Prolog (4)
Čas je za človeka, da popravi svoj cilj. Čas je za človeka, da poseje seme svojega najvišjega upanja. Njegova prst je še dovolj bogata. Vendar bo ta prst nekoč revna in izčrpana in vzvišeno drevo tam ne bo več moglo rasti. Žal prihaja čas, ko človek ne bo mogel zalučati puščice svojega hrepenenja preko človeka in struna njegovega loka bo pozabila zveneti. Povem vam: vsakdo še vedno potrebuje kaos v sebi, da bi rodil plesočo zvezdo. Povem vam: še vedno imate kaos v sebi. Žal prihaja čas, ko človek ne bo rojeval nikakršnih zvezd. Prihaja čas najbolj prezirljivega človeka, ki ne zmore več prezirati niti sebe. Poglejte! Pokažem vam Zadnjega človeka.
“Kaj je ljubezen? Kaj je stvarstvo? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?” vpraša Zadnji človek.
Zemlja je postala premajhna in Zadnji človek poskakuje, tisti ki je vse naredil majhno. Njegova vrsta je neiskorjenjiva kakor bolhe; Zadnji človek živi najdlje.
“Odkrili smo srečo” povedo Zadnji ljudje in pomežiknejo.
Zapustili so regije kjer je težko živeti; kajti potrebujejo toplino. Še vedno ljubijo svojega soseda in se drgnejo obenj; kajti potrebujejo toplino. Postati bolan in nezaupljiv imajo za grešno, hodijo previdno. Malo strupa sem ter tja naredi prijetne sanje. In veliko strupa na koncu za prijetno smrt. Še vedno dela, kajti le-to je zabava. Pa vendar pazi, da zabava koga ne rani. Ne postane ne reven ne bogat, kajti oboje je preveč obremenjujoče. Kdo sploh še želi vladati? Kdo si želi ubogati? Oboje je preveč obremenjujoče. Brez pastirja in ena čreda! Vsi si želijo istega; vsi so enaki; kdor čuti drugače gre prostovoljno v norišnico.
“Nekoč je bil ves svet blazen!” povedo najbolj subtilni med njimi.
So pametni in vedo vse kar se je zgodilo, tako ni konca njihovemu posmehu. Ljudje se še vedno prepirajo, pa se kmalu pobotajo; drugače vznemiri njihove želodce.
“Odkrili smo srečo” povedo Zadnji ljudje in pomežiknejo.
