Nekoč je živel en voznik. To ni bil čisto navaden voznik, bil je nekaj posebnega. Že od malega je vedel, da je kozmični pilot. Navdušen se je podal v raziskovanje sveta, v ustvarjanje svetov. Kajti kozmični piloti so bili poslani, da ustvarijo nov svet, a morajo najprej razumeti kaj je tisto kar je potrebno spremeniti. Toda brez vesoljske ladje gre zelo težko in to je tisto po čemer je hrepenel. Vozilo ki ga ne omejuje, ki ga dopolnjuje. Vendar pa je s časom ugotovil, da so na tem svetu predvsem avtomobili, sicer ljubka vozila. Svet je pač tako narejen. Ima ceste, voznike in avtomobile. Sem in tja se sicer najde tudi kakšen avion, pa vendar se večina vozi po cestah, nikoli ne vzletijo. Hm morda pa je to to si je rekel kozmični pilot in se podal v svet avtomobilov. Spoznal je malo kako avtomobili delujejo; kako se prestavlja, kakšno gorivo uporabljajo in spoznal je tudi pogodbe in dirke. Tako je predvsem dirkal za dobre znamke, zakaj intuitivno je znal pritisniti na prave gumbe. Vmes je bilo nekaj daljših pogodb, celo taka ekskluzivna. Pa vendar se ni izšlo najbolje, potreba po iskanju novega, po ustvarjanju je bila premočna. Po tistem se je začelo iskanje profesionalnih izkušenj. Porsheji, Ferrariji, Masseratiji, večina z odprtimi vrati, pritljažnikom in motornim pokrovom. Po parih krogih se je naveličal. Vse je enako, različna je samo kozmetika. “To ni to” si je mislil in se ozrl v nebo. Takrat ga je zadela energija 1000 zvezd in ga spomnila na svoje poslanstvo. Vesoljsko ladjo lahko tudi ustvariš, saj si kozmični pilot. Našel je uglajenega porscha, s katerim je preživel čudovito leto, vendar je po prvih servisih crknil motor. Trudil se je z njim, ga poskušal spraviti v vozno stanje a letel ni nikoli. Tako je ostal v garaži in se je z njim vozil poredko, bolj zaradi nostalgije in spoštovanja. A vesolje je polno čudoviti stvari in mu je na pot začelo pošiljati prva letala, ki pa bi bila raje avtomobili. AHA morda je pa njih potrebno naučiti leteti, sicer pa nekje se mora naučiti to tudi pilot. Tako je z njimi preživel prve ure letenja, a na koncu so letala raje postala prizemljena z drugimi vozniki, ki so čas raje posvečali poliranju pločevine in čiščenju armature. Tudi prav si je rekel kozmični pilot. In tako en dan na sejmu prvič vidi vesoljsko ladjo. To ni bila čisto navadna vesoljska ladja. Ta vesoljska ladja je bila nekaj posebnega. Mislila da je masserati, sicer hiter in hrumeč avtomobil. Vozi se po cestah, hupa in grmi, skratka poskuša početi vse kar počnejo ostali super avtomobili. Tudi ta vesoljska ladja je prišla na Zemljo da išče in ustvarja, vendar brez pilota gre to bolj težko. Zamenjala je kar nekaj pilotov, pa se je izkazalo da so zgolj vozniki, da se za armaturo vesoljske ladje ne znajdejo najbolje, pač to pa res ni navaden avtomobil. Pilot je poznavalsko pobožal pločevino, še enkrat preveril znamko, naredil nekaj testov in bil prepričan. In glej zlomka vrata so odprta in mašina tiho prede pa komaj sta se srečala. Vesolje pošilja sporočilo! Ampak noče se kar vsesti vanjo in preveriti pospeške. Ne gre zgolj za testni krog. Tukaj je nekaj več, vesoljskih ladij pač ni prav veliko.
Kozmično srečanje
Najprej sem bila avto. Pač avto. In prvi voznik je bil voznik začetnik – malo je bilo še težav s tem kje je sklopka, kje plin, zavora, kaj vse je na armaturi… običajne začetniške stvari. To je bilo to, kar sem poznala. Ta voznik se je potem začel ukvarjat z drugimi stvarmi, tko da sva se nehala skupaj vozit. Potem je prišel voznik, ki je lepo skrbel zame, sva se marsikam peljala, tudi na daljše vožnje. Se mi je zdelo čist fajn, najvišja hitrost je bila tam okoli 50 km/h, pa nobenih drugih presežkov. In sem mislila – to je to! Dokler nisem enkrat ugotovila, da sem jaz pravzaprav športen avto! In takrat se je potem pojavil en izkušen voznik, ki je znal pritisnit na plin, prestavljat, vozit ovinke in moja mašina je zarohnela. UAU, a to zmorem!?! Pa jaz sem dirkalen športni avto. Gremo dirkat! Težava je bila v tem, da je imel ta voznik v tujini že pogodbo za neke karting vozičke in sem mu rekla, da midva ne moreva imet pogodbe, dokler traja njegova obstoječa. In tako nisva šla nikoli na dirke. No in potem sem ugotovila, da sem pravzaprav en ful hud Maserati (te imajo namreč lepše zaobljene linije kot Ferrari, pa Ferrari je tak kliše). In ugotovila, da pravzaprav ni glih v pušeljcih takšnih voznikov, ki bi znali tak avto vozit, kaj šele dirkat. Ker sem pogrešala vožnje, sem res iskala voznika ampak… težka. Našla sem potem enega, ki je izgledal kot en tak profesionalen voznik, pa se je izkazalo, da je totalni blefer in je dejansko sedel v avtu in mislil, da je v fičotu. Niti do druge prestave ni šlo. Pa zmeri je hotu vozit takrat, ko je pil alkohol. Tako pač ne gre. V glavnem celo štalo mi je naredil na armaturi pa elektroniko zmešal… not good. Potem sem ugotavljala, da tukaj v Sloveniji sploh ni poznavalcev avtomobilov, kakšni tujci še prepoznajo Maserattija, blizu pa itak noben sploh pride ne. In potem se pojaviš ti in poveš, da si profesionalen dirkač. Prepoznaš ne samo znamko avta, ampak tudi model in letnik. Razložiš mi, kaj vse imam pod havbo, ne da bi jo sploh odprl. Presenečena? Absolutno. Nobenemu dosedanjemu vozniku nisi niti malo podoben, tako da mi ne moreš zamerit, da delam napačen epp 🙂 Eno stvar ti pa le moram povedat. Vrata so odklenjena, ampak ne delujejo na glasovno aktivacijo. Pa daljinskega odklepanja tudi nimajo. Tako, da ne stat pa govorit: “sezam odpri se”. Je veliko bolj preprosta tehnologija – primeš za kljuko pa k sebi potegneš.
