Zanimiv pogovor Michalea Tellingerja in avstrijskega profesorja ekonomije Franza Hoermanna o zavesti, poti človeštva in iskanju ter izbiri nove paradigme.
Sveta ekonomija
Charles Eisenstein je po mojem skromnem mnenju eden (naj)večjih živečih mislecev, s katerim si tudi sam v celoti delim pogled na svet. Ampak … prepričajte se raje še sami. Kriza je na svetu zato, ker enostavno ni več stvari, ki bi se je dalo prodati. Paradigma neskončne rasti ima očitno svojo mejo. Rast lahko vzdržujemo zgolj z vse večjim stroškom. 😉
Ta dan je prišel
Thomas Jefferson, eden od ustanovnih očetov Združenih držav Amerike je podal naslednjo izjavo circa 1780:
“Verjamem, da so bančne ustanove bolj nevarne za naše svoboščine, kot pa stoječe vojske. Če Američani kadarkoli omogočijo zasebnim bankam nadzor nad izdajo svoje valute, najprej z inflacijo, nato z deflacijo, bodo banke in družbe, ki rastejo okoli [banke] prikrajšali ljudi vsega premoženja, dokler se njihovi otroci ne zbudijo kot brezdomci na celini osvojene od svojih očetov. Moč izdajanja bi bilo treba vzeti bankam in obnovljena ljudem, ki jim tudi ustrezno pripada. ”
Ta dan je prišel.
Banko Celje bodo (najverjetneje) podržavili
Ko s(m)o reševali tri največje slovenske banke, s(m)o tako potiho malo dali na stran manjše slovenske paradržavne banke. Malo zato ker niso tako velike, precej pa zato da je znesek reševanja tako bil (malo) manjši. No takrat je bilo rečeno, da se bodo te banke (Gorenjska banka, Banka Celje) poskušale dokapitalizirati na trgu. Seveda je to le metanje peska v oči, jasno je da v mesecu dni kolikor ima še na voljo, Banka Celje ne bo uspela privabiti niti enega investitorja. In enako velja za Gorenjsko banko, ki ima sicer podaljšan rok za izvedbo dokapitalizacije. Ni nezemarljivo, da se obe banki soočata z kazenskimi ovadbami (bivših) članov uprav. Torej sedaj se je Banka Slovenije odločila, da bomo reševali (in s tem podržavili) še Banko Celje, pri čemer se bo skupni strošek povzpel na 3,374 mrd €. In zadeva še ni končana, pri čemer je vredno omeniti, da nameravajo ponovno izvesti manever izbrisa lastnikov podrejenih obveznic.
Kot kaže se bomo sedaj zadolževali kar vsak drugi mesec. Kot že omenjeno si je vlada pripravila teren za kar 8 mrd € veliko zadolžitev. Spet se pojavlja vprašanje ekonomskega sistema, bančnega sistema, nenazadnje pa tudi smiselnosti vsega tega. Na naših straneh je ogromno informacij o alternativnih načinih, ki jih lahko vzpostavimo mimo tega polomljenega sistema. Od ljudi za ljudi.
Ko (strelcem) zmanjka talcev
Izjemen vpogled v delovanje družbe in družbenih skupin v kontekstu trenutnega dogajanja je konec lasnkega leta strnil dr. Alojz Ihan v svoji kolumni: “Ko strelcem zmanjka talcev”. V njej je strnil veliko aspektov, ki obladujejo ekonomsko realnost in navedel tudi razloge zanje. Samorefleksija je ključna funkcija preobrazbe, s katero pa se zelo težko soočamo. Talci smo torej zato ker to dopustimo.
Pravo stanje našega bančnega sistema
Ko smo v novembru 2013 reševali bančni sistem, smo se zadolžili za 2,8 mrd €. To je bilo tudi naše prečkanje Rubikona, točke brez povratka. Sedaj trem največjim bankam (NLB, Abanka in NKBM) primanjuje skupno še 1,8 mrd € kapitala in niso sposobne poplačati niti lastnih deponentov. Kot kaže so bila opozorila nekaterih novinarjev, naj omenim zgolj Trevna, Kovača in Mastena, precej točna (za kar so plačali z diskreditacijo). Nivo na katerega je prešlo zavajanje in zamegljevanje je neverjeten. Mrhovinarji so povsod in skušajo postrgati še zadnje meso s trupla Slovenije. Odziv javnosti je v najboljšem primeru medel. Nihče se posebej ne razburja, vsi čakajo mesijo, odrešitelja.
Konec je. Konec pokvarjenega finančnega sistema, v katerem velika večina zgubi in manjšina dobi veliko preveč. Sistema v katerem velika večina neprostovoljno zapade v suženjstvo že ob rojstvu, v katerem vas sistematično indoktrinirajo v strah in nemoč.
Nihče vas ne bo prišel rešit, ne bo mesije, ne odrešitelja. To ste vi sami. V vas je ta moč, da začnete delovati drugače. Da se uprate tem neumnostim. Svet se ne konča, če ne bo denarja, še posebej pa ne takega denarja kot ga uporabljamo sedaj. Šteje le ljubezen in sočutje, ter seveda ukrepanje. Kar dajemo to prejemamo.
Kaj izgubljamo, medtem ko gledamo svet skozi številke
Odličen članek novinarke Mojce Pišek o svetu enoumja ekonomske upravičenosti.
Človek človeku – ekonomist. Morda bi bilo bolje reči kar volk, hijena. Konec koncev ni razlike.
Spominjam se diskusije pred leti o pomenu solidarnosti. Ali ni Slovenija zgrajena na njenih temeljih? Pa pred njo Jugoslavija? Ali ni ravno solidarnost tista, ki omogoča enakomerno porazdeljenost obilja in splošno blaginjo? Hm, le zakaj tako močno rinemo stran od nje, se je bojimo kot hudič križa. Solidarnost ima močne tako skupnostne kot osebne poslovne koristi, zato je tudi vključena v naš program skozi program CSA. Multi-stakeholder koncept je tudi edina trajnostna rešitev. Le poglejte si primer Mondragon, 70.000+ članske zadruge, ter še nekatere druge kooperative, ki so uspešne ravno zaradi vključenosti in solidarnosti.
Nikoli ne ostanemo brez opcij, samo odločiti se moramo. V nekaterih primerih, kot je ta, tudi kolektivno. Kljub temu, da bi nekateri raje videli, da bi bilo tako kot je sedaj, kjer se solidarnost kaže v glavnem v strinjanju z vladno ne-politiko in plačevanju davkov ter vzdrževanju statusa quo.
Quo vadis Slovenija?
Kljub nedavni (ponovni) dolarski zadolžitvi v višini dobre 3,5 miljarde, je slovenska vlada takoj napovedala ponovno zadolževanje. Očitno v percepciji ljudi na oblasti ni s tem nič narobe, ampak kot kaže imajo v tujini več pameti kot pri nas in so pomenljivo okrcali vlado, ki se trudi celo zadevo prikazati v lepši luči. Zadolževati se zato, da lahko poplačamo stare dolgove in s tem generiramo vedno večji skupni dolg in tekoče obveznosti – očitno s tem res ni nič narobe. Pri 130.000 brezposelnih, na glavo obrnjeni demografski skliki, vsesplošni korupciji in nepotizmu res ni druge alternative, kot v duhu starega slovenskega pregovora pač gremo v gostilno mal (na “puf”) spit, pa bo mimo, se pač ne da nič storiti. Seveda bo maček drug dan še malo večji in kar ne bo šel stran, pa kaj hočemo, saj smo tako navajeni.
Vsak narod ima vlado kakršno si zasluži. Je refleksija kolektivnega ustroja, manifestacija stereotipov, ki jih vsi tako radi skrivamo pred sosedi. Prav udobno je če nekdo misli, odloča in deluje namesto nas. Pa vendar, si ne želite nečesa boljšega zase? Si ne želite, da bi za spremembo bilo malo drugače? Ravno letošnje leto je pravo, da nekaj storite zase. Recimo, da se nehate slepiti. To bi bil kar dober začetek. Da začutite, da niste žrtev, da ste nekdo, ki lahko spremeni stvari na bolje. In da vas nihče ne bo rešil, rešitelj ste vi sami, skriva se pod vso to tančico cone udobja. In verjemite. V boljši jutri, v dajanje, v ljubezen, predvsem pa ne poglejte stran, če vidite da nekaj ni v redu. Bodite luč in se predajte upanju!
Veš (državljan) svoj dolg?
Zadolževanje držav je, kot kaže, že nekaj časa mednarodni šport št. 1. Ko pa se debata preseli na osebni dolg znotraj kolektivnega, pa pogosto pojavi v grlu cmok, še posebej ker je ta dolg zelo realen in vpliva na kvaliteto bivanja v državi. Koliko je trenutno osebnega dolga, se pravi dolga države, ki pade na slehernega državljana, je tako pogosto vprašanje. Trenutno znaša dolg Slovenije približno 25mrd, vendar pa se bomo v tem letu še najmanj dvakrat zadolžili. Preneseno na državljana, pomeni ta dolg 12.500€ za vsakega otroka, odraslega, upokojenca. V tem letu tudi zapadejo nekateri stari dolgovi v višini dobre 4mrd, pri čemer si je vlada pustila možnost zadolžitve do 8mrd. Če uporabimo osnove seštevanja (3,5mrd za banke + 4mrd za dolgove + 3mrd za socialne transferje) je država še premalo rezervirala, pri čemer ne bo rešila niti enega samega problema. Se bodo pa obstoječi poglobili. Trditev, da so druge evropske države zadolžene še malo bolj, je prav slaba tolažba, saj v marsikateri bolj zadolženi evropski državi ljudje živijo bolje kot v Sloveniji, saj se tam denar vlaga nazaj v gospodarstvo in ne (zgolj) v socialne transferje. Prav tako NI dobra novica, da so obrestne mere ugodnejše. 4,8 so še vedno strahovito visoke, še posebej če gre za daljša obdobja, kot npr. 30 letne obveznice. Saj še niste pozabili obrestno obrestnega računa, kaj ne? Za pozabljivce… pri 4,8% se izplačilo podvoji v 10 letih, obresti so enake glavnici. Vendar pa se Slovenija zadolžuje s tako lahkoto, kot da bi denar prišel “iz zraka”. Saj res, pa saj čisto zares nastane “iz zraka”, pravzaprav iz ustvarjenega dolga. Ali ne bi bilo veliko lažje če denarja ne bi bilo in bi bila edina kredibilna valuta človeški potencial in sposobnosti? Tako se nikoli nihče ne bi mogel zadolžiti v tujem imenu.
Catch the cash – zgodba z derivativi v Sloveniji
Poučen članek časnika Finance o zgodbah z izvedenimi finančnimi instrumenti, kot se derivativom lepo reče, in kako lahko taki posli dramatično ogrozijo ne zgolj podjetje, temveč tudi družine in posameznike. Zanimivo je predvsem dejstvo, da se z derivativi ukvarjajo podjetja, ki imajo pri isti banki posrednici tudi najet kredit. Zaradi izjemne izgube iz derivativnih poslov (čeprav ima banka pri njih dobiček), podjetje ni sposobno odplačevati kredita najetega pri isti banki. Banke torej nimajo nobenega vpogleda kaj počnejo komitentni, ali pa je za dovoljevanje takega početja višji interes. Zanimivo je, da se tudi potrjujejo dejstva navedena v našem prejšnjem članku o derivativih, saj so za večino katastrofalnih rezultatov krivi pravzaprav devizni tečaji. Banke so sicer večino teh kreditov prenesle na DUTB, ki postanejo breme celotnega naroda. Med njimi je tudi več kot pol miljarde terjatev cerkvenega Zvona. Vprašati se moramo – je kaj narobe s to sliko? Zakaj sedaj na slehernega državljana pade obveznost reševanja bančnega tveganja?