UTD

\ by

UTD

Država je pravkar sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko. Pravzaprav je to zaveza v zaupanje v evropsko statistiko, zaupanje v informacije – ker so pridobljene na strokoven način na podlagi statističnega Kodeksa. Da bo statistika zares strokovna in verodostojna. Le zakaj nekaj takega sploh pride v dnevno proceduro državnih uradnikov, bi se mogoče vprašal nič hudega sluteč državljan. Ali ni statistika nekaj takega kot matematika, la kako težko je nekaj prešteti? No, statistika se ne ukvarja z interpretacijo vsebine, ki jo šteje, prav gotovo pa se rezultati lahko močno razlikujejo glede na metodo obdelave ali vhodnih podatkov. Z malo statistične čarovnije lahko katerekoli podatke prikažemo na dober ali slab način, zato je statistika pogosto glavno orodje politike. Ni čudno da je direktor SURS-a neposredno odgovoren (podrejen) vladi in njenemu predsedniku.

Najprej nekaj konkretne statistike. Slovenija premore 1.960.000 prebivalcev, statistično gledano je skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije upokojenec, 19% vseh pa je starejših od 65 let (skupaj 537.000). 38,5 mrd BDP, kolikor se jih nakaplja v proračun, generira 830.000 zaposlenih (s plačno mediano 1380€ bruto) od skupno 942.000 aktivnih prebivalcev. Od leta 2006, ko se je začela upokojevati »baby boom« generacija, se je izdatek za starost povečal za debele 1,1 miljarde, pri čemer se je od leta 2009 statistično pod pragom revščine znašlo 30% več ljudi, torej v 7 letih kar 64.000 ljudi, predvsem iz novo upokojenih državljanov (skupaj 287.000, pri čemer je tistih, ki so posredno izpostavljeni tveganju revščine še 100.000 več). Ob tem je vredno omeniti, da se je statistično zmanjšalo število šolajočih za več kot 7300. Mimogrede, z takim številom bi napolnili 9 večjih osnovnih šol. Socialni izdatki, kamor npr. pokojnine, zdravstvo in drugi socialni transferji sodijo, nasploh predstavljajo ogromen delež izdatkov, skupno skoraj 9 mrd. Izračun socialnih prejemkov posameznika pa cela znanost.

Če še malo poenostavimo statistiko lahko ugotovimo, da 42% prebivalcev živi celotno državo (od tega), pri čemer trije zaposleni živijo dva upokojenca ter še enega socialno ogroženega. Zaradi splošnega stanja se ljudje pozno odločajo za družine, imajo manj otrok, pozno vstopajo na delovni trg in niti približno ne dosegajo statističnega plačnega povprečja. Kolektivno tonemo v dekadenco in revščino, poleg tega pa vse bolj zapiramo odnose in se delimo na tiste, ki (še) imamo in na tiste, ki nimajo.

Masovno upokojevanje, drastično znižanje prihodkov in splošne zaposlenosti ter padec natalitete ima za posledico pomanjkanje denarja za vse potrebne reči. Da bi država zagotavljala kontinuiteto in socialni mir se kljub višjim davkom vse bolj in vse hitreje zadolžuje, efektivno s tem zadolžuje naše otroke in otroke njihovih otrok. Zato, da je ta generacija »zadovoljna« in da mir. Verjetno le redkokdo razume posledice socialnega miru – statistika je tako abstraktna veda, pa še slabe novice pogosto nosi. Ampak hej, imamo 2,2% rast. Karkoli že to pomeni. V tem kontekstu je statistika irelevantna, saj nam gre statistično odlično! Premaknite se naprej ljudje, ni kaj videt tukaj.

Če vam ta grozljivka ne seže do srca, ste ga verjetno izgubili kje v statističnemu uradu. Ni popolnoma jasno kako to, da država (pa ne zgolj Slovenija) že/še ni kolapsirala pod težo teh statistik. Papir resda prenese vse, ampak saj bi morali učinke tega kar nam statistika meri pravzaprav najprej občutiti na svoji koži. Pa saj večina jo, ampak saj veste, to je podobno počasnemu kuhanju žabe; preden se zavemo smo skuhani do konca. In potem postane to vsakdanjost v kateri je marsikdo obupan, brezvoljen ter brez upanja na boljši jutri.

Vse evropske države imajo podoben problem, vendar bistveno večjega majhne in tiste, ki ne morejo ostalih izkoriščati z bančno, trgovinsko ali industrijsko dominacijo. Vsaj v Evropi pa imajo čisto vse države enak strah – kako daleč lahko neenakost, revščina in represija še gresta, da preveč ne skalita socialnega miru. Konec koncev je država in njen aparat samo podaljšek elit in ravno te se strašansko bojijo nezadovoljnih državljanov. Zato se tudi zadolžujejo čez vse mere in s tem še malo podaljšujejo agonijo. Ali pa tudi na perverzen način uvozijo miljon imigrantov kot socialno blazino ostarelemu prebivalstvu. Socialni transferji pa so način kako se socialna mir vzdržuje, vendar je v svojem bistvu okvarjen in zaradi kompleksnih izračunov ne upošteva objektivnih okoliščin. Zaradi vse večje neenakosti možnosti, avtomatizacije industrije in celotnih panog, pojava umetne inteligence (ki napada delo belih ovratnikov oz. administracije), ter preselitev enostavnih delovnih mest (kar jih še je) v tretje države sveta, tudi splošna zaposlitev (ki so jo predvsem prakticirale komunistične države) kot distrakcija, ni več mogoča. Kot praktično edini vzvod, ki še preostane je oblika socialnega dohodka, ki pa bi bil v nasprotju z ustaljeno percepcijo (ki predvideva prejemke socialno ogroženim) univerzalen, za vse državljane. Univerzalni temeljni dohodek – UTD, kot tudi takemu socialnemu transferju tudi pravijo, pa ima dva obraza.

UTD se je v samih začetkih pojavil kot upor proti ustaljenim kapitalističnim načelom (pravzaprav ideji, da je potrebno za svoj obstoj nekomu plačati) in bi bil podlaga za boljšo družbo, temelječo na individualnem osebnem razvoju in eliminaciji strahu pred eksistenčnimi težavami, predvsem pa odpravi nenehnega strahu, ki hromi vse pore delovanja človeka in družbe. Snovalci so prav dobro razumeli, kaj so vzroki družbenih in individualnih patologij, predvsem pa kaj neposredna prihodnost prinaša. Konec koncev gre za nalezljivo enostavno rešitev problema, ki ni tako lahko rešljiv. Pomislite kaj bi čisto zares počeli, če vam ne bi bilo potrebno skrbeti za golo preživetje. Univerzalni prejemek, nobenega preverjanja upravičenosti, nobenega strahu v službah in za službo, predvsem pa nič več prisile. Pa še vsa birokracija je odpravljena z enim zamahom. Takrat so te ideje naletele na grozovit odpor tako politike, kot industrije. Jasno, če nekdo ni ogrožen, ga v nekaj težko pregovoriš, poleg tega je takrat po zaslugi poceni virov večina (zahodne in srednje) Evrope živela zelo dobro. Hja, še največ upravičenih kritik bi lahko letelo na implementacijo takega koncepta, pa je v resnici večino napadov doživel drugje. Zanimivo v teh debatah je bilo, da tudi ljudje niso razumeli bistva, predvsem pa je bil koncept, da nekaj dobiš zastonj, tuj, ne toliko v kontekstu, da sami ne bi imeli nič od tega, temveč bolj da bi na tak način dobro živele tudi vse marginalne skupine (npr. romi, v smislu hranjenja lenih). Človeški napuh, nizka inteligenca in zavest je voda na mlin tistim, ki upravljajo svet.

