Quo vadis Slovenija?

Kljub nedavni (ponovni) dolarski zadolžitvi v višini dobre 3,5 miljarde, je slovenska vlada takoj napovedala ponovno zadolževanje. Očitno v percepciji ljudi na oblasti ni s tem nič narobe, ampak kot kaže imajo v tujini več pameti kot pri nas in so pomenljivo okrcali vlado, ki se trudi celo zadevo prikazati v lepši luči. Zadolževati se zato, da lahko poplačamo stare dolgove in s tem generiramo vedno večji skupni dolg in tekoče obveznosti – očitno s tem res ni nič narobe. Pri 130.000 brezposelnih, na glavo obrnjeni demografski skliki, vsesplošni korupciji in nepotizmu res ni druge alternative, kot v duhu starega slovenskega pregovora pač gremo v gostilno mal (na “puf”) spit, pa bo mimo, se pač ne da nič storiti. Seveda bo maček drug dan še malo večji in kar ne bo šel stran, pa kaj hočemo, saj smo tako navajeni.

Vsak narod ima vlado kakršno si zasluži. Je refleksija kolektivnega ustroja, manifestacija stereotipov, ki jih vsi tako radi skrivamo pred sosedi. Prav udobno je če nekdo misli, odloča in deluje namesto nas. Pa vendar, si ne želite nečesa boljšega zase? Si ne želite, da bi za spremembo bilo malo drugače? Ravno letošnje leto je pravo, da nekaj storite zase. Recimo, da se nehate slepiti. To bi bil kar dober začetek. Da začutite, da niste žrtev, da ste nekdo, ki lahko spremeni stvari na bolje. In da vas nihče ne bo rešil, rešitelj ste vi sami, skriva se pod vso to tančico cone udobja. In verjemite. V boljši jutri, v dajanje, v ljubezen, predvsem pa ne poglejte stran, če vidite da nekaj ni v redu. Bodite luč in se predajte upanju!

Zakaj tako hitro zapademo v nestrpnost?

Se zjutraj zbudite nekam čudne volje, pa vas že premalo sladka kava spravi v živčnost? Takoj zatem naderete še otroke, ki bi še spali, vam se pa (kar nekam) mudi? Vas delajo živčne vozniki na cesti, dež, šef v službi, reality šov v parlamentu, davki in sosedje? Zakaj v časih krize tako hitro postanemo nestrpni?

Zadnji val ektremne nestrpnosti v podobi skrajnih družbenih skupin, uperjenih proti tujcem, romom, črnim, rumenim, drugače mislečim, skratka drugačnim, preplavlja evropo in tudi Slovenijo. Vročekrvni izpadi in vihrajoče zastave so v resnici zgolj posledica, podobno kot je izpuščaj posledica ne-zdravja. Kaj je v ozadju te nestpnosti? Občutek nemoči in (inducirana) prepričanja s strani medijev in izobraževanja, da sami ne moremo nič storiti, ustvarja v nas ogromno nelagodje, ki se v sklepni fazi reflektira v strahu. Strahu pred izgubo varnosti, strahu pred spremembo. In le stežka si priznamo, da več ko razmišljamo o naši nemoči, več strahu ustvarjamo. Potem smo jezni na cel svet. Da bi sprostili to nelagodje iščemo somišljenike, med katerimi se počutimo varne. Disonanca tako vsaj za trenutek postane bolj obvladljiva pa vendar niste s tem nič bližlje svoji odrešitvi. Agonija se le podaljšuje, ko ostajate v tej coni udobja.

Pa vendar…NISTE NEMOČNI! V vsakemu izmed nas je vse potrebno, da se rešimo spon, le zaupajte vase in ne pričakujte, da vas bo rešil nekdo drug. Vi sami ste svoj rešitelj! Dajajte drugim zgled in objemite svojega partnerja, ker vam je pripravil kavo, da ste lahko zjutraj ostali v postelji še 10 minut. Poljubite svoje otroke in jih z nasmehom zbudite. Zahvalite se vsem okoli sebe, saj vam dan naredijo zanimiv in drugačen in povejte šefu, da ima danes prav lepo kravato. Samo kadar dajemo se počutimo zares srečni. In vedno nam drugi vračajo tisto kar dajemo sami. Namesto nestrpnosti ustvarite ljubezen, imejte se radi in drugi bodo imeli radi vas… in dan bo takoj lepši 😉

Da bo dan lepši si sem in tja poglejte neuničljivo navdihujoč optimizem Charlija Chaplina: