Zdrobljeni um

\ by

V zgodnjem 20. stoletju so poskušali ugotoviti naravo ljudi in predvsem to kako sprejemamo svojo realnost v razmerju do ostalih pripadnikov vrste. Že Gustave LeBon je ugotovil, da imajo ljudje v skupinah nenavadno lastnost, da se poistovetijo z skupino in ne individuumi v njej. Težko pojasnjena lastnost je še najbolj podobna hipnotičnemu transu, ki je zelo nalezljiv. Še toliko bolj pa je izrazita, če imajo sodelujoči otroško duševnost.

Po prvi svetovni vojni se je Britansko Psihološko Društvo (“The British Psychological Society”) ukvarjalo z učinkom bombnega šoka na vojake, traumatizirane od vojnih grozot. Niti ne zato ker bi jim lahko z boljšim razumevanjem pomagali pri okrevanju, temveč kako ta učinek aplicirati na čim večjo maso ljudi. Psihološka trauma povzroči zakrnjenje človeka v njegove najosnovnejše bistvo, zato se je takratni eliti porodila super ideja o masovnem pranju možganov. Vojne so namreč drage in naporne. Med drugo svetovno vojno in tudi že pred njo je žezlo raziskovanja nadaljeval Tavistock inštitut z Kurtom Lewinom na čelu, ki je bil pravzaprav tisti, ki je predlagal “preproga” bombardiranje civilistov, ki sta ga nato izpeljala Roosvelt in Churchill kot klinični eksperiment masovnega terorja. Red iz kaosa, bi lahko rekli. Glejga zlomka, takoj po vojni je Tavistock postal podjetje, v katerega so veliko vlagali Rothschieldi. Iz njegaProject_MKULTRA se je po vojni razvil OSS, ki je bil predhodnik zloglasne CIE, poleg še drugih “inštitutov” psihološkega vojskovanja. Mimogrede, študent v tem inštitutu je bil tudi nihče drug kot Henry Kissinger. Znanost kako zlomiti posameznika in ga narediti nemočnega, je že od pamtiveka zanimala elito. Behavioristične znanosti, NLP, uporaba mamil in propagandne metode so bile predmet nadaljnega raziskovanja, predvsem pa je bil cilj ugotoviti najenostavnejši oz najučinkovitejši način za masovno kontrolo; kakršnokoli tehniko, ki bi pomagala razgraditi družino in družinsko inducirane principe religije, ponosa, patriotizma in seksualnosti kot orožje za obvladovanje množic. V celo zadevo so bile vpletene tudi farmacevtske firme kot npr. Sandoz, ki so skozi povezane inštitute (kot npr. Inštitut za študijo politik) in distribucijo LSD-ja inducirale tako popularno “flower power” gibanje v 60’, kot “proti kulturo”. Kasneje se je raziskovanje zasukalo v še bolj bizarne poskuse, projekt Monarh (poimenovan po metulju, saj se žrtve v stanju psihotičnega šoka počutijo lahkotne) in MK Ultra, ki bi jima zavidal celo Mengele. Ugotovili so, da lahko z uporabo elektrošokov poljubno particionirajo človeško psiho, osebnost razbijejo v množico različnih osebnosti (strukturna disociacija) in popolnoma prilagodijo svojim potrebam. Pogosto pa so v kotel pranja možganov vmešali še okultni (pravzaprav satanistični) misticizem. Ugotovili so tudi to, da so učinki precej boljši, če se zadeva aplicira že v rani mladosti, saj se s tem močno poveča fluidnost (zmanjšanje psiholoških motenjn kot posledica pranja možganov). In ja, Mandžurijski kandidat ni zgolj film, groteskno satanistično simbologijo pa lahko vsak dan opazujete na umopralnem stroju MTV (mimogrede – prebere se “empty v”). Človeški um se da prav lepo “shekat”, pravzaprav je popularni NLP zgolj derivat, skupek “dobrih praks”, ki imajo izjemno veliko učinkovitost z navidez preprostimi vzvodi.

Človeška psiha ima potrebo po formiranju plemen, skupin, družin, kjer se počutimo varni in ljubljeni. Kar nas dela posebne je, da ustvarjamo svoj notranji svet, predvsem z sposobnostjo ustvarjanja podob – slik naše navidezne realnosti. Te slike so ključ; notranja predstava realnosti, ki pogosta nima nič skupnega z resničnostjo. S področjem vizualnega dojemanja se je ukvarjal Walter Lippmann med obema vojnama, ki je znan prav s področja javnega mnenja. Javnost je tretiral kot zmedeno čredo, ki se ni sposobna odločati, zato ji je potrebno pri tem pomagati. NjeMonarchgova politika “ustvarjanja privolitve” je nadaljevanje Bernaysovega “inženiringa privolitve” oz propagande, ki sta ključna elementa vladanja v t.i. demokratičnih ureditvah. Dogma demokracije, lastna podoba in informacije, ki jih ne moremo preveriti so vse del taktike. Uporaba prirejenih anketnih rezultatov, ki insinuirajo dejstva pa tipičen prijem. Uporaba laži med dvema resnicama, plasiranje na videz absurdnih informacij, ki ustvarjajo v umu konfliktno stanje, tudi. Prav tako “bori se ali se spelji” in “z nami ali proti nam” ter uporaba zadrege, ki inducira sram, so vse zelo subtilne in izjemno učinkovite tehnike. Večja kot je skupina težje se posameznik upre, saj se ustvarja skupinska psihoza, miselni okvir. V smislu indukcije je ključno ponavljanje, zato vsaka propaganda temelji na naskončem ponavljanju, ki je še bolj učinkovita če je ne spremljamo zavestno. Podobe, ki jih spremljamo na TV-ju so zrežirane na način, ki so zelo podobne tistim, ki jih ustvarjamo v sebi, zato za mnoge TV postane edina realnost. Ni naključno, da je pravica do gledanja TV programa posebej zaščitena. Z oglaševanjem se ustvarja splošno mnenje, pa vendar tukaj govorimo o pranju možganov, ne o praških. Strah je seveda primaren vzvod in kot so ekspermenti pokazali, mora biti stalen, kroničen, ki ustvarja ravno dovolj stresa, da so vsi pod kontrolo. Pod dovolj stresa se geometrija osebnosti podre (stimulacija amigdale) in sublimira v primitivno nadzorljivo osebnost (retrakcija v t.i. plazilske možgane), ki ji je pomembno predvsem varnost, hrana in seks, oblika otroškega uma. Če malo pomislite, kateri TV programi so najbolj gledani? Drugo ime za tak način manipulacije psihe je tudi “Predvidljivo programiranje”, nekaj v stilu Pavlovih eksperimentov, zvončkljanja in slinjenja. Idealno orodje za posredovanje sporočil so mediji, še posebej televizija, orkestrirana iz neke centralne lokacije. Upepeli empatijo in ukrade nekaj, kar mnogi sploh ne vedo, da se da ukrasti. Samozavest, osebnostna rast, skrb za skupnost zamenja enakomerna doza traume… AIDS, SARS, ptičja gripa, ubijalske čebele, Zika virus, Al kaida, ISIS, Rusi, migranti. Mehanizem katoliške krivde in grešnika še dodatno krepi navidezne rešetke družbe, saj grešniki zaslužijo trpljenje – pri čemer sodeluje tako znanost, izobraževanje, medicina. Dogme, o katerih se ne spodobi spraševati. Iz tega ni lahko pobegniti, ne da bi zlomili naše človeške vezi in razmerja do tistih, ki jih imamo najraje.

brain_compartmentZlo hodi vsem na očem, pa ga nihče niti ne vidi. Na neviden, skorajda magičen način se celotna populacije drži na otroškega nivoju, uspavana z TV-jem in vklenjena v objem FIAT denarja, zastrupljena z farmacijo in indoktrinirana z izobraževalnim sistemom kot podaljškom religije in instituta države. Če so odrasli otroci in otroci… no… otroci, kdo je sploh zrel v tej družbi? Celotna družbena razmerja temeljijo na laganju in izmišljotinah, da se doseže stanje ugodja pa čeprav samo za 10 sekund. Laže se vse povprek, začne se v rani mladosti in laž se sprejema celo za družbeno koristno. A laži bolijo in spravljajo ljudi v kognitivno disonanco, cepijo osebnost. Saj se spomnite, da štorklja prinaša otroke, dedek mraz pa darila; permisivna vzgoja, cepiva in politika pa so koristne reči za družbo. Državni aparat nujno potrebujemo, da obstajamo kot narod, demokracija je edina oblika ureditve, vladavina prava edina moralna narativa. In FB je odlično orodje za dekoracijo neavtentičnega življenja. Vse je sprevrženo, vse obrnjeno na glavo. Pravzaprav… je bilo tako že vsaj od antičnih časov, saj so že stari grki tako za plebejce kot sužnje zaukazali obvezen obisk teatra – kot takraten način sugestivnega posredovanja. Opica počne kar opica vidi kajne? S pojavom masovnih medijev in orkestracije radia, televizije in interneta v tehnološko platformo, ki omogoča kontinuirano trajno okolje subliminacije in učinkovito razcepljanje uma in duha celotne populacije. Elite svojih namenov niti ne skrivajo več – enotna svetovna vladavina, Novi Svetovni Red. Prepričani so, da so že zmagali. Imate lahko katerokoli barvo, da je le črna ;).

Pa so res? Elita ve, da zbujen človek vidi skozi iluzijo in nanj strah nima vpliva. Strah kot vse druge iluzije so zgolj stanje duha. Ko ga enkrat presežemo vse postane kristalno jasno. Ko enkrat nismo več v krču, ko nismo obremenjeni se samodejno v nas stekati reka informacij, občutij in znanja iz vseh multiverzov. Niti ni več važno ali nam lažejo, saj edino pravo resnico najdemo zgolj v sebi. Krošnjarji pač prodajajo svojo robo, problem nastane šele, ko jo kupimo. Smo kot antene, privabljamo tisto kar oddajamo in najmočnejši signal je prav pri izvoru. Karkoli emaniramo, to smo, vsa realnost, vse kar se nam dogaja je samo naša refleksija. Torej moraš sebe poslušati najbolj. Ne zvezde na TVju, barbike v reviji, tvojega politika, tvojega guruja. Sebe. A pot do sebe je najtežja, pa vendar pri tem nihče ni sam. Torej ugasnite TV, začnite z raztapljanjem vaših prepričanj, tako ali tako niso vaša. To ni enostavno. Ni naključje, ko pravijo, da na Zemljo pridejo le najbolj izkušene duše. A bodite pogumni, ne izbirajte odločitev, ki so posledica strahu. Poiščite pomoč pri tistih, ki so že stopili na to pot, poiščite jo pri tistih, ki v zameno ne zahtevajo ničesar razen spoštovanja danega in pri tem poslušajte svoje srce. Jih je več kot si mislite in kljub temu, da se zdi, da nevidna roka še bolj stiska svojo pest, nikoli ni bilo več aktivistov, več razkritij, več resnice in več pozitivne energije kot kadarkoli v preteklosti znane zgodovine. Kljub temu, da je znanje skrito, izkrivljeno in zasmehovano, ni bilo pozabljeno, z malo truda ga boste našli. Razumevanje je še vedno ključno za napredek zato se potrudite, da boste razumeli vsaj osnove in namen. Kultivirajte ego, saj ravno ego naredi največ škode skozi čustveno obarvanje našega razmišljanja. Predvsem pa imejte odprt um; tisto kar prihaja vas ne bo zgolj sezulo temveč čisto odpihnilo. In to v dobrem smislu.

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Ubuntu

Pot sebstva

\ by

Imamo hud problem. Res, res, čisto zaresno težavo biti neodvisni, biti individuum. To je za večino kar težko, zahteva napor. Zahteva delo, predanost, razmišljanje in moralno delovanje. Heh, to je vse skupaj preveč napora. Ali res ne obstaja nekaj lažjega, neka vmesna lažja varianta? In se oglasijo mediji: „Ah prav gotovo! Prodali ti bomo MODO neodvisnosti! Tako si lahko instantno kdorkoli si želiš; panker, metalc, mačo ali pa tisti, saj veš, gay. Prodamo ti vse sorte podob, da si okrasiš svoje neavtentično življenje.“

In prav gotovo te bo to pomirilo, saj nedvomno v tebi kriči znan glas, ki te spominja na to, da čisto zares živiš neavtentično življenje. In vem, da je težko živeti s tako odločitvijo in težko karkoli narediš, da bi bilo drugače, ker si len in slaboten. Predvsem pa ti je jasno kaj bi moral žrtvovati za to, da bi živel pravo moralno življenje. Življenje na poti sebstva, kjer bi spoznal kdo in kaj si. Ja, vem vse o tem. Vem kako težko je to. In prav zato so ustvarili en kup simulakrov – iluzij, celotno industrijo ustvarjanja lažnih podob v kar mimogrede zelo enostavno zapadeš. Konec koncev je to čisto enostavno; greš do frizerja in se pobarvaš na Pink, si daš par odbitih uhanov, dva tatuja pismenk za katera ne veš pomena (ampak izgledata kul), ter si nase navlečeš majico z fluroscentnim napisom „anarchy“… pa si verjetno zadnja oseba, ki bi razumela kaj svoboda in anarhija sploh je. Ampak brez skrbi, svet je poln ljudi kot si ti… pa vendar, ali se ti zdi svet za to kaj bolj svoboden? Če bi to zares rešilo svetovne probleme, kaj hudiča se je zgodilo v 60‘, ko so bili vsi „free“? Kje je ljubezen sedaj? Ali je ustavila vojne, hudobne ljudi, ki želijo zavladati svetu, genocide take in drugačne. Povej mi, ali je katerokoli t.i. „free“ gibanje 60‘, 70‘ in 80‘ karkoli doseglo? Razen seveda dejstva, da so vodje teh gibanj že takrat živeli v gradovih. Dobesedno. Si se kdaj vprašal kako so vsa ta gibanja nastala, kdo jih je sprožil, kaj so vsi ti simboli… peace, CND, nam znana srp in kladivo… vse to sranje.

Skrajni nesmisel.

Morda človek znotraj, ki deluje popolnoma incognito znotraj sistema, ki nosi obleko in kravato… morda bo tak človek naredil več škode zlobnemu status-quo, kot vsi tisti kričoči po reformah. Ker to ni zgolj horda ljudi, ki znajo prebrati samo naslove, pri utapljanju v teh neavtentičnih modelih. Je peščica učenih ljudi, predanih, strastnih z absolutno nično toleranco do laži. Ki prihajajo z vseh vetrov življenja, ki so duhovno izkušeni in razumejo kaj znanje sploh je. O znanju imajo perspektivo, ne poskušajo ga zgolj pridobiti, to lahko vsak. Božji in posvetni templji so ga polni. Ne, ne, ljubiti znanje je ime igre tukaj; to je velika razlika. Ljubiti znanje, razumeti znanje je čisto druga reč, kot pridobivanje znanja. Takrat postane znanje vedenje, tako kot dihanje. In med njimi je zelo tanka črta. Znanje mora najprej opolnomočiti in spremeniti tebe! Le kako lahko ti sploh spremeniš svet? Morda sploh nimaš pravice do tega, morda si na čisto napačni temi že v startu. Kako ima kdorkoli sploh pravico sebe vplesti v življenje ali življenjski slog nekoga drugega? Če malo bolje pomisliš, je to precej nezaslišano. Vendar pa imaš vso pravico „popraviti“ svoje življenje. Imaš absolutno pravico delati na sebi, na svojem življenju, imaš vso pravico izbirati odločitve, ki jih hočeš. Tako kot tudi vsi ostali zase, vključno z vsemi napol drogiranimi opicami, Janšo, Kučanom, elitami ali sosedovo Micko. Pa čeprav so lahko nekatere odločitve teh posameznikov precej zlobne. In nihče jim nima pravice oporekati, jim govoriti kaj naj naredijo.

Hm. Kaj bi se zgodilo, če je to dejansko eden izmed zakonov duhovnosti, da je edina reč do katere imate pravico – spremeniti svoje življenje ne glede na to kaj vsi ostali počnejo? No, potem imamo problem, saj se zdi da cel svet počne točno nasprotno. Vsi norijo okrog in „popravljajo“ druge ljudi. Non stop neke reforme, spremeniti to in ono, pogoj tukaj pogoj tam, ker… drugače te lahko celo zaprejo. In tako gre celotna družba skozi cikle v katerih je nekaj časa dobro, nekaj časa slabo, obdobja teme in svetlobe. Neskončen cikel ponavljanja, karme, samsara. Pa vendar se pravo delo vrti okrog tebe, skrbeti za lastno hišo, lasten vrt. In če bi to počeli vsi, bi na pomoč prišle nevidne sile. Kot je pred časom rekel Vernon Linwood Howard: „Lahko sprejmemo, da Bog postane človek, da reši človeka, ne moremo pa sprejeti, da človek postane Bog in reši sebe“. Kaj je v vseh nas, da to tako lahkotno ovržemo? Kaj je motivacija v tebi, da ne sprejmeš tega, da si ti svoj lastni Rešitelj? Ti. Ne kult, ne klan, ne sekta, ne institucija, ne politika, ne tvoj guru. Ti.

Če ne znaš odgovoriti potem je s tabo nekaj narobe. Si toksičen. Nezmožen opravljati dobra dela, saj je to protislovje. Morda zgolj iluzijo dobrih del, darovanje 5€ za pomoč otrokom v Afriki, nakazovanje dohodnine prvi levi dobrodelni organizaciji, ki prileti izza vogala. Ali pa biti del koncerta, da otroci sveta pojutrišnjem ne bodo lačni. Krasno. Bil si tam. In ali so zato otroci v Siriji kaj manj lačni?

Prodajalci iluzij so tam z razlogom. Pomagajo te odpeljati stran od Bistva in na koncu zahtevajo, da jih častiš kot bogove. Kot vsi politiki, znanstveniki, duhovniki in novodobni guruji. Vsi govorijo da imaš lahko vse jutri, pojutrišnjem, samo danes ne. Ker ne živimo zdaj, živimo za jutri. Za jutrišnji svet. A je prav? Četudi ti bo celo znanost povedala, da jutri ne obstaja, ti bodo tile kljukci tvezili, da bo vse obstajalo do jutri, samo malo še počakaj.

Četudi se ti utrne Ultimativno spoznanje, da obstaja skrita roka, ki spretno manipulira z umom ljudi, da jih omejuje na vsakem koraku, si sostorilec, saj dovoliš in sprejmeš njene kavlje v svoje bistvo. Spoznati moraš razliko med „Ali mi je bila prodana laž?“ in „Ali sem laž kupil?“, kajti v njej se zrcali vsa razlika perspektive. Seveda so ti prodali laž ampak saj to je vsa pravica prodajalca. Univerzumu je gladko vseeno. Ne operira na tem nivoju človeške perspektive. Konec koncev je popolnoma ista reč kot shopping v Supernovi, pač nekdo ima raje gucci, levis ali pa poceni robo iz C&A, spet nekdo drug prisega na versace. Nekdo je bolj za kapuccino, drugi za machiatto. Nekdo je raje zgoraj, drugi spodaj. Zadeva postane zanimiva šele takrat, ko robo kupiš. Takrat to postane moralna komponenta. Univerzum in z njim vsa realnost je samo zrcalo tebe, si pozabil? Ko daš nekaj v zameno za tisto kar si kupil. V enakovredno izmenjavo, pač po starodavnemu duhovnemu zakonu. Look it up! In če človek ni v sozvočju s samim sabo, v harmoniji, bo okrog sebe (in v sebi) ustvarjal kaotičen trušč. Kot razglašena kitara.

Vprašanje je – kako si ti uglašen? Kako si ti uglasil svoj notranji instrument, svojo zavest? Ker alternativa je, da se uglasiš na celotno simfonijo podobno neuglašenih ljudi. In si potem blazno kul, saj je percepcija, da je ta kaos neka nova avantgardna zadeva, res hip in kul, neka nova instrumentalna zvrst. Sam sebe zmanipuliraš v prepričanje, da je kaos neke sorte reda. In žal je kar nekaj toksičnih ljudi, ki ne marajo reda, želijo si kaos, saj se v njem prav dobro počutijo. In vidiš, pri tem jim pomagaš. Pomni, nobeno človeško bitje, ki je kritičnega razmišljanja, osrediščeno ter ostre intuicije in presoje ni možno manipulirati, hipnotizirati ali kako drugače pretentati. Vsaj ne za prav dolgo, je enostavno preveč truda. Nima smisla. In vse prepreke, tragedije in težave sveta so kot brus meča, kot utež za mišico. To je brus zavesti. Potrebujemo to drobilnik sveta, ta brus, da lahko napredujemo v zavesti, da spoznamo pomen vsega tega. Ultimativno te pripelje do odkritja tvojega lastnega sebe, pripelje do odkritja kdo in kaj si, ter kakšen je tvoj namen in pomen v tem svetu.

*Sklop predavanj Pot sebstva

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje

Visoko vredna pot (do trga)

\ by

Pred kakšnim stoletjem in še malo, je širitev Amerike na zahod poganjala zlata mrzlica. Amerika je postala sinonim za možnost in priložnost, v kateri se z malo sreče izpolnijo sanje. Staro in mlado je drvelo v Ameriko izpirat rečne usedline za prgišče svetlečih koščkov, ki bi jim lahko izpolnili njihova najgloblja hrepenenja, se dvigniti nad bedo in garanje, biti Nekdo, uživati v obilju. Vsakdo z malo poguma se je lahko podal na to pot, pa vendar so le redki zares obogateli. O ostalih se ne govori, njihove zgodbe so si enake; verjeli so, da za devetimi gorami zares obstajajo neslutena bogastva do katerih ima vsak dostop. Pot čez Sierro Nevado je tlakovana z upanjem vseh tistih, ki so na njenem koncu razblinili to iluzijo.

Svet se je od takrat nekajkrat zavrtel in vmes so nas učili, da je kapitalizem pot prostega trga, skoraj najboljša stvar za človeštvo, kjer najboljši uspejo, kjer se ekonomija vrti na podlagi skupnih interesov in imajo vsi možnost uspeti.

Še ne tako daleč nazaj je delavec v kovinsko predelovalni industriji, kjer so izdelovali nizko tehnološko izdelke, recimo jim pomivalni korita, zaslužil dovolj, saj je za njegove izdelke obstajal trg, ki je prenesel stroške njegovega dela vkomponirane v končni ceno, pa tudi požrešnost lastnikov kapitala je bila manjša. Izdelovati korita ni bila ravno Indija Koromandija, pa vendar je to delo lahko opravil skoraj vsak, brez nekih intelektualnih ali siceršnjih presežkov. Še nekaj je bilo drugačno – po 2. svetovni vojni smo povsod imeli populacijsko rast. V duhu pravovernega kapitalizma, so lastniki kapitala modro ugotovili, da je strošek dela pri tako enostavnem izdelku vendarle previsok, da obstaja tudi Vietnam, kjer je ta strošek precej nižji. Na razliko v ceni tako vpliva zgolj logistika, ki pa je pravzaprav odvisna od cene nafte, ki jo poganja. Ah ja, ko že omenjamo populacijo… z njeno rastjo se po eni strani povečuje konkurenca na delavnem trgu, po drugem cene dobrin rastejo, saj so v kontekstu končnih resursov, le-te vedno redkejše. Delavcu ne preostane drugega, kot da zamenja področje dela ali pa se zadovolji z vse nižjim plačilom, se žrtvuje na oltarju konkurenčnosti. Da, globalizacija je za kapital odlična zadeva. Zanimivo, da korito zaradi tega ni nič bistveno cenejše, razlika v ceni, dokler ta zaradi težnje po harmonizacijo sploh obstaja,  je namenjena izključno lastnikom kapitala. Ko tudi to ne zaleže več, začnejo proizvajalci skopariti na kvaliteti ali pa za isti denar ponudijo navidezno enako pri čemer se trudijo, da ohranjajo na trgu najmanj enako potrošnjo. Kot recimo čistila z Mercator blagovno znamko (manj učinkovine, dodana sol za zgoščanje da je na videz enak), wc papir (isto število lističev ob ožji roli), bela tehnika (vgrajena tehnologija, ki preračunano odpove po izteku garancije). Ali pa recimo razpolovijo vrednost, ne da bi vam za to povedali vnaprej, kot npr. pri avtomobilu, kjer je nakup avtomobila zgolj polovica investicije; drugo polovice pustite pri (pooblaščenem) serviserju. In podobno kot pri koritu, se vsi trudijo maksimizirati svoj profit, pri čemer jih torej omejuje zgolj cena logistike.

Če se je slučajno kdo vprašal kam ta mini ekonomska Uvertura vodi, ga lahko potolažim, da je nujno potrebna za nadaljevanje zgodbe ;-). V tej točki se zgodba razdeli na pot lastnika kapitala in povprečnega delavca.

shift_strankLastnik kapitala bi rad čim hitreje oplajal sredstva. Jasno! Do nedavnega je bila največja donosnost v finančni industriji, a glej zlomka: ZIRP preprečuje enostavne zaslužke in sili v tvegane odisejade v obliki derivativov ali pa investicije v nekaj konkretnega, kar ima vseeno boljša izhodišča kar se donosov in tveganja tiče. Ampak to zahteva znanje in predvsem – mujo. Z malim m. Če so bili še ne tako dolgo nazaj pričakovani donosi v industriji vsaj dvoštevilčni je dandanes že lep uspeh če se realno približa 7%. Zbližanje konkurenčnosti, harmonizacija trgov, ima za posledico zelo podobne cene in stagnacijo trga. Znotraj branže nihče nima več prednosti. Malo se da še “oprati” skozi davčne oaze, predvsem pa se prednost na trgu lahko zagotovi zgolj skozi volumen prodanega in morda celo monopolne cene. Zato je vedno v interesu kapitala združevanje kapitala (in s tem podjetij) in s tem povečevanje moči in zniževanje stroškov skozi volumen in politiko. Požrešnost ne pozna meja. Zato ni bilo nikoli v interesu kapitala izgradnja lokalnega ekonomskega življenja, konkurenčnosti ali decentralizacije moči. Ste pomislili zakaj se toliko vsi po vrsti ukvarjajo z Uberjem? Pa še nekaj se dogaja – prikrita socializacija trga; vse več in več podjetij tiho prehaja v državne roke, pri čemer se hkrati vzpostavlja tudi monopolni trg in segregacija ter omejevanje konkurence. Na nek način se predvsem v razvitem svetu trg spreminja v plansko gospodarstvo. Tako je pač lažje zagotavljati socialni mir in škripajočo ekonomijo, ob istih “lastnikih”.

Vendar pa se je v rokah lastnikov kapitala znašlo še eno orožje – tehnologija. Pravzaprav gre tukaj predvsem za pocenitev le-te, ter obenem za kvantni transhumanismskok v zmogljivostih. Če se je nekdaj tehnologija vedno presojala glede na ceno, ki jo nosi produkt, ki jo uporablja, je bila njena neuporaba pravzaprav stimulitana s strani države, saj izrinja manj kvalificirane delavce iz zaposlitvenega cikla, s tem pa kali socialni mir. Žal je tako, da mediano delavne sile – kjerkoli že – sestavljajo relativno nekvalificirani delavci, ki so v to sistematično indoktrinirani skozi izobraževalni proces. A tehnologija je enostavno postala prepoceni, da bi jo lahko ignorirali, poleg tega pa je postala tudi precej bolj fleksibilna; zajeda se celo v področje belih ovratnikov in postaja vse pametnejša. Države enostavno ne morejo več toliko stimulirati lastnikov kapitala, da ne bi ti videli v tehnologiji še boljši vzvod, v končni fazi pa bi pravzaprav popolnoma eliminirali najdražji element cene – človeka. In to se sedaj tudi dogaja. Poskus ultimativne odtujitve skozi idejo transhumanizma, ki se že vsaj 10 let pojavlja skoraj v vsakem drugem hollywoodskem filmu. Saj nas morajo na to nekako pripraviti, kajne?

