Mnogi me sprašujejo: ali ne bi bilo najboljše narediti ubuntu Vas, kamor se bi zatekli istomisleči in tam narediti samozadostno skupnost? Saj je svet tako ali tako ponorel, ljudje so v splošnem itak preveč obremenjeni z denarjem in mi bi potem sami lažje dosegli tako želeno Indijo koromandijo.
Hm. Najkrajši možni odgovor? NE!
Kakorkoli se čudno sliši, izolacija ni rešitev. Poglejte primere vseh teh skupnosti… Ekovas, biovas, permavas… Pravzaprav niti ni važno, separacija ustvarja mentalno bariero, ki ji je težko uiti, mentaliteta elitizma in zmanjšane empatije. Implicira pogled da je svet zunaj slab, da bo skupnost že poskrbela zase, ostali pa se naj kar je… Eee… No, slikajo. Pogosto je zaradi zelo nizke floktuacije ljudi skupnost večkrat pod stresom zaradi notranjih tenzij in t.i. powerplaya. Neredko pa se v takih skupnostih vzpostavi precej stroga hirarhija, ve se kdo je bil prvi in kdo zadnji, osebno pa poznam primere kjer je skupnost še najbolj podobna kultu. Hermetičnost pogosto spremljajo tudi finančne stiske, samo zadostnost je zelooo omejena, zunanji svet pač ne zanimajo zgolj rastlinje in hoja po žerjavici. Priznam da sem malo zloben ;-). Vendar je dejstvo, da nobena zaprta skupnost ni imela kakšnega učinka na družbo, niti ji ni prav veliko prispevala.
Torej, ne hvala!
Ubuntu je integracija, zato ker smo vsi različni smo lahko uspešni. Stavi na samooskrbo in ne na samozadostnost. Vsak nov član lahko doda nov kamenček v mozaik in je zaželeno da ima vsak član ubuntu ražlične poglede. Spoštujemo različnost, konec koncev obstaja vsak zato ker s(m)o vsi. Imamo pa isto vedenje, spoštovanje in empatijo. Zato ker smo tukaj se drugi lahko zanesejo na nas in obratno.
