Sal Rachele je učitelj, zdravilec, mistik in avtor kopice knjig na temo duhovnosti in zbujanja človeštva. Pred kratkim (v marcu) je imel tudi delavnico v Ljubljani na kateri je bilo možno tudi izkusiti občutek pri kanaliziranju višjega jaza. Da gre za lucidnega govornika si lahko spodaj ogledate tudi njegovo interpretacijo dogodkov po 2012. Priznam, da se v precejšnji meri pridružujem njegovi perspektivi. Kot že večkrat omenjeno na tej strani, spremembe se dogajajo “pod površino” v nas, na višjih nivojih bivanja, fizične spremembe sledijo čisto na koncu pa vendar sedaj postajajo čedalje bolj očitne. Tisti, ki ste občutili val 21.12.2012 veste, da so stvari drugačne… negativnosti v nas se zelo hitro rakrajajo, ego ima precej manjšo moč kot pred tem, želimo si več iskrenosti in razmerja (služba, sopotniki, prijatelji, znanci…), ki niso poravnana z nami, se trgajo, sinhronistični dogodki so precej bolj pogosti. In to je razlog za veselje in radost, saj je to najbolj očiten dokaz, da stopamo v novo zlato dobo. Vendar vas to dejstvo še ne odrešuje nedejavnosti in odgovornosti. Pomagajte nam pri ustvarjanju!
10 razlogov zakaj pustiti službo v 2014
Odličen članek, pravzaprav razmišljanje, Jamesa Altucherja, precej vplivnega avtorja, podjetnika in pisca. Povzetek razlogov:
1. Srednji razred je mrtev (razen seveda tistega dela, ki so v državni upravi 😉
2. Postali ste nekje založeni (in pozabljeni)
3. Podjetja vas ne marajo (ne podpirajo vaše karierne poti, saj jih lahko nekoč ogrožate)
4. Denar ne predstavlja sreče (je zgolj higienik)
5. Začnite takoj šteti koliko je takih ljudi, katerih večja odločitev vam življenje obrne na glavo
6. Ali vaša služba zadovolji vaše potrebe (in s tem mislimo na VSE potrebe ne zgolj denarja)
7. Pokojnina bo za en d..k (in vi to že veste)
8. Izgovori
9. Čisto OK je začeti z majhnimi koraki
10. Obilje ne bo prišlo iz vaše službe
Plamen večnosti
V pot obilja smo dodali nov članek, verjetno eno pomembnejših sporočil človeštvu. Več o Basharju in sporočilih si oglejte na youtube ali njegovi strani.
Prijetno branje, komentarji zaželjeni.
“…
Čutite v svojem bitju ritem in hitrost vseh galaksij, same tvarine stvarstva, univerzalnega srca neskončnega stvarstva. Kajti vsi bijete v tem srcu in nihče izmed vas je zunaj srca vsega kar je. Vi ste kri in življenjska sila boga samega. To je vaša sila in vaše življenje. Vi ste vse to in vse to ste vi. Iz vaših sanj se rodite, iz vaših src živite, iz vaših duš bodite luč. Kajti niste nič drugega kot to.”
p.s.: za spremembo članek ne vsebuje krilatih konj, vil ali škratov 😉
Percepcija & Realnost Obilja
Človeška percepcija je kot elastika in se jo da poljubno raztegniti. Zanimivo je, da si jo pogosto kar sami skozi svoja prepričanja. Verjamemo to v kar smo prepričani, pogosto pa stvari poskušamo stvari prikazati v lepši luči, kot v resnici so. Še posebej če niso zelo očitne, kot je npr. distribucija bogastva. Že vrabci na strehi čivkajo, da so se razmerja podrla in srednji sloj izginja… ampak kako bogati so sedaj bogati… in kdo sploh je sedaj srednji sloj? Povsod po svetu se dogajajo povsem enake reči, bogati postajajo bogatejši, vsi ostali revnejši.
