Martin Butina, Ubuntu gibanje
Dobrodošli v novem svetu! V svetu kjer denar ne obstaja in vsi živijo v utopični družbi.
Dobrodošli v Ubuntu svet.
Vendar počasi, nismo še čisto tam. Potrebno bo še nekaj časa in predvsem evolucije v zavest, da bi prišli do tja. Čeprav nismo prav daleč pa bo pot tja vseeno zahtevala bolj odprto glavo, predvsem pa nekaj dejstev glede najbolj goreče religije sveta – denarja.
Denar ne obstaja!
Dandanes v svetu reč, ki jo imenujemo denar ne obstaja. Zlato, srebro in baker so bili zamenjani najprej z papirjem, ki je predstavljal njihovo vrednost (in ga je bilo mogoče v bankah zamenjati v te plemenite kovine), kasneje pa zgolj s papirjem, ki je predstavljal bančno obljubo izplačila. Kakor čudno se že sliši – ta obljuba plačila se imenuje “denar”, saj te obljube služijo kot njegov UČINEK. Zato mu tudi pravijo FIAT denar (latinsko FIAT pomeni naj bo storjeno, arbitrarno), saj njegova vrednost temelji na veri vanjo. V preprostem prevodu – celoten denarni sistem temelji na t.i. IOU (»I Owe You«, angleško- ostanem dolžan), obveznicah in garancijah, ampak brez dejanskega denarja. Denarna elita nas poskuša prepričati, da je denar blaginja in ne zgolj dogovor, arbitrarni sporazum. Včasih so vladni predstavniki to zelo dobro vedeli, danes nič več.
»Denar« na vaših bančnih računih pravno ne pripada vam!
V pravnem smislu, »denar« na vaših bančnih računih pripada bankam in ne vam. Država v nekaterih primerih (preberite drobni tisk) zgolj garantira izplačilo (do 100.000 v Sloveniji) deponentov, vendar ne vsem in nikjer ni napisano na kakšen način in kdaj (država določi banko prevzemnico kot npr. v primeru Factor banke, vendar ne določa eksplicitno kako se sredstva vračajo). Ob tem ni odveč pomislek, kaj se zgodi, če v že tako sestradanem sistemu odpove recimo druga največja (ali celo največja) državna banka, kdo nam potem pravzaprav vrne te »obljube o izplačilu«. To je naravnost grozljivo, pa vendar je povsem legalno dejstvo v večini državah. Pravzaprav, če dobro premislite, uživamo nekakšno najemniško pogodbo, ki nam začasno dovoljuje trgovanje z bančnimi IOU-ji, za provizijo se razume. Poglejmo si analogen primer iz sveta telekomunikacije. Če bi npr. delali za Mobitel, ki bi mu nenadoma zmanjkalo denarja za vašo plačo, bi vam le-ta plačal z »mobilnimi pogovori«. Mobilni pogovori se tako smatrajo kot tržno blago, dobrina, ki se uporablja kot efekt denarja. Natančno tako delujejo tudi banke. »Zrak« se podaja iz rok v roke kot menjalno sredstvo za storitve in produkte. Še več, ker je kontrola tega »zraka« v zasebnih rokah, lahko tisti, ki jo ima v rokah dejansko kontrolirajo obnašanje uporabnikov, torej toka njihovih pogovorov, njihove pogovorne likvidnosti. Ne glede na to koliko bi uporabniki želeli govoriti, četudi bi imeli nekaj zelo pomembnega povedati, ni v njihovi moči da bi to sporočili, saj ne kontrolirajo pogovornega toka.
Bančno posojilo sploh ni posojilo, je ustvarjenje novega denarja!
Ko banka odobri posojilo je ustvarjen nov »denar«. Koncept se imenuje sistem delnih rezerv (ang. Fractional Reserve Banking), kar pa je čisto zavajanje. Sistem delnih rezerv implicira, da banke posojila krijejo z depoziti ali drugim denarjem, ki ga hranijo. Torej izkazuje tudi gibanje stanja na vašem in bančnem tekočem računu (banka prenese sredstva iz svojega na vaš račun). Kar pa je popolnoma netočno, pravzaprav je laž. CELOTNI znesek bančnega posojila je ustvarjen v točki odobritve posojila, iz zraka, iz ničesar. Nato banke posojilo obremenijo še z obrestmi, ki jih banke dojemajo za edini pravi denar, saj se glavnica s povračilom posojila uniči. Pravzaprav dandanes ni niti enega posojila v obtoku, za katerega bi banke lahko pokazale prenos sredstev iz bančnega na posojilojemalčev račun. Torej je tudi vsako posojilo pravno nično, saj banke ne posojajo svojega denarja. Pravzaprav banke kršijo cel kup zakonov, saj zaračunavajo obresti na neobstoječi »denar«, za katerega ne morejo dokazati izvora in si lastijo tudi bančne račune s katerih se posojilo plačuje.
Kapitalske rezerve
Če banke ne posojajo denarja deponentov, zakaj potem potrebujejo kapitalsko ustreznost o kateri tako veliko govorijo in je celo del (BASEL) priporočil? Gre pravzaprav zgolj za optično prevaro, iluzijo, uradno omejitev, da bi ljudje dobili občutek, da lahko banke (nekdo) kontrolira(jo). Ampak, hej, saj potrebujemo stabilne banke, kajne? Te rezerve nato uporabi Banka za Mednarodne Poravnave (BIS) v Baslu v Švici (ki je v resnici na vrhu kartelne finančne piramide), da z njim upravlja globalni pretok denarja. Če se BIS recimo odloči, da so zahtevane kapitalske rezerve namesto 3% sedaj 4%, to pomeni da banka namesto 33x več, lahko sedaj posoja zgolj 25x toliko kot navidezno ima. Ta ukrep recimo povzroči krčenje denarja, ki jo nato vsi občutimo kot depresijo. Sedaj se ponovi vprašanje iz začetka. Ampak saj ne potrebujemo kapitalskih rezerv! In upravljanje z volumnom denarja ne more biti odvisno od stabilnosti kreditne ustanove (banke)! To je popoln absurd! Volumen denarja v obtoku je potrebno regulirati zgolj v toliko, da se zagotovi stabilne cene, pri čemer se ohranja tudi stabilen dostop do kreditov. Torej glede na pravo ozadje ustvarjanja denarja, »reset«, start od začetka, pravzaprav sploh ne bo težaven saj ne potrebujemo prihrankov, da bi to naredili. Začnemo torej lahko kadarkoli si to zaželimo in si ustvarimo sistem, ki je za ljudi od ljudi, torej tak kot bi od nekdaj moral biti.
