Ubuntu dogodki v mesecu aprilu

Marčevsko prebujanje narave prinaša fizične spremembe ne le v naravi, temveč tudi tukaj in zdaj – spremembe v zavesti in našem duhovnem prebujanju. V aprilu bomo nadaljevali z mreženjem in z aktivnostmi potrebnimi za vzpostavitev Ubuntu skupnosti.  Na poti prebujanja se bomo v ciklu sebstva pogovarjali o fiziki namena ter se v tantri spraševali o načinih dvigovanja naše kundalini energije.


6.4.2017 – Ubuntu skupnost (statut, aktivnosti za zagon skupnosti, promocija)

13.4.2017 – Pot sebstva: fizika namena

20.4.2017 – Kriya tantra – 4.del


Prisrčno vabljeni!


Dogodki potekajo vsak četrtek ob 17.oo uri v Zavodu pod strehco. Dogodki so brezplačni!

Service to self

V začetku je obstajal samo stvarnik. Vse okoli njega je bila tema, čisti nič. Ni mogel izkušati ničesar razen sebe, karkoli je lahko naredil je bilo čisto in samo zase. Spoznal je, da je služenje sebi edina izkušnja, omejena in končna. Spustil se je v globino svoje duše in odločil, da se bo v enem izdihu razblinil na neskončno koščkov, ki bodo imeli možnost bolje izkušati drug drugega, potem pa z naslenjim vdihom prispeti nazaj v eno, se združiti nazaj. In vsak izdih-vdih bo vesolje, začetek nečesa novega, vedno, povsod in nenehno. Umiril se je, se zazrl vase ter izdihnil. In bila je svetloba.


Ljudje od pamtiveka bijemo bitko med dobrim in zlom. Pravzaprav ne samo ljudje, ampak to je že druga zgodba. Pa vendarle, pot nazaj k stvarniku zahteva, da se odločimo za eno ali drugo smer, stopicljanje na mestu, ki ne pelje ne levo ali desno pa pomeni, da tudi nismo nič bližje. Marsikdo bo na tem mestu pomežiknil… Kako? Pot zla pelje k stvarniku? No da seveda, v univerzumu stvari nimajo pomena, le tistega, ki mu ga damo sami. Ja, pogosto so filozofski koncepti pretrd oreh za človeka navajenega enostavnih, oprijemljivih stvari, zato se pač zateka k prispodobam. Tema ni nasprotje svetlobe, je zgolj njeno pomanjkanje. A le z namagnetenjem našega bivanja v eno ali drugo smer se bomo lahko dvignili, pritegnili na naslednji nivo – bližje stvarniku. Na tem mestu, je potrebno pojasniti, da zlo v biblični / hollywoodski obliki ne obstaja, obstaja pa namen, ki skozi neetična, nemoralna ali sebična dejanja služi zgolj protagonistu. Družbo, ki je gnana skozi osebno korist posameznikov v splošnem označujemo kot družbo služenja sebi (ang. “service to self”). To je seveda pomensko čisto nekaj drugega od npr meditacije, kjer je delovanje v korist posameznika, pa z čisto drugačnim namenom v ozadju. Po drugi strani skupnosti, ki prakticirajo etičnost, srčnost, skrb za druge, sočutje, nesebičnost predstavljajo drugi pol stvarnika, služenje skupnosti (ang. “service to others”). Naša dejanja, razmišljanja, čustvovanja in prepričanja so del tega ustroja in v vesolju vedno delujemo v eno ali drugo smer. Namen je torej ključ, ki polarizira naša dejanja.
Kot delček stvarnika smo kot otroci, ki poskušamo najprej z plazenjem, nato pa z hojo in tekom vse hitreje nazaj v objem staršev. A svobodna volja dana nekaterim v tem stvarstvu, ima tudi pravila, podobno kot imajo pravila vsi peskovniki kamor se gredo otroci igrat. Zato moramo kakšno (karmično) lekcijo ponoviti, hoja je lahko za nekoga, ki je vse življenje plazil, kar zahtevna reč. Poti skozi služenje sebi ali skupnosti sta zelo različni, čeprav se dejansko nekje na sredini združita. Služenje sebi je pravzaprav precej težja pot, saj ima kot negativno polarizirana smer v sebi vgrajen samouničevalni mehanizem. Prav zato je univerzum tudi rahlo pozitivno orientiran. Vendar pa je zadovoljstvo protagonistov toliko večje v nižjih sferah bivanja, predvsem pa se zdi na začetku lažja smer. Ker je ta pot zaznamovana skozi izkoriščanje drugih, je ključno da protagonisti take smeri poskušajo izkoriščane držati v nenehnem otroškem stanju, nepolarizirane, neuke in prestrašene. Le tako lahko prakticirajo svojo Pot, z mehanizmi vere, dogem, denarja in umiranja. Pot deluje zgolj, ko je protagonistov zelo malo in izkoriščanih zelo veliko, saj je v nasprotnem primeru polarizacija zelo šibka. Če ste se slučajno zbudili na napačni strani… Smola.
Eno največjih težav stvarstva ne predstavljajo negativno polarizirane družbe temveč nepolarizirane. To nastopi takrat, ko se posameznik znotraj nekega sistema bivanja ne premakne na v eno ne v drugo smer. Saj veste, to je takrat ko smo nekaj časa angelčki, malo hudički in nekaj časa … Ehm… nekaj vmes. Ko recimo delamo cele dneve za majhnem denar, smo škodoželjni do tistih, ki imajo več, ne pomagamo tistim ki so pomoči potrebni (ker so najverjetneje lenobe), ljubimo svoje otroke in smo goreči verniki ob nedeljah. Ko z otroško naivnostjo igramo Loto, se praznih denarnic naslajamo ob oknih trgovin, raje slabo hrano kupujemo v trgovinah, da ne bi slučajno sosed na nas zaslužil, mediji pa so postali edina resnica, čeprav marsičemu sploh ne verjamemo – važno da pripadamo. Vendar darujemo vsak mesec zadnjih pet evrov za otroke v Afriki, četudi niti ni važno ali ta denar zares pride do njih. Ja, stvarnik ima čisto zaresen problem.
Stvarniku je vseeno ali ste nekoga ubili, ni pa vseeno kakšen je bil namen v ozadju. Ko se spopadeta dva vojščaka je to stvar pozitivne polarizacije (etika v kontekstu dvoboja), medtem ko je pot nekoga, ki prodaja duhovne nasvete prav gotovo negativno polarizirana, čeprav morda zase misli da dela dobro. Kot rečeno, pot služenja sebi se zdi na začetku lažja.
V zadnjih 75.000 letih ni bilo na Zemlji duš, ki bi napredovale. Še tiste, ki bi lahko, so se odločile, da bodo pomagale kot katalizator tistim, ki se trudijo na tem svetu. Tudi kozmični cikli narekujejo, da tema ne traja večno, dan se izmenjuje z nočjo v neskončnih ciklih. Zdi se, da so napočile prve sekunde novega dne, vendar vas to ne odvezuje obveznosti do vaše osebne rasti. Četudi se vibracije višajo in se zemlja prebuja v nov nivo, ga sami ne boste mogli izkušati v kolikor ne naredite koraka naprej. Stvarnik je neusmiljen, poslal vas bo tja kjer boste ponovno morali skozi že tolikokrat izkušene cikle. Pomislite, da bi morali svoje življenje ponoviti 10 krat, 100 krat, morda 1000 krat, zato ker se niste bili pripravljeni odreči peskovniku ali pa zgolj svoji lopatki. Ni več zabavno kajne? Pot služenja skupnosti je morda navidez težja, še posebej z današnje perspektive, ko si večina niti ne predstavlja kako bi izgledal svet brez televizije, kaj šele svet brez denarja, kjer je koncept ekonomije, da nekomu nekaj podarimo in je za vsakega prostor, največja vrednota osebna integriteta in prispevek za skupno dobro. Vendar je na dolgi rok lažja saj je za napredovanje – polarizacijo potrebno biti le večinoma pozitivno orientiran. Žal pa vključuje tudi osebnostno rast in ustrezne vrednote, predvsem pa kultivacijo ega. Prezahtevno?

