V začetku je obstajal samo stvarnik. Vse okoli njega je bila tema, čisti nič. Ni mogel izkušati ničesar razen sebe, karkoli je lahko naredil je bilo čisto in samo zase. Spoznal je, da je služenje sebi edina izkušnja, omejena in končna. Spustil se je v globino svoje duše in odločil, da se bo v enem izdihu razblinil na neskončno koščkov, ki bodo imeli možnost bolje izkušati drug drugega, potem pa z naslenjim vdihom prispeti nazaj v eno, se združiti nazaj. In vsak izdih-vdih bo vesolje, začetek nečesa novega, vedno, povsod in nenehno. Umiril se je, se zazrl vase ter izdihnil. In bila je svetloba.
Ljudje od pamtiveka bijemo bitko med dobrim in zlom. Pravzaprav ne samo ljudje, ampak to je že druga zgodba. Pa vendarle, pot nazaj k stvarniku zahteva, da se odločimo za eno ali drugo smer, stopicljanje na mestu, ki ne pelje ne levo ali desno pa pomeni, da tudi nismo nič bližje. Marsikdo bo na tem mestu pomežiknil… Kako? Pot zla pelje k stvarniku? No da seveda, v univerzumu stvari nimajo pomena, le tistega, ki mu ga damo sami. Ja, pogosto so filozofski koncepti pretrd oreh za človeka navajenega enostavnih, oprijemljivih stvari, zato se pač zateka k prispodobam. Tema ni nasprotje svetlobe, je zgolj njeno pomanjkanje. A le z namagnetenjem našega bivanja v eno ali drugo smer se bomo lahko dvignili, pritegnili na naslednji nivo – bližje stvarniku. Na tem mestu, je potrebno pojasniti, da zlo v biblični / hollywoodski obliki ne obstaja, obstaja pa namen, ki skozi neetična, nemoralna ali sebična dejanja služi zgolj protagonistu. Družbo, ki je gnana skozi osebno korist posameznikov v splošnem označujemo kot družbo služenja sebi (ang. “service to self”). To je seveda pomensko čisto nekaj drugega od npr meditacije, kjer je delovanje v korist posameznika, pa z čisto drugačnim namenom v ozadju. Po drugi strani skupnosti, ki prakticirajo etičnost, srčnost, skrb za druge, sočutje, nesebičnost predstavljajo drugi pol stvarnika, služenje skupnosti (ang. “service to others”). Naša dejanja, razmišljanja, čustvovanja in prepričanja so del tega ustroja in v vesolju vedno delujemo v eno ali drugo smer. Namen je torej ključ, ki polarizira naša dejanja.
Kot delček stvarnika smo kot otroci, ki poskušamo najprej z plazenjem, nato pa z hojo in tekom vse hitreje nazaj v objem staršev. A svobodna volja dana nekaterim v tem stvarstvu, ima tudi pravila, podobno kot imajo pravila vsi peskovniki kamor se gredo otroci igrat. Zato moramo kakšno (karmično) lekcijo ponoviti, hoja je lahko za nekoga, ki je vse življenje plazil, kar zahtevna reč. Poti skozi služenje sebi ali skupnosti sta zelo različni, čeprav se dejansko nekje na sredini združita. Služenje sebi je pravzaprav precej težja pot, saj ima kot negativno polarizirana smer v sebi vgrajen samouničevalni mehanizem. Prav zato je univerzum tudi rahlo pozitivno orientiran. Vendar pa je zadovoljstvo protagonistov toliko večje v nižjih sferah bivanja, predvsem pa se zdi na začetku lažja smer. Ker je ta pot zaznamovana skozi izkoriščanje drugih, je ključno da protagonisti take smeri poskušajo izkoriščane držati v nenehnem otroškem stanju, nepolarizirane, neuke in prestrašene. Le tako lahko prakticirajo svojo Pot, z mehanizmi vere, dogem, denarja in umiranja. Pot deluje zgolj, ko je protagonistov zelo malo in izkoriščanih zelo veliko, saj je v nasprotnem primeru polarizacija zelo šibka. Če ste se slučajno zbudili na napačni strani… Smola.
Eno največjih težav stvarstva ne predstavljajo negativno polarizirane družbe temveč nepolarizirane. To nastopi takrat, ko se posameznik znotraj nekega sistema bivanja ne premakne na v eno ne v drugo smer. Saj veste, to je takrat ko smo nekaj časa angelčki, malo hudički in nekaj časa … Ehm… nekaj vmes. Ko recimo delamo cele dneve za majhnem denar, smo škodoželjni do tistih, ki imajo več, ne pomagamo tistim ki so pomoči potrebni (ker so najverjetneje lenobe), ljubimo svoje otroke in smo goreči verniki ob nedeljah. Ko z otroško naivnostjo igramo Loto, se praznih denarnic naslajamo ob oknih trgovin, raje slabo hrano kupujemo v trgovinah, da ne bi slučajno sosed na nas zaslužil, mediji pa so postali edina resnica, čeprav marsičemu sploh ne verjamemo – važno da pripadamo. Vendar darujemo vsak mesec zadnjih pet evrov za otroke v Afriki, četudi niti ni važno ali ta denar zares pride do njih. Ja, stvarnik ima čisto zaresen problem.
Stvarniku je vseeno ali ste nekoga ubili, ni pa vseeno kakšen je bil namen v ozadju. Ko se spopadeta dva vojščaka je to stvar pozitivne polarizacije (etika v kontekstu dvoboja), medtem ko je pot nekoga, ki prodaja duhovne nasvete prav gotovo negativno polarizirana, čeprav morda zase misli da dela dobro. Kot rečeno, pot služenja sebi se zdi na začetku lažja.
V zadnjih 75.000 letih ni bilo na Zemlji duš, ki bi napredovale. Še tiste, ki bi lahko, so se odločile, da bodo pomagale kot katalizator tistim, ki se trudijo na tem svetu. Tudi kozmični cikli narekujejo, da tema ne traja večno, dan se izmenjuje z nočjo v neskončnih ciklih. Zdi se, da so napočile prve sekunde novega dne, vendar vas to ne odvezuje obveznosti do vaše osebne rasti. Četudi se vibracije višajo in se zemlja prebuja v nov nivo, ga sami ne boste mogli izkušati v kolikor ne naredite koraka naprej. Stvarnik je neusmiljen, poslal vas bo tja kjer boste ponovno morali skozi že tolikokrat izkušene cikle. Pomislite, da bi morali svoje življenje ponoviti 10 krat, 100 krat, morda 1000 krat, zato ker se niste bili pripravljeni odreči peskovniku ali pa zgolj svoji lopatki. Ni več zabavno kajne? Pot služenja skupnosti je morda navidez težja, še posebej z današnje perspektive, ko si večina niti ne predstavlja kako bi izgledal svet brez televizije, kaj šele svet brez denarja, kjer je koncept ekonomije, da nekomu nekaj podarimo in je za vsakega prostor, največja vrednota osebna integriteta in prispevek za skupno dobro. Vendar je na dolgi rok lažja saj je za napredovanje – polarizacijo potrebno biti le večinoma pozitivno orientiran. Žal pa vključuje tudi osebnostno rast in ustrezne vrednote, predvsem pa kultivacijo ega. Prezahtevno?
Iz ciklov dialogov Pot sebstva
