Imamo hud problem. Res, res, čisto zaresno težavo biti neodvisni, biti individuum. To je za večino kar težko, zahteva napor. Zahteva delo, predanost, razmišljanje in moralno delovanje. Heh, to je vse skupaj preveč napora. Ali res ne obstaja nekaj lažjega, neka vmesna lažja varianta? In se oglasijo mediji: „Ah prav gotovo! Prodali ti bomo MODO neodvisnosti! Tako si lahko instantno kdorkoli si želiš; panker, metalc, mačo ali pa tisti, saj veš, gay. Prodamo ti vse sorte podob, da si okrasiš svoje neavtentično življenje.“

In prav gotovo te bo to pomirilo, saj nedvomno v tebi kriči znan glas, ki te spominja na to, da čisto zares živiš neavtentično življenje. In vem, da je težko živeti s tako odločitvijo in težko karkoli narediš, da bi bilo drugače, ker si len in slaboten. Predvsem pa ti je jasno kaj bi moral žrtvovati za to, da bi živel pravo moralno življenje. Življenje na poti sebstva, kjer bi spoznal kdo in kaj si. Ja, vem vse o tem. Vem kako težko je to. In prav zato so ustvarili en kup simulakrov – iluzij, celotno industrijo ustvarjanja lažnih podob v kar mimogrede zelo enostavno zapadeš. Konec koncev je to čisto enostavno; greš do frizerja in se pobarvaš na Pink, si daš par odbitih uhanov, dva tatuja pismenk za katera ne veš pomena (ampak izgledata kul), ter si nase navlečeš majico z fluroscentnim napisom „anarchy“… pa si verjetno zadnja oseba, ki bi razumela kaj svoboda in anarhija sploh je. Ampak brez skrbi, svet je poln ljudi kot si ti… pa vendar, ali se ti zdi svet za to kaj bolj svoboden? Če bi to zares rešilo svetovne probleme, kaj hudiča se je zgodilo v 60‘, ko so bili vsi „free“? Kje je ljubezen sedaj? Ali je ustavila vojne, hudobne ljudi, ki želijo zavladati svetu, genocide take in drugačne. Povej mi, ali je katerokoli t.i. „free“ gibanje 60‘, 70‘ in 80‘ karkoli doseglo? Razen seveda dejstva, da so vodje teh gibanj že takrat živeli v gradovih. Dobesedno. Si se kdaj vprašal kako so vsa ta gibanja nastala, kdo jih je sprožil, kaj so vsi ti simboli… peace, CND, nam znana srp in kladivo… vse to sranje.

Skrajni nesmisel.

Morda človek znotraj, ki deluje popolnoma incognito znotraj sistema, ki nosi obleko in kravato… morda bo tak človek naredil več škode zlobnemu status-quo, kot vsi tisti kričoči po reformah. Ker to ni zgolj horda ljudi, ki znajo prebrati samo naslove, pri utapljanju v teh neavtentičnih modelih. Je peščica učenih ljudi, predanih, strastnih z absolutno nično toleranco do laži. Ki prihajajo z vseh vetrov življenja, ki so duhovno izkušeni in razumejo kaj znanje sploh je. O znanju imajo perspektivo, ne poskušajo ga zgolj pridobiti, to lahko vsak. Božji in posvetni templji so ga polni. Ne, ne, ljubiti znanje je ime igre tukaj; to je velika razlika. Ljubiti znanje, razumeti znanje je čisto druga reč, kot pridobivanje znanja. Takrat postane znanje vedenje, tako kot dihanje. In med njimi je zelo tanka črta. Znanje mora najprej opolnomočiti in spremeniti tebe! Le kako lahko ti sploh spremeniš svet? Morda sploh nimaš pravice do tega, morda si na čisto napačni temi že v startu. Kako ima kdorkoli sploh pravico sebe vplesti v življenje ali življenjski slog nekoga drugega? Če malo bolje pomisliš, je to precej nezaslišano. Vendar pa imaš vso pravico „popraviti“ svoje življenje. Imaš absolutno pravico delati na sebi, na svojem življenju, imaš vso pravico izbirati odločitve, ki jih hočeš. Tako kot tudi vsi ostali zase, vključno z vsemi napol drogiranimi opicami, Janšo, Kučanom, elitami ali sosedovo Micko. Pa čeprav so lahko nekatere odločitve teh posameznikov precej zlobne. In nihče jim nima pravice oporekati, jim govoriti kaj naj naredijo.

Hm. Kaj bi se zgodilo, če je to dejansko eden izmed zakonov duhovnosti, da je edina reč do katere imate pravico – spremeniti svoje življenje ne glede na to kaj vsi ostali počnejo? No, potem imamo problem, saj se zdi da cel svet počne točno nasprotno. Vsi norijo okrog in „popravljajo“ druge ljudi. Non stop neke reforme, spremeniti to in ono, pogoj tukaj pogoj tam, ker… drugače te lahko celo zaprejo. In tako gre celotna družba skozi cikle v katerih je nekaj časa dobro, nekaj časa slabo, obdobja teme in svetlobe. Neskončen cikel ponavljanja, karme, samsara. Pa vendar se pravo delo vrti okrog tebe, skrbeti za lastno hišo, lasten vrt. In če bi to počeli vsi, bi na pomoč prišle nevidne sile. Kot je pred časom rekel Vernon Linwood Howard: „Lahko sprejmemo, da Bog postane človek, da reši človeka, ne moremo pa sprejeti, da človek postane Bog in reši sebe“. Kaj je v vseh nas, da to tako lahkotno ovržemo? Kaj je motivacija v tebi, da ne sprejmeš tega, da si ti svoj lastni Rešitelj? Ti. Ne kult, ne klan, ne sekta, ne institucija, ne politika, ne tvoj guru. Ti.

Če ne znaš odgovoriti potem je s tabo nekaj narobe. Si toksičen. Nezmožen opravljati dobra dela, saj je to protislovje. Morda zgolj iluzijo dobrih del, darovanje 5€ za pomoč otrokom v Afriki, nakazovanje dohodnine prvi levi dobrodelni organizaciji, ki prileti izza vogala. Ali pa biti del koncerta, da otroci sveta pojutrišnjem ne bodo lačni. Krasno. Bil si tam. In ali so zato otroci v Siriji kaj manj lačni?

Prodajalci iluzij so tam z razlogom. Pomagajo te odpeljati stran od Bistva in na koncu zahtevajo, da jih častiš kot bogove. Kot vsi politiki, znanstveniki, duhovniki in novodobni guruji. Vsi govorijo da imaš lahko vse jutri, pojutrišnjem, samo danes ne. Ker ne živimo zdaj, živimo za jutri. Za jutrišnji svet. A je prav? Četudi ti bo celo znanost povedala, da jutri ne obstaja, ti bodo tile kljukci tvezili, da bo vse obstajalo do jutri, samo malo še počakaj.

Četudi se ti utrne Ultimativno spoznanje, da obstaja skrita roka, ki spretno manipulira z umom ljudi, da jih omejuje na vsakem koraku, si sostorilec, saj dovoliš in sprejmeš njene kavlje v svoje bistvo. Spoznati moraš razliko med „Ali mi je bila prodana laž?“ in „Ali sem laž kupil?“, kajti v njej se zrcali vsa razlika perspektive. Seveda so ti prodali laž ampak saj to je vsa pravica prodajalca. Univerzumu je gladko vseeno. Ne operira na tem nivoju človeške perspektive. Konec koncev je popolnoma ista reč kot shopping v Supernovi, pač nekdo ima raje gucci, levis ali pa poceni robo iz C&A, spet nekdo drug prisega na versace. Nekdo je bolj za kapuccino, drugi za machiatto. Nekdo je raje zgoraj, drugi spodaj. Zadeva postane zanimiva šele takrat, ko robo kupiš. Takrat to postane moralna komponenta. Univerzum in z njim vsa realnost je samo zrcalo tebe, si pozabil? Ko daš nekaj v zameno za tisto kar si kupil. V enakovredno izmenjavo, pač po starodavnemu duhovnemu zakonu. Look it up! In če človek ni v sozvočju s samim sabo, v harmoniji, bo okrog sebe (in v sebi) ustvarjal kaotičen trušč. Kot razglašena kitara.

Vprašanje je – kako si ti uglašen? Kako si ti uglasil svoj notranji instrument, svojo zavest? Ker alternativa je, da se uglasiš na celotno simfonijo podobno neuglašenih ljudi. In si potem blazno kul, saj je percepcija, da je ta kaos neka nova avantgardna zadeva, res hip in kul, neka nova instrumentalna zvrst. Sam sebe zmanipuliraš v prepričanje, da je kaos neke sorte reda. In žal je kar nekaj toksičnih ljudi, ki ne marajo reda, želijo si kaos, saj se v njem prav dobro počutijo. In vidiš, pri tem jim pomagaš. Pomni, nobeno človeško bitje, ki je kritičnega razmišljanja, osrediščeno ter ostre intuicije in presoje ni možno manipulirati, hipnotizirati ali kako drugače pretentati. Vsaj ne za prav dolgo, je enostavno preveč truda. Nima smisla. In vse prepreke, tragedije in težave sveta so kot brus meča, kot utež za mišico. To je brus zavesti. Potrebujemo to drobilnik sveta, ta brus, da lahko napredujemo v zavesti, da spoznamo pomen vsega tega. Ultimativno te pripelje do odkritja tvojega lastnega sebe, pripelje do odkritja kdo in kaj si, ter kakšen je tvoj namen in pomen v tem svetu.

*Sklop predavanj Pot sebstva