Ste se kdaj vprašali kako denar deluje, od kje prihaja, kaj denar sploh je, zakaj ga je vedno premalo in ali sploh obstajajo kakšne alternative? Ali je denar povezan z okultnim? Ali je odnos do njega tisti, ki je odločilen? Kako so stvari povezane med seboj? Imamo sploh kakšne alternative?
Po odgovore pridite v Zavod po Strehco, četrtek 10.11.2016 ob 17.00.
Vabljeni!
Na teh straneh se radi ukvarjamo z realnostjo. Predvsem z razkrivanjem njene iluzije. Pravzaprav zgodb, ki nam jih kolektivno dajejo na krožnik, male ekrane in riž. Hm, kaj ima sedaj riž pri tem? O tem malo kasneje. Stvarnost postaja podobna filmu in film postaja tak kot bi morala bit stvarnost. Fikcija nam slika čedalje bolj realistične slike iluzije medtem, ko se vsakdanja realnost spreminja v filmske žanre, od komedije do noir. Sicer je bil namen članka v začetku malo podrobneje pogledati zadnje pomembnejše dogodke s področja denarja – predvsem sprejetjem bail-in zakonodaje v Sloveniji, pa se je vse skupaj malo zasukalo, saj se perspektiva obrača na ven in poskuša povezati nekaj na videz nepovezanih reči.
„Včasih je primeren odziv na realnost – da znorimo“, Phillip K. Dick
Konec prejšnjega tedna je 109 Nobelovih lavreatov protestiralo proti Greenpeace kampanji proti „Zlatemu rižu“ (v katerega je vgrajen gen za proizvajanje vitamina A), češ da s svojo kampanjo povzroča še več lakote po svetu. Zaključek odprtega pisma se glasi „Koliko revnih ljudi v svetu mora umreti preden to dojamemo kot zločin proti človeštvu„. Zlati riž bo torej rešil svet. Tako bolane izjave bi verjetno lahko pričakovali od nobelovih nagrajencev, ali pač ne? Heglova dialektika v svoji ne prav posrečeni izvedbi. Zlati riž je sedaj izenačen z človekoljubno organizacijo, ravno zato ker je GMO. Sumim, da korenje raste vsepovsod, ampak lahko pa se motim. Na tem linku so podpisniki, pa si dajte duška.
Pa nazaj k prvotni temi članka. Po dveh zaušnicah je vlada 22. junija 2016 ekspresno potrdila ZRPPB. Za tiste nepoučene – to slovenska varianta „bail-in“ zakona. Kot smo na teh straneh že večkrat pisali, je to končna igra elit, zadnja stopnica. Razen skope omembe v novicah (ki kopirajo en in isti tekst) praktično o tem zakonu ni nikjer nikakršnega mnenja, debate ali vsaj kakšnega intervjuja. Z razlogom; nihče noče odstirati tistega kar ta zakonodaja prinaša s seboj oz. njene posledice. Kot že enkrat rečeno, zakonodajna podlaga skladna z EU je podlaga za finančno konsolidacijo – finančno unijo, ta pa s seboj prinaša razformiranje nacionalnih entitet – narodov. Finančna unija namreč povpreči ekonomsko dogajanje na ravni celotne evropske unije, s tem efektivno nastaja federacija/konfederacije po vzoru ameriške države. Kaj je potrebno za skupno državo – ein Volk, ein Reich, ein Fuehrer, ali v neo-con besednjaku: ena valuta, ena vojska in en narod. Vse to sedaj imamo, kajne?
Na prvi pogled se zdi narativa bail-ina solidna. Mi – državljani in država – ne bomo plačevali za napake bankirjev, to bodo sedaj naredili najprej delničarji, nato drugi imetniki kapitalskih instrumentov (obveznice, podrejene obveznice) in potem še kakšen jamstveni sklad, ki ga ima država za tak namen. Za tem vsi ostali upniki v obratnem vrstnem redu kot sicer v običajnem insolvenčnem postopku. Do tukaj vse lepo in prav. Kje je torej kavelj?