Iz ciklov dialogov Pot sebstva

Ubuntu dogodki v marcu 2017

V marcu nadaljujemo s pomladnim vzdušjem in z dvigovanjem naše skupne zavesti in kolektivne moči :). Po februarskem potovanju v bistvo sebstva, nas v marcu čaka potovanje po načrtih ubuntu skupnosti in manjši retreat, katerega vsi člani že željno pričakujemo. Nadaljevali bomo s spoznavanjem kundalini energije ter se na poti sebstva spraševali o polarnosti ;). Proti koncu meseca pa ne bomo zamudili meditacije v gibanju, Chi gong, pri kateri bomo spoznali črno in belo plat prve čakre muladare.


2.3.2017 – ubuntu skupnost (informacije za novince, ubuntu retreat, razdelitev nalog, registracija)
9.3.2017 – pot sebstva : svetloba&tema
16.3.2017 – kriya tantra, 3.del
23.3.2017 – či gong
30.3.2017 – ubuntu skupnost (predstavitev uhub, oblikovanje statuta, pregled nalog)

Prisrčno vabljeni!


Dogodki potekajo vsak četrtek ob 17.oo uri v Zavodu pod strehco. Dogodki so brezplačni.

Zdrobljeni um

V zgodnjem 20. stoletju so poskušali ugotoviti naravo ljudi in predvsem to kako sprejemamo svojo realnost v razmerju do ostalih pripadnikov vrste. Že Gustave LeBon je ugotovil, da imajo ljudje v skupinah nenavadno lastnost, da se poistovetijo z skupino in ne individuumi v njej. Težko pojasnjena lastnost je še najbolj podobna hipnotičnemu transu, ki je zelo nalezljiv. Še toliko bolj pa je izrazita, če imajo sodelujoči otroško duševnost.


Po prvi svetovni vojni se je Britansko Psihološko Društvo (“The British Psychological Society”) ukvarjalo z učinkom bombnega šoka na vojake, traumatizirane od vojnih grozot. Niti ne zato ker bi jim lahko z boljšim razumevanjem pomagali pri okrevanju, temveč kako ta učinek aplicirati na čim večjo maso ljudi. Psihološka trauma povzroči zakrnjenje človeka v njegove najosnovnejše bistvo, zato se je takratni eliti porodila super ideja o masovnem pranju možganov. Vojne so namreč drage in naporne. Med drugo svetovno vojno in tudi že pred njo je žezlo raziskovanja nadaljeval Tavistock inštitut z Kurtom Lewinom na čelu, ki je bil pravzaprav tisti, ki je predlagal “preproga” bombardiranje civilistov, ki sta ga nato izpeljala Roosvelt in Churchill kot klinični eksperiment masovnega terorja. Red iz kaosa, bi lahko rekli. Glejga zlomka, takoj po vojni je Tavistock postal podjetje, v katerega so veliko vlagali Rothschieldi. Iz njegaProject_MKULTRA se je po vojni razvil OSS, ki je bil predhodnik zloglasne CIE, poleg še drugih “inštitutov” psihološkega vojskovanja. Mimogrede, študent v tem inštitutu je bil tudi nihče drug kot Henry Kissinger. Znanost kako zlomiti posameznika in ga narediti nemočnega, je že od pamtiveka zanimala elito. Behavioristične znanosti, NLP, uporaba mamil in propagandne metode so bile predmet nadaljnega raziskovanja, predvsem pa je bil cilj ugotoviti najenostavnejši oz najučinkovitejši način za masovno kontrolo; kakršnokoli tehniko, ki bi pomagala razgraditi družino in družinsko inducirane principe religije, ponosa, patriotizma in seksualnosti kot orožje za obvladovanje množic. V celo zadevo so bile vpletene tudi farmacevtske firme kot npr. Sandoz, ki so skozi povezane inštitute (kot npr. Inštitut za študijo politik) in distribucijo LSD-ja inducirale tako popularno “flower power” gibanje v 60’, kot “proti kulturo”. Kasneje se je raziskovanje zasukalo v še bolj bizarne poskuse, projekt Monarh (poimenovan po metulju, saj se žrtve v stanju psihotičnega šoka počutijo lahkotne) in MK Ultra, ki bi jima zavidal celo Mengele. Ugotovili so, da lahko z uporabo elektrošokov poljubno particionirajo človeško psiho, osebnost razbijejo v množico različnih osebnosti (strukturna disociacija) in popolnoma prilagodijo svojim potrebam. Pogosto pa so v kotel pranja možganov vmešali še okultni (pravzaprav satanistični) misticizem. Ugotovili so tudi to, da so učinki precej boljši, če se zadeva aplicira že v rani mladosti, saj se s tem močno poveča fluidnost (zmanjšanje psiholoških motenjn kot posledica pranja možganov). In ja, Mandžurijski kandidat ni zgolj film, groteskno satanistično simbologijo pa lahko vsak dan opazujete na umopralnem stroju MTV (mimogrede – prebere se “empty v”). Človeški um se da prav lepo “shekat”, pravzaprav je popularni NLP zgolj derivat, skupek “dobrih praks”, ki imajo izjemno veliko učinkovitost z navidez preprostimi vzvodi.


Človeška psiha ima potrebo po formiranju plemen, skupin, družin, kjer se počutimo varni in ljubljeni. Kar nas dela posebne je, da ustvarjamo svoj notranji svet, predvsem z sposobnostjo ustvarjanja podob – slik naše navidezne realnosti. Te slike so ključ; notranja predstava realnosti, ki pogosta nima nič skupnega z resničnostjo. S področjem vizualnega dojemanja se je ukvarjal Walter Lippmann med obema vojnama, ki je znan prav s področja javnega mnenja. Javnost je tretiral kot zmedeno čredo, ki se ni sposobna odločati, zato ji je potrebno pri tem pomagati. NjeMonarchgova politika “ustvarjanja privolitve” je nadaljevanje Bernaysovega “inženiringa privolitve” oz propagande, ki sta ključna elementa vladanja v t.i. demokratičnih ureditvah. Dogma demokracije, lastna podoba in informacije, ki jih ne moremo preveriti so vse del taktike. Uporaba prirejenih anketnih rezultatov, ki insinuirajo dejstva pa tipičen prijem. Uporaba laži med dvema resnicama, plasiranje na videz absurdnih informacij, ki ustvarjajo v umu konfliktno stanje, tudi. Prav tako “bori se ali se spelji” in “z nami ali proti nam” ter uporaba zadrege, ki inducira sram, so vse zelo subtilne in izjemno učinkovite tehnike. Večja kot je skupina težje se posameznik upre, saj se ustvarja skupinska psihoza, miselni okvir. V smislu indukcije je ključno ponavljanje, zato vsaka propaganda temelji na naskončem ponavljanju, ki je še bolj učinkovita če je ne spremljamo zavestno. Podobe, ki jih spremljamo na TV-ju so zrežirane na način, ki so zelo podobne tistim, ki jih ustvarjamo v sebi, zato za mnoge TV postane edina realnost. Ni naključno, da je pravica do gledanja TV programa posebej zaščitena. Z oglaševanjem se ustvarja splošno mnenje, pa vendar tukaj govorimo o pranju možganov, ne o praških. Strah je seveda primaren vzvod in kot so ekspermenti pokazali, mora biti stalen, kroničen, ki ustvarja ravno dovolj stresa, da so vsi pod kontrolo. Pod dovolj stresa se geometrija osebnosti podre (stimulacija amigdale) in sublimira v primitivno nadzorljivo osebnost (retrakcija v t.i. plazilske možgane), ki ji je pomembno predvsem varnost, hrana in seks, oblika otroškega uma. Če malo pomislite, kateri TV programi so najbolj gledani? Drugo ime za tak način manipulacije psihe je tudi “Predvidljivo programiranje”, nekaj v stilu Pavlovih eksperimentov, zvončkljanja in slinjenja. Idealno orodje za posredovanje sporočil so mediji, še posebej televizija, orkestrirana iz neke centralne lokacije. Upepeli empatijo in ukrade nekaj, kar mnogi sploh ne vedo, da se da ukrasti. Samozavest, osebnostna rast, skrb za skupnost zamenja enakomerna doza traume… AIDS, SARS, ptičja gripa, ubijalske čebele, Zika virus, Al kaida, ISIS, Rusi, migranti. Mehanizem katoliške krivde in grešnika še dodatno krepi navidezne rešetke družbe, saj grešniki zaslužijo trpljenje – pri čemer sodeluje tako znanost, izobraževanje, medicina. Dogme, o katerih se ne spodobi spraševati. Iz tega ni lahko pobegniti, ne da bi zlomili naše človeške vezi in razmerja do tistih, ki jih imamo najraje.