Porazdelitev kredita
V trenutnem sistemu banke posojajo toliko kot lahko in so zgolj omejene z obrestno mero. Nizka obrestna mera vzpodbuja potrebo in ustvarjajo ekspanzijo denarja, t.i. kreditni »Boom«. Višje obrestne mere dušijo potrebo in zmanjšujejo volumen denarja ter posledično rast, t.i. kreditni »Bust«, krčenje. Visoke obrestne mere pripeljejo do depresije. Ker v trenutnem sistemu količino denarja v obtoku upravlja zasebna institucija, na katero nihče pravzaprav nima vpliva, lahko z uporabo boom/bust cikla poljubno vpliva na blaginjo ljudi in poljubno ustvarja finančne krize v katerih pride do vse večje konsolidacije bogastva v rokah tistih, ki kontrolirajo tok denarja. Kreditni krč ni nekaj nepričakovanega, naravni fenomen ali kaj podobnega, zgolj preverjena taktika. Pomislite, da bi vzdrževali vse večji balon obresti, ki niso del procesa kreacije denarja, se mora denar za njih ustvarjati iz novih posojil, kar zahteva neskončno rast. Kar je še huje – vsako leto plačamo triljone obresti za čisti nič. Če nekdo slučajno misli, da so obresti za stanovanje nizke, ni nikoli računal obrestno obrestnega računa. V 20 letih se znesek podvoji, v 30 pa obresti znašajo 3/4 celotnega plačanega zneska. V ekonomskih knjigah se temu strokovno reče oderuštvo. Ste se kdaj vprašali kako bi se slišalo če bi vam to povedali takoj… če vzamete posojilo ga boste morali vrniti dvakrat toliko? Ste se kdaj vprašali zakaj se obresti ne obračunavajo zgolj na glavnico, zakaj to ni fiksen znesek kot npr. taksa? Po drugi strani so depoziti državljanov v bankah v resnici posojila banki. Zakaj torej niso obravnavani na enak način, s 1. junijem pa je ECB celo določila negativno -0,1% obrestno mero, kar ni nič drugega kot kraja? Zakaj bi torej sploh še imeli svoj denar na bankah? Očitno je finančni eliti zmanjkalo opcij reševanja s t.i. »bail out«, torej kolektivizacijo bančnih izgub, sedaj sledi t.i. faza »bail in«, zaseg in omejevanje depozitov uporabnikov za potrebe reševanja bančnih bilanc. Tako kot recimo na Cipru ali pa še malo hujše. Vsakdo bi moral biti upravičen do kredita brez obresti s katerim lahko razpolaga z namenom ustvarjanja nove vrednosti. Kontrola toka denarja pa nikoli in nikdar ne sme biti zaupana zasebni ali profitni instituciji.
Inflacija, deflacija in stagflacija
Ekonomisti nam govorijo, da je dotok denarja (inflacija) na trg dober znak in spodbuja gospodarstvo. Vendar gre tukaj za zavajanje, saj inflacija obenem močno posega v vrednost denarja in povzroča erozijo prihrankov. Poleg tega je strašno nepredvidljiva, temelji pa na fantaziji, ki ji pravimo neskončna rast. Po drugi strani naj bi deflacija, torej krčenje dotoka denarja povzročila večjo vrednost denarja (ker ga je manj v obtoku je vreden več – načelo ponudbe in povpraševanja), a glej ga zlomka, to pomeni tudi dražje odplačevanje dolga ob nižjih plačah. Že od začetka krize 2008 se sprašujemo kaj se pravzaprav dogaja, je inflacija ali deflacija. Ne boste verjeli, nahajamo se v svetu obojega. Stagflacija je »fenomen« dvigajočih se cen (kot v inflaciji), medtem ko se potreba v ekonomiji zmanjša in za sabo potegne tudi zmanjšanje produkcije (kot v deflaciji). Razlog za nastalo situacijo je v dejstvu, da obstajata dve ekonomiji. Prva je tista realna, ki nekaj proizvaja in potem je tukaj še tista druga – finančna. Finančna je nekaj tisočkrat večja in ker finančna ekonomija temelji na transakcijah, je efekt stagflacije pravzaprav zaživel z razvojem računalništva in predvsem globalne mreže. Prava in finančna ekonomija se do neke mere prepletata npr pri nepremičninah. Vendar pa je potrebno vedeti, da je finančna ekonomija več ali manj izolirana, veliko »vročega« denarja nikoli ne najde poti do prave ekonomije. Se enostavno prepočasi vrti. Kar je pravzaprav še sreča (ali pa tudi ne), saj bi se zadeve podrle že precej prej. Imamo torej deflacijo v pravi, realni ekonomiji in hiperinflacijo v finančni ekonomiji. Del tega presežka iz finančne ekonomija pljuska na nepremičninski trg in surovine, ki načenja celo rudarstvo in poljedelstvo. Višje cene se morajo nato preliti na proizvajalce in na koncu na terciarni sektor, industrijo in storitve. Delno so za deflacijo realne ekonomije krive tudi obvezne kapitalske rezerve, ki v svojem jedru dušijo dostop do kreditov, ustvarjajo kreditni krč. No sedaj veste kje ste.