Kot že omenjeno, takoj ko je denar položen na vaš tekoči račun, pravno ne pripada vam, temveč banki. Depozit, kot se temu denarju tudi reče, predstavlja obveznost nezavarovanega dolga. Banka vam torej ta denar dolguje. Na nek način se lahko to interpretira kot investicija, v nekaterih primerih banka za pokritje svojih obveznosti do deponentov lahko konvertira v lastniški delež. Vendar pa v procesu bančnega propada po novem ne pride do likvidacije (kjer se vrednost in terjatve zgolj prelijejo na drugo sistemsko banko, kjer se razmerja uredijo, kot npr. v primeru propadle Probanke), temveč se terjatve poskušajo poplačati iz banke same, strošek tega pa krijejo njeni deležniki. Banka se v tem primeru nekako izenači z navadnim podjetjem, s pomembno razliko v razumevanju. Banka ni navadno podjetje, je kreditna institucija. Deležniki v podjetju imajo svoj glas, kot seveda tudi delničarji banke, vendar pa v primeru propada nosijo stroške tudi deponenti čeprav nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje. Načeloma država zagotavlja poplačilo deponentom do 100.000 €, vendar ne opredeljuje časa niti načina. Kaj vam pomagajo prihranki če ne morete do njih. Če kdo misli, da tisti ki imajo 100k na računu itak zaslužijo striženje, naj vas spomnim da so to lahko tudi življenjski prihranki, morda dolgoletno varčevanje za nakup stanovanja ali hiše. Ni nikakršne pravne podlage za zaseg depozitov, zato si jo morajo preprosto izmisliti. Banka je žal zakonsko določen posrednik in se ga ne moremo izogniti. Takoj naslednja povezana stvar so t.i. kapitalske kontrole, ki se nanašajo na transfer gotovine. To se nanaša predvsem na dvigovanje in porabo fizičnega denarja (oz valute). In poglejte samo narativo, ki se omenja ob tem… 500€ bankovec se ukinja zaradi terorizma. A bejž no. Fizični denar ima namreč najmanj eno težavo za banke, predstavlja namreč naložbo in vrednost, ki ni pod njihovo kotrolo, ter zahteva kritje, ki ga čedalje težje zagotavljajo. Nenazadnje pri plačevanju z fizičnim denarjem ne plačate posredništva (transakcije), marsikje pa vam pri uporabi gotovine dajo dodatni popust. Ste kdaj pomislili zakaj le? Omejevanje bo prišlo na dva načina, skozi zakonske in administrativne ukrepe. Denar vam je banka sicer dolžna, vendar bo poskušala najprej otežiti način kako boste prišli do njega, recimo z izpolnjevanjem dolgih obrazcev zakaj ga potrebujete in še cel kup nepomembnih vprašanj, katerih namen je predvsem ali izključno, da vas odvrne od dviga. Zakonsko se bo spuščala meja najvišjega dviga, pri čemer se bo vzporedno seveda povečevala penetracija rešitev za sprejemanje elektronskega denarja. Elektronski denar ne potebuje kritja. Prav tako zagotavlja sledljivost in povečuje dobiček bank v procesu. Vsako nakazilo namreč nekaj stane. Ne bo dovolj, da bankam neprostovoljno dajete v hrambo svoj zaslužek in prihranke, sedaj vam bodo zaračunali vsako transakcijo. Za vsako banko je to nekako tako kot bi se spotaknile ob kotel zlatih cekinov. Jupi! ampak za posameznika to predstavlja uparitev zasebnosti, kot tudi potencialno penalizacijo posameznikov, ki se ne strinjajo z družbenim redom. Torej to lahko predstavlja tudi ukinitev osebne svobode, ne samo demokracije. Pač v skladu z Murphyjevim zakonom, če se nekaj lahko zgodi se tudi bo.
Torej se je sedaj zgodil tudi prenos tveganja uporabe banke na deponente, poleg tega pa se je še dodatno oslabil položaj hranilnic, ki temeljijo na depozitih. Ideja je seveda v zadolževanju iz katerega se ustvarja nov denar. Bail-in torej predstavlja ogromno žrtvovanje prihrankov in povezano s tem tudi delavnih mest zaradi stabilizacije „sistemskega tveganja“ globalne bančne sheme. Pa vendar je bail-in kot tak zgolj orodje, ki skriva v ozadju dober razlog zakaj je potreben v tem filmskem svetu. Izvedeni finančni instrumenti, ali na kratko derivativi, so pravi razlog za sprejemanje bail-in zakonodaje. Derivativni trg je preprosto povedano špekulacija na medbančnem trgu z preprodajo tveganja tipično pakiranega v priročne AAA finančne pakete. Ali tudi tveganje na valutnem trgu. V bistvu gre za popolnoma bizarno zadevo, ki nima prav veliko z bančništvom, kot bolj z igralništvom. Zato so zaslužki lahko veliki, izgubo pa banke rade prikrijejo. Nekaj v stilu, če bo Brexit bom stavil proti funtu, ki bo z pozitivnim referendum padel in ker jih večina stavi na izid, ki predvideva obstoj VB v EU, lahko na ta način ogromno zaslužim. Kot npr. George Soros. Kar nekaj starih mačkov je izgubilo milijarde, skupna vsota se vrti okoli 130 mrd €, skupno so borze v povprečju padle za 18%. Tukaj se seveda zastavlja vprašanje kako je lahko vedel vnaprej kakšen bo izid? Očitno obstajajo tudi „notranji krogi“ elit. To so ljudje, ki ne kockajo, zanje je igrišče zelo natančno določeno, kot šah. Ah, to pravzaprav ni igrišče, to je peskovnik, v katerem so sami kreatorji in drugi igralci. Ste opazili, da sedaj vsi tisti zagovorniki izstopa, kar naenkrat niso tako goreči, kot da bi sedaj najraje videli da bi še naprej ostalo tako kot je bilo. Ali je res vse samo šarada, vse kontrolirano, tako pozicija kot opozicija? Ne bi sedaj o tem ;).