Mine nekaj deset let in ekonomska pa tudi splošna situacija se močno spremenita. Viri postajajo dragi, tretji svet se je harmoniziral in se ga ne da več tako izkoriščati kot včasih, tehnologija je naredila velik korak naprej. Predvsem pa je dokončno izbruhnil problem monetarnega sistema delnih rezerv. Balon obresti je postal prevelik, nihče pa se mu noče odpovedati, zato pa so obrestne mere celo negativne, da se še lahko vzdržuje status quo. Zato se vse države močno zadolžujejo, vse pa imajo enak problem z postaranim prebivalstvom, nezainteresirano mladino in izjemnimi socialnimi razlikami. Problem mikro ekonomije je pereč, saj si večja podjetja poskušajo zagotoviti pričakovane donose z vplivanjem na zakonodajo, s tem pa vse bolj izrinjajo mala podjetja, ki v takih razmerah enostavno ne morejo več delovati. Mala podjetja pa predstavljajo hrbtenico socialne in ekonomske varnosti. Zato se vse bolj razrašča državni aparat, saj predstavlja edinega zaposlovalca za podrt izobraževalni sistem, ki producira predvsem družboslovne kadre. Konec koncev sploh ni važno kaj človek zna, važno je da ima diplomo in to je tudi edino merilo. Ključno je da imajo ljudje službe, kor rečeno je strah elit prevelik. Patologija takega razmišljanja je seveda v delovanju ljudi v takem sistemu. Ne gre več za to da bi si prizadevali za napredek in skupno blaginjo, gre za zadovoljevanje individualne varnosti in individualnih socialnih povezav na račun kolektivnega dolga. Problem je, da je ljudi preveč glede na malho, ne glede na to da se država zadolžuje, kot rečeno, večino teh sredstev gre na račun pokojnin. Ker ni bilo politične volje, tudi ni bilo reform na področju trga dela in sociale. Pač imamo sedaj sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bilo mladih kot listja in trave, starih pa samo za prgišče. In kljub alarmantnim opozorilom še vedno nihče noče posegati v to. Seveda, bi vi dopustili, da vam odvzamejo nekaj za kar ste delali celo življenje in vam pripada po zakonu? Vprašanje je samo kdo od naših potomcev bo to plačal. Status quo do konca!

In tako se UTD znova pojavi v medijih. A sedaj nihče ne govori o boljši družbi. Govorimo o socialni enakosti in varnosti. Nihče ne rešuje in tudi noče reševati ključnih problemov, saj imamo sedaj UTD. Roko na srce, zaradi vse višjega vstopnega praga na trg dela, ob izobraževanju, ki izobrazi mladino zgolj v ubogljive delavce in potrošnike, je UTD še kar v redu koncept. Poskusno so ga uvedli na Finskem. Zakaj ravno na Finskem, bi se kdo mogoče vprašal? Ker si v resnici lahko tak sistem privoščijo zgolj homogene bogate države, ki so poleg tega tudi visoko tehnološko razvite. Če pustimo to ob strani, bi UTD pravzaprav reševal težavo zgolj najšibkejšim, pa še to samo začasno. Ne rešuje namreč osnovnega problema, ki ga imajo ljudje pri opravljanju dela – občutek smisla življenja oz. namena in tudi delovnih mest ne ustvarja. UTD naj bi bil pravzaprav nekakšna infuzija, ki preprečuje da bi pacient prehitro umrl. UTD se tukaj oddalji od osnovne ideje (osnovni dohodek) in se osredotoča na prerasporeditev obstoječega budgeta socialnih transferjev. Tukaj ostaja še močan pomislek ali lahko politična elita definira koncept poštenosti v kontekstu prejemnikov UTD (yeah, right). Ni še sicer jasno kaj vse bi bilo zajeto, ampak Finska je recimo opredelila 560€ (za naključno izbrane nezaposlene v pilotni fazi), glede na njihovo minimalno plačo cca. 900€. Finska je nekako primerljiva tudi s Slovenijo. Tako po prebivalcih kot razvitosti infrastrukture, do starajoče populacije in problema natalitete, kot tudi to, da ni čisto jasno kje bo našla denar za ta projekt. Verjetno statistično :P… Zato njihovo računico lahko pogojno privzamemo, v našem primeru bi to pomenilo 14 milijard letnih izdatkov oz skoraj dve petini BDP. Ali lahko kdo preživi z 375€, kot bi sicer znašal UTD v kolikor bi budget zajemal trenutni socialni BDP? Pomislite, ni nikakršnih drugih socialnih transferjev… Kaj bi potem z UTD sploh rešili natančno? Še vedno bodo ljudje revni, samo še več jih bo, sicer pa je težko napovedati kako bi se trg dela gibal, vsekakor pa ne v smer višjih plač, saj službe že sedaj postajajo privilegij. Bolj verjetno je, da bi uvedba UTD pomenila NIŽANJE plač. Uvedba UTD bi najverjetneje ukinila institut minimalne plače in s tem še večje bogatenje lastnikom kapitala, kar je najverjetneje računica v ozadju ideje UTD kot se sedaj promovira.

Še en trend je bilo v preteklosti zaslediti… namreč trgovci so pri državnih subvencijah (kar UTD v bistvu je), za nekatere rešitve, enostavno za višino subvencij dvignili ceno. To se je zgodilo tako z toplotnimi črpalkami kot tudi z električnimi avtomobili. Ker v sam sistem nismo vnesli nikakršnih sprememb, lahko pričakujemo, da se bo popolnoma enako obnašal; predvsem bančni sektor in trgovci, ne nazadnje tudi država. UTD predstavlja nekaj kar nekomu gotovo lahko vzameš, gre pa tudi v drugo smer – postaviš pogoje kako sploh nekdo lahko pride do njega. Obstaja tudi kitajski pregovor, ki pravi: “če hočeš človeku pomagati, ga moraš naučit loviti ribe”. Ne pomaga če ga nenehno »futraš«, se navadi in ne lovi sam ter pride vedno nazaj. Prav to pa je želja elit in še zadnji poskus ohranitve statusa quo.

UTD ni srebrna krogla za reševanje problemov, zgolj poskus nadaljevanja poti ne-sprememb. Polomljenega sistema ne moremo reševati z večjim kladivom, včasih pomaga zgolj, da ga razstavimo in ponovno sestavimo. Prav gotovo je sedaj pravi čas za to, ne smemo pa pričakovati, da je to neboleč prehod, saj tudi rojstvo novega življenja ni. Vsak sistem, ki ima v svojem bistvu merjenje vrednosti na koncu pristane pri tem, da se vse poskuša zreducirati na nivo številk in predvsem denarja. Ultimativna separacija človeka od ostalih ljudi oz kolektive skozi denar, pa pomeni odtujitev od samega sebe in izgube smisla življenja. Namesto da bi se pogovarjali kako stvari spremeniti, da bi vsak lahko udejanil svoje potenciale brez strahu za svoj obstoj, se ukvarjamo s tem kako agonijo podaljšati s tem, da ne bi spremenili nič. Iskanje enostavnih in trajnostnih rešitev, predvsem pa razširitev zavesti, da je v nas moč da lahko v trenutku spremenimo vse, če le želimo. Ključno je le da ne čakamo nekoga, princa na belem konju, države ali sosedov, da bodo namesto nas spremenili svet. Rešitev problema je zelo enostavna, samo videti je ne želimo. Če umaknemo stvar, ki nas razdružuje (denar), se bomo namesto statistiki posvečali trajnostnim rešitvam in skrbi za skupnost v kateri živimo. Edina valuta ki kaj šteje so naši odnosi in trud, ki ga posvetimo drugim članom skupnosti. Dajanje in skrb za druge, pri čemer ničesar ne pričakujemo v zameno, je izjemno izpolnjujoča izkušnja. Katerakoli skupnost, ki živi po teh načelih, živi v obilju. V Ubuntu ponujamo koncept rešitve, ki vključuje vse ljudi, kjer ni potrebe po denarju, pa vendar ima koncept zdrave ekonomske in produkcijske temelje. Trajnostni način življenja je precej lažji kot si kdo predstavlja, ključno pa je da si med seboj pomagamo. Le težko zapustimo tisto kar poznamo, pa čeprav je škodljivo za nas.

