Pred kakšnim stoletjem in še malo, je širitev Amerike na zahod poganjala zlata mrzlica. Amerika je postala sinonim za možnost in priložnost, v kateri se z malo sreče izpolnijo sanje. Staro in mlado je drvelo v Ameriko izpirat rečne usedline za prgišče svetlečih koščkov, ki bi jim lahko izpolnili njihova najgloblja hrepenenja, se dvigniti nad bedo in garanje, biti Nekdo, uživati v obilju. Vsakdo z malo poguma se je lahko podal na to pot, pa vendar so le redki zares obogateli. O ostalih se ne govori, njihove zgodbe so si enake; verjeli so, da za devetimi gorami zares obstajajo neslutena bogastva do katerih ima vsak dostop. Pot čez Sierro Nevado je tlakovana z upanjem vseh tistih, ki so na njenem koncu razblinili to iluzijo.
Svet se je od takrat nekajkrat zavrtel in vmes so nas učili, da je kapitalizem pot prostega trga, skoraj najboljša stvar za človeštvo, kjer najboljši uspejo, kjer se ekonomija vrti na podlagi skupnih interesov in imajo vsi možnost uspeti.
Še ne tako daleč nazaj je delavec v kovinsko predelovalni industriji, kjer so izdelovali nizko tehnološko izdelke, recimo jim pomivalni korita, zaslužil dovolj, saj je za njegove izdelke obstajal trg, ki je prenesel stroške njegovega dela vkomponirane v končni ceno, pa tudi požrešnost lastnikov kapitala je bila manjša. Izdelovati korita ni bila ravno Indija Koromandija, pa vendar je to delo lahko opravil skoraj vsak, brez nekih intelektualnih ali siceršnjih presežkov. Še nekaj je bilo drugačno – po 2. svetovni vojni smo povsod imeli populacijsko rast. V duhu pravovernega kapitalizma, so lastniki kapitala modro ugotovili, da je strošek dela pri tako enostavnem izdelku vendarle previsok, da obstaja tudi Vietnam, kjer je ta strošek precej nižji. Na razliko v ceni tako vpliva zgolj logistika, ki pa je pravzaprav odvisna od cene nafte, ki jo poganja. Ah ja, ko že omenjamo populacijo… z njeno rastjo se po eni strani povečuje konkurenca na delavnem trgu, po drugem cene dobrin rastejo, saj so v kontekstu končnih resursov, le-te vedno redkejše. Delavcu ne preostane drugega, kot da zamenja področje dela ali pa se zadovolji z vse nižjim plačilom, se žrtvuje na oltarju konkurenčnosti. Da, globalizacija je za kapital odlična zadeva. Zanimivo, da korito zaradi tega ni nič bistveno cenejše, razlika v ceni, dokler ta zaradi težnje po harmonizacijo sploh obstaja, je namenjena izključno lastnikom kapitala. Ko tudi to ne zaleže več, začnejo proizvajalci skopariti na kvaliteti ali pa za isti denar ponudijo navidezno enako pri čemer se trudijo, da ohranjajo na trgu najmanj enako potrošnjo. Kot recimo čistila z Mercator blagovno znamko (manj učinkovine, dodana sol za zgoščanje da je na videz enak), wc papir (isto število lističev ob ožji roli), bela tehnika (vgrajena tehnologija, ki preračunano odpove po izteku garancije). Ali pa recimo razpolovijo vrednost, ne da bi vam za to povedali vnaprej, kot npr. pri avtomobilu, kjer je nakup avtomobila zgolj polovica investicije; drugo polovice pustite pri (pooblaščenem) serviserju. In podobno kot pri koritu, se vsi trudijo maksimizirati svoj profit, pri čemer jih torej omejuje zgolj cena logistike.
Če se je slučajno kdo vprašal kam ta mini ekonomska Uvertura vodi, ga lahko potolažim, da je nujno potrebna za nadaljevanje zgodbe ;-). V tej točki se zgodba razdeli na pot lastnika kapitala in povprečnega delavca.
