Bil je popolnoma navaden dan, nič posebnega bi lahko rekli. A kljub temu drugačen, nekaj je brenčalo v zraku, nekaj v meni se je prebujalo, drugače vibriralo, nekaj me je klicalo. Ob vprašanju kaj, je iz globine srca privrel smeh, ki je nosil sporočilo: »prepusti se klicu divjine«. No prav in sem se. To sporočilo je namenjeno vsem nam iskalcem resnice in iskalcem pomena obstoja bivanja v tej realnosti.
Vse pogosto se dogaja, da iščemo resnico v stvareh, ki nam sicer na začetku nudijo le kratkotrajno zadovoljstvo, gre za stvari, ki so bolj materialne narave: kupiš si avto, novo obleko, privoščiš potovanje, masažo, greš na dolgo pričakovano delavnico, predavanje… karkoli s čimer misliš, da si boš lahko povrnil notranje ravnovesje, po katerem toliko hrepeniš. Ker se ne poglobimo v sebe, v naš brezmejni vrelec modrosti in ljubezni, iščemo resnico v stvareh, ki nam v sami Biti še dodatno povečajo občutek odtujenosti, ki v nas hrani neravnovesje. V sebi vemo, da to sicer ni prava pot, toda ker imamo nekaj, čemur pravimo svobodna volja, se nam zdi, da je vse prekrasno. Da imamo samo mi kontrolo in nadzor nad življenjem ter da se lahko samemu sebi posvetimo kadarkoli si to želimo. No ja, recimo. Če še ne veste, so to glasovi ega, ki nas želi prepričati, da imamo dovolj časa za vse, da nečesa morda niti ne rabimo, zakaj bi se sploh spreminjali, da imamo danes morda slab dan in se nam enostavno ne ljubi brati knjigo ali iti ven v naravo ali ne vidimo smisla v tem, da bi meditirali, … ego vedno najde milijon izgovorov.
Vsi si želimo biti ljubljeni in srečni. Različni modreci, učitelji.. imenujte jih lahko kakorkoli želite, nas učijo, da se moramo prepustiti toku življenja in zaupati vesolju, da nas bo peljalo skozi tista naključja v življenjem, ki so del naše poti, katera je skladna z našim namenom obstoja v tej realnosti. Zaradi svobodne volje imamo čudovito možnost izbire ali bomo v tej življenjski izkušnji poslušali ego in razum ali se bomo tudi učili kako poslušati našo Bit, srce, dušo, telo. Tudi naš višji jaz nam želi pomagati ter nam biti na voljo z vso ljubeznijo in modrostjo. Večina ljudi pa zaradi ega, nikoli ne pride do točke, da bi si postavili ključno vprašanje: «Zakaj naša bit ali duša, če jo želite tako imenovati, ni prav nič zadovoljna z materialnimi stvarmi?«. Še več, na različne načine vam to tudi pokaže, na primer navkljub nakupu športnega avtomobila, nikoli ne boste doživeli nirvane.
Odgovor tiči v izbiri. Pot duše in srca je pot osebne rasti, če želite ji lahko rečete tudi duhovna. Odvisno od vas, tukaj ni napačnih poimenovanj. Osebna rast, ki od vas zahteva, da se spoprimete z vašimi vzorci, prepričanji, vedenji in seveda z emocijami. Ja, te so še posebej zabavne. Naše bivanje je v svojem bistvu le odtis izkušnje, katero smo si izbrali in jo želimo doživeti v tej realnosti, se pravi tu, na planetu zemlja. In pri tej izkušnji vam tiste mala zadovoljstva, ki bazirajo na materialnih stvareh ne bodo kaj veliko pomagale. Pomagal vam bo le klic duše, klic divjine, ki vas vabi, da odprete vašo Pandorino skrinjico in se podate na potovanje. Če sem iskrena, to potovanje ne bo vedno prijetno, saj boste videli in prepoznali prepričanja, vzorce, ki bodo bolela, v vas prebujala občutja razdvojenosti, trpljenja, osamljenosti, zaradi katerih se sprašujemo:« Kaj za vraga smo naredili narobe, da se nam dogajajo take in take stvari?«, »Zakaj sem mi ponavljajo eni in isti dogodki, zakaj v življenje privlačim specifične osebe?«. Zakaj se postavljamo v vlogo žrtve, zakaj mislimo, da nismo vredni ljubezni,… Sem že omenila, da boste pri tem trpeli in da bo bolelo… in nihče vam ne more te bolečine odvzeti, ublažiti. Nihče, ne prijatelji, amuleti, vedeževalci, predavanja,.. vam ne morejo pomagati, v globočino divjine se morate podati sami.
Tu si lahko pomagate le vi sami in prvi korak na tej poti je: poslušanje odgovorov vaše duše, srca, intuicije. Hecno je, da te odgovore velikokrat preslišimo, češ saj ne more biti tako enostavno, učili so nas drugače, to velja za mojega prijatelja, zame pa ne,… in potem se zadovoljimo z dejstvom, da zaradi ega, v naš prostor spuščamo le tiste stvari, ki nam nudijo le trenutno zadovoljstvo. In spet je tu začaran krog. Toda šele, ko ego umirimo in začnemo prepoznavati vzorce in prepričanja, ki vas determinirajo, hkrati pričenjate prepoznavati vaš čustveni odziv na določeno situacijo in iz kje izvira. V trenutku, ko osvetlite in spoznate izvor, vzorci, ki so vezani nanj, izgubijo svojo moč. Vi pa jih sedaj lahko nadomestite z novimi, s takimi, ki bodo poosebljali vrednote vaše duše, vašega srca. Predvsem pa, ki vas bodo v prvi vrsti naučili ljubiti samega sebe, se sprejeti takega kot ste, z vsemi šibkimi in močnimi točkami in predvsem, da se boste zavedali kakšno čudovito, ustvarjalno, božansko bitje ste. Saj veste kako gre…ljubezen ne pozna meja, ne pozna pogojev in sebičnosti, toda največkrat pozabimo na ljubezen do samega sebe. In ravno iskanje te brezpogojne ljubezni je boleče, saj tu ego nima kaj iskati. Pogumno morate slediti klicu divjine vaše lastne duše in z vso strastjo pričeti z raziskovanjem svoje Pandorine skrinjice.
No vsi jo imamo, ne glede na to ali si to priznate ali ne. In ko ustvarjaš najboljšo verzijo samega sebe hkrati ustvarjaš novo realnost, resnico tukaj in zdaj. Ravno ta divjina nam na koncu poti pokaže kako ljubeča, ustvarjalna in božanska bitja smo. Vsi mi. In verjemite mi, pot je vredna vsake solze.