Ko smo že pri Brexitu, se je že začel pojavljati nov trend, ki temelji na prebujenem nacionalizmu in zavračanjem te čudovite ideje imenovane EU. Recimo na češkem in tudi pri nas se prebujajo novodobni facebook navijači. Yipii yeeee zavijmo se v Slovenske zastave in potisnimo Lahe do Piave in Hrvate do Reke, švabom pa kardan od golfa v ri… eee. Ne. Nacionalizem ni post globalizacija, zgolj stopnica na poti do globalizacije. Absorbira individualno suverenost v skupnosti in tiho zamenja zastavo, ki ji salutirate. Valjanje po blatu zaviti v zastavo – ni rešitev. Za tiste, ki tega preprostega načela ne razumejo ali pa ga ne morejo razumeti, bom na prošnjo pripravil en tak lep 101.
Brexit tako kot bail-in sta del dolgoročne strategije elit, ki bodo tako ali drugače demonizirali gibanja za suverenost, tako nacionalno kot tudi finančno. Pomislite malo, sedaj smo ravno sredi tega procesa, le kako bi bolje kot na ta način odstranili ovire na poti? Globalisti ustvarijo ekonomsko krizo in nato ustvarijo pogoje, pri katerih njihovi glavni nasprotniki (recimo jim svobodnjaški aktivisti) požanjejo vso krivdo. Za tem se postavijo kot heroji v tem filmu in ponudijo svojo rešitev: celostno globalizacijo. Kot je že večkrat povedal veliki Michael Tsarion, elite se svojimi podvigi rade pobahajo, tako vsem na očem, skriti za simboli, ki jih vsi spregledajo. Kot pravi je potrebno za rešitev spoznati pravo naravo zveri.
Mimogrede… Brexit petek se je zgodil natančno 7 let, 7 mesecev, 7 tednov in 7 dni po črnem ponedeljku leta 2008. Samo povem…
Lahko noč in srečno.
Oktobra 2014 smo na teh straneh pisali o “inovativnemu mehanizmu”, ki se v Bruseljskem žargonu imenuje “Bank Recovery and Resolution Directive” oz direktiva o bančnem reševanju in okrevanju, krajše za “Bail-in”. Le-ta navidezno poskuša reševati problem reševanja bank z kolektivizacijo njihovih dolgov (t.i. “bail-out”, 1,6 triljonov), na način, da dolg poplačajo njeni investitorji in ne država. To se sliši pravzaprav ok, zatakne se seveda pri tem kaj oz. kdo so investitorji. Že ptički na strehi so začeli čivkati, da ukrepi po zlomu 2008 niso posebno popravili stanja, ekonomske bazuke v obliki kvantitativnega lajšanja so stvari zgolj še poslabšale, še več, zadeve so postavile na čisto novo raven, pri čemer so se vse države začele še bolj noro zadolževati. Konec koncev je denar poceni. Bilo je samo vprašanje časa kdaj se bodo tla spet stresla, pravzaprav so komaj še vzdrževali stanje, dokler regulativa s 1. januarjem 2016 ni postala dejstvo za EU, pa ne zgolj tam. Podobno se dogaja tudi v ZDA, lahko bi rekli, da so dejanja usklajena; tisti ki vladajo skozi banke tam, vladajo tudi v EU. Nizke stopnje inflacije in obresti sicer držijo servisiranje dolga, vendar je v trenutnem monetarnem konceptu dolg hkrati tudi način ustvarjanja denarja, banke pa živijo več ali manj od obresti na plasiran dolg – nov denar.
Verjetno ni odveč omeniti, da ste vi, ki imate svoje prihranke spravljene v bankah hkrati njeni investitorji. Vsaj tako gre narativa. Banke so trenutno obvezen posrednik med nami in našim trdo prigaranim denarjem. Denarja ne moremo izplačati na roko, banke imajo ekskluzivno ta privilegij. V časih SDK-ja je bilo to možno, prav tako pa je bil SDK državna institucija in je imel nadzor nad vsem dogajanjem. To je šlo marsikomu v nos, zato ga danes ni več. Vse lumparije po 1991 so bile prav zaradi tega mogoče. Prav tako denar na vašem bančnem računu ne pripada vam. Ne verjamete? Vi ste zgolj pooblaščeni za polog in dvig, banka pa razpolaga z njim v svojih bilancah. Torej ste njen investitor, vsaj tako izgleda, pa čeprav neprostovoljni. Ampak investitorji imajo nekaj besede v upravnem odboru kajne? Aa, ne v tem primeru. Bail-in direktiva predvideva stopnjo prevzemanja tveganja (po neki hierarhiji), pri čemer načeloma majhne “investitorje” odveže odgovornosti reševanja. V Sloveniji so to načeloma deponenti z manj kot 100.000€ depozitov. “Načeloma” ker je to v resnici zgolj začasna definicija. Če denarja ni potem je lahko ta meja na 10.000 ali na 1.000, morda celo 100. Ste se vprašali zakaj so nenadoma odstopili nadzorniki NLB malo po tistem, ko so jih imenovali. Ni šlo za zaupanje ampak zgolj za dejstvo, ki ga je tudi g. Arhar omenjal na bančnem posvetu v jeseni 2015. NLB potrebuje v grobem 1.15 mrd€ za reševanje svojih bilanc. To je nakako toliko, kot se letno zadolžimo pri večinoma ameriških posojilodajalcih. Po zadnjem reševanju je ECB zahtevala, da se banka do konca 2017 proda. Nihče ne želi prevzeti tega vročega kostanja v svoje roke. Sicer pa… zna kdo razložiti zakaj bi banko prodali, če jo rešimo?
Avstrija je pravkar v praksi pokazala, kako bail-in izgleda na primeru Hypo Alpe Adria banke. 100% porezanje podrejencev (imetnikov podrejenih obveznic), 54% za nadrejence, preklic vseh obresti ter harmonizacijo obveznosti (predvidena ureditev odplačil kreditov za mala in srednja podjetja) do konca 2023. Problem, ki je morda še veliko večji od tega je, da je za 11 mrd€ dolga garantirala Avstrijska Koroška, ki bo terjatve pač morala sedaj poplačati. To prav gotovo pomeni njen bankrot; zahtevki za poplačilo dolga so namreč že vloženi. Kot lahko vidite lahko propad banke resno ogrozi življenje prebivalcev, ki sploh niso nujno njeni komitenti.
Pred tem so (po sicer malo drugačnem mehanizmu) v decembru v Italiji pokopali 4 manjše lokalne banke, ki so prizadele predvsem upokojence, ki so v njih imeli svoje prihranke, vsaj dva pa sta si zaradi obupa vzela življenje. Italijanski premier Renzi se je le kislo opravičil žalujočim družinam. Pravzaprav Italijani sedaj kampirajo pred bruseljskimi sobanami, saj pričakujejo naslednjo rundo lajšanja za svojo že tako nategnjeno ekonomijo. Kdo bo na koncu nategnjen si lahko mislite. Pomislite, da se nekaj takega zgodi sistemski banki, hmmmm, recimo NLB. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na Cipru, kjer je sicer bila zgodba malo drugače obarvana, saj je največja ciprska industrija pravzaprav finančni sektor, ki je kar 8 krat presegal svoje lastno velikost. Vpleteni pa so bili tudi ruski veljaki, ki so skozi ciprski sistem prali denar. Nič novega bi rekli.
Če malo poenostavimo, bail-in predstavlja prenos sredstev deležnikov (t.i. “stakeholderjev”) v banko samo, z namenom da bi le-ta ohranila solventnost. In če njihovi “prispevki” niso dovolj, da bi zadeva obstala, so se primorani zateči k striženju zasebnih računov (kot recimo v primeru Cipra). Ciprski scenarij lahko smatramo za predlogo (“template”) vsem naslednjim. To hkrati tudi implicira, da lahko deležniki in deponenti izgubijo vse v primeru kolapsa večje evropske banke. Nič novega bi rekli.
Rekli boste, da narod odloča o lastni usodi, lahko da skozi referendume in iniciative. Vendar so v slovensko ustavo pred nekaj leti sprejeli popravek zloglasnega 10. člena zakona o referendumih in ljudski iniciativi, za kakšen namen lahko državljani odločamo na referendumih. Tam so namreč vtaknili tudi to, da se državljani ne smemo vtikati v državni proračun, v 148 členu ustave pa so dodali tudi financiranje javne porabe, kamor spada državna uprava in – banke. Torej se lahko majhno število ljudi odloči, da se bomo zadolžili do zob, dolg pa bodo odplačevali naši vnuki in še njihovi vnuki. Pač neposredna demokracija ni zaželena, še posebej ne ko se le-ta tiče kontrole denarja, davkov in odločanja o zares pomembnih rečeh. Nič novega bi rekli.