brain_compartmentZlo hodi vsem na očem, pa ga nihče niti ne vidi. Na neviden, skorajda magičen način se celotna populacije drži na otroškega nivoju, uspavana z TV-jem in vklenjena v objem FIAT denarja, zastrupljena z farmacijo in indoktrinirana z izobraževalnim sistemom kot podaljškom religije in instituta države. Če so odrasli otroci in otroci… no… otroci, kdo je sploh zrel v tej družbi? Celotna družbena razmerja temeljijo na laganju in izmišljotinah, da se doseže stanje ugodja pa čeprav samo za 10 sekund. Laže se vse povprek, začne se v rani mladosti in laž se sprejema celo za družbeno koristno. A laži bolijo in spravljajo ljudi v kognitivno disonanco, cepijo osebnost. Saj se spomnite, da štorklja prinaša otroke, dedek mraz pa darila; permisivna vzgoja, cepiva in politika pa so koristne reči za družbo. Državni aparat nujno potrebujemo, da obstajamo kot narod, demokracija je edina oblika ureditve, vladavina prava edina moralna narativa. In FB je odlično orodje za dekoracijo neavtentičnega življenja. Vse je sprevrženo, vse obrnjeno na glavo. Pravzaprav… je bilo tako že vsaj od antičnih časov, saj so že stari grki tako za plebejce kot sužnje zaukazali obvezen obisk teatra – kot takraten način sugestivnega posredovanja. Opica počne kar opica vidi kajne? S pojavom masovnih medijev in orkestracije radia, televizije in interneta v tehnološko platformo, ki omogoča kontinuirano trajno okolje subliminacije in učinkovito razcepljanje uma in duha celotne populacije. Elite svojih namenov niti ne skrivajo več – enotna svetovna vladavina, Novi Svetovni Red. Prepričani so, da so že zmagali. Imate lahko katerokoli barvo, da je le črna ;).


Pa so res? Elita ve, da zbujen človek vidi skozi iluzijo in nanj strah nima vpliva. Strah kot vse druge iluzije so zgolj stanje duha. Ko ga enkrat presežemo vse postane kristalno jasno. Ko enkrat nismo več v krču, ko nismo obremenjeni se samodejno v nas stekati reka informacij, občutij in znanja iz vseh multiverzov. Niti ni več važno ali nam lažejo, saj edino pravo resnico najdemo zgolj v sebi. Krošnjarji pač prodajajo svojo robo, problem nastane šele, ko jo kupimo. Smo kot antene, privabljamo tisto kar oddajamo in najmočnejši signal je prav pri izvoru. Karkoli emaniramo, to smo, vsa realnost, vse kar se nam dogaja je samo naša refleksija. Torej moraš sebe poslušati najbolj. Ne zvezde na TVju, barbike v reviji, tvojega politika, tvojega guruja. Sebe. A pot do sebe je najtežja, pa vendar pri tem nihče ni sam. Torej ugasnite TV, začnite z raztapljanjem vaših prepričanj, tako ali tako niso vaša. To ni enostavno. Ni naključje, ko pravijo, da na Zemljo pridejo le najbolj izkušene duše. A bodite pogumni, ne izbirajte odločitev, ki so posledica strahu. Poiščite pomoč pri tistih, ki so že stopili na to pot, poiščite jo pri tistih, ki v zameno ne zahtevajo ničesar razen spoštovanja danega in pri tem poslušajte svoje srce. Jih je več kot si mislite in kljub temu, da se zdi, da nevidna roka še bolj stiska svojo pest, nikoli ni bilo več aktivistov, več razkritij, več resnice in več pozitivne energije kot kadarkoli v preteklosti znane zgodovine. Kljub temu, da je znanje skrito, izkrivljeno in zasmehovano, ni bilo pozabljeno, z malo truda ga boste našli. Razumevanje je še vedno ključno za napredek zato se potrudite, da boste razumeli vsaj osnove in namen. Kultivirajte ego, saj ravno ego naredi največ škode skozi čustveno obarvanje našega razmišljanja. Predvsem pa imejte odprt um; tisto kar prihaja vas ne bo zgolj sezulo temveč čisto odpihnilo. In to v dobrem smislu.