Vrednost denarja
Hecno je, da denar, ki naj bi predstavljal mersko enoto vrednosti opravljenega dela, izgublja na vrednosti. Ekonomisti bi dejali, da ima denar značilnosti stvarnih sistemov; tako kot v naravi s časom propada cesta, propada tudi denar, najraje počasi in vztrajno (eee, ali se merska enota tudi s časom zmanjša?). Izguba vrednosti denarja se kaže v kupni moči valute. Prvo leto lahko za 1€ kupimo kilogram jabolk, drugo leto pa zgolj še ¾. Kaj se pravzaprav dogaja? Ko ekonomija raste mora več in več denarja priti na denarni trg, v izmenjavo. To je seveda nekaj povsem normalnega in potrebnega. Povečanemu (prevelikemu) dotoku denarja na denarni trg v klasičnih ekonomskih teorijah pravimo tudi inflacija. Moderna definicija inflacije pa je – višanje cene izdelkov in storitev. Ampak, inflacija lahko ali pa tudi ne dviga cen in kot bomo videli spodaj, ni kriva za dvigovanje cen v novejšem času, kot tudi to, da inflacija pomeni različne stvari v različnih sistemih. V nedolžniškem sistemu inflacija pomeni dejansko preveliko povečanje denarja v obtoku in s tem zviševanje cen. Volumen denarja izgublja na vrednosti, kar pomeni da je inflacija v takem primeru tudi razlog za višje cene. Usklajevanje volumna denarja glede na ekonomsko aktivnost je torej v takem sistemu ključna komponenta. V trenutnem sistemu pa je vsak dotok kapitala na trg obremenjen z obrestmi (se še spomnite kako nastaja denar?), ki ustvarja osnovni problem odplačila dolga in še obresti. Logika narekuje, da je potreba po denarju vedno večja kot ga je v cirkulaciji, saj je potrebno vanj šteti tudi obresti, ki pa niso del procesa ustvarjanja denarja. Torej imajo obresti celo deflacijski učinek. Pa vendar v klasični teoriji cene zaradi inflacije ne rastejo, saj količina denarja v obtoku ostane enaka; ves višek ki nastaja z inflacijo se porabi za odplačilo obresti. Ker pa je trenuten denar tipa IOU, torej FIAT, lahko bankirji enostavno izdajo nov kredit (ustvarijo denar iz zraka), da z njim financirajo odplačilo obresti, vendar bo to pomenilo tudi odplačevanje ustvarjanje dolga. Če bi denar temeljil na zlatu, bi bila situacija katastrofalna, saj kredita ne bi mogli izdati, če ni dovolj zlata za kritje. Ker je dotok denarja na trg obremenjen z obrestmi in ker dotok denarja raste, mora tudi cena denarja rasti. Cena denarja pa je pravi razlog za višje cene in trenutno predstavlja skoraj polovico cene, ki jo plačamo. To tudi pojasnjuje zakaj mora ekonomija rasti vsako leto – da odplača vse večji balon obresti. Če ne, čutimo upad v realni ekonomiji – depresijo. In točno to se tudi dogaja zadnja 4 desetletja, ekonomija namreč raste počasneje kot kapitalski stroški, ki se nato prevalijo na končnega potrošnika, ki poleg tega občuti še posledice finančne ekonomije. Če še enkrat uporabimo analogijo pogovorov iz začetka, se vrednost dolžine pogovora nenehno zvišuje, zato bodo uporabniki prisiljeni v krajšem času povedati enako.
Naše ekonomske knjige so napačne!
V šolah in univerzah učijo mitološke zgodbe o stvareh, ki jih banke počnejo. Tako pravijo najvišji bančni strokovnjaki, ki jim priteguje tudi Angleška Banka. Vladni predstavniki, bančni direktorji, pravniki in več ali manj vsi ki študirajo tradicionalno ekonomijo, so bili učeni napačnih dejstev glede bančništva in kako denarni sistem zares deluje. Eden najbolj znanih ekonomistov John Kenneth Galbraith se ni šalil ko je dejal, da je med vsemi področji ekonomije študij denarja tisto, pri katerem kompleksnost služi prikrivanju in izmikanju resnice, ne pa njenemu razkritju; proces v katerem banke ustvarjajo denar je tako preprost, da se um temu upira, zakaj za nekaj tako pomembnega se zdi edina primerna reč – globoka skrivnost. Ampak žal v tem ni kakršne globoke skrivnosti. To je to.
Davek je skoraj popolnoma nepotreben!
V večini držav (tudi v Sloveniji) je čisto vsak cent pridobljen iz davka na dohodek, porabljen za plačilo zgolj obresti nacionalnega dolga. In tako kot dolg posameznika, je tudi nacionalni dolg ustvarjen iz »zraka«, ko vlada izda zakladne obveznice. Obveznice so preprosto zgolj pisna obljuba (IOU) bankam v zameno za njihov »denar«, za zrak torej, ki ga moramo potem državljani odplačati skupaj z obrestmi. Naj se sliši še tako bizarno, vendar je dejstvo, da je ves denar v lasti vlade ali posameznika nič več kot pravna fikcija. Preprosto ne obstaja. Pravzaprav beseda kredit izhaja iz besede »credere«, ki v latinščini pomeni – verjeti. Dolg, obresti, IOU obljube in denar so vsi dobesedni in pravni fantastični koncepti domišljije. Brez vere (oz. zaupanja) bo tak sistem – umrl. Morda je čas da nehamo vanj verjeti.
Uničevanje skupnosti po načelu konkurence
Odvisnost od denarja pomeni, da ne potrebujemo več svojih sosedov. Vse kar potrebujemo dobimo od anonimnega tujca v zameno za denar. Nikakršnih obveznosti nimamo ko so računi plačani. Vsak posel je celovit in zaprt ukrep; ti mi daš nekaj in jaz ti dam denar. Konec zgodbe. Nihče nam ne naredi nobene usluge in tudi mi ne delamo uslug drugim. Navkljub navidezni izbiri je odtujenost popolna. Pomanjkanje denarja pomeni, da se moramo boriti za svoj delež zneska, ki je premajhen za vse. Potreba po odplačevanju obresti zahteva žretje svoje konkurence , da bi preprečili lasten propad. Uspeva tisti, ki je najbolj sebičen in zvit ter je pripravljen za ta namen povoziti vse etične in moralne norme. Vsi ostali životarijo. Ste se kdaj vprašali zakaj je Darwin oblikoval svojo idejo o razvoju vrst na podlagi konkurence, preživetju najmočnejše vrste? Se vam ne zdi to hudo podobno trenutni ekonomski paradigmi ? Danes znanstveniki in raziskovalci ugotavljajo, da je razvoj vrst kot tudi civilizacija rojena na temeljih – sodelovanja. Sodelovanje temelji na ljubezni, konkurenca na strahu. Pomislite, ste bili rojeni iz strahu ali ljubezni?