Posted in: Naravni viri, Svet in ljudje, Ubuntu

Pot sebstva

\ by

Imamo hud problem. Res, res, čisto zaresno težavo biti neodvisni, biti individuum. To je za večino kar težko, zahteva napor. Zahteva delo, predanost, razmišljanje in moralno delovanje. Heh, to je vse skupaj preveč napora. Ali res ne obstaja nekaj lažjega, neka vmesna lažja varianta? In se oglasijo mediji: „Ah prav gotovo! Prodali ti bomo MODO neodvisnosti! Tako si lahko instantno kdorkoli si želiš; panker, metalc, mačo ali pa tisti, saj veš, gay. Prodamo ti vse sorte podob, da si okrasiš svoje neavtentično življenje.“

In prav gotovo te bo to pomirilo, saj nedvomno v tebi kriči znan glas, ki te spominja na to, da čisto zares živiš neavtentično življenje. In vem, da je težko živeti s tako odločitvijo in težko karkoli narediš, da bi bilo drugače, ker si len in slaboten. Predvsem pa ti je jasno kaj bi moral žrtvovati za to, da bi živel pravo moralno življenje. Življenje na poti sebstva, kjer bi spoznal kdo in kaj si. Ja, vem vse o tem. Vem kako težko je to. In prav zato so ustvarili en kup simulakrov – iluzij, celotno industrijo ustvarjanja lažnih podob v kar mimogrede zelo enostavno zapadeš. Konec koncev je to čisto enostavno; greš do frizerja in se pobarvaš na Pink, si daš par odbitih uhanov, dva tatuja pismenk za katera ne veš pomena (ampak izgledata kul), ter si nase navlečeš majico z fluroscentnim napisom „anarchy“… pa si verjetno zadnja oseba, ki bi razumela kaj svoboda in anarhija sploh je. Ampak brez skrbi, svet je poln ljudi kot si ti… pa vendar, ali se ti zdi svet za to kaj bolj svoboden? Če bi to zares rešilo svetovne probleme, kaj hudiča se je zgodilo v 60‘, ko so bili vsi „free“? Kje je ljubezen sedaj? Ali je ustavila vojne, hudobne ljudi, ki želijo zavladati svetu, genocide take in drugačne. Povej mi, ali je katerokoli t.i. „free“ gibanje 60‘, 70‘ in 80‘ karkoli doseglo? Razen seveda dejstva, da so vodje teh gibanj že takrat živeli v gradovih. Dobesedno. Si se kdaj vprašal kako so vsa ta gibanja nastala, kdo jih je sprožil, kaj so vsi ti simboli… peace, CND, nam znana srp in kladivo… vse to sranje.

Skrajni nesmisel.

Morda človek znotraj, ki deluje popolnoma incognito znotraj sistema, ki nosi obleko in kravato… morda bo tak človek naredil več škode zlobnemu status-quo, kot vsi tisti kričoči po reformah. Ker to ni zgolj horda ljudi, ki znajo prebrati samo naslove, pri utapljanju v teh neavtentičnih modelih. Je peščica učenih ljudi, predanih, strastnih z absolutno nično toleranco do laži. Ki prihajajo z vseh vetrov življenja, ki so duhovno izkušeni in razumejo kaj znanje sploh je. O znanju imajo perspektivo, ne poskušajo ga zgolj pridobiti, to lahko vsak. Božji in posvetni templji so ga polni. Ne, ne, ljubiti znanje je ime igre tukaj; to je velika razlika. Ljubiti znanje, razumeti znanje je čisto druga reč, kot pridobivanje znanja. Takrat postane znanje vedenje, tako kot dihanje. In med njimi je zelo tanka črta. Znanje mora najprej opolnomočiti in spremeniti tebe! Le kako lahko ti sploh spremeniš svet? Morda sploh nimaš pravice do tega, morda si na čisto napačni temi že v startu. Kako ima kdorkoli sploh pravico sebe vplesti v življenje ali življenjski slog nekoga drugega? Če malo bolje pomisliš, je to precej nezaslišano. Vendar pa imaš vso pravico „popraviti“ svoje življenje. Imaš absolutno pravico delati na sebi, na svojem življenju, imaš vso pravico izbirati odločitve, ki jih hočeš. Tako kot tudi vsi ostali zase, vključno z vsemi napol drogiranimi opicami, Janšo, Kučanom, elitami ali sosedovo Micko. Pa čeprav so lahko nekatere odločitve teh posameznikov precej zlobne. In nihče jim nima pravice oporekati, jim govoriti kaj naj naredijo.

Hm. Kaj bi se zgodilo, če je to dejansko eden izmed zakonov duhovnosti, da je edina reč do katere imate pravico – spremeniti svoje življenje ne glede na to kaj vsi ostali počnejo? No, potem imamo problem, saj se zdi da cel svet počne točno nasprotno. Vsi norijo okrog in „popravljajo“ druge ljudi. Non stop neke reforme, spremeniti to in ono, pogoj tukaj pogoj tam, ker… drugače te lahko celo zaprejo. In tako gre celotna družba skozi cikle v katerih je nekaj časa dobro, nekaj časa slabo, obdobja teme in svetlobe. Neskončen cikel ponavljanja, karme, samsara. Pa vendar se pravo delo vrti okrog tebe, skrbeti za lastno hišo, lasten vrt. In če bi to počeli vsi, bi na pomoč prišle nevidne sile. Kot je pred časom rekel Vernon Linwood Howard: „Lahko sprejmemo, da Bog postane človek, da reši človeka, ne moremo pa sprejeti, da človek postane Bog in reši sebe“. Kaj je v vseh nas, da to tako lahkotno ovržemo? Kaj je motivacija v tebi, da ne sprejmeš tega, da si ti svoj lastni Rešitelj? Ti. Ne kult, ne klan, ne sekta, ne institucija, ne politika, ne tvoj guru. Ti.

Če ne znaš odgovoriti potem je s tabo nekaj narobe. Si toksičen. Nezmožen opravljati dobra dela, saj je to protislovje. Morda zgolj iluzijo dobrih del, darovanje 5€ za pomoč otrokom v Afriki, nakazovanje dohodnine prvi levi dobrodelni organizaciji, ki prileti izza vogala. Ali pa biti del koncerta, da otroci sveta pojutrišnjem ne bodo lačni. Krasno. Bil si tam. In ali so zato otroci v Siriji kaj manj lačni?

Prodajalci iluzij so tam z razlogom. Pomagajo te odpeljati stran od Bistva in na koncu zahtevajo, da jih častiš kot bogove. Kot vsi politiki, znanstveniki, duhovniki in novodobni guruji. Vsi govorijo da imaš lahko vse jutri, pojutrišnjem, samo danes ne. Ker ne živimo zdaj, živimo za jutri. Za jutrišnji svet. A je prav? Četudi ti bo celo znanost povedala, da jutri ne obstaja, ti bodo tile kljukci tvezili, da bo vse obstajalo do jutri, samo malo še počakaj.