Ob celotni ideji se spet vračamo nazaj na osnovno vprašanje. Kako so lahko varčevalci odgovorni za stanje kreditne institucije? Da bi razumeli kako deluje monetarni sistem, si preberite članek o vzajemnem kreditu. Da se tudi drugače in pri tem ne potrebujemo (krvave) revolucije.
Pa vendar niste nemočni. V kolikor se počutite kot mravlja na katero lahko vsakdo kadarkoli stopi in jo pomendra, se spomnite da vsaka mravlja dvigne svojo 50 kratno težo. Kaj pa 100, 1000, 1000000 mravelj? Denar ustvarja ultimativno separacijo, ob njem pozabljate, da so poleg vas še na tisoče drugih, ki čakajo, da se spomnijo kdo v resnici so. V življenju potrebujete zgolj 3 stvari: pravo znanje, pravo vrednost in prave prijatelje. Učite se obdelovati zemljo, kultivirati rastlinje, morda les, med, marmelado… bodite kreativni, meditirajte, ukvarjajte se z jogo, posvečajte se svojim otrokom in drugim; nikogar ne bo zanimalo če veste kdo je zmagal na prvenstvu nogometa 2013 ali pa kdo je s kom kaj v Big brother-ju. Bo pa vaša vrednost rasla z vašo uporabnostjo, ter človečnostjo. Izklopite TV. V resnici ga ne potrebujete. Potrebujete ljudi s katerimi si delite zgodbe in si med sabo pomagate. Spoštujete se in bodite hvaležni; živite v trenutku, tukaj in sedaj. Vaše misli bodo ustvarjale vašo realnost, ne pustite da vam jih ukrade nekdo drug. Če imate denar, ga ne puščajte bankam. Vzemite ga ven kot fizični denar, tako ali tako so obresti nične. Investirajte v podjetja, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo hrane, proizvodov in storitvami. Investirajte v rodovitno zemljo, investirajte v pravo znanje. Tudi napredna tehnologija je zelo uporabna v kolikor se jo kreativno uporabi za reševanje vsakodnevnih težav. Nekateri pravijo, da je dobro slediti stari židovski modrosti, ki govori, da je potrebno del bogastva imeti v zlatu. Sam sem mnenja, da se zlata ne da jesti, ne morete ga natočiti v rezervoar avtomobila in z njim ne morete pognojiti zemlje. Z denarjem tudi ne. Najverjetneje komu kaj pomeni, vendar ko primanjkuje svobode, zdravega okolja in zdravih odnosov vam ne bo pomagala niti tona zlata. Nekaterih stvari se ne da kupiti. Prava vrednost prihaja z omogočanjem skupnosti, kroženjem produktov in storitev, torej je ideja reševanja problema v lokalnem ekonomskem kroženju. Preberite si še članek o Uhub omrežju distribucijskih vozlišč. Moč in zaupanje prihaja lahko zgolj od znotraj in s tem ko polagamo zaupanje drug v drugega lahko podobno kot mravlje zgradimo trajno in predvsem obilja polno prihodnost. Potrebno pa je ukrepati… kar pa je tudi ena izmed manj znanih lastnosti Slovencev. Nič novega bi rekli. Torej na delo!
Evropa je očitno začela svoj zadnji krog. Po tistem ko je ECB nenapovedano (ponovno) znižala obrestno mero in se obvezala odkupovati ABS je hkrati povročila velik padec 2 letnih evropski obveznic (vsaj v 8 državah pod 0), PMI index pa kaže stagnacijo (podatki 1.10.2014). Če premakneš vsa delovna mesta v vietnam, vmes pa tiskaš denar… hja, tukaj res ni potrebno bit možganski trust glede posledic. Obenem Draghi navija za odkup ciprskih in grških ničvrednih posojil, da bi zmanjšal tveganja. Khm… želijo odkupiti najslabše od najslabšega… eee nekakšen pokvarjen finančni kebab?
Grčija se vsled strahu pred politično krizo trudi pobegniti pred ponovnim bailout-om, vendar so sedaj že krepko v krempljih IMF in Trojke. Smola pa taka. Ekonomsko suženjstvo je prav udobno za evropske tehnokrate.
Nič čudnega, da se je Nemčija odločila implementirati sistem “bail-in”, torej zaseg depozitov varčevalcev z namenom reševanje bank v katerih se ti depoziti nahajajo. Nemčija je zgolj t.i. “early bird”, prva med tistimi, ki bodo to storili, eno leto pred predvidenim začetkom. Torej, obresti na depozite so že tako majhni, zakaj bi imeli denar še na bankah?