Denarni koncept vzajemnega kredita kot rešitev
Danes nam naš vsakdan krojijo zasebne finančne institucije, ki upravljajo s tokom denarja, nam zaračunavajo obresti na neobstoječ denar in nenehno siromašijo težko prigarana sredstva z davki, taksami, stroški in stagflacijo . Tako zelo smo indoktrinirani v ta svet denarja – v to največjo in najbolj gorečo religijo, da smo pozabili, da naj bi denar predstavlja l zgolj mersko enoto za opravljeno delo, za našo vloženo energijo in naj bi nam omogočal lažjo trgovsko izmenjavo. Ko smo spali so nam nadeli suženjske verige in nas pri tem prepričevali, da je to za naše lastno dobro. Heglova dialektika je vsepovsod in danes je ni na svetu stvari, ki ni globoko okvarjena, saj temelji na isti denarni doktrini – služenju sebi. Danes je večina prepričana, da bodo brez denarja umrli. Da brez njega ne morejo obstajati. Tudi Goebbels je bil prepričan, da svet brez nacional socializma ne more obstajati in je pokončal tako sebe kot svojo družino pred en bi to storil »kon ec sveta«. Pa vendar kot vidimo danes – se je motil. Vse je zgolj iluzija, sistem prepričanj. V sega je v izobilju in ne potrebujemo denarja, da bi uspevali. Pa vendar je za večino tako spoznanje morda predaleč in potrebujejo vmesne rešitve saj je zakoreninjena prepričanja težko spremeniti. VZAJEMNI KREDIT je način kako se po vsem svetu v menjavi ustvarja denar. Menjalci ne barantajo. Ne uporabljajo nacionalnih valut za financiranje njihovega trgovanja in zato jih tudi tako imenujemo. Ampak uporabljajo pa svoj način menjave, da plačajo drug drugemu, zato je »menjava« pravzaprav napačno ime. Je izjemno preprost in poceni način ustvarjanja denarja. Vsak udeleženec dobi trgovalni račun in možnost kredit a ( sprejeta/ zaupana nihanja v trgovalne m u računu) , z mersko enoto recimo 1 Enota = 1 € za lažji začetek. Tako deluje večina sistemov vzajemnega kredita; ustvarjajo transparentno ceno z uporabo nacionalne valute kot sredstva merjenja, vendar ne kot sredstva menjave. Recimo, da vsak udeleženec dobi možnost 100 0 Enot kredita, stanje na računu na začetku je 0 . Na začetku torej denar sploh ne obstaja. Obstaja v trenutku ko nekdo uporabi svoj kredit kot plačilo za opravljeno storitev ali produkt. Če porabi za 1000 Enot je njegovo stanje na računu -1000 E. Seveda je zato dobavitelj bogatejši za 1000 E. To pomeni, da je celotni znesek v obtoku 1000 E, kar pomeni tudi, da je v obtoku natančno toliko denarja kot znaša kredita, torej je vse skupaj igra ničtega seštevka (-1000 + 1000 = 0) . Sistem vzajemnega kredita nadgrajuje problem direktne izmenjave storitev ali produktov med dvema ali več menjalc i , saj se denar od prodaje, tako kot v zdajšnjem ekonomskem sistemu, porabi kjerkoli v sistemu, pa vendar za menjavo ni potrebnega fizičnega zlata, srebra, bakra in ne papirja, IOU ali obveznic. Denar ima tako spet tisto pravo vlogo merske enote za vloženo energijo, ustvarja se sproti po potrebi in vsak udeleženec izda svojega. Potrebujemo zgolj preglednico in beleženje transakcij, kar pa je v času pametnih telefonov in ogromne računalniške moči precej olajšano. Zato se vzajemnemu kreditu pogosto reče tudi osebni denar. Tudi LETS (Lokalni sistem menjalnega trgovanja) je oblika vzajemnega kredita, le da namesto na vloženi energiji lahko temelji na vloženem času, saj je v njegovem konceptu prisotna enakost vrednosti vloženega časa. Tudi Č asovna banka je oblika LETS sistema. V vzajemnem kreditu ni davkov in ni obresti, kopičenje vrednosti je precej oteženo, zato je za tak sistem značilna visoka likvidnost (pretok denarja), denarja je namreč v izobilju. Rešuje torej problem pomanjkanja denarja v obtoku, ciklov širjenja in krčenja ekonomije, oderuštva in decentralizira razporeditev kredita kot je le človeško možno. Ravno njegova preprostost je tista kar ga naredi na prvi pogled (ne)prepričljivega.
Ni potrebe po denarnih rezervah
Ravno zaradi upravljanje tveganj in širjenja / krčenja (boom/bust) kreditne aktivnosti so danes banke (virtualno) podvržene regulativi in Basel II/III priporočilom o zmanjševanju tveganja in povečevanju kapitalske ustreznosti. V nasprotju z današnjimi bankami, U stanova za Vodenje V zajemnega K redita (U V VK), ki beleži transakcije, ne potrebuje varčevalcev. Ne utrpi kapitalskih stroškov pri ustvarjanju kredita. Zato lahko deluje brez obresti.
Financiranje obratovanja z mesečnim zneskom
Ti so lahko zelo nizki, morda 10 E mesečno ob zadostnem številu udeležencev, ki zagotavljajo dovolj veliko bazo za delovanje. Vendar z zgolj 96 sodelujočimi se že lahko vzpostavi delujoč sistem, ki bo podpiral sam sebe.