Četudi se ti utrne Ultimativno spoznanje, da obstaja skrita roka, ki spretno manipulira z umom ljudi, da jih omejuje na vsakem koraku, si sostorilec, saj dovoliš in sprejmeš njene kavlje v svoje bistvo. Spoznati moraš razliko med „Ali mi je bila prodana laž?“ in „Ali sem laž kupil?“, kajti v njej se zrcali vsa razlika perspektive. Seveda so ti prodali laž ampak saj to je vsa pravica prodajalca. Univerzumu je gladko vseeno. Ne operira na tem nivoju človeške perspektive. Konec koncev je popolnoma ista reč kot shopping v Supernovi, pač nekdo ima raje gucci, levis ali pa poceni robo iz C&A, spet nekdo drug prisega na versace. Nekdo je bolj za kapuccino, drugi za machiatto. Nekdo je raje zgoraj, drugi spodaj. Zadeva postane zanimiva šele takrat, ko robo kupiš. Takrat to postane moralna komponenta. Univerzum in z njim vsa realnost je samo zrcalo tebe, si pozabil? Ko daš nekaj v zameno za tisto kar si kupil. V enakovredno izmenjavo, pač po starodavnemu duhovnemu zakonu. Look it up! In če človek ni v sozvočju s samim sabo, v harmoniji, bo okrog sebe (in v sebi) ustvarjal kaotičen trušč. Kot razglašena kitara.

Vprašanje je – kako si ti uglašen? Kako si ti uglasil svoj notranji instrument, svojo zavest? Ker alternativa je, da se uglasiš na celotno simfonijo podobno neuglašenih ljudi. In si potem blazno kul, saj je percepcija, da je ta kaos neka nova avantgardna zadeva, res hip in kul, neka nova instrumentalna zvrst. Sam sebe zmanipuliraš v prepričanje, da je kaos neke sorte reda. In žal je kar nekaj toksičnih ljudi, ki ne marajo reda, želijo si kaos, saj se v njem prav dobro počutijo. In vidiš, pri tem jim pomagaš. Pomni, nobeno človeško bitje, ki je kritičnega razmišljanja, osrediščeno ter ostre intuicije in presoje ni možno manipulirati, hipnotizirati ali kako drugače pretentati. Vsaj ne za prav dolgo, je enostavno preveč truda. Nima smisla. In vse prepreke, tragedije in težave sveta so kot brus meča, kot utež za mišico. To je brus zavesti. Potrebujemo to drobilnik sveta, ta brus, da lahko napredujemo v zavesti, da spoznamo pomen vsega tega. Ultimativno te pripelje do odkritja tvojega lastnega sebe, pripelje do odkritja kdo in kaj si, ter kakšen je tvoj namen in pomen v tem svetu.

*Sklop predavanj Pot sebstva

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje

Komercialna duhovnost

\ by

Komercialna duhovnost

“Nekateri pomagajo drugim, da bi prejeli blagoslov in občudovanje. To je preprosto nesmiselno. Nekateri kultivirajo sebe delno s služenjem drugim, delno svojemu lastnemu ponosu. Razumeli bodo, v najboljšem primeru, le polovico resnice. Toda tisti, ki se izboljšujejo zaradi sveta samega, njim se bo pokazala vsa resnica vesolja. Torej iščite to celovito resnico, prakticirajte jo v vsakdanjem življenju in ponižno delite z drugimi. Vstopili boste v območje božjega.” Lao-Tze

Dandanes se zdi povsem normalno, da plačujemo za nekaj kar cenimo, še posebej če menimo, da bo tisto nekaj spremenilo naše življenje v pozitivnem smislu. Buda je spodbujal druge, da bi našli mir in delili pot. Omenja, da razsvetljenje zahteva dobro mero vztrajnosti in borbe. Lao Tze je govoril o tem, kako pametni poskrbijo za vse in ne zapustijo nikogar. V Bhagavad Giti, Krišna pojasnjuje, da tisti, ki se pogumno „omeji”, odpove navezanosti in sovraštvu, ki v sebi opusti sebičnost, moč, jezo, aroganco in željo, so tisti, ki dosežejo popolnost in najdejo večni duh. Torej lahko duhovno rastemo in se razvijamo zgolj skozi nesebično pomoč drugim. Prav tako boste v literaturi, mitih in legendah mnogih kultur skozi zgodovino našli alegorične namige skozi zgodbo o boju med temo in svetlobo, bitki med Horusom in Sethom, ali iskanju svetega grala.

Materialistični pristop, ki ga najdemo dandanes v različnih komercialnih duhovnih možnosti, je v nasprotju z načeli duhovnih učenj in svetih spisih preteklosti. Če pogledamo največja duhovna učenja in učitelje antične zgodovine, si lahko ogledate številne presenetljive podobnosti. Veliko jih uči o osebnem boju za notranjo spremembo, in poudarjajo, da je doseganje “razsvetljenja”, “osvoboditve,” ali “odrešitve”, primarni cilj oz. namen življenja. Učili so, da je bilo to storjeno s posebnim postopkom in da je pot polna stiske in boja, vendar s končno -ultimativno- duhovno nagrado.

Krišna je govoril: “Samo nevedni govorijo v prenesenem jeziku. Oni bodo slavili črke spisov, rekoč: ‘Nič ni globlje od tega!‘ S poslušanjem zgolj svojih želja, si bodo zgradili raj, z oblikovanjem najzahtevnejših in kompleksnih obredov si bodo zagotovili občudovanje in moč; in edini rezultat je ponovno rojstvo. Ko njihove misli absorbirajo idejo moči in osebnega užitka, ne morejo osredotočiti svoje diskriminacije na eno točko”.

Če izločimo boj, stisko in resno predanost, nam v moderni reprezentaciji ostane dobro počutje, zvodenela različica duhovnosti (ki zavaja duhovnega iskalca iz prvotnega pomena in namena duhovnih naukov iz preteklosti), medtem ko hkrati zavede v občutek, da sodelujemo v nečem kar nas bo pripeljalo bližje Božanskemu in samouresničitvi. Iskalec s tem postane nič več kot stranka, ki tava od ene duhovnega “bestsellerja” do drugega, kjer so nauki tako različni od svojega prvotnega vira (in v nekaterih primerih celo plagiati), da se resnično duhovno “razsvetljenje” ali “osvoboditev” nikoli ne utrne.

Tovrstnemu prilagajanju duhovnosti lahko sledite skozi vso zgodovino. Veliko izvirnih učiteljev, ki jih danes častijo v mainstream verskih ustanovah so bili sprva zavrnjeni, kasneje so bili njihovi nauki sprejeti, spremenjeni ali razlagani na način, da se prilegajo dnevnemu redu političnih in/ali verskih organizacij. To je povzročilo nastanek močnih verskih institucij, ki so si prizadevale žigosati te nauke in s tem nadzor nad načinom njihove mogoče uporabe. V modernem času to opravlja komercializacija.

Verjetno ste tudi sami naleteli na čedalje večjo poplavo najrazličnejših motivacisjkih treningov, duhovnih terapij, dogodkov, coachingov, energetskih masaž in kar je še „new age“ trenovske ponudbe, ki prihaja v to malo deželo. In verjetno vsakdo od nas pozna vsaj nekaj ljudi, ki so poskusili to in ono iz te ponudbe ali pa celo take, ki kolobarijo od enega do drugega iščoč kar najbolj „in“ duhovno prakso. Ponudniki tovrstnih storitev večinoma zaračunavajo kar lep denar pri čemer pogosto izpostavljajo koncept pravične izmenjave po načelu percepcije oz vrednosti prejetega znanja. Več ti to znanje pomeni, več plačaš zanj. Saj tudi blago v trgovini ni zastonj, kajneda… zanj ste pripravljeni plačati brez razmisleka, ker je tako „fair“.

