UTD

UTD

Država je pravkar sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko. Pravzaprav je to zaveza v zaupanje v evropsko statistiko, zaupanje v informacije – ker so pridobljene na strokoven način na podlagi statističnega Kodeksa. Da bo statistika zares strokovna in verodostojna. Le zakaj nekaj takega sploh pride v dnevno proceduro državnih uradnikov, bi se mogoče vprašal nič hudega sluteč državljan. Ali ni statistika nekaj takega kot matematika, la kako težko je nekaj prešteti? No, statistika se ne ukvarja z interpretacijo vsebine, ki jo šteje, prav gotovo pa se rezultati lahko močno razlikujejo glede na metodo obdelave ali vhodnih podatkov. Z malo statistične čarovnije lahko katerekoli podatke prikažemo na dober ali slab način, zato je statistika pogosto glavno orodje politike. Ni čudno da je direktor SURS-a neposredno odgovoren (podrejen) vladi in njenemu predsedniku.


Najprej nekaj konkretne statistike. Slovenija premore 1.960.000 prebivalcev, statistično gledano je skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije upokojenec, 19% vseh pa je starejših od 65 let (skupaj 537.000). 38,5 mrd BDP, kolikor se jih nakaplja v proračun, generira 830.000 zaposlenih (s plačno mediano 1380€ bruto) od skupno 942.000 aktivnih prebivalcev. Od leta 2006, ko se je začela upokojevati »baby boom« generacija, se je izdatek za starost povečal za debele 1,1 miljarde, pri čemer se je od leta 2009 statistično pod pragom revščine znašlo 30% več ljudi, torej v 7 letih kar 64.000 ljudi, predvsem iz novo upokojenih državljanov (skupaj 287.000, pri čemer je tistih, ki so posredno izpostavljeni tveganju revščine še 100.000 več). Ob tem je vredno omeniti, da se je statistično zmanjšalo število šolajočih za več kot 7300. Mimogrede, z takim številom bi napolnili 9 večjih osnovnih šol. Socialni izdatki, kamor npr. pokojnine, zdravstvo in drugi socialni transferji sodijo, nasploh predstavljajo ogromen delež izdatkov, skupno skoraj 9 mrd. Izračun socialnih prejemkov posameznika pa cela znanost.

Če še malo poenostavimo statistiko lahko ugotovimo, da 42% prebivalcev živi celotno državo (od tega), pri čemer trije zaposleni živijo dva upokojenca ter še enega socialno ogroženega. Zaradi splošnega stanja se ljudje pozno odločajo za družine, imajo manj otrok, pozno vstopajo na delovni trg in niti približno ne dosegajo statističnega plačnega povprečja. Kolektivno tonemo v dekadenco in revščino, poleg tega pa vse bolj zapiramo odnose in se delimo na tiste, ki (še) imamo in na tiste, ki nimajo.


Masovno upokojevanje, drastično znižanje prihodkov in splošne zaposlenosti ter padec natalitete ima za posledico pomanjkanje denarja za vse potrebne reči. Da bi država zagotavljala kontinuiteto in socialni mir se kljub višjim davkom vse bolj in vse hitreje zadolžuje, efektivno s tem zadolžuje naše otroke in otroke njihovih otrok. Zato, da je ta generacija »zadovoljna« in da mir. Verjetno le redkokdo razume posledice socialnega miru – statistika je tako abstraktna veda, pa še slabe novice pogosto nosi. Ampak hej, imamo 2,2% rast. Karkoli že to pomeni. V tem kontekstu je statistika irelevantna, saj nam gre statistično odlično! Premaknite se naprej ljudje, ni kaj videt tukaj.

Če vam ta grozljivka ne seže do srca, ste ga verjetno izgubili kje v statističnemu uradu. Ni popolnoma jasno kako to, da država (pa ne zgolj Slovenija) že/še ni kolapsirala pod težo teh statistik. Papir resda prenese vse, ampak saj bi morali učinke tega kar nam statistika meri pravzaprav najprej občutiti na svoji koži. Pa saj večina jo, ampak saj veste, to je podobno počasnemu kuhanju žabe; preden se zavemo smo skuhani do konca. In potem postane to vsakdanjost v kateri je marsikdo obupan, brezvoljen ter brez upanja na boljši jutri.

