Ko sem kot najstnik dobil svoj bančni račun, kamor so mi starši nakazovali dnevnice (;P), sem se po prejemu kartice tekočega računa s svojim imenom prav dobro počutil. Nič več fehtanja! Postal sem pomemben, lahko sem sam upravljal s svojim denarjem. In takrat sem verjel, da je hramba denarja v bankah nekaj samoumevnega saj mi omogoča:
– enostavno hrambo in enostavne transakcije
– varnost pred tatovi
– obresti na moje prihranke (to se mi je takrat zdelo najpomembnejše)
Le malo sem vedel o tem kako banke in bančno-denarni svet v resnici deluje, pa vendar se je to delovanje od takrat zgolj poslabšalo. Močno.
V Evropi so bančne obvezne rezerve kolapsirale, kljub vsem rezultatom stresnih testov, na katere se predvsem bančniki tako radi obešajo. Stresni testi so približno tako kot prdenje. Večinoma “vroč zrak”, po drugi strani pa napovedujejo nekaj kar nas čaka v bližnji prihodnosti… in to kar prihaja ne bo lepo. Tistim, ki znajo brat med vrsticami – to smrdi. Za zares krvave oči si preberite celotno poročilo. Le tako na hitro za dobiti apetit po še: na začetku leta so imele evropske banke skupni kapitalski primankljaj v vrednosti 84 mrd €, pri čemer nosi francoska Credit Agricole kar 31 mrd €, nemški Deutche Bank ter Commerzbank pa slabih 27.
Tako ni nič čudnega, da po vsej evropi države postavljajo omejitve glede dvigovanja in plačevanja z gotovino. Če se zeliš zvečer zabavat kje v Ljubljani, ni problema. Pojdi do bankomata in dvigni tistih par stotakov. Če pa si slučajno eden od centralnih bankirjev, ki čaka na davkoplačevalski večerni sprejem pa imaš (na žalost) problem, saj potrebuješ eno par tisočakov (snif in kurbanje sta zadnje čase draga). No za vse ostalo je tukaj Mastercard (TM).
Zakaj torej države to počnejo? Zato!
– naskok na banke predstavlja veliko tveganje, če se narod slučajno začne zbujati
– kotrola toka denarja pomeni kontrolo nad ljudmi. Zagotovitev zgolj digitalnih transakcij, pomeni popolno uparitev finančne zasebnosti.
Nobena izmed zgornjih dveh trditev za tiste bolj pozorne ni pretirano razsvetljena. Marsikdo ne ve, da ima tudi Švica, bančna trdnjava obilja sredi Evrope, po novem omejitev dvigovanja lastnih sredstev, se pravi gotovine. Premožni, zaradi trenutne bančne situacije, nimajo več prave iniciative hranjenja denarja v bankah. Zato denar nakazujejo v Hong Kong od koder ga nato “peš”, v kuvertah, nosijo nazaj v domovino, kjer ga nato raje spravijo v nogavico. Se spominjate tistih treh razlogov, zakaj bi imeli v bankah denar? No, kot kaže drži le še prvi, pa še to ne vemo več do kdaj. Besedi “varno” in “banka” se ne bi smela več uporabljati v istem stavku, vsaj ne v Evropi. Če za trenutek odmislimo dnevne kraje centralnih bankirjev, je tveganje, da se neko jutro zbudimo z nacionalizirami prihranki v naši banki, povsem stvaren in zelo verjeten. Bankirji sami so ročno uničili vsako iniciativo ljudi po tradicionalnem varčevanju skozi obresti na depozite. Euro območje ni bilo nikoli načrtovano z namenom, da miljoni Špancev, Ircev ali Švicarjev premika svoj denar iz države, pri čemer se obnašajo kot kakšni venezuelci srednjega sloja z offshore računi v Miamiju. Prav tako ni bilo nikoli načrtovano, da shaja s kapitalsko kontrolo. Vendar kot kaže bomo nakoncu pristali ali z prvim ali drugim. Ali pa kar z obojim.