Nacionalne valute
Lokalne skupnosti, občine, regije in vlade lahko uporabijo vzajemni kredit kot ( nacionalno ) valuto. Ni omejitve glede velikosti, res pa je da ima večji sistem več poslovne aktivnosti in s tem likvidnosti in nižje stroške. Zgovoren je p rimer Woergl okraja (kraj med Innsbruckom in Salzburgom v neposredni bližini nemške meje), ki je med letoma 1932 in 1934, v času najhujše gospodarske depresije, poizkusno uporabilo sistem vzajemn ega kredit a , so poimenovali tudi čudež Woergla. V tem kratkem času si je okraj z takrat cca 4200 prebivalci (z preko 2000 brezposelnimi in še 500 na meji) iz revščine opomogel do obilja in skoraj 100% zaposlenosti. Zaradi izjemne likvidnosti so krajani obnovili ceste, hiše, šolo, vodovod, most in celo – skakalnico . Poizkus je prekinila avstrijska centralna banka, saj so sistem želeli uporabiti tudi v 200 drugih krajev, poleg tega so avstrijski nacisti potrebovali brezposelnost zaradi “anšlusa”. Potrebno je razumeti, da zaposlenost in obilje ni prišlo zaradi javnih del (kot npr. v času Nemčije pod Hitlerjem ali Roosveltovimi programi) temveč zaradi izjemne likvidnosti t.i. žigosanega šilinga, ožigosanega potrdila, ki je prišel v obtok po tistem, ko jih je župan izdal za prva (javna) dela. Ker ni bil obremenjen z obrestmi ali davkom (bil pa je obrem e njen z t.i. Demuražno takso, ki je preprečevala kopičenje, zato je bilo treba vsako potrdilo potrditi z žigom vsak mesec, kar je povzročilo hitro kroženje – ljudje niso želeli izgubljati vrednosti) je žigosani šiling ustvaril 12-14 krat večjo cirkulacijo (likvidnost) kot takratni uradni šiling . Ker je bilo denarja v izobilju je bila tudi potreba po storitvah velika, iz česar sledi, da so vsi ki so bili pripravljeni nekaj početi, to lahko brez težav tudi opravljali – za pošteno plačilo. Demuražna taksa se je zbirala v poseben okrajni fond namenjen investicijam javnega značaja.
Dolg
Ves dolg, ki ne bi bil poplačan vodi v neravnotežje in kreditne enote v obtoku ostanejo brez kritja. Strošek uravnoteženja sistema z poplačilom (likvidacijo) bi bil lahko krit z majhnim zneskom, ko bi bil kredit dodeljen, skupna vrednost bi bila recimo 2% skupne vrednosti kredita.
Večji zneski
Zneski kredita, ki bi precej presegali dodeljene – t.i. posojila (nakup hiše ali avtomobila ipd.), bi morali biti kriti z zavarovanjem, garancijami, nepremičninami ali drugimi otipljivimi vrednostmi (hm temu bi lahko rekli tudi CDO ;). Tukaj se lahko vplete tudi lokalna politika koristi skupnosti (npr. nataliteta, kmetijske površine, vodni viri, naravni rezervati…), ki bi omogočala zavarovanja ali zmanjševanje zavarovanja ali celo odpis dolga (pravzaprav bi šlo za prerazporeditev skupnih sredstev).
Kreditna sposobnost
Kreditna sposobnost je precej večja (celo več kot 2x večja) kot v trenutnem bančnem vrednotenju, saj prejemnik ni obremenjen z obrestmi. To pomeni tudi da je zaupanje precej večje ter tudi precej večja predvidljivost in s tem percepcija varnosti.
Težave
V primeru težav z odplačilom dolga U V VK ne bo delovala v barbarski maniri današnjih bank. Dolg namreč ne narašča, saj ni obresti. Če dolžnik bankrotira bo nekrit dolg likvidiran (poplačan) z zavarovanjem, vendar na način, ki je najmanj boleč za dolžnika.
Stabilnost
U V VK je sama po sebi stabilna; ne more dodeliti več kredita kot ima sredstev, ki jih pa nič nima. Četudi bi U V VK propadla, ker morda ne bi mogla financirati svojega delovanja, bi bil ves skupen dolg poplačan in zaprt v drugih valutah. Ljudje, ki imajo višek kredit nih enot lahko pričakujejo poplačilo v celoti, četudi bi trajalo nekaj časa.
Neprofitnost
UV V K naj bi bila sama po sebi neprofitno naravnana družba, neprofitni zavod. Vendar so možne tudi komercialn a posredništva , še posebej pri izdaji izrednega kredita (podobno je danes z leasingom).
Trgovanje
Ni zakonov, ki bi preprečevali trgovanje z vzajemnim kreditom. So pa seveda regulatorne ustanove sovražne do njega.
Merjenje
Vzajemni kredit ima lahko sv o jo enoto merjenja (kot npr. LETS sistem), lahko pa uporabijo tudi nacionalno kot tako (1E = 1€). Slednje ima lahko prednosti na začetku oz v tranziciji, saj ni razlike v percepciji in olajša preračunavanje. Morda je potrebno omeniti, da v sistemu vzajemnega kredita ni večjega gibanja cen, ker ni inflacije ali deflacije . Načeloma storitve in produkti vseskozi ohranjajo enako (povprečno) ceno. Če je merska enota vezana na uradno valuto, potem se bo količinska vrednost usklajevala z cenami v uradni valuti. Torej bo v prvem letu cena jabolk 1E (1€) v naslednjem pa recimo 1,05E (1,05€), saj je merska enota vezana na ceno jabolk v uradni valuti.
Namen
Enote vzajemnega kredita so sredstvo izmenjave in se ne smejo kopičiti. Lahko pa se pretvarjajo (konvertibilnost) v druge valute, drage kovine, trajne dobrine, kot investicijo pri izrednih kreditih (posojilih) , če bi ljudje že radi kopičili vrednost. Demuražni znesek je način kako se preprečuje kopičenje kredit nih enot , k ar hkrati povečuje likvidnost.
Vzajemnost
Vzajemni kredit je model vsak z vsakim, zato mu pravimo tudi osebni denar. Vsak ga izdaja in vsak prejema. U V VK je tukaj zgolj za administracijo transakcij in potencialno kot ustanova izrednega kredita in konvertibilnosti. Je torej v osnovi demokratičen sistem.