Vzajemni kredit je pot v prihodnost, stran od pokvarjeniega finančnega sistema. Svoj denar raje vtaknite v skupnost, ki vam ga vrača.
Ko sem kot najstnik dobil svoj bančni račun, kamor so mi starši nakazovali dnevnice (;P), sem se po prejemu kartice tekočega računa s svojim imenom prav dobro počutil. Nič več fehtanja! Postal sem pomemben, lahko sem sam upravljal s svojim denarjem. In takrat sem verjel, da je hramba denarja v bankah nekaj samoumevnega saj mi omogoča:
– enostavno hrambo in enostavne transakcije
– varnost pred tatovi
– obresti na moje prihranke (to se mi je takrat zdelo najpomembnejše)
Le malo sem vedel o tem kako banke in bančno-denarni svet v resnici deluje, pa vendar se je to delovanje od takrat zgolj poslabšalo. Močno.
V Evropi so bančne obvezne rezerve kolapsirale, kljub vsem rezultatom stresnih testov, na katere se predvsem bančniki tako radi obešajo. Stresni testi so približno tako kot prdenje. Večinoma “vroč zrak”, po drugi strani pa napovedujejo nekaj kar nas čaka v bližnji prihodnosti… in to kar prihaja ne bo lepo. Tistim, ki znajo brat med vrsticami – to smrdi. Za zares krvave oči si preberite celotno poročilo. Le tako na hitro za dobiti apetit po še: na začetku leta so imele evropske banke skupni kapitalski primankljaj v vrednosti 84 mrd €, pri čemer nosi francoska Credit Agricole kar 31 mrd €, nemški Deutche Bank ter Commerzbank pa slabih 27.
Tako ni nič čudnega, da po vsej evropi države postavljajo omejitve glede dvigovanja in plačevanja z gotovino. Če se zeliš zvečer zabavat kje v Ljubljani, ni problema. Pojdi do bankomata in dvigni tistih par stotakov. Če pa si slučajno eden od centralnih bankirjev, ki čaka na davkoplačevalski večerni sprejem pa imaš (na žalost) problem, saj potrebuješ eno par tisočakov (snif in kurbanje sta zadnje čase draga). No za vse ostalo je tukaj Mastercard (TM).
Zakaj torej države to počnejo? Zato!
– naskok na banke predstavlja veliko tveganje, če se narod slučajno začne zbujati
– kotrola toka denarja pomeni kontrolo nad ljudmi. Zagotovitev zgolj digitalnih transakcij, pomeni popolno uparitev finančne zasebnosti.
Nobena izmed zgornjih dveh trditev za tiste bolj pozorne ni pretirano razsvetljena. Marsikdo ne ve, da ima tudi Švica, bančna trdnjava obilja sredi Evrope, po novem omejitev dvigovanja lastnih sredstev, se pravi gotovine. Premožni, zaradi trenutne bančne situacije, nimajo več prave iniciative hranjenja denarja v bankah. Zato denar nakazujejo v Hong Kong od koder ga nato “peš”, v kuvertah, nosijo nazaj v domovino, kjer ga nato raje spravijo v nogavico. Se spominjate tistih treh razlogov, zakaj bi imeli v bankah denar? No, kot kaže drži le še prvi, pa še to ne vemo več do kdaj. Besedi “varno” in “banka” se ne bi smela več uporabljati v istem stavku, vsaj ne v Evropi. Če za trenutek odmislimo dnevne kraje centralnih bankirjev, je tveganje, da se neko jutro zbudimo z nacionalizirami prihranki v naši banki, povsem stvaren in zelo verjeten. Bankirji sami so ročno uničili vsako iniciativo ljudi po tradicionalnem varčevanju skozi obresti na depozite. Euro območje ni bilo nikoli načrtovano z namenom, da miljoni Špancev, Ircev ali Švicarjev premika svoj denar iz države, pri čemer se obnašajo kot kakšni venezuelci srednjega sloja z offshore računi v Miamiju. Prav tako ni bilo nikoli načrtovano, da shaja s kapitalsko kontrolo. Vendar kot kaže bomo nakoncu pristali ali z prvim ali drugim. Ali pa kar z obojim.