Erozija vrednosti v posameznem segmentu trga žene ljudi, da poskušajo najti priložnost v drugem segmentu. Ideja tukaj je seveda v zaslužku za danih 8 ur dela, torej izbrati delo kjer je nivo zaslužka zagotovljen. Žal brez velikega vložka v znanju, ni mogoče pobegniti na višji nivo, zgolj kolobariti med vertikalami istega nivoja. Kot omenjeno 80% trga sestavljajo nezahtevna ali manj zahtevna dela. A trg vrednosti dela bo vedno gravitiral proti minimalni plači, ker je povdarek na zaslužku lastnikov kapitala. Ljudje, ki so delali v gradbeni industriji se morajo zadovoljiti z minimalnimi dohodki, ker je celotna industrija kolapsirala in so volumni drastično padli. Tisti, ki se ne, gredo morda lahko v avtomobilsko industrijo. A tudi tam ni dosti bolje, saj je ravno ta industrija najbolj na prepihu tehnologije. Kam po tem? Farmacija, IT, kjer je vrednost dela še vedno dovolj visoka (še celo segmenti javne Uprave), so enostavno previsoka jaboka. Tehnologija posega tudi v segmente, ki so do nedavnega veljali kot izrazito človeški, npr. računodstvo in finance, javna Uprava ter – hitra prehrana. Kombinacija lagodnega življenja, nizke inteligence, neprilagodljivosti in komoditete terja visok davek. In takih je kar 64% vse populacije. Saj ni čudno, da se v tej situaciji tudi mladi prilagajajo, družba se močno amerikanizira in to zelo hitro. Predvsem mlade punce so ugotovile, da je “sponzorstvo” najhitrejša pot da lagodnega življenja, pa še nič ne boli, vsaj ne na začetku. Morda nazaj na polja? Tistim, ki jim to ni izpod časti – pa saj jih ni več; zaradi politike EU in subvencij povsod raste le trava in koruza, razen govedine in piščancev vse uvozimo. Zato mnogi, kot pred 100 leti pionirji Amerike, iščejo svojo srečo v loteriji ali preprodaji magičnega izdelka za hujšanje in čudežne povrnitve videza izpred dvajsetih let. Ali celo v instant duhovnosti, palčkih, angelih, tarotu ali vilah. Predvsem pa nihče ne vidi, da je z sistemom karkoli narobe, pravzaprav večina celo hvali njegove prednosti a si hkrati želijo nazaj socialističnih časov, ko se ni bilo potrebno preveč truditi in so bili vsi v svoji povprečnosti izenačeni – a so vsaj vsi imeli službo. In to je za večino ultimativni argument – ljudje se z svojim delom poistovetijo. Za tiste bolj podjetne posameznike pa obstaja še ena pot- pot lastnikov kapitala. A hitro tudi oni ugotovijo enako dilemo, namreč smiselnost in profitabilnost podjema se pogosto meri – z volumnom. Zato gre etika hitro rakom žvižgat in si tisti najbolj agresivni oz. “Pokvarjeni” na političen način zagotovijo na trgu tako ali drugačno prednost. In tako pridemo hitro do kartelov, monopolov in kar je še teh enorogov. Požrešnost ne pozna meja. Kot tudi ne človeška neumnost.

Visoko vredne poti na trg pa žal ni več.

Na koncu je to igra kjer izgubijo vsi. Lastniki kapitala slej ko prej z svojim početjem harmonizirajo trg – trgi se izenačijo, kar pomeni tudi, da si s tem početjem dejansko zmanjšajo kupno moč. Na koncu izdelkov nimajo komu prodati, saj si jih kljub morda popolnoma avtomatski – in s tem učinkoviti proizvodnji – kljub nizki ceni nihče ne more privoščiti. Izpad kupne moči pa kompenzirajo – z višjo ceno. Preverite sami. To se že danes dogaja v avtomobilski industriji pa verjetno še kje. Prava rast trga prihaja zgolj iz rasti populacije, v kapitalističnemu konceptu pa več ljudi pomeni večjo redkost dobrin in s tem njihovo višjo ceno. Poleg tega korporacijska logika deluje kot pučanje krvi, saj se porabljen denar ne vrača tja kjer je ustvarjen. Torej z vsakim nakupom v velecentrih, supermarketih in drugih trgovinah siromašite lokalno skupnost, saj se dobički zlivajo v tuje roke, niti država nima nič od tega (dobički se izkazujejo v davčnih oazah – recimo Ameriki), še najmanj pa vaš sosed, ki vam z nasmehom v megamarketu ob minimalni plači ponudi izdelek narejen v Vietnamu. Denar zanj pa morate zaslužiti tukaj, v tem okolju, kjer nimate davnih olajšav, poceni storitev, položnic ali hrane. Zaradi harmonizacije trga vaša hčerka ali sin ne moreta vstopiti na trg dela, saj že izkušeni delavci za svoje delo prejmejo minimalno plačo. Zaradi davčnega bremena se podaljšuje upokojitvena starost, s tem pa se še nadalje onemogoča vstop nove delavne sile na trg dela. Ker pa je “penzija” vezana na izpolnjevanje strogih upokojitvenih pogojev, generacija ki ne more takoj na trg ne bo nikoli v celoti izpolnila potrebnih pogojev, torej bo obsojena na večno životarjenje. Nihče ne zna ali noče presekati tega vozlja, zato se vse države močno zadolžujejo, da še zagotavljajo socialni mir. Pravzaprav ravno z regulacijo trga in subvencijami ubijajo prosti trg, ki je sedaj zgolj iluzija, privid pravljic šolskih učbenikov. Živimo v Disneylandu, vse kar nam govorijo je pravljica. Žal jim večina verjame.

Na koncu kot posledica delovanja globalizacije, eu pravil in regulacije, vse več podjetij, predvsem tistih večjih, pristane pod lastništvom države. Niti ni važno ali ustvarjajo dobiček, tiste praviloma pokupijo tuje korporacije. Gre za socialni mir, da imajo ljudje službe. Torej je socializem, ki si ga mnogi tako želijo, že tukaj, konec koncev si lahko pogledate odstotek lastništva države pri večjih podjetjih. Žal socializem ni rešitev saj se “reševanje” dogaja s sposojeno valuto, ki je ustvarjena z dolgom. Na koncu za poplačilo dolgov podarijo upnikom vodne vire ter drugo državno srebrnino, kar naredi državo še bolj revno predvsem pa podložno. Socializem in kar je drugih -izmov vodi v miselno in kulturno enoumje, v katerem indivuum izgubi svoj pomen. Ali si res želite tega?

money-and-happiness

Pa vendar ni potrebno, da je tako. Zaman čakate na princa na belem konju, velikega rešitelja sveta. Najprej se rešite risank: ugasnite tv in na internetu nastavite “bullshit” filtre. Tako vas ne bo nihče strašil, poleg tega vam bo ostalo veliko časa saj vam sedaj ne bo treba več vedeti kakšen lepotni poseg je izvedla Kim ali katera krava na Kmetiji je trenutno “in”. Ta čas posvetite vedenju. Ponavljam, vedenju, ker do raznovrstnega znanja ni prav težko priti. Delati na sebi, poslušati, spoznavati, razumeti, razmišljati, čakati in postiti. To je težka pot vendar neskončno zadovoljujoča. Takrat postanete Siddharta – arijec v iskanju srednje poti. Takrat se vam bo tudi razodelo pravo znanje, vedenje kaj je vaša strast in kako jo udejaniti, tudi v poslovnem smislu. Še nekaj – ne poskušajte se sami postavljati po robu Sistemu, ker ga ne morete spremeniti. Lahko pa spremenite sebe; takrat se bo spremenilo tudi vaše okolje in Sistem. Povežite se z somišljeniki, iščite rešitve, ekonomske, socialne, kulturne, ter bodite izvirni in inovativni. Rešitve implmentirajte v tej skupnosti in ostali bodo sledili, ne ukvarjajte se z ostalimi. Sistem nima rad skupnosti, saj se proti njim težko bori, posameznike pa ni težko streti. In ne pozabite, da nekatere rešitve že obstajajo in potrebujejo le vas, da jih uporabite. Preverite jih tudi pri nas, ker jih iskreno želimo deliti z vami.

Predvsem pa imejte nično toleranco do laži!

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije

Čudneje kot fikcija

\ by

Na teh straneh se radi ukvarjamo z realnostjo. Predvsem z razkrivanjem njene iluzije. Pravzaprav zgodb, ki nam jih kolektivno dajejo na krožnik, male ekrane in riž. Hm, kaj ima sedaj riž pri tem? O tem malo kasneje. Stvarnost postaja podobna filmu in film postaja tak kot bi morala bit stvarnost. Fikcija nam slika čedalje bolj realistične slike iluzije medtem, ko se vsakdanja realnost spreminja v filmske žanre, od komedije do noir. Sicer je bil namen članka v začetku malo podrobneje pogledati zadnje pomembnejše dogodke s področja denarja – predvsem sprejetjem bail-in zakonodaje v Sloveniji, pa se je vse skupaj malo zasukalo, saj se perspektiva obrača na ven in poskuša povezati nekaj na videz nepovezanih reči.

„Včasih je primeren odziv na realnost – da znorimo“, Phillip K. Dick

Konec prejšnjega tedna je 109 Nobelovih lavreatov protestiralo proti Greenpeace kampanji proti „Zlatemu rižu“ (v katerega je vgrajen gen za proizvajanje vitamina A), češ da s svojo kampanjo povzroča še več lakote po svetu. Zaključek odprtega pisma se glasi „Koliko revnih ljudi v svetu mora umreti preden to dojamemo kot zločin proti človeštvu„. Zlati riž bo torej rešil svet. Tako bolane izjave bi verjetno lahko pričakovali od nobelovih nagrajencev, ali pač ne? Heglova dialektika v svoji ne prav posrečeni izvedbi. Zlati riž je sedaj izenačen z človekoljubno organizacijo, ravno zato ker je GMO. Sumim, da korenje raste vsepovsod, ampak lahko pa se motim. Na tem linku so podpisniki, pa si dajte duška.