Ubuntu dogodki v februarju 2017

Februarska doživetja v gibanju ubuntu bodo še posebej pestra. Obeta se nam tudi srečanje z člani drugih skupnosti, deljenje izkušenj in oblikovanje skupnega načrta. Kot vedno vsak četrtek v Zavodu pod Strehco.


2.2.2017 – Sestanek ubuntu gibanja

9.2.2017 – Ciklus dialogov z Martinom Butina – Pot sebstva 1. del: “Obstajaš”; za vse ki iščejo sebe, smisel in namen

16.2.2017 – Predstavitev indijske Tantre 2. del: predavanja Davida Hrovata (Kriya Tantra)

23.2.2017 – Či gong z Matejo Prosen


Dogodki Ubuntu so brezplačni!


Vabljeni!

UTD

UTD

Država je pravkar sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko. Pravzaprav je to zaveza v zaupanje v evropsko statistiko, zaupanje v informacije – ker so pridobljene na strokoven način na podlagi statističnega Kodeksa. Da bo statistika zares strokovna in verodostojna. Le zakaj nekaj takega sploh pride v dnevno proceduro državnih uradnikov, bi se mogoče vprašal nič hudega sluteč državljan. Ali ni statistika nekaj takega kot matematika, la kako težko je nekaj prešteti? No, statistika se ne ukvarja z interpretacijo vsebine, ki jo šteje, prav gotovo pa se rezultati lahko močno razlikujejo glede na metodo obdelave ali vhodnih podatkov. Z malo statistične čarovnije lahko katerekoli podatke prikažemo na dober ali slab način, zato je statistika pogosto glavno orodje politike. Ni čudno da je direktor SURS-a neposredno odgovoren (podrejen) vladi in njenemu predsedniku.


Najprej nekaj konkretne statistike. Slovenija premore 1.960.000 prebivalcev, statistično gledano je skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije upokojenec, 19% vseh pa je starejših od 65 let (skupaj 537.000). 38,5 mrd BDP, kolikor se jih nakaplja v proračun, generira 830.000 zaposlenih (s plačno mediano 1380€ bruto) od skupno 942.000 aktivnih prebivalcev. Od leta 2006, ko se je začela upokojevati »baby boom« generacija, se je izdatek za starost povečal za debele 1,1 miljarde, pri čemer se je od leta 2009 statistično pod pragom revščine znašlo 30% več ljudi, torej v 7 letih kar 64.000 ljudi, predvsem iz novo upokojenih državljanov (skupaj 287.000, pri čemer je tistih, ki so posredno izpostavljeni tveganju revščine še 100.000 več). Ob tem je vredno omeniti, da se je statistično zmanjšalo število šolajočih za več kot 7300. Mimogrede, z takim številom bi napolnili 9 večjih osnovnih šol. Socialni izdatki, kamor npr. pokojnine, zdravstvo in drugi socialni transferji sodijo, nasploh predstavljajo ogromen delež izdatkov, skupno skoraj 9 mrd. Izračun socialnih prejemkov posameznika pa cela znanost.

Če še malo poenostavimo statistiko lahko ugotovimo, da 42% prebivalcev živi celotno državo (od tega), pri čemer trije zaposleni živijo dva upokojenca ter še enega socialno ogroženega. Zaradi splošnega stanja se ljudje pozno odločajo za družine, imajo manj otrok, pozno vstopajo na delovni trg in niti približno ne dosegajo statističnega plačnega povprečja. Kolektivno tonemo v dekadenco in revščino, poleg tega pa vse bolj zapiramo odnose in se delimo na tiste, ki (še) imamo in na tiste, ki nimajo.


Masovno upokojevanje, drastično znižanje prihodkov in splošne zaposlenosti ter padec natalitete ima za posledico pomanjkanje denarja za vse potrebne reči. Da bi država zagotavljala kontinuiteto in socialni mir se kljub višjim davkom vse bolj in vse hitreje zadolžuje, efektivno s tem zadolžuje naše otroke in otroke njihovih otrok. Zato, da je ta generacija »zadovoljna« in da mir. Verjetno le redkokdo razume posledice socialnega miru – statistika je tako abstraktna veda, pa še slabe novice pogosto nosi. Ampak hej, imamo 2,2% rast. Karkoli že to pomeni. V tem kontekstu je statistika irelevantna, saj nam gre statistično odlično! Premaknite se naprej ljudje, ni kaj videt tukaj.

