UTD
Država je pravkar sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko. Pravzaprav je to zaveza v zaupanje v evropsko statistiko, zaupanje v informacije – ker so pridobljene na strokoven način na podlagi statističnega Kodeksa. Da bo statistika zares strokovna in verodostojna. Le zakaj nekaj takega sploh pride v dnevno proceduro državnih uradnikov, bi se mogoče vprašal nič hudega sluteč državljan. Ali ni statistika nekaj takega kot matematika, la kako težko je nekaj prešteti? No, statistika se ne ukvarja z interpretacijo vsebine, ki jo šteje, prav gotovo pa se rezultati lahko močno razlikujejo glede na metodo obdelave ali vhodnih podatkov. Z malo statistične čarovnije lahko katerekoli podatke prikažemo na dober ali slab način, zato je statistika pogosto glavno orodje politike. Ni čudno da je direktor SURS-a neposredno odgovoren (podrejen) vladi in njenemu predsedniku.
Najprej nekaj konkretne statistike. Slovenija premore 1.960.000 prebivalcev, statistično gledano je skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije upokojenec, 19% vseh pa je starejših od 65 let (skupaj 537.000). 38,5 mrd BDP, kolikor se jih nakaplja v proračun, generira 830.000 zaposlenih (s plačno mediano 1380€ bruto) od skupno 942.000 aktivnih prebivalcev. Od leta 2006, ko se je začela upokojevati »baby boom« generacija, se je izdatek za starost povečal za debele 1,1 miljarde, pri čemer se je od leta 2009 statistično pod pragom revščine znašlo 30% več ljudi, torej v 7 letih kar 64.000 ljudi, predvsem iz novo upokojenih državljanov (skupaj 287.000, pri čemer je tistih, ki so posredno izpostavljeni tveganju revščine še 100.000 več). Ob tem je vredno omeniti, da se je statistično zmanjšalo število šolajočih za več kot 7300. Mimogrede, z takim številom bi napolnili 9 večjih osnovnih šol. Socialni izdatki, kamor npr. pokojnine, zdravstvo in drugi socialni transferji sodijo, nasploh predstavljajo ogromen delež izdatkov, skupno skoraj 9 mrd. Izračun socialnih prejemkov posameznika pa cela znanost.
Če še malo poenostavimo statistiko lahko ugotovimo, da 42% prebivalcev živi celotno državo (od tega), pri čemer trije zaposleni živijo dva upokojenca ter še enega socialno ogroženega. Zaradi splošnega stanja se ljudje pozno odločajo za družine, imajo manj otrok, pozno vstopajo na delovni trg in niti približno ne dosegajo statističnega plačnega povprečja. Kolektivno tonemo v dekadenco in revščino, poleg tega pa vse bolj zapiramo odnose in se delimo na tiste, ki (še) imamo in na tiste, ki nimajo.
Masovno upokojevanje, drastično znižanje prihodkov in splošne zaposlenosti ter padec natalitete ima za posledico pomanjkanje denarja za vse potrebne reči. Da bi država zagotavljala kontinuiteto in socialni mir se kljub višjim davkom vse bolj in vse hitreje zadolžuje, efektivno s tem zadolžuje naše otroke in otroke njihovih otrok. Zato, da je ta generacija »zadovoljna« in da mir. Verjetno le redkokdo razume posledice socialnega miru – statistika je tako abstraktna veda, pa še slabe novice pogosto nosi. Ampak hej, imamo 2,2% rast. Karkoli že to pomeni. V tem kontekstu je statistika irelevantna, saj nam gre statistično odlično! Premaknite se naprej ljudje, ni kaj videt tukaj.
Če vam ta grozljivka ne seže do srca, ste ga verjetno izgubili kje v statističnemu uradu. Ni popolnoma jasno kako to, da država (pa ne zgolj Slovenija) že/še ni kolapsirala pod težo teh statistik. Papir resda prenese vse, ampak saj bi morali učinke tega kar nam statistika meri pravzaprav najprej občutiti na svoji koži. Pa saj večina jo, ampak saj veste, to je podobno počasnemu kuhanju žabe; preden se zavemo smo skuhani do konca. In potem postane to vsakdanjost v kateri je marsikdo obupan, brezvoljen ter brez upanja na boljši jutri.
Vse evropske države imajo podoben problem, vendar bistveno večjega majhne in tiste, ki ne morejo ostalih izkoriščati z bančno, trgovinsko ali industrijsko dominacijo. Vsaj v Evropi pa imajo čisto vse države enak strah – kako daleč lahko neenakost, revščina in represija še gresta, da preveč ne skalita socialnega miru. Konec koncev je država in njen aparat samo podaljšek elit in ravno te se strašansko bojijo nezadovoljnih državljanov. Zato se tudi zadolžujejo čez vse mere in s tem še malo podaljšujejo agonijo. Ali pa tudi na perverzen način uvozijo miljon imigrantov kot socialno blazino ostarelemu prebivalstvu. Socialni transferji pa so način kako se socialna mir vzdržuje, vendar je v svojem bistvu okvarjen in zaradi kompleksnih izračunov ne upošteva objektivnih okoliščin. Zaradi vse večje neenakosti možnosti, avtomatizacije industrije in celotnih panog, pojava umetne inteligence (ki napada delo belih ovratnikov oz. administracije), ter preselitev enostavnih delovnih mest (kar jih še je) v tretje države sveta, tudi splošna zaposlitev (ki so jo predvsem prakticirale komunistične države) kot distrakcija, ni več mogoča. Kot praktično edini vzvod, ki še preostane je oblika socialnega dohodka, ki pa bi bil v nasprotju z ustaljeno percepcijo (ki predvideva prejemke socialno ogroženim) univerzalen, za vse državljane. Univerzalni temeljni dohodek – UTD, kot tudi takemu socialnemu transferju tudi pravijo, pa ima dva obraza.
UTD se je v samih začetkih pojavil kot upor proti ustaljenim kapitalističnim načelom (pravzaprav ideji, da je potrebno za svoj obstoj nekomu plačati) in bi bil podlaga za boljšo družbo, temelječo na individualnem osebnem razvoju in eliminaciji strahu pred eksistenčnimi težavami, predvsem pa odpravi nenehnega strahu, ki hromi vse pore delovanja človeka in družbe. Snovalci so prav dobro razumeli, kaj so vzroki družbenih in individualnih patologij, predvsem pa kaj neposredna prihodnost prinaša. Konec koncev gre za nalezljivo enostavno rešitev problema, ki ni tako lahko rešljiv. Pomislite kaj bi čisto zares počeli, če vam ne bi bilo potrebno skrbeti za golo preživetje. Univerzalni prejemek, nobenega preverjanja upravičenosti, nobenega strahu v službah in za službo, predvsem pa nič več prisile. Pa še vsa birokracija je odpravljena z enim zamahom. Takrat so te ideje naletele na grozovit odpor tako politike, kot industrije. Jasno, če nekdo ni ogrožen, ga v nekaj težko pregovoriš, poleg tega je takrat po zaslugi poceni virov večina (zahodne in srednje) Evrope živela zelo dobro. Hja, še največ upravičenih kritik bi lahko letelo na implementacijo takega koncepta, pa je v resnici večino napadov doživel drugje. Zanimivo v teh debatah je bilo, da tudi ljudje niso razumeli bistva, predvsem pa je bil koncept, da nekaj dobiš zastonj, tuj, ne toliko v kontekstu, da sami ne bi imeli nič od tega, temveč bolj da bi na tak način dobro živele tudi vse marginalne skupine (npr. romi, v smislu hranjenja lenih). Človeški napuh, nizka inteligenca in zavest je voda na mlin tistim, ki upravljajo svet.