Pa nazaj k prvotni temi članka. Po dveh zaušnicah je vlada 22. junija 2016 ekspresno potrdila ZRPPB. Za tiste nepoučene – to slovenska varianta „bail-in“ zakona. Kot smo na teh straneh že večkrat pisali, je to končna igra elit, zadnja stopnica. Razen skope omembe v novicah (ki kopirajo en in isti tekst) praktično o tem zakonu ni nikjer nikakršnega mnenja, debate ali vsaj kakšnega intervjuja. Z razlogom; nihče noče odstirati tistega kar ta zakonodaja prinaša s seboj oz. njene posledice. Kot že enkrat rečeno, zakonodajna podlaga skladna z EU je podlaga za finančno konsolidacijo – finančno unijo, ta pa s seboj prinaša razformiranje nacionalnih entitet – narodov. Finančna unija namreč povpreči ekonomsko dogajanje na ravni celotne evropske unije, s tem efektivno nastaja federacija/konfederacije po vzoru ameriške države. Kaj je potrebno za skupno državo – ein Volk, ein Reich, ein Fuehrer, ali v neo-con besednjaku: ena valuta, ena vojska in en narod. Vse to sedaj imamo, kajne?

Na prvi pogled se zdi narativa bail-ina solidna. Mi – državljani in država – ne bomo plačevali za napake bankirjev, to bodo sedaj naredili najprej delničarji, nato drugi imetniki kapitalskih instrumentov (obveznice, podrejene obveznice) in potem še kakšen jamstveni sklad, ki ga ima država za tak namen. Za tem vsi ostali upniki v obratnem vrstnem redu kot sicer v običajnem insolvenčnem postopku. Do tukaj vse lepo in prav. Kje je torej kavelj?

Kot že omenjeno, takoj ko je denar položen na vaš tekoči račun, pravno ne pripada vam, temveč banki. Depozit, kot se temu denarju tudi reče, predstavlja obveznost nezavarovanega dolga. Banka vam torej ta denar dolguje. Na nek način se lahko to interpretira kot investicija, v nekaterih primerih banka za pokritje svojih obveznosti do deponentov lahko konvertira v lastniški delež. Vendar pa v procesu bančnega propada po novem ne pride do likvidacije (kjer se vrednost in terjatve zgolj prelijejo na drugo sistemsko banko, kjer se razmerja uredijo, kot npr. v primeru propadle Probanke), temveč se terjatve poskušajo poplačati iz banke same, strošek tega pa krijejo njeni deležniki. Banka se v tem primeru nekako izenači z navadnim podjetjem, s pomembno razliko v razumevanju. Banka ni navadno podjetje, je kreditna institucija. Deležniki v podjetju imajo svoj glas, kot seveda tudi delničarji banke, vendar pa v primeru propada nosijo stroške tudi deponenti čeprav nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje. Načeloma država zagotavlja poplačilo deponentom do 100.000 €, vendar ne opredeljuje časa niti načina. Kaj vam pomagajo prihranki če ne morete do njih. Če kdo misli, da tisti ki imajo 100k na računu itak zaslužijo striženje, naj vas spomnim da so to lahko tudi življenjski prihranki, morda dolgoletno varčevanje za nakup stanovanja ali hiše. Ni nikakršne pravne podlage za zaseg depozitov, zato si jo morajo preprosto izmisliti. Banka je žal zakonsko določen posrednik in se ga ne moremo izogniti. Takoj naslednja povezana stvar so t.i. kapitalske kontrole, ki se nanašajo na transfer gotovine. To se nanaša predvsem na dvigovanje in porabo fizičnega denarja (oz valute). In poglejte samo narativo, ki se omenja ob tem… 500€ bankovec se ukinja zaradi terorizma. A bejž no. Fizični denar ima namreč najmanj eno težavo za banke, predstavlja namreč naložbo in vrednost, ki ni pod njihovo kotrolo, ter zahteva kritje, ki ga čedalje težje zagotavljajo. Nenazadnje pri plačevanju z fizičnim denarjem ne plačate posredništva (transakcije), marsikje pa vam pri uporabi gotovine dajo dodatni popust. Ste kdaj pomislili zakaj le? Omejevanje bo prišlo na dva načina, skozi zakonske in administrativne ukrepe. Denar vam je banka sicer dolžna, vendar bo poskušala najprej otežiti način kako boste prišli do njega, recimo z izpolnjevanjem dolgih obrazcev zakaj ga potrebujete in še cel kup nepomembnih vprašanj, katerih namen je predvsem ali izključno, da vas odvrne od dviga. Zakonsko se bo spuščala meja najvišjega dviga, pri čemer se bo vzporedno seveda povečevala penetracija rešitev za sprejemanje elektronskega denarja. Elektronski denar ne potebuje kritja. Prav tako zagotavlja sledljivost in povečuje dobiček bank v procesu. Vsako nakazilo namreč nekaj stane. Ne bo dovolj, da bankam neprostovoljno dajete v hrambo svoj zaslužek in prihranke, sedaj vam bodo zaračunali vsako transakcijo. Za vsako banko je to nekako tako kot bi se spotaknile ob kotel zlatih cekinov. Jupi! ampak za posameznika to predstavlja uparitev zasebnosti, kot tudi potencialno penalizacijo posameznikov, ki se ne strinjajo z družbenim redom. Torej to lahko predstavlja tudi ukinitev osebne svobode, ne samo demokracije. Pač v skladu z Murphyjevim zakonom, če se nekaj lahko zgodi se tudi bo.

Torej se je sedaj zgodil tudi prenos tveganja uporabe banke na deponente, poleg tega pa se je še dodatno oslabil položaj hranilnic, ki temeljijo na depozitih. Ideja je seveda v zadolževanju iz katerega se ustvarja nov denar. Bail-in torej predstavlja ogromno žrtvovanje prihrankov in povezano s tem tudi delavnih mest zaradi stabilizacije „sistemskega tveganja“ globalne bančne sheme. Pa vendar je bail-in kot tak zgolj orodje, ki skriva v ozadju dober razlog zakaj je potreben v tem filmskem svetu. Izvedeni finančni instrumenti, ali na kratko derivativi, so pravi razlog za sprejemanje bail-in zakonodaje. Derivativni trg je preprosto povedano špekulacija na medbančnem trgu z preprodajo tveganja tipično pakiranega v priročne AAA finančne pakete. Ali tudi tveganje na valutnem trgu. V bistvu gre za popolnoma bizarno zadevo, ki nima prav veliko z bančništvom, kot bolj z igralništvom. Zato so zaslužki lahko veliki, izgubo pa banke rade prikrijejo. Nekaj v stilu, če bo Brexit bom stavil proti funtu, ki bo z pozitivnim referendum padel in ker jih večina stavi na izid, ki predvideva obstoj VB v EU, lahko na ta način ogromno zaslužim. Kot npr. George Soros. Kar nekaj starih mačkov je izgubilo milijarde, skupna vsota se vrti okoli 130 mrd €, skupno so borze v povprečju padle za 18%. Tukaj se seveda zastavlja vprašanje kako je lahko vedel vnaprej kakšen bo izid? Očitno obstajajo tudi „notranji krogi“ elit. To so ljudje, ki ne kockajo, zanje je igrišče zelo natančno določeno, kot šah. Ah, to pravzaprav ni igrišče, to je peskovnik, v katerem so sami kreatorji in drugi igralci. Ste opazili, da sedaj vsi tisti zagovorniki izstopa, kar naenkrat niso tako goreči, kot da bi sedaj najraje videli da bi še naprej ostalo tako kot je bilo. Ali je res vse samo šarada, vse kontrolirano, tako pozicija kot opozicija? Ne bi sedaj o tem ;).

Ko smo že pri Brexitu, se je že začel pojavljati nov trend, ki temelji na prebujenem nacionalizmu in zavračanjem te čudovite ideje imenovane EU. Recimo na češkem in tudi pri nas se prebujajo novodobni facebook navijači. Yipii yeeee zavijmo se v Slovenske zastave in potisnimo Lahe do Piave in Hrvate do Reke, švabom pa kardan od golfa v ri… eee. Ne. Nacionalizem ni post globalizacija, zgolj stopnica na poti do globalizacije. Absorbira individualno suverenost v skupnosti in tiho zamenja zastavo, ki ji salutirate. Valjanje po blatu zaviti v zastavo – ni rešitev. Za tiste, ki tega preprostega načela ne razumejo ali pa ga ne morejo razumeti, bom na prošnjo pripravil en tak lep 101.

money-and-happinessBrexit tako kot bail-in sta del dolgoročne strategije elit, ki bodo tako ali drugače demonizirali gibanja za suverenost, tako nacionalno kot tudi finančno. Pomislite malo, sedaj smo ravno sredi tega procesa, le kako bi bolje kot na ta način odstranili ovire na poti? Globalisti ustvarijo ekonomsko krizo in nato ustvarijo pogoje, pri katerih njihovi glavni nasprotniki (recimo jim svobodnjaški aktivisti) požanjejo vso krivdo. Za tem se postavijo kot heroji v tem filmu in ponudijo svojo rešitev: celostno globalizacijo. Kot je že večkrat povedal veliki Michael Tsarion, elite se svojimi podvigi rade pobahajo, tako vsem na očem, skriti za simboli, ki jih vsi spregledajo. Kot pravi je potrebno za rešitev spoznati pravo naravo zveri.

Mimogrede… Brexit petek se je zgodil natančno 7 let, 7 mesecev, 7 tednov in 7 dni po črnem ponedeljku leta 2008. Samo povem…

Lahko noč in srečno.

