ki bi napredovale. Še tiste, ki bi lahko, so se odločile, da bodo pomagale kot katalizator tistim, ki se trudijo na tem svetu. Tudi kozmični cikli narekujejo, da tema ne traja večno, dan se izmenjuje z nočjo v neskončnih ciklih. Zdi se, da so napočile prve sekunde novega dne, vendar vas to ne odvezuje obveznosti do vaše osebne rasti. Četudi se vibracije višajo in se zemlja prebuja v nov nivo, ga sami ne boste mogli izkušati v kolikor ne naredite koraka naprej. Stvarnik je neusmiljen, poslal vas bo tja kjer boste ponovno morali skozi že tolikokrat izkušene cikle. Pomislite, da bi morali svoje življenje ponoviti 10 krat, 100 krat, morda 1000 krat, zato ker se niste bili pripravljeni odreči peskovniku ali pa zgolj svoji lopatki. Ni več zabavno kajne? Pot služenja skupnosti je morda navidez težja, še posebej z današnje perspektive, ko si večina niti ne predstavlja kako bi izgledal svet brez televizije, kaj šele svet brez denarja, kjer je koncept ekonomije, da nekomu nekaj podarimo in je za vsakega prostor, največja vrednota osebna integriteta in prispevek za skupno dobro. Vendar je na dolgi rok lažja saj je za napredovanje – polarizacijo potrebno biti le večinoma pozitivno orientiran. Žal pa vključuje tudi osebnostno rast in ustrezne vrednote, predvsem pa kultivacijo ega. Prezahtevno?

Iz ciklov dialogov Pot sebstva