Pravičnost
Denar naj bi predstavljal količino vložene človeške energije in omogoča univerzalno pretvorbo in izmenjavo – predstavlja torej zgolj mersko enoto. Merske enote so po definiciji neotipljive in univerzalno izmenljive . V preteklosti je denar nosil tudi vrednost, saj količine vložene energije – opravljenega dela – ni bilo možno učinkovito beležiti. Uporaba zlatih ali srebrnih kovancev je elegantna rešitev s stališča univerzalne izmenjave, problem pa nastane ker je kovanec – denar – sedaj veliko več kot zgolj merska enota. Predstavlja otipljivo vrednost, ki se jo obravnava kot stvarno naložbo, izgublja pa prvotni namen merjenja. Dokler je denar predstavljal otipljivo vrednost ga je bilo težko manipulirati, čeprav so bili v zgodovini tudi taki poskusi. S pojavom FIAT denarja pa se je osnovni namen vrednosti popolnoma izgubil. Sedaj imate v rokah kos papirja, ki nima ne otipljive vrednosti in ne kritja, ne predstavlja niti univerzalnega merjenja, predstavlja zgolj obljubo, pa vendar je odnos do njega tak kot bi bil še vedno zlat kovanec, otipljiva naložba. Elektronska revolucija je eliminirala potrebo po otipljivem mediju izmenjave, ki naj bi tako ali tako predstavljal zgolj mersko enoto. V preteklosti ni bilo možno spremljati kdo posreduje vrednost komu. Sedaj, ko je to izvedljivo, odpade potreba po otipljivem denarju, tako lahko denar končno postane posrednik vrednosti med ljudmi. Denar je informacija, enota merjenja in ne stvar, zato ga kot takega tudi obravnavajmo. Hranjenje vrednosti je v tem kontekstu vlaganje v zaupanje in koherentnost, predvsem pa solidarnost ter empatijo skupnosti.
Količina
Ne glede na to ali je denar v obtoku obremenjen z davkom ali ne, z ali brez obresti, krit z zlatom ali drugimi zavarovanji ali pa z ničemer, lahko postane žrtev inflacijske spirale. Zgodovina je polna takih in drugačnih primerov. Kar je pomembno je količina denarja v obtoku in s tem se strinjajo tudi ekonomisti, ki sicer ne morejo pojasniti kako obresti vplivajo na cene, zelo dobro pa razumejo volumen. Volumen mora rasti vzporedno z vrednostjo transakcij v sistemu. Po drugi strani mora biti dotok denarja tako velik kot je lahko ne da bi dvigoval ceno denarja (to je hkrati kritična lastnost, da ne prihaja do pomanjkanja denarja in s tem do deflacijskih pritiskov). To tudi pomeni, da je v sistemu večja potreba po kreditu kot po denarju, zato je potrebno zagotoviti več kredita kot ga lahko zagotovimo skozi normalen proces ustvarjanja denarja v sistemu vzajemn ega kr e dit a . To je sicer možno rešiti na več načinov, primarno z kreditnim posredništvom (depozite svojih deponentov uporablja za brezobrestna posojila, vendar zaračunava nizek fiksen znesek za stroške posredništva), ki vzajemno prevzame tudi delež tveganja. Posojila so krita z zavarovanji ali garancijami. Posojilodajalcem, torej tistim, ki dajejo sredstva, institucija omogoča, da pod istimi pogoji dostopajo do pos o j i l, torej mora vsak, ki prosi za posojilo, biti tudi član posred niške institucije (imeti pri njej depozite in prejemati plačo) . V osnovi posredniška institucija torej deluje tako, kot bi današnje banke v resnici morale delovati. Na nek način se ljudje pravzaprav sami organizirajo z namenom, da sebi zagotovijo posojila temelječa na svojih prihodnjih prihrankih in prejemkih. Natanko tako kot bi to moralo biti. Vendar mora količino denarja v obtoku nekdo vseeno spremljati, vendar to ne sme biti zasebna institucija, temveč neprofitna, D enarna A vtoriteta (DA), ki neodvisno spremlja stanje in sporoča priporočila UVVK, ki ukrepa na trgu.
Konvertibilnost
Zaradi razlike med uradno valuto, temelječo na dolgu in obrestih in neobremenjenim vzajemnim kreditom, je ravno konvertibilnost med obema povzročala preglavice. Pravzaprav sta bili na voljo zgolj opciji brezobrestnega denarja brez konvertibilnosti ali pa konvertibilnost v druge (uradne) valute z obrestmi. To tudi delno razlaga zakaj ni več kot toliko sistemov vzajemnega kredita v uporabi. Konvertibilnost valute je enako pomembna kot njegova brezobrestnost. K sreči so tudi tehnologije za konvertibilnost postale uresničljive. Najprej se je potrebno vprašati ali je konvertibilnost v resnici tako velik problem. Mnenja so deljena, nekateri celo pravijo da je prednost, saj spodbuja kroženje posla in s tem denarja znotraj omrežja vzajemnega kredita. Po drugi strani pa podjetjem in posameznikom postavlja omejitve, saj v okolju dveh (ali več) valut zahteva beleženje in spremljanje količine sprejetih kredit nih enot , saj jih morajo nato porabiti znotraj omrežja, ki pa nima nujno vseh potrebnih reči ali storitev. To seveda velja zgolj takrat, ko je omrežje relativno skromno, kar je lepo pokazal tudi sistem Bitcoin. To tudi pomeni, da bodo bolj sposobni igralci v mreži prisiljeni omejevati svoje storitve dokler se ne znebijo svojih rezerv (ne morejo sprejeti več kot lahko porabijo). To ustvarja ozka grla (npr. je zgolj en specialist za neko zadevo), vendar ne nujno kritična, saj teorija gibljivosti delavnega trga govori, da se prazno polje takoj nadomesti z alternativami ali posnemovalci oz konkurenco. Konvertibilnost bi torej močno povečala likvidnost in odpravlja ta ozka grla, saj se višek lahko deponira tudi v druge valute. Z pojavom interneta se tudi reševanje konvertibilnosti močno olajša. Pravzaprav je rešitev že nekaj časa na trgu in se ji reče FOREX (FOReign Exchange – ang. Mednarodna menjava ). Ker pa je za vzajemni kredit značilno, da je v obtoku ravno toliko denarja kolikor je dolga (razlike, seštevek mora biti 0) , tudi pomeni, da ni mogoče izmenjave same prepustiti špekulacijam; volumen kredit nih enot v obtoku mora biti vedno v ravnotežju. Zato lahko konverzijo izvaja zgolj pooblaščena merska ustanova – UVVK. UVVK ponuja spletno trgovsko infrastrukturo in ponuja kreditne enote po enotni ceni ciljne valute z vsebovano demuražno takso (npr. 1E = 0,95€ pri nakupu in 1€=0,95E pri prodaji). Na ta način iskalci ne morejo zahtevati več kot toliko in iniciativa za nakup je vzdrževana. Na ta način se tudi efektivno zapre prosti trg in prepreči špekulacije in druge destabilizacijske aktivnosti, ki bi škodovale sistemu. Konvertibilnost obstaja zgolj zaradi enega razloga: razširjanju vsebine, ponudbe in moči sistema vzajemnega kredita z namenom služenju skupnosti in prostemu trgu in ne norim kapitalističnim igricam. Demuražna taksa (ležarina) iz tega naslova se uporabi kot stabilizacijski fond; kreditne enote, ki pridejo v cirkulacijo z konvertiranjem namreč niso kriti z kreditom, temveč z valuto iz katere so bili konvertirani. Torej na nek način postanejo kreditne enote v obtoku hibridne, večina je kritih z kreditom, manjšina z konvertibilno valuto. Dohodek od prodaje (stabilizacijski fond) kreditnih enot je namenjen za kritje in balansiranje konvertiranih kreditnih enot pa tudi za njihov povratni nakup (še posebej takrat, ko je povečana ponudba v trgovalnemu sistemu, ki pritiska na nižanje cene). Uporabniki z deficitom v sistemu morajo svoj manjko nadoknaditi ali z delom ali prodajo izdelkov ali pa z nakupom kreditnih enot s konvertibilno pretvorbo uradne valute v trgovalnemu sistemu . UVVK lahko vskoči kadar prihaja do šokov z prilagajanjem demuražne takse , ki stabilizira povpraševanje. V kolikor je preveč kreditnih enot v prodaji pomeni, da jih je preveč v obtoku in je potrebno njihovo konvertibilnost zvečati oz odkupiti s trga ter obratno. Trg kreditnih enot tudi povzroča transparentnost, saj lahko vsakdo preveri kakšno je stanje volumna v obtoku.