Posted in: Bančništvo, Izobraževanje, Matrika iluzije, Ubuntu

Komercialna duhovnost

\ by

Komercialna duhovnost

“Nekateri pomagajo drugim, da bi prejeli blagoslov in občudovanje. To je preprosto nesmiselno. Nekateri kultivirajo sebe delno s služenjem drugim, delno svojemu lastnemu ponosu. Razumeli bodo, v najboljšem primeru, le polovico resnice. Toda tisti, ki se izboljšujejo zaradi sveta samega, njim se bo pokazala vsa resnica vesolja. Torej iščite to celovito resnico, prakticirajte jo v vsakdanjem življenju in ponižno delite z drugimi. Vstopili boste v območje božjega.” Lao-Tze

Dandanes se zdi povsem normalno, da plačujemo za nekaj kar cenimo, še posebej če menimo, da bo tisto nekaj spremenilo naše življenje v pozitivnem smislu. Buda je spodbujal druge, da bi našli mir in delili pot. Omenja, da razsvetljenje zahteva dobro mero vztrajnosti in borbe. Lao Tze je govoril o tem, kako pametni poskrbijo za vse in ne zapustijo nikogar. V Bhagavad Giti, Krišna pojasnjuje, da tisti, ki se pogumno „omeji”, odpove navezanosti in sovraštvu, ki v sebi opusti sebičnost, moč, jezo, aroganco in željo, so tisti, ki dosežejo popolnost in najdejo večni duh. Torej lahko duhovno rastemo in se razvijamo zgolj skozi nesebično pomoč drugim. Prav tako boste v literaturi, mitih in legendah mnogih kultur skozi zgodovino našli alegorične namige skozi zgodbo o boju med temo in svetlobo, bitki med Horusom in Sethom, ali iskanju svetega grala.

Materialistični pristop, ki ga najdemo dandanes v različnih komercialnih duhovnih možnosti, je v nasprotju z načeli duhovnih učenj in svetih spisih preteklosti. Če pogledamo največja duhovna učenja in učitelje antične zgodovine, si lahko ogledate številne presenetljive podobnosti. Veliko jih uči o osebnem boju za notranjo spremembo, in poudarjajo, da je doseganje “razsvetljenja”, “osvoboditve,” ali “odrešitve”, primarni cilj oz. namen življenja. Učili so, da je bilo to storjeno s posebnim postopkom in da je pot polna stiske in boja, vendar s končno -ultimativno- duhovno nagrado.

Krišna je govoril: “Samo nevedni govorijo v prenesenem jeziku. Oni bodo slavili črke spisov, rekoč: ‘Nič ni globlje od tega!‘ S poslušanjem zgolj svojih želja, si bodo zgradili raj, z oblikovanjem najzahtevnejših in kompleksnih obredov si bodo zagotovili občudovanje in moč; in edini rezultat je ponovno rojstvo. Ko njihove misli absorbirajo idejo moči in osebnega užitka, ne morejo osredotočiti svoje diskriminacije na eno točko”.

Če izločimo boj, stisko in resno predanost, nam v moderni reprezentaciji ostane dobro počutje, zvodenela različica duhovnosti (ki zavaja duhovnega iskalca iz prvotnega pomena in namena duhovnih naukov iz preteklosti), medtem ko hkrati zavede v občutek, da sodelujemo v nečem kar nas bo pripeljalo bližje Božanskemu in samouresničitvi. Iskalec s tem postane nič več kot stranka, ki tava od ene duhovnega “bestsellerja” do drugega, kjer so nauki tako različni od svojega prvotnega vira (in v nekaterih primerih celo plagiati), da se resnično duhovno “razsvetljenje” ali “osvoboditev” nikoli ne utrne.

Tovrstnemu prilagajanju duhovnosti lahko sledite skozi vso zgodovino. Veliko izvirnih učiteljev, ki jih danes častijo v mainstream verskih ustanovah so bili sprva zavrnjeni, kasneje so bili njihovi nauki sprejeti, spremenjeni ali razlagani na način, da se prilegajo dnevnemu redu političnih in/ali verskih organizacij. To je povzročilo nastanek močnih verskih institucij, ki so si prizadevale žigosati te nauke in s tem nadzor nad načinom njihove mogoče uporabe. V modernem času to opravlja komercializacija.

Verjetno ste tudi sami naleteli na čedalje večjo poplavo najrazličnejših motivacisjkih treningov, duhovnih terapij, dogodkov, coachingov, energetskih masaž in kar je še „new age“ trenovske ponudbe, ki prihaja v to malo deželo. In verjetno vsakdo od nas pozna vsaj nekaj ljudi, ki so poskusili to in ono iz te ponudbe ali pa celo take, ki kolobarijo od enega do drugega iščoč kar najbolj „in“ duhovno prakso. Ponudniki tovrstnih storitev večinoma zaračunavajo kar lep denar pri čemer pogosto izpostavljajo koncept pravične izmenjave po načelu percepcije oz vrednosti prejetega znanja. Več ti to znanje pomeni, več plačaš zanj. Saj tudi blago v trgovini ni zastonj, kajneda… zanj ste pripravljeni plačati brez razmisleka, ker je tako „fair“.

Vidik, ki ga boste našli v mešanici komercialne duhovnosti je pomen, ki ga dajejo materialističnemu dobičku. Mnogi duhovni “podjetniki” in znane osebnosti obljubljajo, da imajo ključe do boljšega življenja, kjer lahko postanemo lepši, si lastimo boljšo hišo, postanejo bolj uspešni in predvsem – neverjetno bogati. To je nekaj, kar se prav tako močno razlikuje od mnogih največjih svetovnih duhovnih naukov iz antične zgodovine, ki v večini primerov poučujejo o pomenu odtujitve ali zavrnitve začasnih in površinskih “posvetnih užitkov”, pri uresničevanju samospoznanja in razsvetljenja.

Denar je tista prava religija te civilizacije in marsikateri posameznik, ki je površno doživel začetek duhovne poti, vidi v prodajanju konceptov duhovnosti lahek zaslužek in velik potencial. Neredko se ti posamezniki, čeprav z dobrimi nameni ujamejo v začaran krog. Življenje zahteva denar, veliko lažje se zdi prodajati te (poenostavljene) koncepte kot trdo delati v nekem podjetju z šefom nad sabo, nezanimivim delom ter vstajanjem ob šestih. Vendar pa se altruistični vidik podjema razgubi kakor hitro novopečeni guru dojame, da se tisti ki preidejo po pomoč spremenijo v stranke, ki zagotavljajo njegovo preživetje oz obilje. Na koncu je pomemben marketing, pravi pristop in primerno sporočilo, da se maksimizira prodajni potencial. To je osnova kapitalizma boste rekli, vse se da kupiti. Žal to postane na koncu zelo mučno, borba za stranke, strah in kar je še eksistenčnih vprašanj, pač ne izgine.

Toda danes novodobni duhovni podjetniki prodajajo duhovne koncepte, ki jih povečini niti ne prakticirajo. Kaj jim torej daje avtoriteto učenja teh duhovnih konceptov, če z njimi sploh nimajo neposredne izkušnje. Z pakiranjem svojih produktov v privlačno embalažo, z vsem marketingom in brandingom vred, na čelu z podporo medijske publicitete, je veliko teh posameznikov doseglo slavo in znatno bogastvo. Ali res lahko zaupamo duhovnemu učenju, ki je “pakiran” z namenom dobička in slave, namesto duhovne vrednosti in dobro drugih, in je na voljo samo tistim, ki si ga lahko privoščijo?

Z zaračunavanjem denarja za dostop do večine produktov ali storitev ti trgovci z duhovnostjo prekinjajo brezčasni krog prostega dajanja in sprejemanja duhovnega znanja. To temeljno načelo, ki ga najdemo v izvornem konceptu poti do razsvetljenja, se je večinoma že popolnoma izgubilo v poslovni duhovnosti, ki je danes na voljo. To je ustvarilo zmedeno pokrajino, v kateri se iskalec težko znajde. Komercializacija je torej spremenila osnovno definicijo duhovnosti v nakupno blago, v produkt, ki se ga prodaja namesto načina življenja.

Samopomoč, motivacijski trening in „telo-um-duh“ koncept je večmiljardna industrija, pa vendar se boste vprašali ali je komercializacija teh konceptov kako vplivala na naše dojemanje duhovnosti oz. njenega prakticiranja? Ker so sveta načela tako popravljena in zvodenela, da bi bila privlačna širšim množicam so tisti, ki se niso pripravljeni prodati potisnjeni še bolj vstran, iskalci pa v osnovi niti ne vedo (niti ne morejo vedeti) kaj je zdravo in kaj gnilo jabolko. Komercializacija, koncept ki je zelo dobro poznan sleherniku, kar dobro utopi samotne klice posameznikov in ga postavi na duhovno -mainstream- avtocesto. Veliko lažje je v megamarketu kupiti eksotično sadje brez okusa (vendar prekleto dobro izgleda), kot pri strastnemu entuziastu v bližnji vasi zastonj dobiti jabolko odličnega okusa. Vse je stvar komoditete, vse poti vodijo v Rim.