Vidik, ki ga boste našli v mešanici komercialne duhovnosti je pomen, ki ga dajejo materialističnemu dobičku. Mnogi duhovni “podjetniki” in znane osebnosti obljubljajo, da imajo ključe do boljšega življenja, kjer lahko postanemo lepši, si lastimo boljšo hišo, postanejo bolj uspešni in predvsem – neverjetno bogati. To je nekaj, kar se prav tako močno razlikuje od mnogih največjih svetovnih duhovnih naukov iz antične zgodovine, ki v večini primerov poučujejo o pomenu odtujitve ali zavrnitve začasnih in površinskih “posvetnih užitkov”, pri uresničevanju samospoznanja in razsvetljenja.

Denar je tista prava religija te civilizacije in marsikateri posameznik, ki je površno doživel začetek duhovne poti, vidi v prodajanju konceptov duhovnosti lahek zaslužek in velik potencial. Neredko se ti posamezniki, čeprav z dobrimi nameni ujamejo v začaran krog. Življenje zahteva denar, veliko lažje se zdi prodajati te (poenostavljene) koncepte kot trdo delati v nekem podjetju z šefom nad sabo, nezanimivim delom ter vstajanjem ob šestih. Vendar pa se altruistični vidik podjema razgubi kakor hitro novopečeni guru dojame, da se tisti ki preidejo po pomoč spremenijo v stranke, ki zagotavljajo njegovo preživetje oz obilje. Na koncu je pomemben marketing, pravi pristop in primerno sporočilo, da se maksimizira prodajni potencial. To je osnova kapitalizma boste rekli, vse se da kupiti. Žal to postane na koncu zelo mučno, borba za stranke, strah in kar je še eksistenčnih vprašanj, pač ne izgine.

Toda danes novodobni duhovni podjetniki prodajajo duhovne koncepte, ki jih povečini niti ne prakticirajo. Kaj jim torej daje avtoriteto učenja teh duhovnih konceptov, če z njimi sploh nimajo neposredne izkušnje. Z pakiranjem svojih produktov v privlačno embalažo, z vsem marketingom in brandingom vred, na čelu z podporo medijske publicitete, je veliko teh posameznikov doseglo slavo in znatno bogastvo. Ali res lahko zaupamo duhovnemu učenju, ki je “pakiran” z namenom dobička in slave, namesto duhovne vrednosti in dobro drugih, in je na voljo samo tistim, ki si ga lahko privoščijo?

Z zaračunavanjem denarja za dostop do večine produktov ali storitev ti trgovci z duhovnostjo prekinjajo brezčasni krog prostega dajanja in sprejemanja duhovnega znanja. To temeljno načelo, ki ga najdemo v izvornem konceptu poti do razsvetljenja, se je večinoma že popolnoma izgubilo v poslovni duhovnosti, ki je danes na voljo. To je ustvarilo zmedeno pokrajino, v kateri se iskalec težko znajde. Komercializacija je torej spremenila osnovno definicijo duhovnosti v nakupno blago, v produkt, ki se ga prodaja namesto načina življenja.

Samopomoč, motivacijski trening in „telo-um-duh“ koncept je večmiljardna industrija, pa vendar se boste vprašali ali je komercializacija teh konceptov kako vplivala na naše dojemanje duhovnosti oz. njenega prakticiranja? Ker so sveta načela tako popravljena in zvodenela, da bi bila privlačna širšim množicam so tisti, ki se niso pripravljeni prodati potisnjeni še bolj vstran, iskalci pa v osnovi niti ne vedo (niti ne morejo vedeti) kaj je zdravo in kaj gnilo jabolko. Komercializacija, koncept ki je zelo dobro poznan sleherniku, kar dobro utopi samotne klice posameznikov in ga postavi na duhovno -mainstream- avtocesto. Veliko lažje je v megamarketu kupiti eksotično sadje brez okusa (vendar prekleto dobro izgleda), kot pri strastnemu entuziastu v bližnji vasi zastonj dobiti jabolko odličnega okusa. Vse je stvar komoditete, vse poti vodijo v Rim.

Žal je priložnost prakticirati „svobodno“ duhovnost postala zelo omejena, predvsem pa zelo nejasna. Zdi se, da se družbeno sprejemljive izbire gibajo med glavnimi religijami ali razvodenelo in/ali komercialno duhovnostjo. Kdor raziskuje zunaj teh okvirov, je hitro označen za „čudnega“ ali celo za člana “nevarnega kulta”. Družbeno sprejemljive so t.i. varne izbire. Pravo alternativno duhovnost v bistvu utapljajo duhovni poslovneži, ki prodajajo privlačne a plitve možnosti za odrešenje in notranji mir. Medtem se tiste, ki se resno predvsem pa zastonj ukvarjajo ali opravljajo alternativno duhovnostjo demonizira, označi za objemalce dreves, glodalce koreninic… skratka čudne. Zastonj konkurence, ki deluje, pač res ne gre imeti za soseda ;). Religije in poslovna duhovnost imata še nekaj skupnega. Namreč omejujeta sposobnost ljudi, da raziščejo obzorja izven mainstreama, oba imata rada maškarado pozitivnosti in koristnosti. Komercialna duhovnost se rada predstavi kot čudovit vpliv, oglašuje mir in veselje, pa hkrati služi kot izgovor za hedonizem in materializem z parazitsko uporabo izkrivljenih sporočil z zamegljevanjem pravega vira. Pravzaprav je izraz „alternativna“ duhovnost zgolj oznaka, „alternativna“ duhovnost ne obstaja, je oznaka za nekaj kar najdemo v sebi in niti dva iskalca je ne doživljata enako. Je torej unikatna, enkratna, skrivnostna, neponovljiva. Skrivnost je, da se je za „Skrivnost“ potrebno potruditi, jo poiskati v sebi in tako najti izvir iz katerega se napajate vse življenje. Torej je duhovno razsvetljenje, ki bi vam ga rad nekdo prodal zgolj produkt, ki vas po tem naredi še bolj žejnega. Zato vode pač ne kupujte v trgovini 😉