Demuražna taksa (ležarina) in obresti
Nekako smo se navadili, da banke zaračunavajo za posojanje neobstoječega denarja obresti, strošek kapitala kot ji pravijo sami. Za dolgoročne kredite je ta strošek lahko kar 7 5 % vsega poplačila. Če pustimo ob strani oderuški koncept, je največja težava obresti, poleg astronomske količine, njihova nepredvidljivost ter seveda namen. Obresti so namenjene zaslužku zasebnih ustanov kot posredništvo, ki se spaja z drugimi stroški (npr zavarovanja) in inflacijskimi pritiski. Namen demuražne takse je primarno preprečevanje kopičenja kreditnih enot ter izravnavi razlik, v manjšem delu je namenjena financiranju poslovanja ustanove za beleženje transakcij . Poleg tega je demuražna taksa predvidljiva in se ne sešteva po obrestnoobrestnem računu, saj je fiksna. Ni obremenjena z zavarovanji in ne inflacijo. In kot taka predstavlja zelo majhen delež vsega poplačila, med 1 in 10%. Podobno kot inflacija, na dolgi rok počasi znižuje vrednost denarja, vendar na predvidljiv način in enako za vse uporabnike . Z višino demuražne takse se kontrolira hitrost kroženja denarja in posledično ekonomsko aktivnost. S časom bo višina demuražne takse v sistemu drsela proti 0, saj bo slej kot prej prišlo do zasičenja stvari v katere skupnost sploh lahko investira, s tem se seveda upočasnjuje tudi ekonomska aktivnost (v svetu obilja ni potrebe po nenehni rasti) in se zvišuje vrednost denarja na dolgi rok. Ker je vzajemni kredit že tako zelo likvidna oblika denarja, bo demuražna taksa že v startu nizka okrog 1% . Seveda se demuražna taksa v primeru vzajemnega kredita lahko obračunava zgolj v primeru, da je vzajemni kredit v digitalni obliki (kot se predlaga tukaj), saj sicer z vsako transakcijo med uporabniki vzajemnega kredita prihaja do izravnave. Digitalno spremljanje transakcij je lahko velik problem s stališča nadzora, vendar je tukaj nuj no potrebno vzeti v obzir kontekst v katerem rešitev deluje. V ozadju ni parcialnih interesov, ni davčno državnega aparata, ni kapitalskih interesov, predvsem pa ni norih kapitalističnih igric. Vsi morajo razumeti kako sistem deluje in zakaj je narejen tako kot je. Lastnik sistema je skupnost in ker je vsem v interesu, da sistem deluje v korist vseh, je tudi v skupnem interesu da deluje transparentno, varno in nepretrgoma. Varovalke so vsekakor potrebne, vendar se moramo vprašati koliko in ali obstaja dejanska nevarnost kriminala v okolju kjer vlada obilje in neomejene možnosti za vse.
Davki in prispevki
Namen davkov, podobno kot ves denarni sistem, je danes močno okvarjen. Učili so nas, da iz davkov financira mo javne ustanove, javne storitve, javno infrastrukturo , invalide , upokojence ter vsa ostala družbeno koristna dela. Same koristne reči. Zakaj se torej tako močno zadolžujemo, pri čemer nič ne namenjamo naši splošni infrastrukturi, čedalje manj izobraževanju, zdravstvu, inovacijam, kulturi in splošnim rečem ki so namenjeni dobrobiti državljanom ? Zakaj nas država , ki naj bi bila tukaj za to da služi državljanom, že pri rojstvu nadene davčno ovratnico, suženjsko verigo. Zato, ker je ves pobran davek namenjen poplačilu obresti posojil, tako nič ne ostane za državljane, zato se država zadolžuje naprej, da zagotavlja sredstva za vsaj delno realizacijo, predvsem pa da ohranja socialni mir. Davki so v resnici protiustavni, saj v smislu osebne svobode predstavljajo prisilo avtoritete. Tudi zato jih slovenska ustava (in tudi vse ostale) nima zapisanih . Prisila se omehča z indoktrinacijo, ki vodi v opravičevanje dejanj avtoritete pod pretvezo altruističnih dejanj, dobrih za vse. Žal je to v zdajšnjem denarnem konceptu, ki temelji na profitni logiki, praktično nemogoče. Kako pa v sistemu vzajemnega kredita uveljaviti nekaj, kar naj bi bilo dobro za skupnost ne da sistem to uveljavlja s prisilo? Ubuntu koncept in holografska družba predvidevata tri urno tedensko participacijo, kot koncept energije človeka, ki nadomešča tisto kar danes pravimo davek, ki je koncept denarja. Koncept služenju drugim zamenjuje sedanji služenju sebi. Tudi vzajemni kredit je oblika denarja, potrebujemo pa tudi javne službe in druge socialne dobrine. V se javne funkcije in javni projekti so v resnici javna dela, ki naj bi se opravljala v korist vse skupnosti. Javna infrastruktura pa ima še eno presenetljivo lastnost. Denar porabljen zanje se pokrije (likvidira) z ustvarjeno vrednostjo in kot take investicije ni potrebno vračati saj se v sistemu pojavi kot zavarovanje . Tudi zato je v preteklosti zagon gospodarstva temeljil na javnih delih na infrastrukturnih projektih. Vendar pa mora javna dela nekdo opraviti in to predstavlja participacijo posameznika pri »davku« oz odstopi določen del kreditnih enot za tiste, ki to opravljajo, če sami nimajo v tem interesa . Ker transakcije niso obremenjene z davkom so že v osnovi bruto, torej polna, knjigovodstvo je močno poenostavljeno, predvsem pa ni potrebe po poročilih za davčno upravo, saj je ne potrebujemo . Zaradi visoke likvidnosti sistema vzajemnega kredita bo denarja v obilju in marsikdo bo svojo participacijo plačeval vnaprej (kot se je to pokazalo v Woergl poizkusu). Po drugi strani triurna tedenska participacija pomeni nepredstavljiv vir sredstev za lokalno ali širšo skupnost, za posameznika pa zgolj delček (pri 3 urnem dnevnem delavniku bi to pomenilo 1/ 5 oz 2 0 %, pri 8 urnem pa zgolj 1/1 4 oz 7 %, kar je veliko manj v primerjavi z današnjimi 60%, pri čemer nihče nič nima od države ) . Si predstavljate, da ima občina s 1000 prebivalci vsak teden na voljo 3000 ur (12000 mesečno) oz ekvivalent v kreditnih enotah (npr 1 ura = 10E, torej 120.000E/mesec, neverjetnih 1,5 mioE/ leto ) ? Če štejemo zraven še opcijski demuražni fond pa je sredstev zares veliko. Precej verjetneje ne bo problem v denarju temveč za kaj vse sploh porabiti ta sredstva (tudi to je eden izmed zaključkov Woergl poizkusa) in ali sploh obstaja dovolj izvajalcev ter ne nazadnje kako sploh vse to organizirati in planirati. Iz tega vira se lahko financirajo tudi vsa ostala družben o koristna dela kot tudi socialno varnost. Kot lahko vidite iz teh preprostih izračunov, je to pravi razlog uspeha Woergl skupnosti in razlog za 100% zaposlenost .
Prebujanje
Kar nekaj inteligentnih ljudi uporablja obstoječe finance, vendar tiho v ozadju gradijo vzporedne, umaknjene pred uradnimi lakomnimi pogledi. Revolucija se je že začela. Ne plačujejo taks, davkov in nimajo uradniške papirologije, da bi lahko trgovali, predvsem pa vanj ni vpleten uradni bančni sistem. Če se vam zdi zadeva radikalna, si še enkrat preberite začetne vrstice in za trenutek pomislite kako so do sedaj finančni, pravni in državni aparati radikalno izkoriščali ljudi. Pojav interneta je združil nekdaj otoke prebujenja in omogočil nesluten pretok informacij in z njimi zavedanja o svetu v katerem živimo. Vendar pa denar ne naredi ničesar, ljudje naredijo vse. Zato je sam odnos do drugih ljudi in vsega kar je, posledica koncepta bivanja, ki ga v veliki meri določa denarni sistem (ki določa obnašanje družbe in posameznika). Redkost oz pomanjkanje denarja ustvarja strah, ki se manifestira v osebnem kopičenju dobrin, ki na koncu preide v kompenzacijo osebnega nezadovoljstva in v splošni potrošniški družbi, popolnoma razčlovečeni in odtujeni od vsega. Tisti, ki so na vrhu piramide moči zelo dobro razumejo način delovanja tega subtilnega suženjskega sistema, vendar se še kako zavedajo moči ljudi. Zato je tudi zaznati tako močan premik v smer popolnega nadzora nad ljudmi in čedalje večje omejevanje svobode in pravic. Po drugi strani vsaka akcija zahteva reakcijo. Tudi v Sloveniji imamo v zadnjem času poznano reklo: »Dost mamo!«. Vzajemni kredit ni edina oblika alternativnega denarja, obstaja še kar nekaj drugih. Vsi imajo skupno to, da temeljijo na zaupanju, v tem se ne razlikujejo od trenutnega denarja. Vendar pa je najpomembnejša razlika ravno v dejstvu, da ga v sistemu vzajemnega kredita vsak izda sam, ni posrednikov, ni davkov in ni obresti. Razlika do elektronsko ustvarjenih kriptovalut, kot npr Bitcoin, je tudi to, da se ga ustvarja sproti po potrebi, nihče pri tem nima prednosti in bistveno lažje ga je shranjevati, saj se število transakcij ne beleži v njegovi zgodovinski verigi, pa tudi izgubiti se ga ne da, ker je zgolj merska enota. Ideja vzajemnega kredita kot lokalne valute je tudi vračanje ustvarjenega nazaj v prostor kjer se uporablja, glejte na to kot mogočno fontano, kjer se voda po čudovitem izbruhu vedno vrača nazaj na isto mesto. Ideja implementacije se nahaja v našem projektu Uhub. Vračanje tudi zagotavlja, da se bo kakršnakoli taksa vedno porabila za tiste, ki jo plačujejo, za njihov skupni interes. Zapomnite si, denar ne naredi nič, ljudje naredijo vse. In dojeti moramo samo en sam zelo preprost koncept: imamo vse kar potrebujemo da bi uspevali tukaj in zdaj. Ne pustite se zapeljati kompliciranemu nesmislu ekonomske logike, indikatorjev, trendov, BDP-ju, proračunom. Če jih nihče ne razume, potem je z njimi nekaj narobe, kajne? Tudi vzajemni kredit je zgolj prehodno orodje do točke ko bomo zares razumeli idejo Ubuntu, dobro za vse. Združeni uspevamo, ločeni propademo.