Žal je priložnost prakticirati „svobodno“ duhovnost postala zelo omejena, predvsem pa zelo nejasna. Zdi se, da se družbeno sprejemljive izbire gibajo med glavnimi religijami ali razvodenelo in/ali komercialno duhovnostjo. Kdor raziskuje zunaj teh okvirov, je hitro označen za „čudnega“ ali celo za člana “nevarnega kulta”. Družbeno sprejemljive so t.i. varne izbire. Pravo alternativno duhovnost v bistvu utapljajo duhovni poslovneži, ki prodajajo privlačne a plitve možnosti za odrešenje in notranji mir. Medtem se tiste, ki se resno predvsem pa zastonj ukvarjajo ali opravljajo alternativno duhovnostjo demonizira, označi za objemalce dreves, glodalce koreninic… skratka čudne. Zastonj konkurence, ki deluje, pač res ne gre imeti za soseda ;). Religije in poslovna duhovnost imata še nekaj skupnega. Namreč omejujeta sposobnost ljudi, da raziščejo obzorja izven mainstreama, oba imata rada maškarado pozitivnosti in koristnosti. Komercialna duhovnost se rada predstavi kot čudovit vpliv, oglašuje mir in veselje, pa hkrati služi kot izgovor za hedonizem in materializem z parazitsko uporabo izkrivljenih sporočil z zamegljevanjem pravega vira. Pravzaprav je izraz „alternativna“ duhovnost zgolj oznaka, „alternativna“ duhovnost ne obstaja, je oznaka za nekaj kar najdemo v sebi in niti dva iskalca je ne doživljata enako. Je torej unikatna, enkratna, skrivnostna, neponovljiva. Skrivnost je, da se je za „Skrivnost“ potrebno potruditi, jo poiskati v sebi in tako najti izvir iz katerega se napajate vse življenje. Torej je duhovno razsvetljenje, ki bi vam ga rad nekdo prodal zgolj produkt, ki vas po tem naredi še bolj žejnega. Zato vode pač ne kupujte v trgovini 😉

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje, Ubuntu

Instant duhovnost

\ by

Pred časom je obstajala prav zabavna igra po imenu “catch the cash“, bojda jo je v Slovenijo takrat prinesel sam presvetli Vinko Šimek, Šraufciger popularno imenovan. Starejši se ga gotovo še spomnite, mlajši ne tako zelo. Skratka čar igre je bila piramidna shema v kateri vsak igralec vplača neko vsoto denarja kot “investicijo”, pri tem pa našel še par nadobudnih, ki jih povleče v igro, vendar od tega dobi delež njihovega vložka. S tem splete svoj del mreže – piramide. Vendar na tem mestu postane zadeva še malo bolj zanimiva. Namreč od vsakega deležnika, ki izhaja iz njegovega dela mreže dobi svoj delež, nekaj pa gre naprej do tistega, ki je njega spravil v igro. Vsaki, tudi na pol drogirani opici, je bila ideja takoj jasna. Skratka na papirju je zadeva izgledala tako, da so kandidatu predstavili, da je sam na vrhu piramide, pod njemu pa so še vsi tisti, ki jih bo sam potegnil v igro. Stvar je šla za med, kljub temu da so bili zneski nezaslišani. Zares občutek euforičnosti ob tako velikih obetih je bil nepojemljiv, ljudje so kar drli vplačevati “investicijo”, nekateri tudi po večkrat. Edina težava je bila v tem, da “žrtve” niso vedele kje v tej piramidi se v resnici nahajajo. Glede na razmerje profita, ki ga je vsak igralec deležen, se je kmalu izkazalo, da so bili zaslužka deležni zgolj tisti na vrhu. Ni dolgo trajalo, preden so Šraufcigerja lovili po vaških gostilnah, malo zatem pa so piramidne igre prepovedali. Za ilustracijo: če je vsak igralec v igro pripeljal le 2 nova igralca, bi celotno slovenijo pokrili v 21 korakih, pri čemer so vse dejanske igralce pokrili v 17. Pravzaprav tudi loterija deluje na istem principu, pa je ni še nihče prepovedal… Pamet očitno res ni odlika Butalcev. Seveda pa so se igre spet pojavile v novih oblikah, osel mora večkrat na led, da si zapomni lekcijo. Kasneje z Time sharing apartmaji, AMC posodo, Amway ter Golden, če se spomnimo le nekaterih. In nekatere so celo zahtevale iskanje 6 novih igralcev (8 korakov). Kar je vsem bilo skupno, so bile masovne histerije v dvorani Tivoli, kjer so vsi skupaj rejvali ob uspehih najboljših igralcev in se skupaj drli “show me the moneeeeey!!”. Če verjamete ali ne tudi 70 letne babice. Sedaj celo razumem svojo, ki je vsa zavistna buljila v tv, ko je bil na sporedu Miljonar. Ja, obeti velikih pričakovanj in upanja, so bili zelo donosni za organizatorje.
Fast forward v 2016. Minilo je že nekaj let od kar je knjiga “Skrivnost” secret1obnorela svet in specialisti v marketingu so pametno ugotovili, da se da zadevo prav fino uporabiti za molžo denarja tistih, ki (še vedno) iščejo upanje. Namreč zadevo se je dalo zožati na nivo “kar želite to dobite”, pravi Harry Potterski hokus pokus. Duhovnost je po zaslugi skrivnosti, postala donosen posel. Pri tem so seveda prednjačili Američani, ki so v tem spet videli odličen posel, konec koncev so imeli kot trgovci iluzij kar nekaj izkušenj. Kar naenkrat so se pojavili eksperti vseh sort, ki so prodajali tako in drugačno “skrivnostno” kačjo slino, pa
kar_zelite_to_dobitečeprav je med njimi kakšen tak, ki prav mori. Skratka problem, da nimamo dovolj denarja, je v nas samih in z duhovnostjo si ga sedaj lahko samo zaželimo in se pojavi kar sam. Mi smo krivi, ker si ga premalo želimo. Hm. No to je pa še lažje, si je rekla Pepca in odletela na “big” dogodek v Halo Tivoli, pri čemer so jo pri srcu greli topli spomini. In glej ga zlomka tudi tam se derejo “show me the moneeeeey!!!”. Očitno je bilo takrat prvič pred toliko leti slišati premalo iskreno? Ampak sedaj ima duhovnost na svoji strani, počuti se na vrhu piramide, vidi kilometre daleč. In poleg nje še na tisoče njej podobnih, ki so v duhovnosti zaslutili neslutene priložnosti. Gotovo bo uspelo, če pa slučajno ne uspe so na voljo še zasebne terapije.
Problem je seveda v tem, da toliko denarja žal ni v obtoku, če bi se ta goreča želja postati milijonar, uresničila zgolj tistim v Tivoliju. Duhovnosti se žal ne da kupiti, kot tudi ni način za pridobivanje denarja. Občutek euforičnosti na ” duhovnih” dogodkih je del pretkane NLP tehnike, katere cilj je manipulacija neukih mas z namenom lažje prodaje instant duhovnosti organizatorjev. Čisti prodajni marketing. Saj se še spomnite lekcije piramidnih iger: “Shit flows down, profit goes up” ;-). Res nima smisla prevajati.
Duhovno zaznavanje mora biti osebna pot, saj drugače nima smisla. Močan vpliv na nas ima naša lastna neposredna resničnost, ki jo lahko obvladujemo korak za korakom, pri čemer niti ne potrebujemo videti prav daleč v prihodnost. Celo koraki v napačno smer nam razkrijejo številne poti, ki so bile oblikovane, ustvarjene za našo rast. Pri tem nam je dana svobodna volja pri iskanju razlogov našega obstoja. Na poti življenja moramo prevzeti odgovornost za vse naše odločitve in za svojo nesrečo in prepreke ne smemo kriviti drugih. In bližnjice, četudi skrivnostne, ne obstajajo, čeprav se nekateri močno trudijo, da bi vam to dokazali. Če želimo biti v svojem poslanstvu uspešni, moramo kadarkoli je to mogoče priskočiti na pomoč drugim ljudem, saj s tem ko pomagamo drugim v resnici pomagamo sebi. Spoznanje našega individualnega bistva je kot bi se zaljubili. V življenju namreč ni naključij, a vendar ljudi zmede to, za kar menijo, da je naključje. Pravzaprav nas vera v naključje dogodkov oddaljuje od iskanja pravih razlogov. Samozavedanje in poznavanje razlogov pa nas odpelje preko tega kar smo imeli za prvotni cilj. Duhovnost je pot, ki se ne konča, a marsikoga na tej poti omejuje njegov lasten ego.
Prodajalci skrivnosti pa pozabijo omeniti še eno pomembno reč. Namen se namreč zelo težko filtrira. Stvarnik si obilja namreč ne predstavlja v denarju…

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Svet in ljudje

5 lekcij učenja odnosov

\ by

Vaš odnos oz relacija je “neformalna šola”, ki uči, kako delati drug z drugim, medtem ko ste v procesu povezovanja. Učite se z eksperimentiranjem z različnimi metodami, dokler ne boste našli ene, ki je učinkovita. Obstajajo osnovne lekcije, ki vse nas učijo, kako sodelovati v partnerskem razmerju, poslovnem ali ljubezenskem. Med njimi so delitev, potrpežljivost, hvaležnost, sprejemanje in odpuščanje. V času trajanja vašega odnosa se bo večkrat pojavila situacija, ki bo zahtevala, da se teh lekcij naučite v celoti, ter da se jih ponovno učite, če je to potrebno.

 

Delitev

Brez delitve, je partnerstvo jasna zveza dveh lačnih ljudi. Delitev je bistvo timskega dela in partnerstva. Delitev se nanaša na deljenje telesa, čustev, misli, časa, prostora in osebnih stvari in ne na razmejevanje. Deljenje misli povečuje zaupanje, deljenje čustev povečuje empatijo, deljenje časa navezanost in sprejemanje, deljenje telesa ekstazo. O deljenju brivnega aparata… bomo kdaj drugič. Ni potrebno deliti čisto vsega ;).

sharing-is-caring

Potrpežljivost

Potrpežljivost je vrlina uporabna tako v življenju, kot tudi v ljubezni. Vsaka oseba, ki se premika naprej, se razvija in napreduje v skladu s svojo lastno hitrostjo in ritmom. V razmerju  je potrebno spoštovati medsebojno dinamiko, bodisi v fizični, čustveni, intelektualni ali duhovni sferi. Vsiljevanje svojega tempa je lahko neprijetno za parnerja. So pa velik izziv zato pričakovanja. V svetu kjer je izhodišče instant gratifikacija, je potrpežljivost kot božja mast, redkejša od pravljičnih bitij. In ravno odnosi so največkrat njena žrtev saj bi vse radi imeli takoj, zaupanje v odnosu pa je funkcija časa. Zato je v puščavi privid vodnjaka lahko velika skušnjava.

