Za tiste, ki se z pojmom lažne zastave srečajo prvič je tukaj kratko pojasnilo. Lažna zastava (ang. “false flag event”) je dogodek, ki je ustvarjen pod pretvezo ali ukrepom, pogosto dobrobiti, z namenom doseganja pravega cilja. Je del heglove dialektike, ustvariš problem in ponudiš rešitev.
Najbolj vroča debata tega tedna je gotovo Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Nekako so ga uspeli pripeljati na tiho, brez javne razprave, skozi proces. In to v trenutku, ko vlada še ni oblikovana, tako da ne bo nekega jasnega “krivca”, v času kislih kumaric. In bojda so ga pisali strokovnjaki. Strokovnjaki za kaj pravzaprav? Poglejmo kaj je sedaj na tem…
Verjetno je odveč komentar, da je državna blagajna prazna. Po drugi strani država in zadnja vlada razen strahotnega zadolževanja niso storili popolnoma ničesar za stabilizacijo gospodarskih razmer. Raje so reševali banke. In sedaj javno upravo. Vse pod pretvezo davčne solidarnosti. Če v realni ekonomiji zmanjka potreba za nečem, podjetje enostavne zapre trgovino in ljudi odpusti. Cariniki pa so sedaj novi inšpektorji. Povejte kako boste sedaj prekvalificirali vse tiste delavke v muri, rudarje in še ostale “navadne” brezposelne državljane.
Država ima z delom hud problem. Pravica do dela je zagotovljena z ustavo. Ustava pa je osnovana na pravu teritorija, naravnih pravic. Država, davki in podjetja pa so del admiralitete, t.i. pomorskega prava, ki predvsem ureja razmerja med trgovskimi entitetami – torej podjetji. Sedaj bi država Slovenija na vsak način izenačila delo človeka (ne fizične osebe – to je že pomorska definicija) z delom podjetja. Za državo smo očitno vsi potencialna podjetja in ne več živeči in dihajoči ljudje. Tukaj se pojavi dobro vprašanje ali lahko kdorkoli na človeka obesi kakršnekoli davke. Zato jih ustava nima. Davke naj bi uvedli za skupno dobro, to je dogovor in ne prisila. Pomislite, bi zaupali svoje davke nekomu, ki jih porabi za razbohotenje svojega že tako nevzdržnega poslovanja in odplačila kreditov za sredstva, ki niso bila nikoli namenjena vam. In nikoli ne bodo.
Država očitno misli, da se vseeno da iz ljudi iztisniti še nekaj denarja. Zato tudi onemogoča bolj fleksibilne načine dela. Če želite opraviti neko delo, morate enostavno registrirati podjetje. Aha, ok. Ampak tukaj vas čaka že prvi kavelj 22. Prispevki so gromozanski, država pa pokroviteljsko v prvih dveh letih malo pogleda skozi prste. Kdo naj bi poskrbel za plačilno disciplino, kdo za hitre postopke pred sodišči, kdo za vso to papirologijo? V državi kjer vse razpada , z “uradno” 13% nezaposlenostjo, kjer ni možno zaposlitve, kjer je večina mladih do 30 leta doma, v državi, ki je nastala na podlagi solidarnosti, se majhna skupina ljudi odloči povoziti ustavne pravice in še dodatno ljudi spraviti na kolena. Ker so jim tako naročili.
Pomislite, da ste med tistimi reveži, ki po 6 mesecih iskanja zaposlitve izgubite pravico do nadomestila. Nikjer se ne morete zaposliti, pa bi zelo radi delali. Lahko ste mladi in sposobni, z izkušnjami, pa vendar enostavno ni delavnih mest. V ekonomiji kjer je potrebno poleg vaše plače zagotoviti skoraj še tak delež državi za njeno delovanje, je vsak zaposlen velik strošek (razen v državni upravi). Državi, ki niti s tem ni več zadovoljna, ter se na tiho zadolžuje. In to je tudi srž problema. Davki pobrani po redni poti so namenjeni poplačilu kreditov. Za državo ne ostane nič, zadolževanje pa je drago. Po drugi strani, če ste med prejemniki socialnih transferjev, kakršnokoli dodatno delo, ki vam prinese denar, ogoroža vaše bodoče prejemanje socialnih transferjev. Torej ima zakon dvojni namen, znižati prag prejemkov in prisiliti ljudi, da dajo državi delež od tega majhnega zaslužka. Dodatni ukrep, ki bo v prihodnje še sprejet in o katerem smo tukaj že pisali, pa je omejevanje dvigov gotovine. Država lahko pogoje dela omejuje zgolj nad podjetji, zato se pa tako trudi oemjite stvari, ki so pogoj za delo (denar, transakcije itd.). Tako boste prisiljeni v elektronsko poslovanje in kot rečeno to pomeni popolno uparitev finančne svobode. In brez skrbi, to je že v pripravi, pa ne zgolj v Sloveniji. Če se tudi vam zdi to kot delček orwellovega filma, niste edini.
Torej kaj lahko stori mlad brezposelen človek, upokojenec z minimalno pokojnino, mamica z dvema otrokoma, ki dela za minimalno plačo nekje, ter vsi ostali? TO KAR SO POČELI DOSEDAJ!! Ker tukaj ne govorimo o podjetjih! Tako primitivnemu zastraševanju, prisili države in grožnjam se je potrebno upreti. Poleg tega, delo na črno ni delo na črno dokler ni dokazano, da je prišlo do finančne transakcije, kar pa seveda noben carinik v praksi ne more dokazati. In ne, nimajo nobenih pooblastil, da pridejo v vaš dom ali posestvo, če pa želijo imeti sodno odredbo pa mora obstajati UTEMELJENI SUM. Pomislite ali bo sodnik, po 3 mesecih kot je v navadi tukaj, izdal odredbo, ker družino pri sosednjih vratih bloka frizira kolegica, ki nima podjetja. In zato v zameno dobi nekaj denarja ali česa drugega. Kaj lahko naredi invalidsko upokojeni človek, ki mu 300€ žal ne zadostuje. Kaj naj naredi mlad človek, ki nikjer ne more dobiti službe pa vseeno mora (pre)živeti. Postavi naj se za svoje pravice! Niste podjetja! Ste ljudje! In imate pravico do dela, do solidarnosti in uspevanja! Država naj problem rešuje celovito, natančno vedo kaj bi bilo potrebno storiti, pa zaradi različnih interesnih skupin tega pač ne počnejo.
Obstaja pa tudi alternativa, s katero si lahko čisto legalno pomagate vsi. V naši poti obilja najdete informacije o sistemu Vzajemnega kredita, še nekaj dodatnih informacij pa najdete tudi tukaj.
Zakon je brezzob, protiustaven, namenjen je zastraševanju in preusmeritvi pozornosti, tako kot vse lažne zastave. V tem trenutku ni čisto jasno kdo je v tem primeru tepec. Tisti, ki so zakon spravili skozi proceduro ali mi, ki to toleriramo.
Update: sliko sem si sposodil na odličnem blogu Nare Petroviča
