Oktobra 2014 smo na teh straneh pisali o “inovativnemu mehanizmu”, ki se v Bruseljskem žargonu imenuje “Bank Recovery and Resolution Directive” oz direktiva o bančnem reševanju in okrevanju, krajše za “Bail-in”. Le-ta navidezno poskuša reševati problem reševanja bank z kolektivizacijo njihovih dolgov (t.i. “bail-out”, 1,6 triljonov), na način, da dolg poplačajo njeni investitorji in ne država. To se sliši pravzaprav ok, zatakne se seveda pri tem kaj oz. kdo so investitorji. Že ptički na strehi so začeli čivkati, da ukrepi po zlomu 2008 niso posebno popravili stanja, ekonomske bazuke v obliki kvantitativnega lajšanja so stvari zgolj še poslabšale, še več, zadeve so postavile na čisto novo raven, pri čemer so se vse države začele še bolj noro zadolževati. Konec koncev je denar poceni. Bilo je samo vprašanje časa kdaj se bodo tla spet stresla, pravzaprav so komaj še vzdrževali stanje, dokler regulativa s 1. januarjem 2016 ni postala dejstvo za EU, pa ne zgolj tam. Podobno se dogaja tudi v ZDA, lahko bi rekli, da so dejanja usklajena; tisti ki vladajo skozi banke tam, vladajo tudi v EU. Nizke stopnje inflacije in obresti sicer držijo servisiranje dolga, vendar je v trenutnem monetarnem konceptu dolg hkrati tudi način ustvarjanja denarja, banke pa živijo več ali manj od obresti na plasiran dolg – nov denar.
Verjetno ni odveč omeniti, da ste vi, ki imate svoje prihranke spravljene v bankah hkrati njeni investitorji. Vsaj tako gre narativa. Banke so trenutno obvezen posrednik med nami in našim trdo prigaranim denarjem. Denarja ne moremo izplačati na roko, banke imajo ekskluzivno ta privilegij. V časih SDK-ja je bilo to možno, prav tako pa je bil SDK državna institucija in je imel nadzor nad vsem dogajanjem. To je šlo marsikomu v nos, zato ga danes ni več. Vse lumparije po 1991 so bile prav zaradi tega mogoče. Prav tako denar na vašem bančnem računu ne pripada vam. Ne verjamete? Vi ste zgolj pooblaščeni za polog in dvig, banka pa razpolaga z njim v svojih bilancah. Torej ste njen investitor, vsaj tako izgleda, pa čeprav neprostovoljni. Ampak investitorji imajo nekaj besede v upravnem odboru kajne? Aa, ne v tem primeru. Bail-in direktiva predvideva stopnjo prevzemanja tveganja (po neki hierarhiji), pri čemer načeloma majhne “investitorje” odveže odgovornosti reševanja. V Sloveniji so to načeloma deponenti z manj kot 100.000€ depozitov. “Načeloma” ker je to v resnici zgolj začasna definicija. Če denarja ni potem je lahko ta meja na 10.000 ali na 1.000, morda celo 100. Ste se vprašali zakaj so nenadoma odstopili nadzorniki NLB malo po tistem, ko so jih imenovali. Ni šlo za zaupanje ampak zgolj za dejstvo, ki ga je tudi g. Arhar omenjal na bančnem posvetu v jeseni 2015. NLB potrebuje v grobem 1.15 mrd€ za reševanje svojih bilanc. To je nakako toliko, kot se letno zadolžimo pri večinoma ameriških posojilodajalcih. Po zadnjem reševanju je ECB zahtevala, da se banka do konca 2017 proda. Nihče ne želi prevzeti tega vročega kostanja v svoje roke. Sicer pa… zna kdo razložiti zakaj bi banko prodali, če jo rešimo?
Avstrija je pravkar v praksi pokazala, kako bail-in izgleda na primeru Hypo Alpe Adria banke. 100% porezanje podrejencev (imetnikov podrejenih obveznic), 54% za nadrejence, preklic vseh obresti ter harmonizacijo obveznosti (predvidena ureditev odplačil kreditov za mala in srednja podjetja) do konca 2023. Problem, ki je morda še veliko večji od tega je, da je za 11 mrd€ dolga garantirala Avstrijska Koroška, ki bo terjatve pač morala sedaj poplačati. To prav gotovo pomeni njen bankrot; zahtevki za poplačilo dolga so namreč že vloženi. Kot lahko vidite lahko propad banke resno ogrozi življenje prebivalcev, ki sploh niso nujno njeni komitenti.
Pred tem so (po sicer malo drugačnem mehanizmu) v decembru v Italiji pokopali 4 manjše lokalne banke, ki so prizadele predvsem upokojence, ki so v njih imeli svoje prihranke, vsaj dva pa sta si zaradi obupa vzela življenje. Italijanski premier Renzi se je le kislo opravičil žalujočim družinam. Pravzaprav Italijani sedaj kampirajo pred bruseljskimi sobanami, saj pričakujejo naslednjo rundo lajšanja za svojo že tako nategnjeno ekonomijo. Kdo bo na koncu nategnjen si lahko mislite. Pomislite, da se nekaj takega zgodi sistemski banki, hmmmm, recimo NLB. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na Cipru, kjer je sicer bila zgodba malo drugače obarvana, saj je največja ciprska industrija pravzaprav finančni sektor, ki je kar 8 krat presegal svoje lastno velikost. Vpleteni pa so bili tudi ruski veljaki, ki so skozi ciprski sistem prali denar. Nič novega bi rekli.
Če malo poenostavimo, bail-in predstavlja prenos sredstev deležnikov (t.i. “stakeholderjev”) v banko samo, z namenom da bi le-ta ohranila solventnost. In če njihovi “prispevki” niso dovolj, da bi zadeva obstala, so se primorani zateči k striženju zasebnih računov (kot recimo v primeru Cipra). Ciprski scenarij lahko smatramo za predlogo (“template”) vsem naslednjim. To hkrati tudi implicira, da lahko deležniki in deponenti izgubijo vse v primeru kolapsa večje evropske banke. Nič novega bi rekli.
Rekli boste, da narod odloča o lastni usodi, lahko da skozi referendume in iniciative. Vendar so v slovensko ustavo pred nekaj leti sprejeli popravek zloglasnega 10. člena zakona o referendumih in ljudski iniciativi, za kakšen namen lahko državljani odločamo na referendumih. Tam so namreč vtaknili tudi to, da se državljani ne smemo vtikati v državni proračun, v 148 členu ustave pa so dodali tudi financiranje javne porabe, kamor spada državna uprava in – banke. Torej se lahko majhno število ljudi odloči, da se bomo zadolžili do zob, dolg pa bodo odplačevali naši vnuki in še njihovi vnuki. Pač neposredna demokracija ni zaželena, še posebej ne ko se le-ta tiče kontrole denarja, davkov in odločanja o zares pomembnih rečeh. Nič novega bi rekli.
Ob celotni ideji se spet vračamo nazaj na osnovno vprašanje. Kako so lahko varčevalci odgovorni za stanje kreditne institucije? Da bi razumeli kako deluje monetarni sistem, si preberite članek o vzajemnem kreditu. Da se tudi drugače in pri tem ne potrebujemo (krvave) revolucije.
Pa vendar niste nemočni. V kolikor se počutite kot mravlja na katero lahko vsakdo kadarkoli stopi in jo pomendra, se spomnite da vsaka mravlja dvigne svojo 50 kratno težo. Kaj pa 100, 1000, 1000000 mravelj? Denar ustvarja ultimativno separacijo, ob njem pozabljate, da so poleg vas še na tisoče drugih, ki čakajo, da se spomnijo kdo v resnici so. V življenju potrebujete zgolj 3 stvari: pravo znanje, pravo vrednost in prave prijatelje. Učite se obdelovati zemljo, kultivirati rastlinje, morda les, med, marmelado… bodite kreativni, meditirajte, ukvarjajte se z jogo, posvečajte se svojim otrokom in drugim; nikogar ne bo zanimalo če veste kdo je zmagal na prvenstvu nogometa 2013 ali pa kdo je s kom kaj v Big brother-ju. Bo pa vaša vrednost rasla z vašo uporabnostjo, ter človečnostjo. Izklopite TV. V resnici ga ne potrebujete. Potrebujete ljudi s katerimi si delite zgodbe in si med sabo pomagate. Spoštujete se in bodite hvaležni; živite v trenutku, tukaj in sedaj. Vaše misli bodo ustvarjale vašo realnost, ne pustite da vam jih ukrade nekdo drug. Če imate denar, ga ne puščajte bankam. Vzemite ga ven kot fizični denar, tako ali tako so obresti nične. Investirajte v podjetja, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo hrane, proizvodov in storitvami. Investirajte v rodovitno zemljo, investirajte v pravo znanje. Tudi napredna tehnologija je zelo uporabna v kolikor se jo kreativno uporabi za reševanje vsakodnevnih težav. Nekateri pravijo, da je dobro slediti stari židovski modrosti, ki govori, da je potrebno del bogastva imeti v zlatu. Sam sem mnenja, da se zlata ne da jesti, ne morete ga natočiti v rezervoar avtomobila in z njim ne morete pognojiti zemlje. Z denarjem tudi ne. Najverjetneje komu kaj pomeni, vendar ko primanjkuje svobode, zdravega okolja in zdravih odnosov vam ne bo pomagala niti tona zlata. Nekaterih stvari se ne da kupiti. Prava vrednost prihaja z omogočanjem skupnosti, kroženjem produktov in storitev, torej je ideja reševanja problema v lokalnem ekonomskem kroženju. Preberite si še članek o Uhub omrežju distribucijskih vozlišč. Moč in zaupanje prihaja lahko zgolj od znotraj in s tem ko polagamo zaupanje drug v drugega lahko podobno kot mravlje zgradimo trajno in predvsem obilja polno prihodnost. Potrebno pa je ukrepati… kar pa je tudi ena izmed manj znanih lastnosti Slovencev. Nič novega bi rekli. Torej na delo!