Mario Draghi je dobil fantastično idejo – kvantitaivno lajšanje v višini 1 triljona €. Zastonj kosilo za banke naj bi bilo namenjeno neomejeni (!) kratkoročni likvidnosti za odkup CDO bančnih terjatev (ki niso vredne počenega centa) najmanj do leta 2016. Strah pred deflacijo in deflacijsko zadušitvijo (spomnimo obrestna mera je negativna) bomo sedaj reševali z hiperinflacijo. Sedaj je tudi evropa po nalogu finančne elite začela tekmo razvrednotenja valute, saj se evro ne sme preveč omakniti od dolarja, ki je ravno zaradi istih ukrepov čisto izgubil vrednost. Ta sredstva ne bodo šla v realno ekonomijo, nova delovna mesta in razvoj. Gre za odkup t.i. CDO (“collaterized debt obligation”, dolg na kreditnih karticah, hipotekah in avtomobilskih kreditih) investicijskih paketov, ki jih banke sestavijo iz t.i. ABS (“asset backed securities”, torej z sredstvi krit/zavarovan dolg) ki jih spakirajo v priročne AAA investicijske pakete z mašnico – CDO. Te seveda banke potem preprodajajo naprej. Ker je v teh časih večina tega dolga neplačanega, poleg tega je precejšen del teh ABS induciran, da bi pospešili kroženje in ustvarjanje denarja skozi dolg, je večina CDO paketov ničvrednih. Denar gre torej v banke, z namenom popravljanja bančnih bilanc, nastali dolg pa se bo kolektiviziral – odplačali ga bodo ljudje Evrope. Ker si ljudje težko predstavljajo koliko denarja … eeee dolga je to, naj povemo, da je 1 triljon 1000 miljard, kar je 1000 000 miljonov oz 1000 000 000 000 €. Za primerjavo – 6 miljard bi nas recimo stala pot na mars in nazaj in bi imeli nekaj od tega.
Update: Ravno včeraj je bilo sporočeno, da je industrijska produkcija v Evropi padla za 1.1%, pa vendar delnice rastejo… pri tem pa je ECB pametno ugotovila, da je ravno posojanje podjetjem in gospodinjstvom ključna slabost. Hm… Torej je ECB slepa, slaboumna ali čisto preprosto kriminalna združba. Slepa ali slaboumna glede definicije “slabosti” (posojanje ni tak problem, zapravljanje pa je), kriminalna pa ker s tem države in s tem ljudi potisnejo v še veliko globje zadolževanje. To zgolj govori o strahu ECB (pa tudi FED-a), da so dolgovi bank tako kolosalni, da bi zagotovo sesuli cel svet. In namesto, da bi ukrepali, vladajoča elita raje poskuša popravljati stvari z vse bolj paradoksalnimi ukrepi, saj se nihče noče sprememb dotakniti niti z miljon km dolgo palico. Ja cona udobja je očitno res visoka.
Ta finančna norost vam bo požrla prihranke, podražila cene storitev in produktov, predvsem pa hrane. To je game over! To je vojna proti človeštvu, sedaj je čas da se tej norosti upremo in enkrat za zmeraj opravimo s konceptom služenja sebi.
No ideja seveda ni nova. V spodnjem prispevku je lepo razložena trenutna situacija v Evropi, predvsem razlike med denarno in fiskalno politiko. Se pravi razlika med načinom ustvarjanja denarja in njegove porabe. Da je lahko Evropa vzrok za sesutje globalnega gospodarstva, se ob težavah ZDA, Japonske, BRIC in ostalih zdi precej neverjetno. Pa vendar, mediji molčijo o strahotnem zadolževanju ne samo Slovenije temveč praktično cele Evrope, ki generira zgolj še več dolga. Ker je dandanes ekonomija držav tako zelo prepletena, lahko že majhni ciper ali pa Grčija povzročita razpad, ki jim kot rešitev zabičajo stroge varčevalne ukrepe. Vendar glede na način kako deluje trenutna ekonomska paradigma, varčevanje sploh ne pride v poštev, denar se mora vrteti. Pravijo da je denar sveta vladar, z izgubo lastnega smo izgubili suverenost. Fiskalna politika je precej povezana z identiteto naroda, njegovih aspiracij. Poenotenje fiskalne politike tudi pomeni, da vsi narodi Evrope izgubijo svojo identiteto, suverenost so že z evrom. Kot je razvidno iz prispevka želijo skozi namensko ustvarjeno denarno krizo, ponuditi kot ultimativno rešitev enotno fiskalno politiko in s tem defacto eno državo z eno politiko, tako je pač veliko lažje vse nadzorovati. Ob tem ni odveč pomislek, zakaj ni ponujena sprememba v denarni politiki, ki je resničen vir problemov. Ah, saj je… ravno združeni narodi so predlagali novo virtualno valuto, s katerim bomo rešili svet, seveda pod kotrolo finančnih institucij. Tako deluje Heglova dialektika, ustvari problem in ponudi rešitev. Ne potrebujemo Združenih držav Evrope, da bi lahko uspevali. In ne računajte na rešitelja na belem konju, le ta je v vas. Ne potrebujemo vsega tega strahu, ki nas zakrčene drži nemočne, pri tem pa finančni eliti omogoča proste roke. Zbudite se, osvobodite se!