Vse evropske države imajo podoben problem, vendar bistveno večjega majhne in tiste, ki ne morejo ostalih izkoriščati z bančno, trgovinsko ali industrijsko dominacijo. Vsaj v Evropi pa imajo čisto vse države enak strah – kako daleč lahko neenakost, revščina in represija še gresta, da preveč ne skalita socialnega miru. Konec koncev je država in njen aparat samo podaljšek elit in ravno te se strašansko bojijo nezadovoljnih državljanov. Zato se tudi zadolžujejo čez vse mere in s tem še malo podaljšujejo agonijo. Ali pa tudi na perverzen način uvozijo miljon imigrantov kot socialno blazino ostarelemu prebivalstvu. Socialni transferji pa so način kako se socialna mir vzdržuje, vendar je v svojem bistvu okvarjen in zaradi kompleksnih izračunov ne upošteva objektivnih okoliščin. Zaradi vse večje neenakosti možnosti, avtomatizacije industrije in celotnih panog, pojava umetne inteligence (ki napada delo belih ovratnikov oz. administracije), ter preselitev enostavnih delovnih mest (kar jih še je) v tretje države sveta, tudi splošna zaposlitev (ki so jo predvsem prakticirale komunistične države) kot distrakcija, ni več mogoča. Kot praktično edini vzvod, ki še preostane je oblika socialnega dohodka, ki pa bi bil v nasprotju z ustaljeno percepcijo (ki predvideva prejemke socialno ogroženim) univerzalen, za vse državljane. Univerzalni temeljni dohodek – UTD, kot tudi takemu socialnemu transferju tudi pravijo, pa ima dva obraza.

UTD se je v samih začetkih pojavil kot upor proti ustaljenim kapitalističnim načelom (pravzaprav ideji, da je potrebno za svoj obstoj nekomu plačati) in bi bil podlaga za boljšo družbo, temelječo na individualnem osebnem razvoju in eliminaciji strahu pred eksistenčnimi težavami, predvsem pa odpravi nenehnega strahu, ki hromi vse pore delovanja človeka in družbe. Snovalci so prav dobro razumeli, kaj so vzroki družbenih in individualnih patologij, predvsem pa kaj neposredna prihodnost prinaša. Konec koncev gre za nalezljivo enostavno rešitev problema, ki ni tako lahko rešljiv. Pomislite kaj bi čisto zares počeli, če vam ne bi bilo potrebno skrbeti za golo preživetje. Univerzalni prejemek, nobenega preverjanja upravičenosti, nobenega strahu v službah in za službo, predvsem pa nič več prisile. Pa še vsa birokracija je odpravljena z enim zamahom. Takrat so te ideje naletele na grozovit odpor tako politike, kot industrije. Jasno, če nekdo ni ogrožen, ga v nekaj težko pregovoriš, poleg tega je takrat po zaslugi poceni virov večina (zahodne in srednje) Evrope živela zelo dobro. Hja, še največ upravičenih kritik bi lahko letelo na implementacijo takega koncepta, pa je v resnici večino napadov doživel drugje. Zanimivo v teh debatah je bilo, da tudi ljudje niso razumeli bistva, predvsem pa je bil koncept, da nekaj dobiš zastonj, tuj, ne toliko v kontekstu, da sami ne bi imeli nič od tega, temveč bolj da bi na tak način dobro živele tudi vse marginalne skupine (npr. romi, v smislu hranjenja lenih). Človeški napuh, nizka inteligenca in zavest je voda na mlin tistim, ki upravljajo svet.