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje, Ubuntu

Instant duhovnost

\ by

Pred časom je obstajala prav zabavna igra po imenu “catch the cash“, bojda jo je v Slovenijo takrat prinesel sam presvetli Vinko Šimek, Šraufciger popularno imenovan. Starejši se ga gotovo še spomnite, mlajši ne tako zelo. Skratka čar igre je bila piramidna shema v kateri vsak igralec vplača neko vsoto denarja kot “investicijo”, pri tem pa našel še par nadobudnih, ki jih povleče v igro, vendar od tega dobi delež njihovega vložka. S tem splete svoj del mreže – piramide. Vendar na tem mestu postane zadeva še malo bolj zanimiva. Namreč od vsakega deležnika, ki izhaja iz njegovega dela mreže dobi svoj delež, nekaj pa gre naprej do tistega, ki je njega spravil v igro. Vsaki, tudi na pol drogirani opici, je bila ideja takoj jasna. Skratka na papirju je zadeva izgledala tako, da so kandidatu predstavili, da je sam na vrhu piramide, pod njemu pa so še vsi tisti, ki jih bo sam potegnil v igro. Stvar je šla za med, kljub temu da so bili zneski nezaslišani. Zares občutek euforičnosti ob tako velikih obetih je bil nepojemljiv, ljudje so kar drli vplačevati “investicijo”, nekateri tudi po večkrat. Edina težava je bila v tem, da “žrtve” niso vedele kje v tej piramidi se v resnici nahajajo. Glede na razmerje profita, ki ga je vsak igralec deležen, se je kmalu izkazalo, da so bili zaslužka deležni zgolj tisti na vrhu. Ni dolgo trajalo, preden so Šraufcigerja lovili po vaških gostilnah, malo zatem pa so piramidne igre prepovedali. Za ilustracijo: če je vsak igralec v igro pripeljal le 2 nova igralca, bi celotno slovenijo pokrili v 21 korakih, pri čemer so vse dejanske igralce pokrili v 17. Pravzaprav tudi loterija deluje na istem principu, pa je ni še nihče prepovedal… Pamet očitno res ni odlika Butalcev. Seveda pa so se igre spet pojavile v novih oblikah, osel mora večkrat na led, da si zapomni lekcijo. Kasneje z Time sharing apartmaji, AMC posodo, Amway ter Golden, če se spomnimo le nekaterih. In nekatere so celo zahtevale iskanje 6 novih igralcev (8 korakov). Kar je vsem bilo skupno, so bile masovne histerije v dvorani Tivoli, kjer so vsi skupaj rejvali ob uspehih najboljših igralcev in se skupaj drli “show me the moneeeeey!!”. Če verjamete ali ne tudi 70 letne babice. Sedaj celo razumem svojo, ki je vsa zavistna buljila v tv, ko je bil na sporedu Miljonar. Ja, obeti velikih pričakovanj in upanja, so bili zelo donosni za organizatorje.
Fast forward v 2016. Minilo je že nekaj let od kar je knjiga “Skrivnost” secret1obnorela svet in specialisti v marketingu so pametno ugotovili, da se da zadevo prav fino uporabiti za molžo denarja tistih, ki (še vedno) iščejo upanje. Namreč zadevo se je dalo zožati na nivo “kar želite to dobite”, pravi Harry Potterski hokus pokus. Duhovnost je po zaslugi skrivnosti, postala donosen posel. Pri tem so seveda prednjačili Američani, ki so v tem spet videli odličen posel, konec koncev so imeli kot trgovci iluzij kar nekaj izkušenj. Kar naenkrat so se pojavili eksperti vseh sort, ki so prodajali tako in drugačno “skrivnostno” kačjo slino, pa
kar_zelite_to_dobitečeprav je med njimi kakšen tak, ki prav mori. Skratka problem, da nimamo dovolj denarja, je v nas samih in z duhovnostjo si ga sedaj lahko samo zaželimo in se pojavi kar sam. Mi smo krivi, ker si ga premalo želimo. Hm. No to je pa še lažje, si je rekla Pepca in odletela na “big” dogodek v Halo Tivoli, pri čemer so jo pri srcu greli topli spomini. In glej ga zlomka tudi tam se derejo “show me the moneeeeey!!!”. Očitno je bilo takrat prvič pred toliko leti slišati premalo iskreno? Ampak sedaj ima duhovnost na svoji strani, počuti se na vrhu piramide, vidi kilometre daleč. In poleg nje še na tisoče njej podobnih, ki so v duhovnosti zaslutili neslutene priložnosti. Gotovo bo uspelo, če pa slučajno ne uspe so na voljo še zasebne terapije.
Problem je seveda v tem, da toliko denarja žal ni v obtoku, če bi se ta goreča želja postati milijonar, uresničila zgolj tistim v Tivoliju. Duhovnosti se žal ne da kupiti, kot tudi ni način za pridobivanje denarja. Občutek euforičnosti na ” duhovnih” dogodkih je del pretkane NLP tehnike, katere cilj je manipulacija neukih mas z namenom lažje prodaje instant duhovnosti organizatorjev. Čisti prodajni marketing. Saj se še spomnite lekcije piramidnih iger: “Shit flows down, profit goes up” ;-). Res nima smisla prevajati.
Duhovno zaznavanje mora biti osebna pot, saj drugače nima smisla. Močan vpliv na nas ima naša lastna neposredna resničnost, ki jo lahko obvladujemo korak za korakom, pri čemer niti ne potrebujemo videti prav daleč v prihodnost. Celo koraki v napačno smer nam razkrijejo številne poti, ki so bile oblikovane, ustvarjene za našo rast. Pri tem nam je dana svobodna volja pri iskanju razlogov našega obstoja. Na poti življenja moramo prevzeti odgovornost za vse naše odločitve in za svojo nesrečo in prepreke ne smemo kriviti drugih. In bližnjice, četudi skrivnostne, ne obstajajo, čeprav se nekateri močno trudijo, da bi vam to dokazali. Če želimo biti v svojem poslanstvu uspešni, moramo kadarkoli je to mogoče priskočiti na pomoč drugim ljudem, saj s tem ko pomagamo drugim v resnici pomagamo sebi. Spoznanje našega individualnega bistva je kot bi se zaljubili. V življenju namreč ni naključij, a vendar ljudi zmede to, za kar menijo, da je naključje. Pravzaprav nas vera v naključje dogodkov oddaljuje od iskanja pravih razlogov. Samozavedanje in poznavanje razlogov pa nas odpelje preko tega kar smo imeli za prvotni cilj. Duhovnost je pot, ki se ne konča, a marsikoga na tej poti omejuje njegov lasten ego.
Prodajalci skrivnosti pa pozabijo omeniti še eno pomembno reč. Namen se namreč zelo težko filtrira. Stvarnik si obilja namreč ne predstavlja v denarju…

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje

5 lekcij učenja odnosov

\ by

Vaš odnos oz relacija je “neformalna šola”, ki uči, kako delati drug z drugim, medtem ko ste v procesu povezovanja. Učite se z eksperimentiranjem z različnimi metodami, dokler ne boste našli ene, ki je učinkovita. Obstajajo osnovne lekcije, ki vse nas učijo, kako sodelovati v partnerskem razmerju, poslovnem ali ljubezenskem. Med njimi so delitev, potrpežljivost, hvaležnost, sprejemanje in odpuščanje. V času trajanja vašega odnosa se bo večkrat pojavila situacija, ki bo zahtevala, da se teh lekcij naučite v celoti, ter da se jih ponovno učite, če je to potrebno.

 

Delitev

Brez delitve, je partnerstvo jasna zveza dveh lačnih ljudi. Delitev je bistvo timskega dela in partnerstva. Delitev se nanaša na deljenje telesa, čustev, misli, časa, prostora in osebnih stvari in ne na razmejevanje. Deljenje misli povečuje zaupanje, deljenje čustev povečuje empatijo, deljenje časa navezanost in sprejemanje, deljenje telesa ekstazo. O deljenju brivnega aparata… bomo kdaj drugič. Ni potrebno deliti čisto vsega ;).

sharing-is-caring

Potrpežljivost

Potrpežljivost je vrlina uporabna tako v življenju, kot tudi v ljubezni. Vsaka oseba, ki se premika naprej, se razvija in napreduje v skladu s svojo lastno hitrostjo in ritmom. V razmerju  je potrebno spoštovati medsebojno dinamiko, bodisi v fizični, čustveni, intelektualni ali duhovni sferi. Vsiljevanje svojega tempa je lahko neprijetno za parnerja. So pa velik izziv zato pričakovanja. V svetu kjer je izhodišče instant gratifikacija, je potrpežljivost kot božja mast, redkejša od pravljičnih bitij. In ravno odnosi so največkrat njena žrtev saj bi vse radi imeli takoj, zaupanje v odnosu pa je funkcija časa. Zato je v puščavi privid vodnjaka lahko velika skušnjava.

Hvalaležnost

Za vaš odnos je vsekakor najtežja preizkušnja lekcija iz hvaležnosti. Jemanje partnerja kot nekaj samoumevnega pomeni tudi, da ga nikoli ne boste resnično sprejeli. Dokler je partnerstvo na nivoju daj-dam niti ni večjih težav, saj so nas že zgodaj navadili komercialnih osnov, komercialnih interesov. Pa vendar je tukaj predsvem govora o čutnem delu razmerij. Z učenjem lekcije hvaležnosti do partnerja glede vsega, kar je naredil (in kaj ne ;), bo okrepilo medsebojni odnos. Če ste motivirani za izboljšanje svojih odnosov ne skoparite z besedami hvaležnosti za tisto, kar partner naredi za vas. Včasih štejejo zgolj nameni pa vendar je iskrenost osnova na kateri se lahko hvaležnost razvija. Ne sme vam biti težko povedati tako dobrih kot slabih stvari, vendar ne pozabite na taktnost.

Sprejemanje

Sprejemanje pomeni, da cenite lastnosti vašega partnerja in sprejemate njegove napake, kot tudi način na katerega živi in ​​deluje. Vsak odnos ima opravka z razlikami. Osnova za ravnanje s temi razlikami, postavlja osnovno pripravljenost za sprejemanje partnerja takšnega kakršen je. Izziv je sprejemanje tistih stvari, ki vas dražijo, vam nagajajo ali pa ste zaradi njih celo jezni. Odgovor se skriva v preprosti resnici, da vam odnos oz oseba na drugi strani postavlja ogledalo; z razumevanjem in sprejemanjem sebe, svojih želja in zavedanja, pa tudi dejstva da se nihče ne rodi popoln, vsako življenje (predvsem skozi odnose) prinaša priložnost za rast. Vsaka oseba je posameznik sam zase in primarni cilj ni osrečevanje partnerja temveč sebe. Samo skozi lastno srečo lahko srečo podarimo še našemu odnosu oz parnerju. Vsakič ko vas nekaj zmoti in ste pripravljeni reagirati, si predstavljajte, kako bi se počutili, če  bi bila situacija ravno obratna in bi bili vi deležni svoje reakcije. Pa ne sekirajte se preveč če vam ne uspe že prvič. Saj poznate tisti rek: “Lahko je ljubiti cel svet, problem je samo ta kreten zraven mene”. 😀

Odpuščanje

Ko dve osebi tvorita vez na predpostavki, ki temelji na zaupanju, in je to zaupanje enkrat zlomljeno, je potrebno ogromno moči in truda za odpuščanje. Odvisno od resnosti je tudi odločeno kaj  se lahko odpusti in pozabi in kaj se domnevno odpusti pri čemer nezadovoljstvo še vedno tli. V tem primeru je bolje, da se razmerje prekine, saj ste v nasprotnem primeru dober kandidat za sadomazohista. Zaupanje je kot pogodba, zato se spomnite svoje pogodbe in če je zlom zaupanja prevelik, da bi lahko to premagali, je bolje odnos končati. Pogosto je predvsem prizadet vaš ego, ki vam ne pusti “izgubiti” in pri tem niso imuni niti guruji. Uporaba magičnih bitij tukaj ne prinaša pravega pristopa ;), konec koncev lahko ta problem rešite zgolj sami. Prav kultivacija ega je primarna naloga vsakega posameznika, saj se ego rad vrača v subtilnejši obliki, prav takrat ko že mislimo, da smo kakšno reč pri sebi odpravili. Vsi delamo napake in iskrenost do sebe je osnova odpuščanja. To je ena najtežjih lekcij, pa vendar lahko vaš odnos zgolj pridobi.

EGGS

Posted in: Izobraževanje, Svet in ljudje, Ubuntu

Sal Rachele v Sloveniji, 13-18 april 2016

\ by

   Sal Rachele je postal svetovno znan leta 2008, ko so se uresničile njegove napovedi o finančnem zlomu leta 2008 in nato tudi vse ostale, ki so sledile, predvsem je Sal bil eden redkih, ki je v zmedi med napovedmi o prehodu 2012, podajal v tistem času najbolj uravnotežene in prizemljene informacije. Njegovi nasveti in napovedi pa segajo mnogo dalje od datuma 2012 – 2017 – 2030. Kar prihaja je zapisal v svojih knjigah, kjer so zapisane informacije, ki so bile kanalizirane tudi s pomočjo njegovih duhovnih vodnikov “Ustanoviteljev”. 

 

Sal Rachele iz ZDA, je mednarodno priznan duhovni učitelj, zdravilec, mistik, terapevt, jasnovidec, ki že več kot 40 let deluje v pomoč ljudem, pri razvijanju njihovega pravega potenciala. Je avtor knjig: “Življenje na Robu”, “Spreminjanje Zemlje in Onkraj: Sporočila Ustanoviteljev”, “Zemlja se Prebuja: Spremembe 2012 – 2030”, “Integracija Duše”  in njegova najnovejša knjiga:  “Prava Zgodovina Zemlje”,  (knjige bodo na voljo za nakup tudi  na delavnici, v angleškem originalu ali hrvaškem prevodu).

 Sal Rachele je  že v 70-ih letih razvil lastne psihične in intuitivne sposobnosti in  prevzel metodo za nadzor uma Silva. Kasneje pa je razvil lastno edinstveno metodo z imenom “Alpha-Theta programiranje”, ki je namenjena za reprogramiranje nezavednega dela uma in odprtje kreativnega potenciala v človeku. Sal je izvajal program rebirthinga po sistemu Leonarda Orra, jogo dihanja, zavestno čiščenje, samohipnozo, ter mnoge druge tehnike.

Sal je tudi so-ustanovitelj Sananda Šole Misterijev  in preko svojih duhovnih vodnikov Ustanoviteljev, iz 12.dimenzije čiste svetlobe, prevaja nepogrešljive informacije za vse človeštvo, v tem procesu tranzicije, prav tako kanalizira Lorda Sanando, Isis, Enoche, Venerijance, Arkturijance (iz večih ravni dimenzij), prav tako pa je v stiku s svojo komplementarno partnerko (TwinFlame) iz višjih dimenzij Leah. Vsako od teh bitij z njegovo pomočjo prenaša na Zemljo elementarne informacije za različna področja in tematike osebno/duhovnega razvoja človeka in človeštva; razumevanja mehanizmov, ki kreirajo nas, realnost in vse kar imenujemo življenjska izkušnja.

V sedanjem času Sal Rachele vodi delavnice po vsem svetu, na katerih se izvajajo različne zdravilske tehnike in tehnike ascendiranja, ki jih je razvijal skozi desetletja praktičnih izkušenj na področju zdravljenja in širjenja zavesti , s pomočjo svojih vodnikov. Najbolj znane tehnike:  “Naam – Sveti Tok Zvoka”;   “Zdravljenje 6-ih Ravni”;    “Zdravljenje Lastne Časovne Linije”,  unikatna tehnika za zdravljenja travm iz zgodnjega otroštva in prejšnjih življenj; “Integracija Duše”, preko te tehnike se lahko osvobodimo tujih delcev duše in pridobimo nazaj vse svoje izgubljene delce lastnega sebe;  “Proces Ascendiranja”,  celostni postopek, s katerim pospešimo in se naravnamo nazaj na lastni proces razsvetljenja v fizičnem telesu.

Veliko od teh tehnik bomo uporabljali tudi na tej delavnici. Sal Rachele vedno uporablja vsa svoja znanja, ki so integrirana v zadnjo delavnico in v vse postopke svojega dela. Ta delavnica vam bo pomagala zaživeti “od znotraj navzven”, da boste resnično začeli izžarevati svojo veličastnost na tem svetu!