No pa naj še kdo reče da se poleti nič ne dogaja ;-). Kljub navideznemu zatišju se tudi na globalnem parketu marsikaj dogaja. Morda najbolj odmevna reč je padec oz. bolje rečeno ukinjanje t.i. petrodolarja, ki so ga družno spodkopale BRIC države in Rusija. Le te si namreč med seboj nafte več ne preprodajajo v svetovni “rezervni” valuti – dolarju, temveč kar v lastnih. Za nameček z vso ihto po vsem svetu ustanavljajo klirinške hiše tudi za tiste, ki so še vedno v to primorani (npr. Kanada, VB in Avstralija, če naštejemo zgolj najbolj zanimive). To seveda povzroča katastrofo na dolarskem trgu, saj vrednost dolarju daje zgolj potreba po njemu (ki izhaja primarno iz petrodolarja, sekundarno iz parkiranja viškov v ameriške obveznice), pri čemer se vsa ta masa dolarjev vrača nazaj v domovino, ki je v preteklih nekaj letih z kvantitaivnim lajšanjem (:-P) vsak mesec vrgla v obtok (pravzaprav v finančni sistem) po 84 miljard. To hiperinflacijo dolarjev se seveda ne da zajeziti in posledica je hitro višanje cen izdelov predvsem pa prehrane, saj je valuta čedalje manj vredna, pri čemer Detroit prosi ZN (in ne lasne vlade) za blažitev posledice bankrota. Priča smo strašni valutni vojni. Tudi zato se zdi, da poskušajo ZDA ustvariti krizo, da se pač preusmeri pozornost, predvsem pa da se tuje trge naredi manj privlačne, s čemer poskušajo (tuji) kapital zvabiti nazaj. Ker sta ZDA in EU tako močno povezani, podobna pa je tudi reševalna politika, ni čudno da že IMF govori o razpadu sistema, pri čemer nekateri ugibajo, da naj bi se le-ta zgodil že – 20. julija letos (kaj? a letos že ;-)). ECB uvedba -0,1% obrestne mere in preko 50 mrd meddržavnim finančnim pravnih stroškov, grozljivemu povečevanju brezposelnosti celo v Franciji, ustavitvi ekonomske aktivnosti na Finskem in Nemčiji, ogromnemu nadaljnemu zadolževanju predvsem mediteranskega bazena EU držav… da, konec je vsekakor blizu. Celo Kitajska ima s svojim triljonom dolgov trenutno kar nekaj težav, zato se sedaj njihov juan pojavlja predvsem v afriki (in Grčiji!) kot nova rezervna valuta. Pač denar je potrebno plasirati izven meja. Tudi v sloveniji lahko pričakujemo pogrom po volitvah. Saj pravijo, da je zatišje največje ravno pred viharjem kajne?
Da pa ne bi bilo vse tako črno naj vas še enkrat spomnimo, da so zgornje besede namenjene predvsem analizi stanja in ne strašenju. Močnejši ste kot si mislite, združeni pa smo nepremagljivi. Vendar se iz fotelja stvari težko spremeni, še posebej ob pivu in nogometu. Tudi zato v Poti obilja objavljamo članek z naslovom Vzajemni kredit – nov monetarni sistem, ki na razumljiv način najprej predstavi obstoječe stanje in poda rešitev. Še posebej moramo biti pozorni na čas po kolapsu, ko bo na mizi “nekaj drugega”, kvazi alternativa, s katero nas bodo poskušali še bolj spraviti “pod kotrolo”. Nevarnost političnega diskurza je velika, pri čemer bodo popolnoma ignorirali ljudi in njihove prave potrebe. Letos bodo kumarice še posebej kisle.
Harrelsona poznamo predvsem po njegovih prepoznavnih filmskih vlogah, vendar pa je tudi prepričan aktivist. Ethos je njegov zadnji dokumentarec in sporoča tisto, kar govori nešteto drugih ozaveščenih ljudi in skupin, tudi gibanje Ubuntu. Ključno je razumevanje ekonomskega sistema, politike, medijev kot del koncepta subtilnega zasužnjenja človeštva in splošne okoljske politike. Čas je za odrešitev.
V Poti obilja smo dodali nov prispevek o Ljudski banki. Prispevek je del širšega koncepta sistema CSA in njegovemu podaljšku LETS (Local Exchange Trading System) o katerem bo govora v prihodnje.