Mine nekaj deset let in ekonomska pa tudi splošna situacija se močno spremenita. Viri postajajo dragi, tretji svet se je harmoniziral in se ga ne da več tako izkoriščati kot včasih, tehnologija je naredila velik korak naprej. Predvsem pa je dokončno izbruhnil problem monetarnega sistema delnih rezerv. Balon obresti je postal prevelik, nihče pa se mu noče odpovedati, zato pa so obrestne mere celo negativne, da se še lahko vzdržuje status quo. Zato se vse države močno zadolžujejo, vse pa imajo enak problem z postaranim prebivalstvom, nezainteresirano mladino in izjemnimi socialnimi razlikami. Problem mikro ekonomije je pereč, saj si večja podjetja poskušajo zagotoviti pričakovane donose z vplivanjem na zakonodajo, s tem pa vse bolj izrinjajo mala podjetja, ki v takih razmerah enostavno ne morejo več delovati. Mala podjetja pa predstavljajo hrbtenico socialne in ekonomske varnosti. Zato se vse bolj razrašča državni aparat, saj predstavlja edinega zaposlovalca za podrt izobraževalni sistem, ki producira predvsem družboslovne kadre. Konec koncev sploh ni važno kaj človek zna, važno je da ima diplomo in to je tudi edino merilo. Ključno je da imajo ljudje službe, kor rečeno je strah elit prevelik. Patologija takega razmišljanja je seveda v delovanju ljudi v takem sistemu. Ne gre več za to da bi si prizadevali za napredek in skupno blaginjo, gre za zadovoljevanje individualne varnosti in individualnih socialnih povezav na račun kolektivnega dolga. Problem je, da je ljudi preveč glede na malho, ne glede na to da se država zadolžuje, kot rečeno, večino teh sredstev gre na račun pokojnin. Ker ni bilo politične volje, tudi ni bilo reform na področju trga dela in sociale. Pač imamo sedaj sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bilo mladih kot listja in trave, starih pa samo za prgišče. In kljub alarmantnim opozorilom še vedno nihče noče posegati v to. Seveda, bi vi dopustili, da vam odvzamejo nekaj za kar ste delali celo življenje in vam pripada po zakonu? Vprašanje je samo kdo od naših potomcev bo to plačal. Status quo do konca!
In tako se UTD znova pojavi v medijih. A sedaj nihče ne govori o boljši družbi. Govorimo o socialni enakosti in varnosti. Nihče ne rešuje in tudi noče reševati ključnih problemov, saj imamo sedaj UTD. Roko na srce, zaradi vse višjega vstopnega praga na trg dela, ob izobraževanju, ki izobrazi mladino zgolj v ubogljive delavce in potrošnike, je UTD še kar v redu koncept. Poskusno so ga uvedli na Finskem. Zakaj ravno na Finskem, bi se kdo mogoče vprašal? Ker si v resnici lahko tak sistem privoščijo zgolj homogene bogate države, ki so poleg tega tudi visoko tehnološko razvite. Če pustimo to ob strani, bi UTD pravzaprav reševal težavo zgolj najšibkejšim, pa še to samo začasno. Ne rešuje namreč osnovnega problema, ki ga imajo ljudje pri opravljanju dela – občutek smisla življenja oz. namena in tudi delovnih mest ne ustvarja. UTD naj bi bil pravzaprav nekakšna infuzija, ki preprečuje da bi pacient prehitro umrl. UTD se tukaj oddalji od osnovne ideje (osnovni dohodek) in se osredotoča na prerasporeditev obstoječega budgeta socialnih transferjev. Tukaj ostaja še močan pomislek ali lahko politična elita definira koncept poštenosti v kontekstu prejemnikov UTD (yeah, right). Ni še sicer jasno kaj vse bi bilo zajeto, ampak Finska je recimo opredelila 560€ (za naključno izbrane nezaposlene v pilotni fazi), glede na njihovo minimalno plačo cca. 900€. Finska je nekako primerljiva tudi s Slovenijo. Tako po prebivalcih kot razvitosti infrastrukture, do starajoče populacije in problema natalitete, kot tudi to, da ni čisto jasno kje bo našla denar za ta projekt. Verjetno statistično :P… Zato njihovo računico lahko pogojno privzamemo, v našem primeru bi to pomenilo 14 milijard letnih izdatkov oz skoraj dve petini BDP. Ali lahko kdo preživi z 375€, kot bi sicer znašal UTD v kolikor bi budget zajemal trenutni socialni BDP? Pomislite, ni nikakršnih drugih socialnih transferjev… Kaj bi potem z UTD sploh rešili natančno? Še vedno bodo ljudje revni, samo še več jih bo, sicer pa je težko napovedati kako bi se trg dela gibal, vsekakor pa ne v smer višjih plač, saj službe že sedaj postajajo privilegij. Bolj verjetno je, da bi uvedba UTD pomenila NIŽANJE plač. Uvedba UTD bi najverjetneje ukinila institut minimalne plače in s tem še večje bogatenje lastnikom kapitala, kar je najverjetneje računica v ozadju ideje UTD kot se sedaj promovira.
Še en trend je bilo v preteklosti zaslediti… namreč trgovci so pri državnih subvencijah (kar UTD v bistvu je), za nekatere rešitve, enostavno za višino subvencij dvignili ceno. To se je zgodilo tako z toplotnimi črpalkami kot tudi z električnimi avtomobili. Ker v sam sistem nismo vnesli nikakršnih sprememb, lahko pričakujemo, da se bo popolnoma enako obnašal; predvsem bančni sektor in trgovci, ne nazadnje tudi država. UTD predstavlja nekaj kar nekomu gotovo lahko vzameš, gre pa tudi v drugo smer – postaviš pogoje kako sploh nekdo lahko pride do njega. Obstaja tudi kitajski pregovor, ki pravi: “če hočeš človeku pomagati, ga moraš naučit loviti ribe”. Ne pomaga če ga nenehno »futraš«, se navadi in ne lovi sam ter pride vedno nazaj. Prav to pa je želja elit in še zadnji poskus ohranitve statusa quo.
UTD ni srebrna krogla za reševanje problemov, zgolj poskus nadaljevanja poti ne-sprememb. Polomljenega sistema ne moremo reševati z večjim kladivom, včasih pomaga zgolj, da ga razstavimo in ponovno sestavimo. Prav gotovo je sedaj pravi čas za to, ne smemo pa pričakovati, da je to neboleč prehod, saj tudi rojstvo novega življenja ni. Vsak sistem, ki ima v svojem bistvu merjenje vrednosti na koncu pristane pri tem, da se vse poskuša zreducirati na nivo številk in predvsem denarja. Ultimativna separacija človeka od ostalih ljudi oz kolektive skozi denar, pa pomeni odtujitev od samega sebe in izgube smisla življenja. Namesto da bi se pogovarjali kako stvari spremeniti, da bi vsak lahko udejanil svoje potenciale brez strahu za svoj obstoj, se ukvarjamo s tem kako agonijo podaljšati s tem, da ne bi spremenili nič. Iskanje enostavnih in trajnostnih rešitev, predvsem pa razširitev zavesti, da je v nas moč da lahko v trenutku spremenimo vse, če le želimo. Ključno je le da ne čakamo nekoga, princa na belem konju, države ali sosedov, da bodo namesto nas spremenili svet. Rešitev problema je zelo enostavna, samo videti je ne želimo. Če umaknemo stvar, ki nas razdružuje (denar), se bomo namesto statistiki posvečali trajnostnim rešitvam in skrbi za skupnost v kateri živimo. Edina valuta ki kaj šteje so naši odnosi in trud, ki ga posvetimo drugim članom skupnosti. Dajanje in skrb za druge, pri čemer ničesar ne pričakujemo v zameno, je izjemno izpolnjujoča izkušnja. Katerakoli skupnost, ki živi po teh načelih, živi v obilju. V Ubuntu ponujamo koncept rešitve, ki vključuje vse ljudi, kjer ni potrebe po denarju, pa vendar ima koncept zdrave ekonomske in produkcijske temelje. Trajnostni način življenja je precej lažji kot si kdo predstavlja, ključno pa je da si med seboj pomagamo. Le težko zapustimo tisto kar poznamo, pa čeprav je škodljivo za nas.
