Trade in Service Agreement oz po slovensko Trgovinski Sporazum o Storitvah, se podobno kot TiPP, dogaja za zaprtimi vrati, daleč stran od javnosti in v popolni tajnosti. Vprašali se boste zakaj, če sporazum vpliva na najpomembnejši del trga – storitve. Zato! Kot je nedavno razkril Wikileaks, gre za eno najhujših napadov na ljudi, saj poskuša, podobno kot TiPP, vzpostaviti nenadzorovano vladavino korporacij nad vsako storitvijo, tako nad hrano, vodo, komunalo, elektriko, naravo kot tudi javnimi storitvami. Zadevo bi lahko primerjeli z ekstremnim tečerizmom, ekstremnim liberalizmom ki se je pojavil konec osemdesetih, le z bistveno bolj ektremnimi posledicami. Predlog namreč predvideva 5 letni moratorij nad razkritjem vsebine, pa tudi npr. to, da se storitve, ki se privatizirajo nikoli več ne morejo vrniti v skupno dobro, kot tudi prosto izmenjavo finančnih informacij med ponudniki. Pomislite kaj se recimo zgodi z našimi vodnimi viri, ki so edini pravi zaklad Slovenije, po katerem hlepijo svetovne korporacije. Posledice bi bile lahko katastrofalne, kot npr. v Peruju po privatizaciji vodnih virov s strani ameriških korporacij (voda se je podražila za 3x, pri čemer je to sprožilo vsesplošni upor). Svetovnim banksterjem očitno niso všeč ukrepi sprejeti po letu 2008, ki nalagajo precej velik nadzor. Zato tudi pogajanja na potekajo na WTO, kot bi lahko pričakovali, temveč na avstralskemu konzulatu ZN, kamor nima nihče dostopa, tudi generalni sekretar ne. V bistvu se sporazum bere kot protislovje. Za Evropo in hkrati proti, za svobodo in hkrati proti. Nekakšna čudna heglova dialektika, čeprav ne skriva namena. Morda najhujši del se nanaša na delovno silo, saj izničuje kakršnekoli delavske pravice in ga enači s “premično naravno osebo”. Z govedom recimo. To je pot v korporatokracijo, kjer ima človek pravice zgolj, če dela v podjetju. Človek je le sredstvo, kos premikajočega se mesa, suženj v najslabšem pomenu besede, ki obstaja zgolj, da zadovolji voljo korporacij – in da kupuje njihove izdelke ali storitve. Da, zadnji del je ključen. Tak sistem potrebuje neizobražene sužnje, ki bodo kupili kakršnokoli že storitev ali produkt.
Sporazum pravzaprav niti nima veliko skupnega s trgovanjem, temveč predvsem kako obiti oz. nadvladati državne omejitve, predvsem nad javnimi storitvami. Lahko si preberete tudi razmišljanje Antona Komata na to temo.
Celoten dokument finančnega dela na Wikileaks.
Med 50 pristopnimi državami je tudi Slovenija, pa vendar ni bilo slišati niti besede iz katerega koli medija. Kako je to sploh mogoče? Kdo jim je dal pooblastila, da se pogovarjajo o naših življenjih, pogojih našega bivanja, trgujejo s skupnim dobrom? Prišli smo na konec poti, izvoljeni predstavniki vlade okrito in prikrito delujejo v nasprotju z interesi ljudstva. Čas je, da našo usodo primemo v svoje roke! Dvignite se!