Kako je obilje pravzaprav porazdeljeno v ZDA pa si poglejte spodaj.
Friedrich Nietzche: Tako je govoril Zaratustra
Prolog (4)
Čas je za človeka, da popravi svoj cilj. Čas je za človeka, da poseje seme svojega najvišjega upanja. Njegova prst je še dovolj bogata. Vendar bo ta prst nekoč revna in izčrpana in vzvišeno drevo tam ne bo več moglo rasti. Žal prihaja čas, ko človek ne bo mogel zalučati puščice svojega hrepenenja preko človeka in struna njegovega loka bo pozabila zveneti. Povem vam: vsakdo še vedno potrebuje kaos v sebi, da bi rodil plesočo zvezdo. Povem vam: še vedno imate kaos v sebi. Žal prihaja čas, ko človek ne bo rojeval nikakršnih zvezd. Prihaja čas najbolj prezirljivega človeka, ki ne zmore več prezirati niti sebe. Poglejte! Pokažem vam Zadnjega človeka.
“Kaj je ljubezen? Kaj je stvarstvo? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?” vpraša Zadnji človek.
Zemlja je postala premajhna in Zadnji človek poskakuje, tisti ki je vse naredil majhno. Njegova vrsta je neiskorjenjiva kakor bolhe; Zadnji človek živi najdlje.
“Odkrili smo srečo” povedo Zadnji ljudje in pomežiknejo.
Zapustili so regije kjer je težko živeti; kajti potrebujejo toplino. Še vedno ljubijo svojega soseda in se drgnejo obenj; kajti potrebujejo toplino. Postati bolan in nezaupljiv imajo za grešno, hodijo previdno. Malo strupa sem ter tja naredi prijetne sanje. In veliko strupa na koncu za prijetno smrt. Še vedno dela, kajti le-to je zabava. Pa vendar pazi, da zabava koga ne rani. Ne postane ne reven ne bogat, kajti oboje je preveč obremenjujoče. Kdo sploh še želi vladati? Kdo si želi ubogati? Oboje je preveč obremenjujoče. Brez pastirja in ena čreda! Vsi si želijo istega; vsi so enaki; kdor čuti drugače gre prostovoljno v norišnico.
“Nekoč je bil ves svet blazen!” povedo najbolj subtilni med njimi.
So pametni in vedo vse kar se je zgodilo, tako ni konca njihovemu posmehu. Ljudje se še vedno prepirajo, pa se kmalu pobotajo; drugače vznemiri njihove želodce.
“Odkrili smo srečo” povedo Zadnji ljudje in pomežiknejo.
Volilci, volilna pravica in odgovornost
Prvo vprašanje: Ste šli na zadnje volitve?
Drugo vprašanje: Zakaj ne?
Tretje vprašanje: Ali vam je vseeno ker mislite, da vaš glas (itak) ne šteje?