Lastnik kapitala bi rad čim hitreje oplajal sredstva. Jasno! Do nedavnega je bila največja donosnost v finančni industriji, a glej zlomka: ZIRP preprečuje enostavne zaslužke in sili v tvegane odisejade v obliki derivativov ali pa investicije v nekaj konkretnega, kar ima vseeno boljša izhodišča kar se donosov in tveganja tiče. Ampak to zahteva znanje in predvsem – mujo. Z malim m. Če so bili še ne tako dolgo nazaj pričakovani donosi v industriji vsaj dvoštevilčni je dandanes že lep uspeh če se realno približa 7%. Zbližanje konkurenčnosti, harmonizacija trgov, ima za posledico zelo podobne cene in stagnacijo trga. Znotraj branže nihče nima več prednosti. Malo se da še “oprati” skozi davčne oaze, predvsem pa se prednost na trgu lahko zagotovi zgolj skozi volumen prodanega in morda celo monopolne cene. Zato je vedno v interesu kapitala združevanje kapitala (in s tem podjetij) in s tem povečevanje moči in zniževanje stroškov skozi volumen in politiko. Požrešnost ne pozna meja. Zato ni bilo nikoli v interesu kapitala izgradnja lokalnega ekonomskega življenja, konkurenčnosti ali decentralizacije moči. Ste pomislili zakaj se toliko vsi po vrsti ukvarjajo z Uberjem? Pa še nekaj se dogaja – prikrita socializacija trga; vse več in več podjetij tiho prehaja v državne roke, pri čemer se hkrati vzpostavlja tudi monopolni trg in segregacija ter omejevanje konkurence. Na nek način se predvsem v razvitem svetu trg spreminja v plansko gospodarstvo. Tako je pač lažje zagotavljati socialni mir in škripajočo ekonomijo, ob istih “lastnikih”.
Vendar pa se je v rokah lastnikov kapitala znašlo še eno orožje – tehnologija. Pravzaprav gre tukaj predvsem za pocenitev le-te, ter obenem za kvantni 
skok v zmogljivostih. Če se je nekdaj tehnologija vedno presojala glede na ceno, ki jo nosi produkt, ki jo uporablja, je bila njena neuporaba pravzaprav stimulitana s strani države, saj izrinja manj kvalificirane delavce iz zaposlitvenega cikla, s tem pa kali socialni mir. Žal je tako, da mediano delavne sile – kjerkoli že – sestavljajo relativno nekvalificirani delavci, ki so v to sistematično indoktrinirani skozi izobraževalni proces. A tehnologija je enostavno postala prepoceni, da bi jo lahko ignorirali, poleg tega pa je postala tudi precej bolj fleksibilna; zajeda se celo v področje belih ovratnikov in postaja vse pametnejša. Države enostavno ne morejo več toliko stimulirati lastnikov kapitala, da ne bi ti videli v tehnologiji še boljši vzvod, v končni fazi pa bi pravzaprav popolnoma eliminirali najdražji element cene – človeka. In to se sedaj tudi dogaja. Poskus ultimativne odtujitve skozi idejo transhumanizma, ki se že vsaj 10 let pojavlja skoraj v vsakem drugem hollywoodskem filmu. Saj nas morajo na to nekako pripraviti, kajne?