Če vam ta grozljivka ne seže do srca, ste ga verjetno izgubili kje v statističnemu uradu. Ni popolnoma jasno kako to, da država (pa ne zgolj Slovenija) že/še ni kolapsirala pod težo teh statistik. Papir resda prenese vse, ampak saj bi morali učinke tega kar nam statistika meri pravzaprav najprej občutiti na svoji koži. Pa saj večina jo, ampak saj veste, to je podobno počasnemu kuhanju žabe; preden se zavemo smo skuhani do konca. In potem postane to vsakdanjost v kateri je marsikdo obupan, brezvoljen ter brez upanja na boljši jutri.

Vse evropske države imajo podoben problem, vendar bistveno večjega majhne in tiste, ki ne morejo ostalih izkoriščati z bančno, trgovinsko ali industrijsko dominacijo. Vsaj v Evropi pa imajo čisto vse države enak strah – kako daleč lahko neenakost, revščina in represija še gresta, da preveč ne skalita socialnega miru. Konec koncev je država in njen aparat samo podaljšek elit in ravno te se strašansko bojijo nezadovoljnih državljanov. Zato se tudi zadolžujejo čez vse mere in s tem še malo podaljšujejo agonijo. Ali pa tudi na perverzen način uvozijo miljon imigrantov kot socialno blazino ostarelemu prebivalstvu. Socialni transferji pa so način kako se socialna mir vzdržuje, vendar je v svojem bistvu okvarjen in zaradi kompleksnih izračunov ne upošteva objektivnih okoliščin. Zaradi vse večje neenakosti možnosti, avtomatizacije industrije in celotnih panog, pojava umetne inteligence (ki napada delo belih ovratnikov oz. administracije), ter preselitev enostavnih delovnih mest (kar jih še je) v tretje države sveta, tudi splošna zaposlitev (ki so jo predvsem prakticirale komunistične države) kot distrakcija, ni več mogoča. Kot praktično edini vzvod, ki še preostane je oblika socialnega dohodka, ki pa bi bil v nasprotju z ustaljeno percepcijo (ki predvideva prejemke socialno ogroženim) univerzalen, za vse državljane. Univerzalni temeljni dohodek – UTD, kot tudi takemu socialnemu transferju tudi pravijo, pa ima dva obraza.

UTD se je v samih začetkih pojavil kot upor proti ustaljenim kapitalističnim načelom (pravzaprav ideji, da je potrebno za svoj obstoj nekomu plačati) in bi bil podlaga za boljšo družbo, temelječo na individualnem osebnem razvoju in eliminaciji strahu pred eksistenčnimi težavami, predvsem pa odpravi nenehnega strahu, ki hromi vse pore delovanja človeka in družbe. Snovalci so prav dobro razumeli, kaj so vzroki družbenih in individualnih patologij, predvsem pa kaj neposredna prihodnost prinaša. Konec koncev gre za nalezljivo enostavno rešitev problema, ki ni tako lahko rešljiv. Pomislite kaj bi čisto zares počeli, če vam ne bi bilo potrebno skrbeti za golo preživetje. Univerzalni prejemek, nobenega preverjanja upravičenosti, nobenega strahu v službah in za službo, predvsem pa nič več prisile. Pa še vsa birokracija je odpravljena z enim zamahom. Takrat so te ideje naletele na grozovit odpor tako politike, kot industrije. Jasno, če nekdo ni ogrožen, ga v nekaj težko pregovoriš, poleg tega je takrat po zaslugi poceni virov večina (zahodne in srednje) Evrope živela zelo dobro. Hja, še največ upravičenih kritik bi lahko letelo na implementacijo takega koncepta, pa je v resnici večino napadov doživel drugje. Zanimivo v teh debatah je bilo, da tudi ljudje niso razumeli bistva, predvsem pa je bil koncept, da nekaj dobiš zastonj, tuj, ne toliko v kontekstu, da sami ne bi imeli nič od tega, temveč bolj da bi na tak način dobro živele tudi vse marginalne skupine (npr. romi, v smislu hranjenja lenih). Človeški napuh, nizka inteligenca in zavest je voda na mlin tistim, ki upravljajo svet.

Mine nekaj deset let in ekonomska pa tudi splošna situacija se močno spremenita. Viri postajajo dragi, tretji svet se je harmoniziral in se ga ne da več tako izkoriščati kot včasih, tehnologija je naredila velik korak naprej. Predvsem pa je dokončno izbruhnil problem monetarnega sistema delnih rezerv. Balon obresti je postal prevelik, nihče pa se mu noče odpovedati, zato pa so obrestne mere celo negativne, da se še lahko vzdržuje status quo. Zato se vse države močno zadolžujejo, vse pa imajo enak problem z postaranim prebivalstvom, nezainteresirano mladino in izjemnimi socialnimi razlikami. Problem mikro ekonomije je pereč, saj si večja podjetja poskušajo zagotoviti pričakovane donose z vplivanjem na zakonodajo, s tem pa vse bolj izrinjajo mala podjetja, ki v takih razmerah enostavno ne morejo več delovati. Mala podjetja pa predstavljajo hrbtenico socialne in ekonomske varnosti. Zato se vse bolj razrašča državni aparat, saj predstavlja edinega zaposlovalca za podrt izobraževalni sistem, ki producira predvsem družboslovne kadre. Konec koncev sploh ni važno kaj človek zna, važno je da ima diplomo in to je tudi edino merilo. Ključno je da imajo ljudje službe, kor rečeno je strah elit prevelik. Patologija takega razmišljanja je seveda v delovanju ljudi v takem sistemu. Ne gre več za to da bi si prizadevali za napredek in skupno blaginjo, gre za zadovoljevanje individualne varnosti in individualnih socialnih povezav na račun kolektivnega dolga. Problem je, da je ljudi preveč glede na malho, ne glede na to da se država zadolžuje, kot rečeno, večino teh sredstev gre na račun pokojnin. Ker ni bilo politične volje, tudi ni bilo reform na področju trga dela in sociale. Pač imamo sedaj sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bilo mladih kot listja in trave, starih pa samo za prgišče. In kljub alarmantnim opozorilom še vedno nihče noče posegati v to. Seveda, bi vi dopustili, da vam odvzamejo nekaj za kar ste delali celo življenje in vam pripada po zakonu? Vprašanje je samo kdo od naših potomcev bo to plačal. Status quo do konca!

In tako se UTD znova pojavi v medijih. A sedaj nihče ne govori o boljši družbi. Govorimo o socialni enakosti in varnosti. Nihče ne rešuje in tudi noče reševati ključnih problemov, saj imamo sedaj UTD. Roko na srce, zaradi vse višjega vstopnega praga na trg dela, ob izobraževanju, ki izobrazi mladino zgolj v ubogljive delavce in potrošnike, je UTD še kar v redu koncept. Poskusno so ga uvedli na Finskem. Zakaj ravno na Finskem, bi se kdo mogoče vprašal? Ker si v resnici lahko tak sistem privoščijo zgolj homogene bogate države, ki so poleg tega tudi visoko tehnološko razvite. Če pustimo to ob strani, bi UTD pravzaprav reševal težavo zgolj najšibkejšim, pa še to samo začasno. Ne rešuje namreč osnovnega problema, ki ga imajo ljudje pri opravljanju dela – občutek smisla življenja oz. namena in tudi delovnih mest ne ustvarja. UTD naj bi bil pravzaprav nekakšna infuzija, ki preprečuje da bi pacient prehitro umrl. UTD se tukaj oddalji od osnovne ideje (osnovni dohodek) in se osredotoča na prerasporeditev obstoječega budgeta socialnih transferjev. Tukaj ostaja še močan pomislek ali lahko politična elita definira koncept poštenosti v kontekstu prejemnikov UTD (yeah, right). Ni še sicer jasno kaj vse bi bilo zajeto, ampak Finska je recimo opredelila 560€ (za naključno izbrane nezaposlene v pilotni fazi), glede na njihovo minimalno plačo cca. 900€. Finska je nekako primerljiva tudi s Slovenijo. Tako po prebivalcih kot razvitosti infrastrukture, do starajoče populacije in problema natalitete, kot tudi to, da ni čisto jasno kje bo našla denar za ta projekt. Verjetno statistično :P… Zato njihovo računico lahko pogojno privzamemo, v našem primeru bi to pomenilo 14 milijard letnih izdatkov oz skoraj dve petini BDP. Ali lahko kdo preživi z 375€, kot bi sicer znašal UTD v kolikor bi budget zajemal trenutni socialni BDP? Pomislite, ni nikakršnih drugih socialnih transferjev… Kaj bi potem z UTD sploh rešili natančno? Še vedno bodo ljudje revni, samo še več jih bo, sicer pa je težko napovedati kako bi se trg dela gibal, vsekakor pa ne v smer višjih plač, saj službe že sedaj postajajo privilegij. Bolj verjetno je, da bi uvedba UTD pomenila NIŽANJE plač. Uvedba UTD bi najverjetneje ukinila institut minimalne plače in s tem še večje bogatenje lastnikom kapitala, kar je najverjetneje računica v ozadju ideje UTD kot se sedaj promovira.

Še en trend je bilo v preteklosti zaslediti… namreč trgovci so pri državnih subvencijah (kar UTD v bistvu je), za nekatere rešitve, enostavno za višino subvencij dvignili ceno. To se je zgodilo tako z toplotnimi črpalkami kot tudi z električnimi avtomobili. Ker v sam sistem nismo vnesli nikakršnih sprememb, lahko pričakujemo, da se bo popolnoma enako obnašal; predvsem bančni sektor in trgovci, ne nazadnje tudi država. UTD predstavlja nekaj kar nekomu gotovo lahko vzameš, gre pa tudi v drugo smer – postaviš pogoje kako sploh nekdo lahko pride do njega. Obstaja tudi kitajski pregovor, ki pravi: “če hočeš človeku pomagati, ga moraš naučit loviti ribe”. Ne pomaga če ga nenehno »futraš«, se navadi in ne lovi sam ter pride vedno nazaj. Prav to pa je želja elit in še zadnji poskus ohranitve statusa quo.