Mine nekaj deset let in ekonomska pa tudi splošna situacija se močno spremenita. Viri postajajo dragi, tretji svet se je harmoniziral in se ga ne da več tako izkoriščati kot včasih, tehnologija je naredila velik korak naprej. Predvsem pa je dokončno izbruhnil problem monetarnega sistema delnih rezerv. Balon obresti je postal prevelik, nihče pa se mu noče odpovedati, zato pa so obrestne mere celo negativne, da se še lahko vzdržuje status quo. Zato se vse države močno zadolžujejo, vse pa imajo enak problem z postaranim prebivalstvom, nezainteresirano mladino in izjemnimi socialnimi razlikami. Problem mikro ekonomije je pereč, saj si večja podjetja poskušajo zagotoviti pričakovane donose z vplivanjem na zakonodajo, s tem pa vse bolj izrinjajo mala podjetja, ki v takih razmerah enostavno ne morejo več delovati. Mala podjetja pa predstavljajo hrbtenico socialne in ekonomske varnosti. Zato se vse bolj razrašča državni aparat, saj predstavlja edinega zaposlovalca za podrt izobraževalni sistem, ki producira predvsem družboslovne kadre. Konec koncev sploh ni važno kaj človek zna, važno je da ima diplomo in to je tudi edino merilo. Ključno je da imajo ljudje službe, kor rečeno je strah elit prevelik. Patologija takega razmišljanja je seveda v delovanju ljudi v takem sistemu. Ne gre več za to da bi si prizadevali za napredek in skupno blaginjo, gre za zadovoljevanje individualne varnosti in individualnih socialnih povezav na račun kolektivnega dolga. Problem je, da je ljudi preveč glede na malho, ne glede na to da se država zadolžuje, kot rečeno, večino teh sredstev gre na račun pokojnin. Ker ni bilo politične volje, tudi ni bilo reform na področju trga dela in sociale. Pač imamo sedaj sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bilo mladih kot listja in trave, starih pa samo za prgišče. In kljub alarmantnim opozorilom še vedno nihče noče posegati v to. Seveda, bi vi dopustili, da vam odvzamejo nekaj za kar ste delali celo življenje in vam pripada po zakonu? Vprašanje je samo kdo od naših potomcev bo to plačal. Status quo do konca!

In tako se UTD znova pojavi v medijih. A sedaj nihče ne govori o boljši družbi. Govorimo o socialni enakosti in varnosti. Nihče ne rešuje in tudi noče reševati ključnih problemov, saj imamo sedaj UTD. Roko na srce, zaradi vse višjega vstopnega praga na trg dela, ob izobraževanju, ki izobrazi mladino zgolj v ubogljive delavce in potrošnike, je UTD še kar v redu koncept. Poskusno so ga uvedli na Finskem. Zakaj ravno na Finskem, bi se kdo mogoče vprašal? Ker si v resnici lahko tak sistem privoščijo zgolj homogene bogate države, ki so poleg tega tudi visoko tehnološko razvite. Če pustimo to ob strani, bi UTD pravzaprav reševal težavo zgolj najšibkejšim, pa še to samo začasno. Ne rešuje namreč osnovnega problema, ki ga imajo ljudje pri opravljanju dela – občutek smisla življenja oz. namena in tudi delovnih mest ne ustvarja. UTD naj bi bil pravzaprav nekakšna infuzija, ki preprečuje da bi pacient prehitro umrl. UTD se tukaj oddalji od osnovne ideje (osnovni dohodek) in se osredotoča na prerasporeditev obstoječega budgeta socialnih transferjev. Tukaj ostaja še močan pomislek ali lahko politična elita definira koncept poštenosti v kontekstu prejemnikov UTD (yeah, right). Ni še sicer jasno kaj vse bi bilo zajeto, ampak Finska je recimo opredelila 560€ (za naključno izbrane nezaposlene v pilotni fazi), glede na njihovo minimalno plačo cca. 900€. Finska je nekako primerljiva tudi s Slovenijo. Tako po prebivalcih kot razvitosti infrastrukture, do starajoče populacije in problema natalitete, kot tudi to, da ni čisto jasno kje bo našla denar za ta projekt. Verjetno statistično :P… Zato njihovo računico lahko pogojno privzamemo, v našem primeru bi to pomenilo 14 milijard letnih izdatkov oz skoraj dve petini BDP. Ali lahko kdo preživi z 375€, kot bi sicer znašal UTD v kolikor bi budget zajemal trenutni socialni BDP? Pomislite, ni nikakršnih drugih socialnih transferjev… Kaj bi potem z UTD sploh rešili natančno? Še vedno bodo ljudje revni, samo še več jih bo, sicer pa je težko napovedati kako bi se trg dela gibal, vsekakor pa ne v smer višjih plač, saj službe že sedaj postajajo privilegij. Bolj verjetno je, da bi uvedba UTD pomenila NIŽANJE plač. Uvedba UTD bi najverjetneje ukinila institut minimalne plače in s tem še večje bogatenje lastnikom kapitala, kar je najverjetneje računica v ozadju ideje UTD kot se sedaj promovira.