Erozija vrednosti v posameznem segmentu trga žene ljudi, da poskušajo najti priložnost v drugem segmentu. Ideja tukaj je seveda v zaslužku za danih 8 ur dela, torej izbrati delo kjer je nivo zaslužka zagotovljen. Žal brez velikega vložka v znanju, ni mogoče pobegniti na višji nivo, zgolj kolobariti med vertikalami istega nivoja. Kot omenjeno 80% trga sestavljajo nezahtevna ali manj zahtevna dela. A trg vrednosti dela bo vedno gravitiral proti minimalni plači, ker je povdarek na zaslužku lastnikov kapitala. Ljudje, ki so delali v gradbeni industriji se morajo zadovoljiti z minimalnimi dohodki, ker je celotna industrija kolapsirala in so volumni drastično padli. Tisti, ki se ne, gredo morda lahko v avtomobilsko industrijo. A tudi tam ni dosti bolje, saj je ravno ta industrija najbolj na prepihu tehnologije. Kam po tem? Farmacija, IT, kjer je vrednost dela še vedno dovolj visoka (še celo segmenti javne Uprave), so enostavno previsoka jaboka. Tehnologija posega tudi v segmente, ki so do nedavnega veljali kot izrazito človeški, npr. računodstvo in finance, javna Uprava ter – hitra prehrana. Kombinacija lagodnega življenja, nizke inteligence, neprilagodljivosti in komoditete terja visok davek. In takih je kar 64% vse populacije. Saj ni čudno, da se v tej situaciji tudi mladi prilagajajo, družba se močno amerikanizira in to zelo hitro. Predvsem mlade punce so ugotovile, da je “sponzorstvo” najhitrejša pot da lagodnega življenja, pa še nič ne boli, vsaj ne na začetku. Morda nazaj na polja? Tistim, ki jim to ni izpod časti – pa saj jih ni več; zaradi politike EU in subvencij povsod raste le trava in koruza, razen govedine in piščancev vse uvozimo. Zato mnogi, kot pred 100 leti pionirji Amerike, iščejo svojo srečo v loteriji ali preprodaji magičnega izdelka za hujšanje in čudežne povrnitve videza izpred dvajsetih let. Ali celo v instant duhovnosti, palčkih, angelih, tarotu ali vilah. Predvsem pa nihče ne vidi, da je z sistemom karkoli narobe, pravzaprav večina celo hvali njegove prednosti a si hkrati želijo nazaj socialističnih časov, ko se ni bilo potrebno preveč truditi in so bili vsi v svoji povprečnosti izenačeni – a so vsaj vsi imeli službo. In to je za večino ultimativni argument – ljudje se z svojim delom poistovetijo. Za tiste bolj podjetne posameznike pa obstaja še ena pot- pot lastnikov kapitala. A hitro tudi oni ugotovijo enako dilemo, namreč smiselnost in profitabilnost podjema se pogosto meri – z volumnom. Zato gre etika hitro rakom žvižgat in si tisti najbolj agresivni oz. “Pokvarjeni” na političen način zagotovijo na trgu tako ali drugačno prednost. In tako pridemo hitro do kartelov, monopolov in kar je še teh enorogov. Požrešnost ne pozna meja. Kot tudi ne človeška neumnost.
Visoko vredne poti na trg pa žal ni več.
Na koncu je to igra kjer izgubijo vsi. Lastniki kapitala slej ko prej z svojim početjem harmonizirajo trg – trgi se izenačijo, kar pomeni tudi, da si s tem početjem dejansko zmanjšajo kupno moč. Na koncu izdelkov nimajo komu prodati, saj si jih kljub morda popolnoma avtomatski – in s tem učinkoviti proizvodnji – kljub nizki ceni nihče ne more privoščiti. Izpad kupne moči pa kompenzirajo – z višjo ceno. Preverite sami. To se že danes dogaja v avtomobilski industriji pa verjetno še kje. Prava rast trga prihaja zgolj iz rasti populacije, v kapitalističnemu konceptu pa več ljudi pomeni večjo redkost dobrin in s tem njihovo višjo ceno. Poleg tega korporacijska logika deluje kot pučanje krvi, saj se porabljen denar ne vrača tja kjer je ustvarjen. Torej z vsakim nakupom v velecentrih, supermarketih in drugih trgovinah siromašite lokalno skupnost, saj se dobički zlivajo v tuje roke, niti država nima nič od tega (dobički se izkazujejo v davčnih oazah – recimo Ameriki), še najmanj pa vaš sosed, ki vam z nasmehom v megamarketu ob minimalni plači ponudi izdelek narejen v Vietnamu. Denar zanj pa morate zaslužiti tukaj, v tem okolju, kjer nimate davnih olajšav, poceni storitev, položnic ali hrane. Zaradi harmonizacije trga vaša hčerka ali sin ne moreta vstopiti na trg dela, saj že izkušeni delavci za svoje delo prejmejo minimalno plačo. Zaradi davčnega bremena se podaljšuje upokojitvena starost, s tem pa se še nadalje onemogoča vstop nove delavne sile na trg dela. Ker pa je “penzija” vezana na izpolnjevanje strogih upokojitvenih pogojev, generacija ki ne more takoj na trg ne bo nikoli v celoti izpolnila potrebnih pogojev, torej bo obsojena na večno životarjenje. Nihče ne zna ali noče presekati tega vozlja, zato se vse države močno zadolžujejo, da še zagotavljajo socialni mir. Pravzaprav ravno z regulacijo trga in subvencijami ubijajo prosti trg, ki je sedaj zgolj iluzija, privid pravljic šolskih učbenikov. Živimo v Disneylandu, vse kar nam govorijo je pravljica. Žal jim večina verjame.