Hvalaležnost

Za vaš odnos je vsekakor najtežja preizkušnja lekcija iz hvaležnosti. Jemanje partnerja kot nekaj samoumevnega pomeni tudi, da ga nikoli ne boste resnično sprejeli. Dokler je partnerstvo na nivoju daj-dam niti ni večjih težav, saj so nas že zgodaj navadili komercialnih osnov, komercialnih interesov. Pa vendar je tukaj predsvem govora o čutnem delu razmerij. Z učenjem lekcije hvaležnosti do partnerja glede vsega, kar je naredil (in kaj ne ;), bo okrepilo medsebojni odnos. Če ste motivirani za izboljšanje svojih odnosov ne skoparite z besedami hvaležnosti za tisto, kar partner naredi za vas. Včasih štejejo zgolj nameni pa vendar je iskrenost osnova na kateri se lahko hvaležnost razvija. Ne sme vam biti težko povedati tako dobrih kot slabih stvari, vendar ne pozabite na taktnost.

Sprejemanje

Sprejemanje pomeni, da cenite lastnosti vašega partnerja in sprejemate njegove napake, kot tudi način na katerega živi in ​​deluje. Vsak odnos ima opravka z razlikami. Osnova za ravnanje s temi razlikami, postavlja osnovno pripravljenost za sprejemanje partnerja takšnega kakršen je. Izziv je sprejemanje tistih stvari, ki vas dražijo, vam nagajajo ali pa ste zaradi njih celo jezni. Odgovor se skriva v preprosti resnici, da vam odnos oz oseba na drugi strani postavlja ogledalo; z razumevanjem in sprejemanjem sebe, svojih želja in zavedanja, pa tudi dejstva da se nihče ne rodi popoln, vsako življenje (predvsem skozi odnose) prinaša priložnost za rast. Vsaka oseba je posameznik sam zase in primarni cilj ni osrečevanje partnerja temveč sebe. Samo skozi lastno srečo lahko srečo podarimo še našemu odnosu oz parnerju. Vsakič ko vas nekaj zmoti in ste pripravljeni reagirati, si predstavljajte, kako bi se počutili, če  bi bila situacija ravno obratna in bi bili vi deležni svoje reakcije. Pa ne sekirajte se preveč če vam ne uspe že prvič. Saj poznate tisti rek: “Lahko je ljubiti cel svet, problem je samo ta kreten zraven mene”. 😀

Odpuščanje

Ko dve osebi tvorita vez na predpostavki, ki temelji na zaupanju, in je to zaupanje enkrat zlomljeno, je potrebno ogromno moči in truda za odpuščanje. Odvisno od resnosti je tudi odločeno kaj  se lahko odpusti in pozabi in kaj se domnevno odpusti pri čemer nezadovoljstvo še vedno tli. V tem primeru je bolje, da se razmerje prekine, saj ste v nasprotnem primeru dober kandidat za sadomazohista. Zaupanje je kot pogodba, zato se spomnite svoje pogodbe in če je zlom zaupanja prevelik, da bi lahko to premagali, je bolje odnos končati. Pogosto je predvsem prizadet vaš ego, ki vam ne pusti “izgubiti” in pri tem niso imuni niti guruji. Uporaba magičnih bitij tukaj ne prinaša pravega pristopa ;), konec koncev lahko ta problem rešite zgolj sami. Prav kultivacija ega je primarna naloga vsakega posameznika, saj se ego rad vrača v subtilnejši obliki, prav takrat ko že mislimo, da smo kakšno reč pri sebi odpravili. Vsi delamo napake in iskrenost do sebe je osnova odpuščanja. To je ena najtežjih lekcij, pa vendar lahko vaš odnos zgolj pridobi.

EGGS

Posted in: Izobraževanje, Svet in ljudje, Ubuntu

9 sekund & 7 minut & 246 besed

\ by

Ste se kdaj vprašali kako dolg je povprečen orgazem? Kaj pa povprečno vzhičenje ob nakupu novega ferrarija? Ne? Ste uspeli kdaj izmeriti za kako dolgo vam je uspelo pridobiti pozornost zlate ribice?

Kaj pa pozornost nekoga, ki bi mu radi nekaj povedali. Morda pomembnega. Hm? Recimo nekoga kot ste vi…

Kot kažejo statistične raziskave, je povprečna dolžina oz. čas v katerem uspemo internetnega vojerja pridobitiv branje nadaljevanja objave – uganite – toliko kot pozornost zlate ribice ;). Skratka z naslovom in uvodom imate ravno čas za en orgazmičen tvit. In pri tem je “bad news” v resnici “good news”. Ali pa “top 10”, ta zmeraj vžge ;).

Ste kdaj ugotavljali koliko časa ste pripravljeni žrtvovati za članek? V povprečju 7 minut, potem vas zapusti pozornost. Ljudje pač ne berejo več, to zahteva zbranost in domišlijo. Težko pa je filozofirat v tvitih, zaenkrat haiku ni moja reč.

Ravno oni dan smo debatiriali okoli dileme ali še pisati članke, bloge ali enostavno vzeti kamero in naredit tak vlog selfie. Drži, prav gotovo je zadeva bolj slikovita; lahko se jo posluša ob delu (sicer to velja bolj za lahkotne teme v stilu kako postati bolj privlačen za nasprotni spol ipd.), po drugi strani se po videu ne da iskati po ključnih besedah, poleg tega zahteva malo več obdelave. Video je učinkovit, še posebej če je pripovedovalec markanten. Skratka verjetno je najboljša opcija pripraviti oboje, čeprav požre ogromno časa. Recimo, da so nekatere objave tega vredne. Kaj menite pa vi?

Najučinkovitejšo dolžino članka pa ugotovite sami ;).

Posted in: Izobraževanje, Svet in ljudje, Ubuntu

Intervju z Michealom Tellingerjem: V svobodni skupnosti bi ljudje delali le po tri ure na teden

\ by

Članek novinarke Alje Tasi je nastal med Michealovim zadnjim obiskom pri nas.

Michael Tellinger

“Da je vse, kar nas učijo, laž. Vse. Od zgodovine, astronomije, astrologije, kemije, geografije … In globlje ko koplješ, bolj očitno to postane. Posredujejo nam informacije, ki temeljijo na predhodnem pomanjkanju znanja. Torej to ni resnično znanje, ampak kup laži, ki nam jih prodajo kot suho zlato, ker o tem preprosto ne podvomimo. Celoten naš obstoj temelji na lažeh, česar se sploh ne zavedamo.”

Celoten članek si lahko preberete v Primorskih novicah.

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije, Ubuntu

Jupiter vzhaja – film poln sporočil

\ by

 

jupiter-ascending

No, nekje na začetku leta je sveti les (Hollywood 😉 poslal v svet svojo najnovejšo sci-fi soap opero – Jupiter vzhaja (Jupiter ascending). Kljub temu da sta tvorca brata wachowski je bilo kar malo presenetljivo, kako slab film sta uspela spacat. No bistvo je očem nevidno. Film je namreč kar nabit s sporočili, simbolizmom, okultnim in seveda skozi tančico iluzije govori čisto drugačno zgodbo.

RegenXe-serum-bath-Jupiter-Ascending-Christian-film-review1

Naj začnemo že z naslovom filma… Jupiter vzhaja. Seveda je prikladno, da je glavni herojinji tako ime, toda zadaj se skriva aluzija na horoskop, na prvo hišo, na znak v prvi hiši, na ascedent. Jupiter simbolizira tudi skrbnega očeta, življenjsko pot, jehovo, srečo in – človeštvo. Torej že naslov v resnici govori o – prebujajočem se človeštvu. In to je šele začetek. Ampak o komu in o čemu pravzaprav film govori, ko odstranimo tančico žajfnice?

Annunaki! Hollywood nas pripravlja na (nekakšno) razkritje.

Sumerska legenda o an.nu.na.ki (tisti, ki so prišli z nebes na Zemljo), govori o anu in njegovih otrocih – en.ki, en.lil in inanna. V filmu so del družine Abraxas, ki je v gnostičnih tekstih sinonim za velikega Arcon-a, boga stvarnika. Vsak od njih je dobil svoj kos Zemlje (bližnji vzhod, Afrika in indija), vendar so se med sabo nenehno cufali in prerivali za prevlado. Živeli so milijone let, bili so obsedeni z genetiko, ustvarili so človeške rase, ki so jim neusmiljeno vladali, po drugi strani so se človeštva bali. Simbolizirajo polarno nasprotno – saturnovo energijo, zato na začetku filma mogočna ladja pogleda iz Saturnovih prstanov. Saturn simbolizira satana, egipčanskega boga set-a, pa tudi religijo in (nad)vlado.

Planetofcrossing

Presunljiva je tudi slika planeta z prekrižanima spiralna, kar je očitna aluzija na planet križanja, Nibiru kot mu popularno pravijo. Kot tudi izjave akterjev v filmu kot npr:”ljudje iz nerazvitih svetov težko sprejmejo, da njihov planet ni edini naseljeni planet v vesolju”. Takih modrosti v filmu kar mrgoli. Eden izmed izvirnih grehov, ki je povzročil padec, je bil parjenje bogov in Zemeljskih hčera. In kaj počne eden izmed antagonistov hiše Abraxas? Hja, točno to! In grey-i pa reptiliani, pa… No ja.

Stisnite zobe in si film poglejte še enkrat skozi prizmo simbologije. Ne bo vam žal, pred vami je drugi Matrix.

Posted in: Izobraževanje, Matrika iluzije