Še en trend je bilo v preteklosti zaslediti… namreč trgovci so pri državnih subvencijah (kar UTD v bistvu je), za nekatere rešitve, enostavno za višino subvencij dvignili ceno. To se je zgodilo tako z toplotnimi črpalkami kot tudi z električnimi avtomobili. Ker v sam sistem nismo vnesli nikakršnih sprememb, lahko pričakujemo, da se bo popolnoma enako obnašal; predvsem bančni sektor in trgovci, ne nazadnje tudi država. UTD predstavlja nekaj kar nekomu gotovo lahko vzameš, gre pa tudi v drugo smer – postaviš pogoje kako sploh nekdo lahko pride do njega. Obstaja tudi kitajski pregovor, ki pravi: “če hočeš človeku pomagati, ga moraš naučit loviti ribe”. Ne pomaga če ga nenehno »futraš«, se navadi in ne lovi sam ter pride vedno nazaj. Prav to pa je želja elit in še zadnji poskus ohranitve statusa quo.

UTD ni srebrna krogla za reševanje problemov, zgolj poskus nadaljevanja poti ne-sprememb. Polomljenega sistema ne moremo reševati z večjim kladivom, včasih pomaga zgolj, da ga razstavimo in ponovno sestavimo. Prav gotovo je sedaj pravi čas za to, ne smemo pa pričakovati, da je to neboleč prehod, saj tudi rojstvo novega življenja ni. Vsak sistem, ki ima v svojem bistvu merjenje vrednosti na koncu pristane pri tem, da se vse poskuša zreducirati na nivo številk in predvsem denarja. Ultimativna separacija človeka od ostalih ljudi oz kolektive skozi denar, pa pomeni odtujitev od samega sebe in izgube smisla življenja. Namesto da bi se pogovarjali kako stvari spremeniti, da bi vsak lahko udejanil svoje potenciale brez strahu za svoj obstoj, se ukvarjamo s tem kako agonijo podaljšati s tem, da ne bi spremenili nič. Iskanje enostavnih in trajnostnih rešitev, predvsem pa razširitev zavesti, da je v nas moč da lahko v trenutku spremenimo vse, če le želimo. Ključno je le da ne čakamo nekoga, princa na belem konju, države ali sosedov, da bodo namesto nas spremenili svet. Rešitev problema je zelo enostavna, samo videti je ne želimo. Če umaknemo stvar, ki nas razdružuje (denar), se bomo namesto statistiki posvečali trajnostnim rešitvam in skrbi za skupnost v kateri živimo. Edina valuta ki kaj šteje so naši odnosi in trud, ki ga posvetimo drugim članom skupnosti. Dajanje in skrb za druge, pri čemer ničesar ne pričakujemo v zameno, je izjemno izpolnjujoča izkušnja. Katerakoli skupnost, ki živi po teh načelih, živi v obilju. V Ubuntu ponujamo koncept rešitve, ki vključuje vse ljudi, kjer ni potrebe po denarju, pa vendar ima koncept zdrave ekonomske in produkcijske temelje. Trajnostni način življenja je precej lažji kot si kdo predstavlja, ključno pa je da si med seboj pomagamo. Le težko zapustimo tisto kar poznamo, pa čeprav je škodljivo za nas.

Poziv vsem za sodelovanje na projektu samooskrbe in razdeljevanje viškov hrane

Pozivamo vse tiste, ki imate konstruktivne predloge pri dopolnitvi načrta, ki bo posredovan MKGP-ju pri pripravi spremembe zakona s tega področja, ki se bo sprejemal predvideno v maju 2016. Civilna iniciativa je nujno potrebna saj ministrstvo drugače ne bo upoštevalo in tehtalo ničesar kar prihaja z državljanske strani. Aktivnost in aktivacija je torej nujna!