UTD ni srebrna krogla za reševanje problemov, zgolj poskus nadaljevanja poti ne-sprememb. Polomljenega sistema ne moremo reševati z večjim kladivom, včasih pomaga zgolj, da ga razstavimo in ponovno sestavimo. Prav gotovo je sedaj pravi čas za to, ne smemo pa pričakovati, da je to neboleč prehod, saj tudi rojstvo novega življenja ni. Vsak sistem, ki ima v svojem bistvu merjenje vrednosti na koncu pristane pri tem, da se vse poskuša zreducirati na nivo številk in predvsem denarja. Ultimativna separacija človeka od ostalih ljudi oz kolektive skozi denar, pa pomeni odtujitev od samega sebe in izgube smisla življenja. Namesto da bi se pogovarjali kako stvari spremeniti, da bi vsak lahko udejanil svoje potenciale brez strahu za svoj obstoj, se ukvarjamo s tem kako agonijo podaljšati s tem, da ne bi spremenili nič. Iskanje enostavnih in trajnostnih rešitev, predvsem pa razširitev zavesti, da je v nas moč da lahko v trenutku spremenimo vse, če le želimo. Ključno je le da ne čakamo nekoga, princa na belem konju, države ali sosedov, da bodo namesto nas spremenili svet. Rešitev problema je zelo enostavna, samo videti je ne želimo. Če umaknemo stvar, ki nas razdružuje (denar), se bomo namesto statistiki posvečali trajnostnim rešitvam in skrbi za skupnost v kateri živimo. Edina valuta ki kaj šteje so naši odnosi in trud, ki ga posvetimo drugim članom skupnosti. Dajanje in skrb za druge, pri čemer ničesar ne pričakujemo v zameno, je izjemno izpolnjujoča izkušnja. Katerakoli skupnost, ki živi po teh načelih, živi v obilju. V Ubuntu ponujamo koncept rešitve, ki vključuje vse ljudi, kjer ni potrebe po denarju, pa vendar ima koncept zdrave ekonomske in produkcijske temelje. Trajnostni način življenja je precej lažji kot si kdo predstavlja, ključno pa je da si med seboj pomagamo. Le težko zapustimo tisto kar poznamo, pa čeprav je škodljivo za nas.

Koledar dogodkov v Januarju

Srečno, ljubeče in sočutno leto 2017. Leto 2017 je tudi leto povezovanja, zato tudi v Ubuntu gibanju v tem letu pričakujemo velike premike. V januarju vas toplo vabimo na naslednje dogodke:


12.1.2017 – Sestanek ubuntu gibanja (registracija skupnosti, nadaljevanje planiranja)

19.1.2017 – Predstavitev indijske Tantre: predavanja Davida Hrovata (Kriya Tantra)

26.1.2017 – Valerij Uvarov: Energija piramid in njen vpliv na zavest – posnetek predavanja iz CD 2015


Dogodki Ubuntu so brezplačni!


Vabljeni!

Ubuntu skupnost – ustvarjeno gradivo

Za ustvarjanje Ubuntu skupnosti je potrebno ogromno znanja, potrpežljivosti in truda. Člani gibanja marljivo pripravljamo potrebno gradivo za začetek ustvarjanja skupnosti. Gradivo je na voljo samo ČLANOM, ki pa imajo poleg pravic tudi dolžnosti.

Osnovanje skupnosti ima najprej trdne ekonomske temelje, ki sicer niso nujno taki kot jih poznate v današnjem svetu. Za boljše razumevanje koncepta si preberite informacije v poti obilja oz se pozanimajte v živo na sestanku Ubuntu, ki so praviloma vsak četrtek ob 17 uri v Zavodu pod Strehco.

V pripravi je tudi članski del, ki bo služil tudi kot platforma za povezovanje, informiranje in integracijo tako ljudi kot znanja.


Vabljeni!


 

Koledar dogodkov v decembru 2016

Pregled dogajanja v Ubutnu gibanju v devembru, nam prinaša nekaj zelo pomembnih dogodkov.


V novembru je se je na globalnem nivoju gibanja začel proces Ubuntu vasi, priprava na začetek vzpostavljanja prvih Ubuntu skupnosti po različnih državah sveta. Tudi v Sloveniji smo bili zelo pridni na tem področju in smo pripravili kar nekaj praktičnih orodij in predlogov. V 2017 bomo namreč zagnali prvo skupnost, na sestanku 1.12.2016 in 8.12.2016 pa si bomo pogledali trenutno stanje, soustvarjali predloge in sestavljali nabor nalog. Predstavljene bodo tudi rešitve, ki jih bomo lahko uporabili pri snovanju.

Indijska konoplja že dolgo buri domišljijo, šeposebej pa je izpostavljena v zadnjem času zaradi vse večje penetracije v prostor. Kljub temu, da je po krivici obsojana, je lahko resnično nevarna ob zlorabah ali pa napačni rabi. Tako kot večina zelišč. Zato bomo 15.12.2016 organizirali predavanje/dialog Nevarnosti samozdravljenja s konopljo, kjer bo Gregor predstavil nekaj zanimivih in poučnih informacij s tega področja.

Za konec leta bomo praznovali ob ogledu posnetka lanskoletnega predavanja Michella Tellingerja v Cankarjevem domu, z komentarjem, ter se pogostili z dobrotami.


1.12 in 8.12 – Ubutnu skupnost

15.12. – Nevarnosti samozdravljenja z indijsko konopljo

22.12. – Posnetek predavanja Tellingerja 2015 z komentarjem


Vabljeni!