Volilna pravica za vsakega polnoletnega moškega in (predvsem) žensko je relativno nedavna civilizacijska dobrina. Kljub kar nekaterim manipulacijam z volilnimi glasovi, uporabo NLP tehnik nad volilci in raznovrstnimi poskusi omejevanja alternativnih struktur s strani vladajočih, pa so volitve EDINI miren način, da se usmerja usoda v smer, ki si jo želimo. Naši predniki so si pravico do volitev, do obvezujočega mnenja ljudstva, težko izborili, zato je prav nerazumljivo zakaj se ravno v Sloveniji, ki je bila toliko stoletij in tisočletij pod okupacijo različnih narodov, to pravico v tako veliki meri zavrača. Apatija in nezanimanje sta nepredstavljiva, hkrati pa še vedno ljudje – volilci pričakujejo, da se nekaj spremeni. Po drugi strani tisti, ki se vseeno odpravijo volit pogosto volijo PROTI kandidatu z izbiro s strani medijev inducirane alternative ali pa volijo tako kot od njih pričakuje družina, cerkev ali lokalna skupnost. Zakaj vam je pravzaprav tako vseeno? Oblast se boji edino volitev in alternativ, ki bi zrušile njihovo udobno življenje. Natančno ve, da se z odvračanjem pozornosti od pomebnih tem, sprtosti med idologijami, ukrivljanjem percepcije ohranja ljudi v zasanjanem stanju. Za oblast je pravzaprav prav super, da ljudje ne hodijo na volišča, tako je verjetnost, da zmaga neka struja precej večja. Zato volitve niso obvezne, čeprav bi bilo ravno to precej smiselno. Trenutna oblast veliko oblublja že dve leti pred volitvami, naredi bolj malo, na koncu pa se zdi da je vse kot prej oz. slabše. Ko volite izrazite mnenje, ste odgovorni zanj in tudi za nastale posledice. Ko ne volite ste ravno tako (so)odgovorni, pravzaprav v tem primeru niti nimate pravice kritizirat (ne)ukrepe vlade. Voljenje pomeni izraz zaupanja in je dvosmerna cesta. Zaupanje je potrebno zaslužiti in se ga lahko tu vzame! In ko boste želeli dat glas vašemu kandidatu, kateri bo to? Zakaj ravno ta? Ker je lepo oblečen? Morda izobražen? Kaj pa program, temelji na združevanju, ljubezni in odgovornosti? So predstavljeni konkretni ukrepi? Če ste med tistimi, ki dajete prednost vsebini pred konfekcijo imate na tej točki precejšno dilemo. Kakorkoli je že, ne more vam biti vseeno.
Vaš glas še kako šteje! Še posebej če ga date po svoji vesti! Einstein bi rekel, da težko lahko pričakujemo različne rezultate, če vseskozi ponavljamo iste stvari. Pravzaprav se temu z drugimi besedami reče neprištevnost. In sedaj še sklepno vprašanje: kako pa je z vašo prištevnostjo?
Most mečev
Mnogi se sprašujejo kaj nas (še) čaka, mnogi prestrašeni zaradi vseh “prerokb”, apokalips, propadov, možnih strahot… pa vendar. Kaj se pa zares dogaja? Čas se eksponento pospešuje in v 1994 je bil odprt tudi “Most mečev”, začetek 36 letnega obdobja v katerem se sonce poravna s centrom galaksije, ki hkrati predstavlja začetek in konec 26.000 letnega cikla, precesije galaktičnega enakonočja (tudi galaktične poravnave). Leto 2012 predstavlja vrh tega prehoda in Maji so to vedeli. Predstavlja prečenje od obstoječih starih paradigm na nove. Slej ko prej ga bomo v naslednjih 16 letih vsi prečili, most je tukaj za vse, trenutno ga prečijo stare duše inkarnirane na Zemlji, ki vodijo tudi ostale v svetlobo, jim kažejo pot. Ko enkrat prečite ta most, vam bodo sledili tudi drugi. Prečili bodo v prepričanje nove realnosti, zato je odmetavanje starih tisto kar nas čaka v naslednjih 16 letih. Odmetavanje starih strahov je tisto kar sledi. Most je čudovita reč in stara prepričanja enostavno ne morejo čezenj. Vendar zakaj se mu reče most mečev? Ker je prečenje mostu tudi borba! Noč je najtemnejša ravno pred jutrom in odmetavanje starih prepričanj je največja borba od vseh. Meč pa je tudi simbol resnice. Kar poglejte okoli sebe. Kamorkoli pogledate, karkoli poznate je zlagano, sprevrženo in izrojeno. Most simbolizira tudi moč resnice, maske bodo padle in pravi obraz se bo (končno) pokazal. Tema mostu ne more prečiti.
Poslušajte še kryonovo razlago
Zakaj tako hitro zapademo v nestrpnost?
Se zjutraj zbudite nekam čudne volje, pa vas že premalo sladka kava spravi v živčnost? Takoj zatem naderete še otroke, ki bi še spali, vam se pa (kar nekam) mudi? Vas delajo živčne vozniki na cesti, dež, šef v službi, reality šov v parlamentu, davki in sosedje? Zakaj v časih krize tako hitro postanemo nestrpni?
Zadnji val ektremne nestrpnosti v podobi skrajnih družbenih skupin, uperjenih proti tujcem, romom, črnim, rumenim, drugače mislečim, skratka drugačnim, preplavlja evropo in tudi Slovenijo. Vročekrvni izpadi in vihrajoče zastave so v resnici zgolj posledica, podobno kot je izpuščaj posledica ne-zdravja. Kaj je v ozadju te nestpnosti? Občutek nemoči in (inducirana) prepričanja s strani medijev in izobraževanja, da sami ne moremo nič storiti, ustvarja v nas ogromno nelagodje, ki se v sklepni fazi reflektira v strahu. Strahu pred izgubo varnosti, strahu pred spremembo. In le stežka si priznamo, da več ko razmišljamo o naši nemoči, več strahu ustvarjamo. Potem smo jezni na cel svet. Da bi sprostili to nelagodje iščemo somišljenike, med katerimi se počutimo varne. Disonanca tako vsaj za trenutek postane bolj obvladljiva pa vendar niste s tem nič bližlje svoji odrešitvi. Agonija se le podaljšuje, ko ostajate v tej coni udobja.
Pa vendar…NISTE NEMOČNI! V vsakemu izmed nas je vse potrebno, da se rešimo spon, le zaupajte vase in ne pričakujte, da vas bo rešil nekdo drug. Vi sami ste svoj rešitelj! Dajajte drugim zgled in objemite svojega partnerja, ker vam je pripravil kavo, da ste lahko zjutraj ostali v postelji še 10 minut. Poljubite svoje otroke in jih z nasmehom zbudite. Zahvalite se vsem okoli sebe, saj vam dan naredijo zanimiv in drugačen in povejte šefu, da ima danes prav lepo kravato. Samo kadar dajemo se počutimo zares srečni. In vedno nam drugi vračajo tisto kar dajemo sami. Namesto nestrpnosti ustvarite ljubezen, imejte se radi in drugi bodo imeli radi vas… in dan bo takoj lepši 😉
Da bo dan lepši si sem in tja poglejte neuničljivo navdihujoč optimizem Charlija Chaplina:
Veš (državljan) svoj dolg?
Zadolževanje držav je, kot kaže, že nekaj časa mednarodni šport št. 1. Ko pa se debata preseli na osebni dolg znotraj kolektivnega, pa pogosto pojavi v grlu cmok, še posebej ker je ta dolg zelo realen in vpliva na kvaliteto bivanja v državi. Koliko je trenutno osebnega dolga, se pravi dolga države, ki pade na slehernega državljana, je tako pogosto vprašanje. Trenutno znaša dolg Slovenije približno 25mrd, vendar pa se bomo v tem letu še najmanj dvakrat zadolžili. Preneseno na državljana, pomeni ta dolg 12.500€ za vsakega otroka, odraslega, upokojenca. V tem letu tudi zapadejo nekateri stari dolgovi v višini dobre 4mrd, pri čemer si je vlada pustila možnost zadolžitve do 8mrd. Če uporabimo osnove seštevanja (3,5mrd za banke + 4mrd za dolgove + 3mrd za socialne transferje) je država še premalo rezervirala, pri čemer ne bo rešila niti enega samega problema. Se bodo pa obstoječi poglobili. Trditev, da so druge evropske države zadolžene še malo bolj, je prav slaba tolažba, saj v marsikateri bolj zadolženi evropski državi ljudje živijo bolje kot v Sloveniji, saj se tam denar vlaga nazaj v gospodarstvo in ne (zgolj) v socialne transferje. Prav tako NI dobra novica, da so obrestne mere ugodnejše. 4,8 so še vedno strahovito visoke, še posebej če gre za daljša obdobja, kot npr. 30 letne obveznice. Saj še niste pozabili obrestno obrestnega računa, kaj ne? Za pozabljivce… pri 4,8% se izplačilo podvoji v 10 letih, obresti so enake glavnici. Vendar pa se Slovenija zadolžuje s tako lahkoto, kot da bi denar prišel “iz zraka”. Saj res, pa saj čisto zares nastane “iz zraka”, pravzaprav iz ustvarjenega dolga. Ali ne bi bilo veliko lažje če denarja ne bi bilo in bi bila edina kredibilna valuta človeški potencial in sposobnosti? Tako se nikoli nihče ne bi mogel zadolžiti v tujem imenu.
Imajo krize kakšen pomen?
Najverjetneje ste tudi vi med tistimi, ki se sprašujete zakaj raznovrstne krize sploh potrebujemo, zakaj jo morate doživljati ravno vi. Če odštejemo tiste krize, ki so bile načrtno orkestrirane, pa je vsaka kriza (finančna, osebna, družbena itd.) pravzaprav sklepno dejanje spremembe v zavesti, spremembe v prepričanjih. Na najosnovnejšem nivoju nam služijo kot referenčna točka, tudi kot spoznanje česa ne želimo. Problem z ljudmi v splošnem je, da večina ne ve kaj sploh želi. Naša prepričanja obvladujejo naše življenje in še posebej radi se navežemo na stvari in vzorce, ki so v resnici prav slabi, tako za nas same pa tudi za družbo v celoti. Ko se enkrat prepustimo odločitvam drugih, da nam govorijo kaj naj mislimo in počnemo, kljub vsemu udobju s časom ustvari izjemno napetost, saj s tem zatajimo našo enkratnost. Kot del enotne, kolektivne zavesti, vsak posameznik prispeva svojo energijo (pozitivno in negativno) v skupni bazen in ko kolektivno dosežemo kritično maso, se začnejo dogajati spremembe. Spremembe se vedno reflektirajo v spremembi sistema prepričanj (oz. ravno obratno – spremembe so manifestacija sprememb v prepričanjih), ki predstavljajo ustroj posameznika. Krize so vendarle nekaj slabega, boste rekli. Pomislite, bi se bili pripravljeni spremeniti, opustiti vaša obstoječa sistema prepričanj (četudi dobra za vas), če ne bi bili v to prisiljeni? Ljudje se krčevito oprijemamo tistega kar poznamo, čeprav škodljivega in se grozno bojimo nepoznanega. Zato se oklepamo nafte, denarja, nadzora, medijev, prepuščamo odločitve drugim in nas ne zanima kako naše (ne)delovanje vpliva na druge, pozabljamo pa na ljubezen, odnose in naravo. Spremembe so torej naš kompas, govorijo o tem da smo na pravi poti. Le kako bi lahko spoznali svetlobo, če ne izkusimo teme? Po vsaki krizi se stvari hitro začnejo premikati, vedno v smeri spremenjenih prepričanj, seveda pa se ljudje na začetku težko sprijaznijo s spremembo, vendar tudi hitro pozabijo, da so se morali kadarkoli spremeniti. Živimo v zelo zanimivih časih in kot da ne bi bilo dovolj, se čas navidezno še pospešuje. Svet je precej drugačen kot je bil zgolj 10 let nazaj. Trend se bo vsaj še leto in pol stopnjeval, vse do preporoda. Takrat se nam bo zdelo da je bil svet popolnoma drugačen zgolj 2 leti nazaj. To so gotovo zelo razburljivi časi!
Oglejte si še zelo lepo predavanje Richarda Dolana, izjemnega neodvisnega misleca in zgodovinarja, ki lucidno govori o tem in onem, pa tudi o globalnih spremembah. Vredno 2 ur vašega življenja!