Se zjutraj zbudite nekam čudne volje, pa vas že premalo sladka kava spravi v živčnost? Takoj zatem naderete še otroke, ki bi še spali, vam se pa (kar nekam) mudi? Vas delajo živčne vozniki na cesti, dež, šef v službi, reality šov v parlamentu, davki in sosedje? Zakaj v časih krize tako hitro postanemo nestrpni?
Zadnji val ektremne nestrpnosti v podobi skrajnih družbenih skupin, uperjenih proti tujcem, romom, črnim, rumenim, drugače mislečim, skratka drugačnim, preplavlja evropo in tudi Slovenijo. Vročekrvni izpadi in vihrajoče zastave so v resnici zgolj posledica, podobno kot je izpuščaj posledica ne-zdravja. Kaj je v ozadju te nestpnosti? Občutek nemoči in (inducirana) prepričanja s strani medijev in izobraževanja, da sami ne moremo nič storiti, ustvarja v nas ogromno nelagodje, ki se v sklepni fazi reflektira v strahu. Strahu pred izgubo varnosti, strahu pred spremembo. In le stežka si priznamo, da več ko razmišljamo o naši nemoči, več strahu ustvarjamo. Potem smo jezni na cel svet. Da bi sprostili to nelagodje iščemo somišljenike, med katerimi se počutimo varne. Disonanca tako vsaj za trenutek postane bolj obvladljiva pa vendar niste s tem nič bližlje svoji odrešitvi. Agonija se le podaljšuje, ko ostajate v tej coni udobja.
Pa vendar…NISTE NEMOČNI! V vsakemu izmed nas je vse potrebno, da se rešimo spon, le zaupajte vase in ne pričakujte, da vas bo rešil nekdo drug. Vi sami ste svoj rešitelj! Dajajte drugim zgled in objemite svojega partnerja, ker vam je pripravil kavo, da ste lahko zjutraj ostali v postelji še 10 minut. Poljubite svoje otroke in jih z nasmehom zbudite. Zahvalite se vsem okoli sebe, saj vam dan naredijo zanimiv in drugačen in povejte šefu, da ima danes prav lepo kravato. Samo kadar dajemo se počutimo zares srečni. In vedno nam drugi vračajo tisto kar dajemo sami. Namesto nestrpnosti ustvarite ljubezen, imejte se radi in drugi bodo imeli radi vas… in dan bo takoj lepši 😉
Da bo dan lepši si sem in tja poglejte neuničljivo navdihujoč optimizem Charlija Chaplina:
