Aldous Huxley je nekoč dejal, da je možno prav z lahkoto doseči, da je človek zaprt brez ječe in okov, znotraj svojih psiholoških barier, ki jih bo ljubil bolj kot vse drugo in bo zmotno verjel, da je svoboden. Popolna diktatura bo imela prijazno podobo demokracije, ječe brez zidu, v kateri zapornik ne bo niti sanjal o pobegu. Popoln sistem suženjstva v katerem bodo sužnji skozi potrošništvo in zabavo ljubil svoje služabništvo.
Ko gledamo tako nazaj v zgodovino, je po svoje prav zanimivo opazovati vzorec nekje do začetka prejšnjega stoletja. Neskončni krog ponavljanja. Zdi se kot da je vedno obstajal nekdo, recimo jim elita, ki si je vzel pravico in pristojnost odločiti o svobodi drugega, o njegovem življenju in smrti. Z jeklenih škornjem so teptali, žrtvovali, kaznovali in zlorabljali. Pogosto v imenu boga ali “dobrega za vse”. Za svoje cilje so potrebovali morje nezavestnih ljudi, ki so jih z uporabo strahu in nasilja držali pod nadzorom. Vendar je vsake toliko časa sužnje postalo manj strah, ko spoznajo da nimajo več kaj izgubili. Konec koncev so nekdaj diktatorji propadali, ko niso mogli množicam več zagotoviti dovolj kruha, cirkusov, čudežev in skrivnosti. Kot tudi niso posedovali učinkovitega sistema pranja možganov. No … niso do začetka prejšnjega stoletja.
Z pojavom medijev, spoznanj Freuda, Junga in Pavlova, uporabo farmakokov, sistematične indoktrinacije skozi institucionalizirane ustanove, navidezno svobodo izbire v demokraciji, so elite dobile tako močno želeno orodje za naslednjo generacijo sužnja. Sužnja v2.0. Tak ki ga poganja napuh, potrošništvo in zabava. Ki se izgublja v najprimitivnejših nagonih, se za sprostitev sprošča v alkoholu in drogah, goji kult nevoščiljivosti ter uživa v konformizmu in lenobi. Tak, ki ga ob rojstvu oštevilčijo, za njegovo dobro cepijo, v imenu boga označijo. Tak, ki uživa v denarju, ki prihaja iz neskončnega dolga, v konceptu separacije in razčlovečenja, ki ga denar prinaša vidi obljubo nebes. Vse je naprodaj, od ljubezni do ledvice. Od države do narave. Korporacija ima več pravic kot živo bitje in v imenu pravice do dela in “profita” smo pripravljeni uničiti naravo okoli sebe. In v zameno za fiktivno varnost smo se pripravljeni odpovedati še zadnjim pravicam in svobodi. Nič ni sveto. V metafizičnem in dejanskem smislu smo dosegli dno. Krasni novi svet, končna revolucija.
Maji, stari Egipčani in vsa stara ljudstva so vedeli, da se vesolje in vse stvarstvo giba v neskončnih ciklih. In pravkar se je končal cikel padca, v vedskem jeziku so mu pravili tudi kali juga – 2592 letno (dvojno) temačno obdobje, ki je daleč stran od “centralnega super sonca”, centra galaksije. Obdobje v katerem ni imelo smisla ljudi učiti joge, meditacije in zavestnega življenja, zgolj predanosti. Pa vendar ji sledi večtisočletno čudovito obdobje, katerega začetek se pravkar poraja. Katerega začetek simbolizira razcvet zavesti, apokalipsa, odstranjevanje tančice iluzije. Vpliv kozmičnih žarkov centralnega sonca ima zanimiv učinek na sužnje, njihovo ekspanzijo zavesti. In to ravno ob pravem času, ko se zdi, da so orodja elit nepremagljiva, njihova moč neomejena. Iluzije nepremagljivosti. A zbujen suženj je največja nevarnost, saj nanj iluzije ne delujejo več; njegov vpliv je nalezljiv, njegov optimizem neomajan. In vsak dan nas je več.
Prihaja obdobje v katerem se bomo vprašali ali je vse kar smo vedeli o svetu zgolj iluzija, ko bomo na novo definirali vse kar vemo. Ko se bomo ponovno vprašali kdo smo in kaj je naš namen bivanja. Ko bo edina valuta naša zavest in zaupanje v sočloveka in ne bomo potrebovali nikogar, da nam vlada. Ker jaz sem to kar sem zato ker ste vi. Tako kot tudi vi.