Na koncu kot posledica delovanja globalizacije, eu pravil in regulacije, vse več podjetij, predvsem tistih večjih, pristane pod lastništvom države. Niti ni važno ali ustvarjajo dobiček, tiste praviloma pokupijo tuje korporacije. Gre za socialni mir, da imajo ljudje službe. Torej je socializem, ki si ga mnogi tako želijo, že tukaj, konec koncev si lahko pogledate odstotek lastništva države pri večjih podjetjih. Žal socializem ni rešitev saj se “reševanje” dogaja s sposojeno valuto, ki je ustvarjena z dolgom. Na koncu za poplačilo dolgov podarijo upnikom vodne vire ter drugo državno srebrnino, kar naredi državo še bolj revno predvsem pa podložno. Socializem in kar je drugih -izmov vodi v miselno in kulturno enoumje, v katerem indivuum izgubi svoj pomen. Ali si res želite tega?
Pa vendar ni potrebno, da je tako. Zaman čakate na princa na belem konju, velikega rešitelja sveta. Najprej se rešite risank: ugasnite tv in na internetu nastavite “bullshit” filtre. Tako vas ne bo nihče strašil, poleg tega vam bo ostalo veliko časa saj vam sedaj ne bo treba več vedeti kakšen lepotni poseg je izvedla Kim ali katera krava na Kmetiji je trenutno “in”. Ta čas posvetite vedenju. Ponavljam, vedenju, ker do raznovrstnega znanja ni prav težko priti. Delati na sebi, poslušati, spoznavati, razumeti, razmišljati, čakati in postiti. To je težka pot vendar neskončno zadovoljujoča. Takrat postanete Siddharta – arijec v iskanju srednje poti. Takrat se vam bo tudi razodelo pravo znanje, vedenje kaj je vaša strast in kako jo udejaniti, tudi v poslovnem smislu. Še nekaj – ne poskušajte se sami postavljati po robu Sistemu, ker ga ne morete spremeniti. Lahko pa spremenite sebe; takrat se bo spremenilo tudi vaše okolje in Sistem. Povežite se z somišljeniki, iščite rešitve, ekonomske, socialne, kulturne, ter bodite izvirni in inovativni. Rešitve implmentirajte v tej skupnosti in ostali bodo sledili, ne ukvarjajte se z ostalimi. Sistem nima rad skupnosti, saj se proti njim težko bori, posameznike pa ni težko streti. In ne pozabite, da nekatere rešitve že obstajajo in potrebujejo le vas, da jih uporabite. Preverite jih tudi pri nas, ker jih iskreno želimo deliti z vami.
Predvsem pa imejte nično toleranco do laži!
V skladu z načeli holografske družbe, bo vsebina razdeljena med štiri področja, ki bodo pokrivala vse od izvirne duhovnosti do permakulture, umetnosti in inženiringa. Bolj, ko smo med seboj različni, bolj smo skupaj uspešni, niti dva si nisva enaka, pa vendar imamo vsi skupno vedenje.