 

Ubuntu gibanje je v pripravi predlogov za dopolnitev novega kmetijskega zakona. Uspeli smo pridobiti sogovornike na strani ministrstva in tudi do neke mere zmerno politično podporo. Tema je primarno samooskrba in sekundarno razdeljevanje viškov hrane. Osnovo predstavlja Ubuntu Uhub koncept, ki je bil tudi predstavljen, vendar so bili v vmesnem času narejeni določeni popravki in tudi preverjeni pravni temelji. Torej to je poziv vsem, ki bi želeli sodelovati pri pripravi in oblikovanju boljše, trajnostne družbe.

samooskrba

Trenutni problemi (pomembno):
– problem resursov. Pravno gledano, posamezniki in določene pravne oblike (zavodi, zadruge in društva) ne morejo do kmetij, oz do večjih kmetijskih površin. Drug problem so delovna sredstva. Majhne skupine in posamezniki za obdelavo večjih površin potrebujejo dostop do strojev in opreme, ki pa precej stane.
– problem z zakonom o preprečevanju dela na črno (pod katero pade delo članov) nasprotuje splošni ideji samooskrbe. Namreč člani, ki so lastniki kooperativ (ali drugih neprofitnih podjetnih oblik) na morejo delati na zemlji, če niso v njih zaposleni.
– problem denarja. Nihče ga nima, vendar ga je precej v segmentu ohranitve podeželja, trajnostnih projektov ipd. Torej je bolj problem v tem kako ga pobrat, nekdo se mora s tem ukvarjati.
– trenutno je edina možna oblika dela v kontekstu samooskrbe vrtičkarstvo, ki pa je omejeno s kapacitetami, pa tudi z lokacijami.
– ideja kooperativ je tudi v povezavi z opustelimi kmetijami, oz kmetijami, ki imajo obnemogle lastnike. Ideja niti ni tako nova, primanjkuje pa bolj inteligentne izvedbe le-tega. Nakaj predlogov smo zbrali.
– pridobili smo pravno mnenje glede davčne obveznosti med kooperanti, ki je 0, v kolikor je interne narave (MENJAVA). Ali to velja tudi za grozde še ni jasno.
– kooperative so v splošnem ideja reševanja problema na vseslovenski ravni, vendar so bili v preteklosti zakoni naravnani na korporativno pravo. Problem korporacij ali klasičnih oblik podjetij je (ne)distribucija lastništva in (ne)prenos moralne odgovornosti na lokalno skupnost kjer podjetje deluje.
– primarno se rešuje probleme samooskrbe in ogroženih skupin, vendar je splošno sprejeta logika, da se raje “ribo ljudi nauči uloviti, kot pa jo zgolj dati”, ki je prisotna tudi na ministrstvih. Zdi se da trenutno nekih rešitev nihče nima, komaj se oblikujejo predlogi. Tukaj apeliram tudi na vse ostale.
– samooskrba, ki je vezana tako na izvajanje del kot na pomoč (npr. razdeljevanje hrane, obleke ipd) je zgolj urejena v nekaterih mestih, podeželje ima večje probleme, pa hkrati več možnosti organizacije. Edini izziv so logistične poti (transport do teh lokacij). Zato je ideja v fragmentaciji, holografski naravnanosti projekta, funkcionirat mora na vseh koncih, veliko ali malo in razdrobljeno.
– skrajševanje logističnih poti in verig, izločanje posrednikov.

Ministrstvo samih predlogov ne more predlagati brez civilne iniciative, zato je ideja da se ti predlogi oblikujejo in podajo notri še tiste stvari, ki so sedaj slabo, nesmiselno ali pa sploh niso urejene. Samooskrba ima trenutno ogromno preprek, saj se je v nekem širšem kontekstu pravno sploh ne da speljati. Tisti ki bi želeli sodelovati pri pripravi predlogov (konstruktivnih) naj se javijo, z naslednjim tednom začnemo koordinirati zadevo in tudi malo animirati ostale NVO-je.
Deadline za pripravo je 1.5.
Poleg tega vabimo tudi evangeliste v posameznih regijah/občinah, ki bi pomagali vzpostaviti teren za vzpostavitev.

ZDA plačujejo imigrantom za odhod v Evropo – članek avtrijskega Info-direkt

Zanimiv članek se je pred mesecem pojavil v avstrijskemu spletnemu časniku Info-direkt, ki govori o tem da so različne ameriške organizacije aktivno vodile kampanjo in plačevale ljudem za odhod v Evropo. Časnik ima dobre povezave v avstrijski obveščevalni organizaciji, zato je informacija verjetno prava. Članek navaja, da del ali celo ves strošek transporta financirajo ZDA, skozi različne “nevladne” organizacije. Organizacije, ki so pomagale ustvariti tudi krizo v Ukrajini. Ocena transporta človeka je ocenjena na 3.000€, pri čemer lastniki prevoza včasih postavljajo celo ceno 14.000€. Do sedaj pa se ni niti nihče vprašal kako je mogoče, da imajo nekateri begunci v roki še vedno po 10 ali 11.000€ ko pridejo na staro celino. Kljub temu, da so te informacije znane, so obveščevalnim službam ZDA preprosto prepovedale poročati o tem. Vsi se s tem očitno ne strinjajo. Begunska industrija je očitno dobičkonosna zadeva, kot poroča isti časnik. Ne gre spregledati, da so te t.i. dobrodelne organizacije, pravzaprav podružnica Barkleys Bank of London, kot je to odkril italijanski analitik Mauricio Blonde.

Vse vodi iz strateške doktrine Lee-ja Strausa: “Najlažji način za zaplen resoursov neke države ni vojna ampak njeno (ekonomsko) uničenje. Brez države ni vojske, brez tuje vojske pa ni nevarnosti poraza.” Heglova dialektika v vsem svojem sijaju

Povezava z naravo

10296385_10152436687724800_3083910623702658346_o

Od malega rada sedim na tleh, ali hodim bosa po naravi, čeprav me letos to ravno ne vleče preveč. Kot mala so me učili, da v mesecih, ko je v njihovih imenih črka R, da se ne sme sedeti v naravi na tleh, ker bo “rita kašlala”. Tega se držim še sedaj. Opažam namreč, da tudi letos, ko je toliko padavin, da se sedaj, ko je poletje, tla hitreje segrejejo, medtem, ko spomladi so kar nekako hladna, neprijetna. Obenem pa so me učili, da v mesecih s črko R v imenu ima pa hren največ zdravilnih lastnosti v sebi.

Kdo od vas je to vedel, kateri berete to objavo? Zagotovo kdo ni vedel, čeprav tega ne trdim. To nam pokaže, kako so bili včasih povezani z naravo bolj, kot smo sedaj. Sedaj se nam zdi vse samoumevno. Včasih so brez interneta in vseh pripomočkov vedeli, kdaj je pravi čas za setev ali pobiranje pridelkov, da bodo najbolje rastli ali pa bodo pridelki ostali kar najdlje sveži. Niso imeli hladilnikov, da bi vanje shranjevali poljščine, da bi zdržale kar največ časa. Namesto tega so znali opazovat naravo in cikluse v njej. Vse ima svoje cikluse, Zemlja, sonce, luna, ljudje, narava.

Včasih so ženske imele svoje mesečno perilo usklajeno z luno. Med eno in drugo krvavitvijo je bilo 28 dni, kolikor traja lunin obrat. Sedaj smo ljudje vedno manj povezani z naravo in zato tudi trajanje med eno in drugo krvavitvijo ni več usklajeno z luno. Povem pa vam tudi, da tudi ženske, ki nimajo mesečnega perila točno na toliko časa, ni nič narobe z vami, če imate neredno. Več pa bi morali tako ali tako zvedeti v šoli ali pa vprašati zdravnika, starše,…

Prav tako so včasih vedeli kdaj pobrati zelišča in dišavnice, da bodo v tistem trenutku imele v sebi kar največ eteričnih olj in zdravilnih ter blagodejnih lastnosti. Koliko posameznikov to ve v sedanjem času. Zagotovo jih je nekaj, vendar zelo malo. Prav tako ljudje nič več ne vemo, katere užitne rastline rastejo okoli nas, vendar nas to veliko tudi ne zanima, saj imamo trgovine, kjer se kupi vse, kar potrebujemo. No, pojdimo vsi skupaj v naravo in se naučimo nabirati rastline za svoje preživetje, ker take rastline so sedaj še brezplačne, ne vemo kaj se lahko zgodi čez nekaj let, mogoče bomo morali plačevati še za travo, katero bomo hoteli pokosili na svojem vrtu. Tudi to se lahko zgodi, tudi na tak način nas lahko podijo od narave. Zakaj se ne bi zbudili že sedaj in se pričeli izobraževati v smeri, v kateri bi lahko se vrnili nazaj k naravi. To se zagotovo ne bo zgodilo čez noč, vendar čez nekaj generacij, bomo ponovno lahko povezani z naravo.

Povezati se z naravo ne pomeni, govoriti o njej, spati pod milim nebom, vendar jo obenem izkoriščati. Povezati se z naravo pomeni, sodelovati z naravo, ji vračati, kar ji vzamemo, ji pomagati, da se obnovi in da nam pomaga preživeti. Narava sama se lahko obnovi, vendar če se bo obnovila sama, ne potrebuje nas, zato nas bo kar sama počasi zbrisala iz sebe s pomočjo poplav, potresov, vročino in sušo, mrazom in snegom, z vsem, na kar nismo navajeni. Vendar to lahko še spremenimo, če se povežemo z naravo in ji pomagamo, kolikor ji pač lahko. Ne bo lahko in ne bo se to zgodilo čez noč, vendar če podaljšamo na tak način preživetje ljudstvu za nekaj let, lahko to veliko pomani za ljudstvo. Prosim vas, pričnimo sodelovati z naravo, ne delajmo proti njej, ali ne vidite temnega konca opustošenja, kateri se nam neizbežno približuje.

Po TiPP prihaja TiSA!

Trade in Service Agreement oz po slovensko Trgovinski Sporazum o Storitvah, se podobno kot TiPP, dogaja za zaprtimi vrati, daleč stran od javnosti in v popolni tajnosti. Vprašali se boste zakaj, če sporazum vpliva na najpomembnejši del trga – storitve. Zato! Kot je nedavno razkril Wikileaks, gre za eno najhujših napadov na ljudi, saj poskuša, podobno kot TiPP, vzpostaviti nenadzorovano vladavino korporacij nad vsako storitvijo, tako nad hrano, vodo, komunalo, elektriko, naravo kot tudi javnimi storitvami. Zadevo bi lahko primerjeli z ekstremnim tečerizmom, ekstremnim liberalizmom ki se je pojavil konec osemdesetih, le z bistveno bolj ektremnimi posledicami. Predlog namreč predvideva 5 letni moratorij nad razkritjem vsebine, pa tudi npr. to, da se storitve, ki se privatizirajo nikoli več ne morejo vrniti v skupno dobro, kot tudi prosto izmenjavo finančnih informacij med ponudniki. Pomislite kaj se recimo zgodi z našimi vodnimi viri, ki so edini pravi zaklad Slovenije, po katerem hlepijo svetovne korporacije. Posledice bi bile lahko katastrofalne, kot npr. v Peruju po privatizaciji vodnih virov s strani ameriških korporacij (voda se je podražila za 3x, pri čemer je to sprožilo vsesplošni upor). Svetovnim banksterjem očitno niso všeč ukrepi sprejeti po letu 2008, ki nalagajo precej velik nadzor. Zato tudi pogajanja na potekajo na WTO, kot bi lahko pričakovali, temveč na avstralskemu konzulatu ZN, kamor nima nihče dostopa, tudi generalni sekretar ne. V bistvu se sporazum bere kot protislovje. Za Evropo in hkrati proti, za svobodo in hkrati proti. Nekakšna čudna heglova dialektika, čeprav ne skriva namena. Morda najhujši del se nanaša na delovno silo, saj izničuje kakršnekoli delavske pravice in ga enači s “premično naravno osebo”. Z govedom recimo. To je pot v korporatokracijo, kjer ima človek pravice zgolj, če dela v podjetju. Človek je le sredstvo, kos premikajočega se mesa, suženj v najslabšem pomenu besede, ki obstaja zgolj, da zadovolji voljo korporacij – in da kupuje njihove izdelke ali storitve. Da, zadnji del je ključen. Tak sistem potrebuje neizobražene sužnje, ki bodo kupili kakršnokoli že storitev ali produkt.

Sporazum pravzaprav niti nima veliko skupnega s trgovanjem, temveč predvsem kako obiti oz. nadvladati državne omejitve, predvsem nad javnimi storitvami. Lahko si preberete tudi razmišljanje Antona Komata na to temo.

Celoten dokument finančnega dela na Wikileaks.

Med 50 pristopnimi državami je tudi Slovenija, pa vendar ni bilo slišati niti besede iz katerega koli medija. Kako je to sploh mogoče? Kdo jim je dal pooblastila, da se pogovarjajo o naših življenjih, pogojih našega bivanja, trgujejo s skupnim dobrom? Prišli smo na konec poti, izvoljeni predstavniki vlade okrito in prikrito delujejo v nasprotju z interesi ljudstva. Čas je, da našo usodo primemo v svoje roke! Dvignite se!

Fukushima revisited

Se spomnite Fukushime? No, uradni mediji nam nič prav veliko ne povejo kaj se tam pravzaprav dogaja, vendar pa kot kaže, se tam pripravlja naslednje nadaljevanje grozljivke. Če je verjeti neuradnim in alternativnim virom, je radioaktivno onesnaženje zaradi izlivanja v morje tako veliko, da bo trajno onesnažena ne zgolj celotna japonska temveč tudi severna amerika (5x povečanje radioaktivnosti v Kaliforniji). Trenutno ima probleme tudi tretji reaktor in kot kaže bo še precej slabše, kot je bilo v Černobilu. No če je med bralci še kdo, ki zagovarja nuklearno energijo, naj se spomni na te posledice.

Ali je mogoče da je bila fukushima pravzaprav teroristično dejanje?

Arnie Gundersen o fukushimi (5.1.2014) +RT report

Michio Kaku o Fukoshimi:

 

[alert type=”warning” close=”false”]Sedaj pa najpomebnejša posledica – ne jejte tune, lignjev, škampov, kozic in vsega kar se lovi v severnem pacifiku![/alert]

Ali je surova nafta mineral?

Vemo, da je večina svetovnih konfliktov posledica naravnih virov, še posebej nafte in zemeljskega plina. Veliko je bilo govora o nafti in verjetno se vsak spomni lekcije iz šole, ki uči, da je nafta FOSILNO gorivo. Glede na učbenike je surova nafta nastala z miljoni let trajajočim procesom pretvorbe organske materije itd. Vse skupaj je v nadaljevanju povezano z nahajališči in še naprej z pomanjkanjem ter na koncu s ceno in kontrolo. Če malo pomislimo (glede na teorijo), bi se morala nahajališča nahajati pravzaprav blizu površja, saj je organska materija ponavadi na površju. Pa se nahajajo precej globje, kar znanost težko pojasni. Veliko je indicev (od biblije do modernih raziskovalcev), da je nafta pravzaprav mineral, ki je nujno potreben za pravilno delovanje (podmazovanje) naravnih zemeljskih procesov in nastaja sproti (s pomočjo visokih tlakov in potresov iz anorganske materije). V prenesenem pomeni bi lahko dejali, da nafta predstavlja “kri” Zemlje. BTW v učbenikih se surova nafta pogosto navaja kot “mineralno olje”.

Ogljikovodiki so pred kakšnim stoletjem postali temelj moči in svetovne ekonomije. Ideja temelji na strahu pred pomanjkanjem, ki pa kot kaže ni toliko problematičen s stališča pomanjkanja (saj nastaja sproti), kot je s stališča destabilizacije Zemlje, ki nam v zameno vrača milo za drago.