“Smo multidimenzionalna bitja, ki trenutno zavestno doživljamo življenje večinoma lena tretji in četrti gostoti Zemlje. Naše sedanje stanje zavesti je rezultat mnogih dejavnikov, ki imajo mnogo manjšo pomembnost, kot dejstvo,  da smo na poti fizičnega razsvetljenja, kar  večini od nas prinaša najbolj razburljivo , a hkrati tudi najtežje obdobje vseh časov  na Zemlji. To je naša božanska odločitev iz točke Višjega Jaza in mnoga bitja iz višjih dimenzij nam pomagajo pri tem procesu razvoja in dviga v višjo frekvenco Svetlobe. Ta proces je primerljiv z našim prvim (fizičnim) rojstvom, ki je hkrati pomenilo vstop v svet dualnosti, sedaj pa je to raven transcendiranja in transformacije vsega, kar je potrebno na tej naši poti. Smo močna, ustvarjalna, duhovna bitja  ustvarjena po podobi našega Stvarnika, ki hkrati tudi mi smo. Čas je, da si to zapomnimo in v skladu s tem spoznanjem  zaživimo naše vsakodnevno življenje.”

 

– petek 15.aprila (v dvorani nad Kavarno Veronika, 18h – 21h)  – večerno predavanaje ali mini delavnica, “ZEMLJA V SPREMINJANJU“, delavnica, vodena meditacija, predavanje, vprašanja in odgovori. To je tradicionalni večerni dogodek pred delavnico, kjer lahko z učenji Sal Rachela pride v stik širši krog ljudi, z namenom predati informacije, ki so pomembne za ta čas, da lahko do informacij pridejo tudi ljudje, ki ne bodo prisotni na delavnici.     (prispevek za dogodek je simboličnih 15€, v kolikor tega ne bi zmogli, vam predavanje omogočimo brezplačno po predhodnem dogovoru.)

– sobota 16. april (v dvorani nad Kavarna Veronika, 10.00h – 18.00h) delavnica:  “KAKO TRANSFORMIRATI SVOJE ŽIVLJENJE“, smo mogočna, kreativna, duhovna bitja, sposobna ustvarjanja neverjetnih stvari, a žal velika večina duš na Zemlji tega ne izkuša v vsakdanjem življenju. In Sal se bo na tej delavnici izrecno posvetili  procesu, da v vsakdanjem  življenju dosežemo resnično otipljive spremembe in da naše življenje postane odsev veličastnega duhovnega bitja, kar resnično smo.  Seveda je brez globoke notranje spremembe, skoraj nemogoče narediti katerokoli na zunaj opazno spremembo.  Ampak za realno prizemljitev tega ni dovolj le, da prisostvujemo na navdihujočih duhovnih dogodkih, delavnicah ali tedensko obiskujemo priznane terapevte. Vse to je seveda lahko v pomoč, še zdaleč pa ni dovolj, da bi zaživeli korenito transformacijo življenja na vseh nam pomembnih življenjskih področjih.  Rojeni smo zato, da živimo Življenje v vsej svoji Moči, ne da le životarimo ali se le prebijamo skozi, ampak da rečemo Življenju Da! Življenje je posuto z Blagoslovi, ki jih prejemamo in delimo naprej. Na tej delavnici se ne bomo posvetili le zdravljenju najglobljih  zakoreninjenih prepričanj, ki nas omejujejo, ampak se bomo posvetili tudi praktičnim načinom integracije nove zavesti in razsvetlitve/nja vseh pomembnih življenjskih področij;  partnerskega, poslovnega, družinskega, zdravstvenega, skratka vseh področij, ki kličejo po spremembi na bolje.  Tako da pridite pripravljeni na resnične in pozitivne spremembe v vašem življenju. Cena delavnice je 95€.  (za predčasne prijave do 15.marec, cena 85€)

–termini za OSEBNO SEANSO:  med 13. in 18. aprilom. Cena za OS je 85€.   (za datum in uro prostih terminov kontaktirajte organizatorja)

 

http://www.institutkristalin.eu/

email: info@institutkristalin.eu

telefon: 031 369 338

Opomba: Obisk delavnice  in osebnega srečanja, je možen samo ob predhodni prijavi, število sedežev je omejeno, rezervacija na dogodek je veljavna ko nakažete celotno kotizacijo za dogodek ali OS, na trr organizatorja.

Posted in: Matrika iluzije, Svet in ljudje, Ubuntu

9 sekund & 7 minut & 246 besed

\ by

Ste se kdaj vprašali kako dolg je povprečen orgazem? Kaj pa povprečno vzhičenje ob nakupu novega ferrarija? Ne? Ste uspeli kdaj izmeriti za kako dolgo vam je uspelo pridobiti pozornost zlate ribice?

Kaj pa pozornost nekoga, ki bi mu radi nekaj povedali. Morda pomembnega. Hm? Recimo nekoga kot ste vi…

Kot kažejo statistične raziskave, je povprečna dolžina oz. čas v katerem uspemo internetnega vojerja pridobitiv branje nadaljevanja objave – uganite – toliko kot pozornost zlate ribice ;). Skratka z naslovom in uvodom imate ravno čas za en orgazmičen tvit. In pri tem je “bad news” v resnici “good news”. Ali pa “top 10”, ta zmeraj vžge ;).

Ste kdaj ugotavljali koliko časa ste pripravljeni žrtvovati za članek? V povprečju 7 minut, potem vas zapusti pozornost. Ljudje pač ne berejo več, to zahteva zbranost in domišlijo. Težko pa je filozofirat v tvitih, zaenkrat haiku ni moja reč.

Ravno oni dan smo debatiriali okoli dileme ali še pisati članke, bloge ali enostavno vzeti kamero in naredit tak vlog selfie. Drži, prav gotovo je zadeva bolj slikovita; lahko se jo posluša ob delu (sicer to velja bolj za lahkotne teme v stilu kako postati bolj privlačen za nasprotni spol ipd.), po drugi strani se po videu ne da iskati po ključnih besedah, poleg tega zahteva malo več obdelave. Video je učinkovit, še posebej če je pripovedovalec markanten. Skratka verjetno je najboljša opcija pripraviti oboje, čeprav požre ogromno časa. Recimo, da so nekatere objave tega vredne. Kaj menite pa vi?

Najučinkovitejšo dolžino članka pa ugotovite sami ;).

Posted in: Izobraževanje, Svet in ljudje, Ubuntu

ZDA plačujejo imigrantom za odhod v Evropo – članek avtrijskega Info-direkt

\ by

Zanimiv članek se je pred mesecem pojavil v avstrijskemu spletnemu časniku Info-direkt, ki govori o tem da so različne ameriške organizacije aktivno vodile kampanjo in plačevale ljudem za odhod v Evropo. Časnik ima dobre povezave v avstrijski obveščevalni organizaciji, zato je informacija verjetno prava. Članek navaja, da del ali celo ves strošek transporta financirajo ZDA, skozi različne “nevladne” organizacije. Organizacije, ki so pomagale ustvariti tudi krizo v Ukrajini. Ocena transporta človeka je ocenjena na 3.000€, pri čemer lastniki prevoza včasih postavljajo celo ceno 14.000€. Do sedaj pa se ni niti nihče vprašal kako je mogoče, da imajo nekateri begunci v roki še vedno po 10 ali 11.000€ ko pridejo na staro celino. Kljub temu, da so te informacije znane, so obveščevalnim službam ZDA preprosto prepovedale poročati o tem. Vsi se s tem očitno ne strinjajo. Begunska industrija je očitno dobičkonosna zadeva, kot poroča isti časnik. Ne gre spregledati, da so te t.i. dobrodelne organizacije, pravzaprav podružnica Barkleys Bank of London, kot je to odkril italijanski analitik Mauricio Blonde.

Vse vodi iz strateške doktrine Lee-ja Strausa: “Najlažji način za zaplen resoursov neke države ni vojna ampak njeno (ekonomsko) uničenje. Brez države ni vojske, brez tuje vojske pa ni nevarnosti poraza.” Heglova dialektika v vsem svojem sijaju

Posted in: Matrika iluzije, Naravni viri, Svet in ljudje